Slovenski biografski leksikon

Prešeren France, največji slov. pesnik, r. 3. dec. 1800 v Vrbi v rodinski, danes brezniški župniji v radovljiškem okraju na Gor., u. 8. febr. 1849 kot »podeželski advokat« v Kranju. Bil je prvi sin in tretji otrok 38-letnega zemljaka Šimna P.-a (Ribiča) in 26-letne Mine, r. Svetinove (Muhovčeve) iz Žirovnice, sosednje vasi iste župnije. Poleg Franceta sta imela zakonca še sina Jožefa (r. 25. marca 1803, u. 30. apr. 1818) in Jurija (r. 29. apr. 1805, u. 7. okt. 1869) in hčere Jero (r. 11. marca 1798, u. 12. marca 1876), Katro (r. 8. apr. 1799, u. 2. sept. 1873), Mino (r. 22. jan. 1808, u. 17. apr. 1878), Uršo (r. 24. sept. 1809, u. 11. jul. 1878) in Lenko (r. 11. apr. 1811, u. 4. avg. 1891). V Ribičevo družinsko življenje je za Francetovih otroških in mladeniških let tudi živo posegalo duhovniško sorodstvo z očetove in materine strani, in sicer ujec očeta Šimna, stari stric (Grossonkel) Jožef Prešeren, Boštjanov gospod iz Vrbe (r. 17. marca 1752, u. 24. marca 1835), ob pesnikovem rojstvu kaplan na Vrhniki, od 1802 do 1820 lokalni kaplan na Kopanju, od 1820 do 1830 na Ježici; Šimnova brata Franc Ksaver (r. 22. nov. 1771, u. 15. nov. 1841), ob Francetovem rojstvu kaplan v Bohinjski Bistrici, in Jakob (r. 15. avg. 1777, u. 30. jun. 1837), tedaj še bogoslovec. Mati Mina pa je imela ob rojstvu prvega sina še živa dva ujca duhovnika, frančiškana Aleša Muhovca in ihanskega župnika Antona Muhovca. Kje je bil tedaj Šimnov brat Janez (r. 17. jun. 1769), ki je bil 1789 določen za učitelja v Krašnji in bil 1798 učitelj na Breznici, se ni dalo ugotoviti. Med družinskimi člani se je ohranilo v 80. letih prejšnjega stoletja sporočilo, da se je izgubil v metežu francoskih bojev. (Glej tudi članek o P.-ih na str. 510 nsl.! )

Ribičevina je bila tedaj po velikosti tretja kmetija v Vrbi in je merila v 47 zemljiških parcelah, med katerimi kažeta dva nenavadno velika sadovnjaka na napredno gospodarstvo, skupno okrog 13 ha. V družini je gospodaril religiozni duh v smislu tedanjega kranjskega janzenizma. Ribiča sta upala, da jima bodo sorodniki duhovniki pomagali preskrbeti otroke in da bosta ohranila celotno domačijo kolikor mogoče samo enemu dediču. To družinsko politiko je vodila posebno mati Mina, ki je prekašala moža Šimna po izobrazbi in volji. Bila je kot učenka beljaške nunske šole vešča nemškega jezika, kar ji je prineslo v Vrbi vzdevek »nemška salata«. Mislila je morebiti kakor njen oče, podjetni, končno pa nesrečni kmečki kupec, da bo tudi moža Šimna pridobila za kupčevanje. Toda ta tihi, na zunaj neokretni, a dobri in globoko čuteči mož, ki se je v mladosti moral skrivati na Koroškem, da se je izognil vojaščini, saj mu njegov samo dvajset let starejši oče pač ni mogel ne hotel zapisati gospodarstva pred izbruhom avstr.-franc. vojne 1797, je bolj ljubil kmetovanje in vozništvo ter bi si bil rad vzgojil naslednika za dom. Toda Mina, telesno šibka, a duševno močna, ponosna žena, cerkvena pevka, načitana v bibliji, religiozna, duhovstvu zelo vdana, a tudi praktična, je hotela sinove šolati s pomočjo domačih duhovnikov, hčere pa zaposliti v župnijskih gospodinjstvih in prihraniti dom samo eni. Zato je verjetno ona pregovorila Šimna, da je povedel poleti 1808 ali spomladi 1809 sina Franceta k ujcu Jožefu na Kopanj, kjer je tedaj živela tudi dečkova babica, Šimnova mati Mina, in dve Šimnovi sestri Meta in Lenka. L. 1807 je umrl tam Jožefov pranečak Boštjanov Janez iz Vrbe in zdaj ni bilo več v župnišču dečka, ki bi bil goden za šolo. Verjetno je, da je Jožef zdaj želel sam najstarejšega Šimnovega sina k sebi, da bi učil. Morebiti je zgodaj prebujeni otrok tudi sam tiščal od doma.

I. Doba učenja in mladostnega pesniškega iskanja. Med domačim ukom je stari stric vzljubil nadarjenega in živahnega pranečaka. Jeseni 1810 ga je poslal na željo matere Mine v slovito ribniško normalko in ga tam priporočil dekanu ter za nemško šolo vnetemu šolskemu vodji Bonaventuri Hummlu, nastanil pa pri učitelju Antonu Kromholzu, sudetskem Nemcu. Tu se je France uspešno otepal z barbarskimi metodami tedanje šolske prakse, katere poglavitni namen je bil vbiti učencu nemščino v glavo, in bil 1811 v 1. in 1812 v 2. razr. obdarovan s šolskim darilom kot 2. ozir. 1. obdarovanec. Zaveden od Kromholzovih otrok je zablodil tu v nekakšno mladostno zablodo, da je bil pozneje vedno nevoljen, ako ga je kdo spomnil Ribnice, in da se je baje še na smrtni postelji z bridkostjo spominjal tega kraja. To je morebiti pospeševalo njegovo prirojeno živčno razdražljivost ali plašnost (»cagavost«), vendar se ni dotaknilo ne osnov njegovega odkritega, nepremakljivo doslednega značaja ne njegove zgodnje, izjemne nadarjenosti. Oboje je izviralo iz zelo občutljive dovzetnosti za resnico, skladnost in lepoto kakor tudi iz instinktivno naglega odpora zoper njihova nasprotja, zlasti pa iz bliskovite točnosti mišljenja in iz spontanega daru za besedno harmonijo in adekvatnost, skratka iz osnov umetniške intuicije in umetniške improvizacije. V 3. razr. lj. primarne šole ali normalke, kamor so ga zapisali 1812, je bil najboljši učenec. Tu so tedaj še upoštevali slov. jezik. Učitelj mu je bil neki Jesenovec. Primarni razredi so bili tedaj v na pol kletnih, nizkih in temnih prostorih licejskega poslopja, obrnjeni v ozko ulico proti semenišču. V normalki in prvih gimn. razredih je stanoval pri »stari Lizi na Poljanah«, nekje blizu Sv. Petra, in se je s to pobliže neznano gospodinjo preselil kot petošolec na Mestni trg št. 17, kjer mu je umrl kot prvošolec brat Jože. Ker se je reorganizacija lj. šolstva iz franc. sistema v prejšnji avstr. vršila šele v začetku 1814, je vstopil 8. nov. 1813 v gimn., ki je bila urejena še po franc. načinu. Zato je to leto plačeval šolnino kakor prejšnje leto v normalki (vsak mesec en frank), ker so učitelje in profesorje v Ilirskih provincah morali delno vzdrževati učenci in občine, medtem ko so bila ravnateljska mesta častna. Konec prvega gimn. leta je bil P. 2. obdarovanec in je dobil v dar Schellerjev latinsko-nemški in nemško-latinski slovar. V 2. razr. je bil na 4., v 3., 4. in 5. razr. na 2. in v 6. razr. na 3. mestu. Konec prvega semestra je bil navadno na 4. ali. 5. mestu. Ker je pa imel vedno odlične ocene, je verjetno, da je bil glede na razvrstitev žrtev pristranskih učiteljev, ki so po pričevanju njegovega sošolca v ribniški normalki, v lj. latinski šoli pa po študijah 3 leta mlajšega vrstnika Franca Ksaverija Kramerja, poznejšega lj. korarja, pritiskali ne samo s popolnoma nemškim poukom kmetiške študente, temveč so jih »trpinčili in stiskali še z drugimi krivicami, ker so namreč le nemške in gosposke učence čislali in gojili«. P.-u glede na šolske uspehe niso mogli do živega, ker je že tedaj znal dobro nemški in se igraje učil. »Kar je le enkrat prebral, je znal, zlasti je bil hiter v računanju« (Lenka). Toda zapostavljali so ga pri razvrstitvi v korist skoraj 4 leta mlajšega Antona pl. Scheuchenstuela, ki je bil pozneje povprečen avstrijski provincialni jurist. Da ga toliko mlajši Scheuchenstuel ni mogel prekašati v uspehih, odseva tudi iz pripovedovanja sestre Lenke, ki je razlagala to krivico tako, da je gospodič dobival pač prvo mesto na papirju, njen brat pa boljšo nagrado v naturi, t. j. v knjigah. V tem pogledu je zanimiv rokopis Scheuchenstuelovega govora ob koncu šol. l. 1818, v katerem priznava, da ga je spisal s pomočjo svojih sošolcev. Da je takšno licemerstvo, ki ga je izsiljeval od profesorjev oče njegovega tekmeca vsemogočni komorni prokurator, P.-a bolelo in oblikovalo uporne črte njegovega značaja, priča marsikateri njegov poznejši stih in ves potek njegovega življenja. Najznačilnejša taka poteza je bila pač ponos, ki ga je kazal profesorjem. To si je zapisal njegov profesor verouka v filozofiji Jožef Dagarin v katalogu z oznako: »stolz« pri njegovem imenu. Ta ponos je izviral iz P.-ove zavesti lastne duhovne vrednosti. Ni pa se v občevanju s sošolci nikdar sprevrgel v ošabnost; sošolci so še v poznih letih poudarjali poleg P.-ove talentiranosti, po kateri je prekašal vse, njegovo »priljudnost, prijaznost in postrežljivost« in ljubezen do branja, medtem ko ga niso prištevali niti med guleže niti med posebno verne tovariše. Poročila o P.-ovem zgodnjem in sistematskem gostilniškem izživljanju, ki jih je razširil Trdina, niso resnična in jih je treba presojati kot prenašanje tega, kar se je godilo v zadnjih življenjskih letih, v mladeniško dobo. Niti odlične šolske ocene niti P.-ov instruktorski sloves, kaj šele nadzorstvo stroge matere in drugega sorodstva in uradni dokumenti (n. pr. dekret o podelitvi štipendije) ne opravičujejo takih bajk o njegovih dijaških gostilniških ekscesih, ki so bili tudi strogo prepovedani po šolskih zakonih in predpisih.

P. se je takrat izživljal v študiju in branju, razmišljanju, v mladostni kritiki razmer in institucij, morebiti tudi v ljubezenskem iskanju, v filozofiji, pa gotovo tudi že v pesništvu. Kljub pričevanju nekaterih njegovih sošolcev, da dolgo niso vedeli za njegovo pesniško življenje, moramo resno upoštevati, da je bil P. najčistejši tip pesnika, ki je moral že zgodaj iskati in ustvarjati besedne podobe za obilico svojih predstav, čustev in misli. Njegove pesmi pričajo, da so se mu misli in čustva snovale najrajši okrog erotičnega življenja, da je bil njegov odnos do ljudi prisrčen, četudi kritičen, in da mu je postajalo vino in alkohol sploh šele po hudih življenjskih krizah zaželeno mamilo. Vse bolj verjetna je P.-ova zgodnja verska skepsa (»iz vere se je včasih malo ponorčeval«), ki je izvirala iz njegovega poznavanja življenja stricev duhovnikov in iz obsojanja reakcionarne politične in socialne vloge tedanje duhovščine. Tudi gmotne razmere mu vkljub tedanjim relativno nizkim cenam niso dovoljevale kdo ve kakšne gostilniške potratnosti, saj se je moral, navzlic temu da mu je stari stric Jožef pošiljal živež s Kopanja, zgodaj začeti ozirati za štipendijo ali za inštruktorskim zaslužkom. Tako je zaprosil 15. okt. 1816 kot bodoči četrtošolec za ustanovo lj. stolnega prošta Janeza Krstnika P.-a in se skliceval pri tem na odličen uspeh, predpisano ubožno spričevalo in rodovnik z dne 10. okt. 1816, s katerim je izpričal takratnim šolskim in cerkvenim oblastem zadostno, da je po očetu direkten potomec proštovega brata Andreja. Po rodbinski tradiciji je sestavila ta rodovnik na temelju nepopolnih radovljiških matičnih knjig mati Mina s pomočjo radovljiškega vikarja Filipa Jakoba Grošlja, ki ga je tudi potrdil. Mati je upala, da bo tako ugladila svojemu ljubljencu pot ne samo skozi latinske, temveč tudi duhovske šole. Toda podelitev te štipendije se je zavlekla zaradi sporov in nejasnosti glede na njen namen, višino itd. vse do konca 1820. Dne 9. dec. t. l. je P. moral vložiti ponovno prošnjo in dne 2. marca 1821 mu je odobril gubernij na predlog lj. škofa Avguština Gruberja in šolskih oblasti štipendijo in po 17. maju je prejel skupno okrog 90 gld. kot enoletno ustanovo prošta Janeza P.-a. Pred tem je pa zaprosil P. kot slušatelj 1. letnika filozofije za štipendijo kranjskega šolninskega štipendijskega fonda in bil po gimn. prefektu Hladniku predlagan guberniju med 21 prosilci na 9. mestu kot »popolnoma odličen dijak, ki mu oče boleha, skrbi za sedem nepreskrbljenih otrok in ima kmetijo preobremenjeno z dajatvami v soseski, ki jo je to leto oklestila toča«. Razumljivo je, da P. po tej razvrstitvi ni mogel upati na štipendijo in je res takrat tudi ni dobil. Medtem si je pa pomagal z domačim poučevanjem. Od 6. šole ni dobival od doma nič, razen »kake obleke«. Pozimi 1816 in 1817 je najbrž tudi on z bratom Jožetom trpel pomanjkanje, ki je stiskalo vso deželo, tako tudi domače v Vrbi, kjer je oče Šimen še lastno, drago kupljeno zalogo živil delil z drugimi. Spomladi 1818 (30. apr.) ga je pretresla smrt brata Jožeta, »najlepšega študenta lj. gimn.« (Lenka). Brati mu je moral molitve za umirajoče namesto matere, ki jo je zapustila spričo umiranja lastnega otroka moč, s katero je navadno v Vrbi pri vsaki hiši opravljala take molitve. Tudi P.-a je ta smrt globoko pretresla in podoba je, da je v tem pretresu temeljni doživljaj poznejšega soneta Smrt (Memento mori). V 5. gimn. (1. humanitetnem) razr. se skuša že delno osamosvojiti s poučevanjem pri trgovcu Bernbacherju, kar mu pa takrat ni uspelo, temveč šele prihodnje leto, ko je postal domači učitelj v družini Sigismunda Pagliaruzzija v Cekinovem gradu med takratno Šiško in Lj. Tukaj ga je presenečala nedoslednost tedanje meščanske družbe: na veliki petek se je moral postiti skoraj kakor doma v Vrbi, obenem ga pa je nagovarjala Pagliaruzzijeva žena, ki si je menda precej domišljala na svojo razumnost in religioznost, naj nikar ne hodi v bogoslovje, temveč naj gre na visoko šolo. O tem je pripovedoval pesnik domačim, najbrž ob odhodu na Dunaj 1821 takole: »Če hočete, da bo Jurij duhoven, naj nikar ne uči v gosposkih hišah. Meni so rekli pri Pagliaruzzijeviih: Oni naj gredo na Dunaj! Drugi, ki imajo slabo glavo, naj gredo v alumnat.« Ker mu je učenec Jožef Pagliaruzzi konec maja 1819 umrl, je prihodnje šol. l. učiteljeval in stanoval na Mestnem trgu 19 v družini Jožefa Lavrina, svetnika deželnega sodišča, in njegove žene Jožefe, sestre Julijane Hartel, poročene Primčeve. Tu se mu je meščansko življenje kazalo še v slabši luči. Pozneje je pripovedoval Ani Jelovškovi, da je bila Lavrinka možu nezvesta in da celo dvomi, da bi bil Lavrin oče njegovih takratnih gojencev: osemletnega Morica in sedemletne Marije. Kako je sodil o Lavrinkini sestri Julijani Primčevi, ni mogoče ugotoviti. Njeno odločno nasprotovanje njegovemu kasnejšemu opevanju in snubljenju njene hčerke Julije kaže na to, da je Primčevka imela zoper njega nekakšne stare predsodke, ki so izvirali morebiti iz nepozabljene užaljenosti. Podoba je, da se v sonetu Dve sestri videle so zmoti vdane … oglašajo davni doživljaji in spomini na nekdanje še ne zaceljene rane.

V filozofiji je bil P. prav tako odličen dijak kakor v latinskih šolah. V vedenju so ga ocenili prvi semester I. letnika samo s tako imenovanim prvim redom (conformes) in tedaj se je potožil staremu stricu Jožefu, ki je vprašal profesorja, najbrž veroučitelja Dagarina, kaj je na stvari. Ta mu je oponesel nečakov ponos. Stvar je bila, kakor sporoča verjetna tradicija, v tem, da se je Prešeren spoprijemal s profesorji na strokovnem področju, toda tako stvarno, da mu niso mogli drugega, kakor da so še vedno tiščali na prvo mesto prilagodljivega, dobro vzgojenega Scheuchenstuela, ki pa je seveda moral biti tudi dobro naguljen, da se ni moglo govoriti o preočitnem protežiranju. Kljub vsem napakam in razvadam je izžareval P. privlačnost, ki ga je zbližala tudi s tistim, ki bi ga sicer rad obsojal. Bila je to posebna natančnost in pravilnost mišljenja, združena z nadpovprečno izobraženostjo, duhovitostjo in slikovitostjo izražanja. Osredje njegove duševnosti je tvorila vera v resnico, dobroto in lepoto. Iz te vere so se mu snovale tudi prve pesmi. Ne dá se pa pojasniti, kdaj je začel resno zlagati prve pesmi: ali že konec latinskih šol ali v začetku filozofskih študij. Prvi ohranjeni odlomki so iz te dobe (epigram zoper Matija Gollmayerja, ki je šel na Dunaj, namesto v semenišče, in odlomki prvega pisma v verzih sestri Jeri z Dunaja [Zupanova zapuščina v NUK]) in spričujejo s stvarnostjo vsebine in besede, da je bilo že takrat izražanje v stihih važen del P.-ove nature. »Je brž on vsako reč na verze naštimal« (Lenka). Z žirovniškim rojakom in poznejšim literarnim mentorjem, estetom Matijem Čopom, se je pobliže seznanil že konec počitnic 1813. In gotovo sta se srečavala v tedanji tesni Lj. tudi v prihodnjih treh šolskih letih (1814–6), ko je bil Čop šestošolec in študent 1. in 2. letnika filozofije, on pa učenec prvih treh latinskih šol. Tedaj se pač še ni moglo zavezati med njima globlje prijateljstvo, pač pa se je to lahko zgodilo po Čopovi vrnitvi z dunajskih študij 1817, ko je bil P. na pragu humanitetnih, Čop pa teoloških šol. Tedaj so se že oblikovale v Čopu prve misli o tem, da je treba slov. umetno pesništvo šele pravzaprav utemeljiti na oblikovnih vzgledih italijanske renesančne poezije, ki je tako blagodejno delovala konec 18. in v prvem desetletju 19. stol. na vrsto evropskih literatur. Čop tega spoznanja ni zaklepal vase, temveč je o njem pripovedoval vsaj že v prihodnjem šol. l. tistim lj. bogoslovcem in filozofom, o katerih je sodil, da bi mogli to spoznanje spremeniti v poetično prakso. Pri tem se je obračal zoper tedanji šolski pouk v poetiki, ki je upošteval skoraj samo antično pesništvo, kakor tudi zoper domače nabožnopoučno pisanje na pol janzenistične na pol preporodne smeri. Težko, da bi bil o tem molčal vpričo P.-a, saj je moral spoznati njegovo umetniško nadarjenost, pa naj bi jo bil le-ta še tako skrival. O čem pa bi se naj bila tudi toliko razgovarjala, kakor pripoveduje tradicija, na sestankih in sprehodih v počitniških dneh vse do Čopovega odhoda na Reko jeseni 1820. Do popolne jasnosti in soglasja najbrž takrat še nista prišla. P. je kot pesnik še dolgo hodil svojo pot, četudi se je gibal nekako v paralelni smeri Čopovega spoznanja. Gotovo pa si je v teh pogovorih razširil obzorje, omikal literarni okus in izbistril pogled na življenje. Tudi v družbi Čopovih sošolcev in prijateljev je lahko našel že tedaj tega in onega, ki mu je postal literarni sobesednik in prijatelj za vse življenje. To je bila družba tistih študentov, ki so si po besedah Andreja Smoleta, po Čopu vnetega za slov. književnost, hudo prizadevali s slov. pesmijo, čeprav niso dosegali pravih uspehov. (»Zmeram krajnske pesem kujejo pa … nič pravga skupaj ne spravjo.«) Med njimi sta bila gotovo Miha Kastelec in Blaž Crobath, ki sta se vpisala v šol. l. 1810 s Čopom v 1. razr. latinskih šol, a ju je ta prehitel ob reorganizaciji franc. gimn. v avstr. v šol. l. 1814 kot odličnjak za dva razr. in prešel v 2. humanitetni razr., medtem ko sta onadva ostala v 4. gramatikalnem razr. Crobath je 13 sept. 1816 ob slavnostnem razdeljevanju šolskih daril govoril dolg prolog v nemških distihih, čeprav ni bil ne obdarovanec ne le-tem »najbližji«. To priča poleg nekaterih drugih njegovih pesniških osnutkov o literarnem zanimanju in slovesu. Tudi njune sošolce, Luka Martinaka, Petra Petruzzlija, Štefana Vidica in Matija Gollmayrja, Čopovega bratranca, je mogoče šteti vsaj med tiste, ki so se zanimali za domačo poezijo in sorodna vprašanja. Tudi Jovan Vesel Koseski je 8. okt. 1851 trdil, da je njegov sonet Potažva iz 1818 ugajal ne le Vodniku, temveč tudi Čopu, kar bi pričalo, da se je tudi on vnemal ob Čopovih besedah. Najiskreneje pa je hrepenel po slov. umetni pesmi Smole, ki sicer sam ni imel pesniških darov, pač pa veliko ljubezen do slov. umetne in ljudske poezije ter je najbrž že takrat zapisoval posamezne primere poslednje. Vse kaže, da se je P. literarno bolj izživljal v družbi neposrednih sošolcev, tako v 1. semestru I. letnika filozofije v pogovorih z Antonom Slomškom, obe filozofski leti pa z Jurijem Grabrijanom, ki je v poznih letih (1881) trdil, da je »v filozofiji P. posebno rad tičal v bukvah … in tudi kake pesmice rad koval« in večkrat tudi kako Grabrijanovo »slov. pesmico v nemško prestavil«, da, celo v dunajskih letih ponemčil neko Grabrijanovo prigodnico za IB (1824). Tako pa je bil P. vsaj v posredni zvezi z literarnim društvom »Karbonarjev« v lj. bogoslovju, ki so 1824 pripravljali z mladimi, nejanzenističnimi, kulturno in narodno se prebujajočimi duhovniki: Janezom Ciglerjem, Ignacijem Holzapflom (oba pozneje začasna sodelavca pri KČ) in Ksaverijem Andriolijem literarni časopis Slavinja.

Tudi v nadaljnjem poteku lj. filozofskih študij je ostal Prešeren odličen študent. V 2. semestru 1. in 2. letnika je pa imel tudi v vedenju odlično oceno, v prvem semestru 2. letnika spet samo prvi red. S strokovnimi ocenami ga je pa posebno odlikoval prav Dagarin. Že sredi zadnjega šolskega leta je začela v P.-u zoreti misel, ki so jo zasejali vanj pri Pagliaruzzijevih, a jo je krepilo življenje samo. Začel je razmišljati o tem, da bi šel na Dunaj v 3. letnik filozofije in od tod na pravno fakulteto. Konec avg. 1821 je odlično dovršil filozofske izpite (spričevalo z dne 31. avg.). Nato je obiskal starega strica Jožefa, ki mu je obljubil že prej na hudo nevoljo matere Mine pomoč za visokošolski študij (»Če ne bo veselja imel v duhovnem stanu, bom pa jaz pomagal, da bo šel na Dunaj«). Pred materino odločno voljo se je P. branil najbrž z izgovorom, da ni pevec in da bi zato težko opravljal cerkvene obrede. Ob slovesu je gotovo pogledal tudi k stricema Jakobu in Francu, ki ju je rad obiskoval vsake počitnice, poslovil se tudi od drugih sorodnikov in odšel konec okt. 1821 ob glasnih materinih tožbah peš na Dunaj. Tam se je vpisal v 3. letnik filozofije, ki mu je bil potreben za nadaljnji študij prava. Ta študij je ustrezal njegovim razumskim sposobnostim, miselnim ugibanjem ter čustvenim nagnjenjem. Izvrsten spomin in nagla presoja z jasno izraženim darom za logično sklepanje so mu pomagali, da je z lahkoto zmagoval izpitno snov, ki je harmonirala z njegovim osnovnim čutom za pravičnost. Obenem pa mu je odpiral ta študij pot v razmeroma svobodne ali vsaj v tedanji dobi in družbi upoštevane poklice, ki so nudili dobrim juristom gmotni in družbeni uspeh. Juridični študij pa je vodil mislečega študenta prav k temeljem tedanje državne in družbene strukture ter je budil v njem klice po njeni kritiki in želje po njeni preureditvi. Te možnosti so bile tiste nejasne sile, ki so mladega P.-a mimo lj. semenišča »gonile ven na Dunaj«, da je preslišal materino obupno »vekanje«. Tam je dovršil v šol. l. 1822 3. letnik filozofije pod upravnim vodstvom Franca Wildeja, nekdanjega lj. humanitetnega profesorja in prvega ravnatelja licejske knjižnice. Tu je poslušal med drugim predavanja iz praktičnih navodil h govorništvu (institutiones practicae ad eloquentiam) Antona Steina, navdušenega častilca Horacija, spretnega prigodničarja v latinskem in grškem jeziku in upoštevanega učitelja tudi Grillparzerja, Bauernfelda, Grüna in drugih avstrijskih pesnikov. Listine o P.-ovem filozofskem študiju vsiljujejo zanimivo, dasi trenutno neodgovorljivo vprašanje, zakaj označujejo P.-a kot štipendista. Ali je mar vendarle užival tudi na Dunaju štipendijo prošta P.-a? To se zdi nemogoče, čeprav bi nam bilo po tem jasnejše in razumljivejše tisto njegovo pomišljanje konec prvega dunajskega leta, ko je »že skori v serci sklenil, ja že tovaršem pravil, de bo(m) nazaj šu«, ker pač ni mogel več računati na proštovo štipendijo, ako bi se vpisal na jus. Knafljevo štipendijo je dobil pač šele kot jurist, kar je razvidno tudi iz pisma staršem (1824). Morebiti je pa tista oznaka v filozofskih spričevalih pomotna in ga je gnalo konec prvega dunajskega leta v domovino pred vsem tragično doživetje prve velike in žalostno osramočene ljubezni do dunajskega lahkoživega dekleta, ki je hotela s svojo preračunljivo materjo naprtiti neizkušenemu, idealno ljubečemu kranjskemu študentu posledice svojega ljubimkanja z drugim. Te preveč zemeljske črte in nakane slepo oboževanega bitja so zbegale mladega navdušenca za vsako, zlasti dekliško lepoto tako hudo, da se je morebiti v prvi bolesti hotel zateči v bogoslovje. Oboje priča o njegovem ponosu in globokem doživljanju ljubezni, priča pa tudi, da se P. še takrat ni tako oddaljil od religije, da ne bi bil mogel vsaj pomisliti na uteho težkega ljubezenskega razočaranja v duhovniškem poklicu. Tedaj so ga šele sošolci ustavili na Dunaju in pri tem je imel odločilen vpliv Matija Gollmayer, takrat jurist 3. letnika. In tako se je P. vpisal jeseni 1822 na pravno fakulteto. Nato je dobil tudi eno izmed takratnih 14 Knafljevih štipendij, in sicer tisto po 100 gld. Potem je prišel najbrž z Gollmayrovim posredovanjem za domačega učitelja v inštitut Friedricha Klinkowströma v Scheiblauerjevo hišo v Alserskem predmestju. Tu je moral nadzorovati dvakrat na teden in vsako tretjo nedeljo še z enim domačim učiteljem okrog 50, povečini plemiških gojencev, ponoči pa bivati od devetih z njimi v skupni veliki spalnici. Pomagati jim je moral tudi ob drugih dnevih pri učenju iz gimn. ali normalčnih predmetov, tako da je sam utegnil le malo študirati. Zato je dobival 300 gld. na leto in imel zastonj hrano in stanovanje v inštitutu. Ob tem blagostanju pa ga je morilo licemersko ozračje, nepravilne vzgojne metode, pretirano pobožnjaštvo in čudna zmes navidezne enakopravnosti in dejanskega razlikovanja med gojenci glede na veljavo in plemiško stopnjo staršev. Štiriinštiridesetletni lastnik in vodja inštituta je bil potomec obubožane pruske plemiške družine iz okolice Stralsunda, najbrž švedskega pokolenja, Po daljšem brezuspešnem prizadevanju, da bi postal slikar, je za napoleonskih vojn našel zavetje v avstr. politični službi in se odpovedal 1814 ob navzočnosti svaka Josefa Antona Pilata in Friedricha Schlegla protestantizmu, pobujen k temu od Klementa Hoffbauerja, generalnega vikarja redemptoristov in najuspešnejšega bojevnika zoper prosvetljenstvo in jožefinstvo v tedanji Avstriji. In s Hoffbauerjevo pomočjo je Klinkowström osnoval inštitut, da bi začel s strogo katoliško vzgojo pri najmlajšem zarodu avstr. vodilne družbe. Učencem in domačim učiteljem je prepovedal gledališče, vsiljeval enim in drugim v liguorianskem in hoffbauerskem duhu spisane molitvenike Passija, Veitha in druge nabožne knjige, obenem jim je branil čitati nešolske izdaje antičnih in modernih pesnikov. Domači učitelji bi naj hodili vsak dan k maši, večkrat k spovedi in k obhajilu ter se mu klanjali na vsakem koraku. P. tega ni zmogel. In v drugi polovici 1823 se je razmerje med njim in Klinkovströmom skalilo, ob novem letu 1824 pa je vodja zvedel, da je dajal P. ključ svoje knjižnice, kjer je imel vrsto antičnih, renesančnih in baročnih pesnikov, sedemnajstletnemu dijaku 2. humanitetnega razr., kranjskemu plemiču Antonu Auerspergu, poznejšemu pesniku Anastaziju Grünu. Takoj je odslovil nepokornega domačega učitelja, ki je pa vendarle že vcepil z besedo in s knjigo mlademu plemiču kali humanizma in svobodnega mišljenja, kakor priča Grünova elegija Nachruf an Preširen iz februarja 1849. (Prim. Gollmayerjevo pismo Čopu z dne 15. jan. 1824, LZ 1902, 633–4.) P. se je namreč sam v teh letih naglo razvijal, kar nam pričajo podatki o njegovi zasebni knjižnici, kjer je imel poleg drugega najvažnejša dela antične in italijanske renesančne ter baročne in gotovo tudi sodobne literature. Svoje lepe dohodke je nalagal v knjige. Po odhodu od Klinkowströma so ga tovariši hoteli spraviti za domačega učitelja v neko dunajsko družino, pri kateri je poučeval prej rojak, jurist Hladnik. Toda zaradi »skromne zunanjosti in počasne govorice« ni bil P. gospodi prav všeč, vendar bi ga bili morebiti sprejeli, če jim ne bi bil tega odsvetoval Klinkowström, češ da P.-a ne more priporočiti, kakor je tudi talentiran in učen, da ne bi morebiti potegnil zaupanih otrok za seboj. Sumil je namreč v njem »freigeista«. P. se je res v prvih dveh letn. prava prav odločno razvijal v duhu liberalnih idej evropskega meščanstva. To je bila posledica razmišljanja in opazovanja dunajskega javnega in zasebnega življenja, zlasti pa študija in marljivega čitanja. Tako mu je bilo kar všeč, da ga je Klinkowström odslovil in da ni dobil nove inštrukcije, češ »doslej sem delal za druge, zdaj moram zase«. Začel je pridno zahajati v knjižnico in se je zakopal v knjige. Živel je od štipendije in od 30 gld., ki mu jih je mesečno pošiljal stari stric Jožef. Toda o njegovi nezgodi pri Klinkowströmu so zvedeli nekaj tudi doma in mati se je še huje zbala zanj. Pritisnila je na strice, da bi mu odrekli podporo in ga tako prisilili, da bi se vrnil in šel v bogoslovje. Stric Jožef pa bi mu naj ugladil to pot. In ko je bilo dogovorjeno, da mu bo škof Wolf štel eno leto dunajskih študij za teologijo, so ga s pismom sestre Jere povabili domov. Toda v pismu dne 24. maja 1824 je P. to odločno, dasi vljudno odbil. Razočaranja, ki jih je doživel na Dunaju, so bila tako bridka, da bi se ne bil nikdar odločil za ta študij, ako bi bil slutil, kaj ga čaka. Toda zdaj je hotel iti do konca po odločeni poti. Njegova vera v spoznanje in srečo je bila še trdna in s podvojeno močjo se je lotil učenja. Kakor v tretjem letniku filozofije tako je tudi na pravni fakulteti z lahkoto zmagoval izpitno snov, da je opravil konec vsakega šolskega leta z odličnim uspehom predpisane skušnje, razen v 1. letniku iz evropskega in avstrijskega državoznanstva, v 4. pa iz sodnega postopka v spornih in nespornih zadevah ter iz uradnega stila, iz katerih so ga ocenili samo s prvim redom. Poleg tega je še utegnil študirati svetovne pesniku, filozofska in zgodovinsika dela. Konec šol. l. 1823 je opravil pri profesorju Francu pl. Eggerju z odliko skušnje iz naravnega zasebnega prava in splošnega ter kriminalnega prava, pri Johannu Ziziusu pa s prav dobrim uspehom iz evropskega in avstr. državoznanstva; konec prihodnjega leta ga je odlično klasificiral rojak Tomaž Dolinar iz rimskega civilnega in cerkvenega prava.

Pri vsem tem pa je bil P. dober kolega, ki je bil družabno morebiti manj uglajen kakor njegovi starejši tovariši, pa je bil vendar vsem ljub zaradi svoje duhovitosti, nesebičnosti in tovariške zvestobe. Čeprav jim menda ni pripovedoval o svojem pesniškem hotenju in delu, so vendar slutili njegovo še ne izraženo in nedoločeno duhovno prednost. Vendar ni izključeno, da so bili nekateri izmed njih bolje poučeni in da si je P. dopisoval takrat vsaj s Čopom in da se je z njim tudi srečal 1822 in 1823 na Dunaju. Ali je bil res v zvezi z lj. »Karbonarji«, ni mogoče dokazati ne popolnoma zanikati. Ako bi se dalo izpričati kakšno pobližje sodelovanje z njimi, potem bi mogli misliti, da so ga klicali 1824 (Slavinja) poleg družinskih vezi tudi literarni interesi v domovino. Že v maju, je razmišljal o tem, da bi potoval v počitnicah domov, čeprav je v istem pismu (24. maja), v katerem je staršem pisal o tem namenu, nekoliko vrst više odločno izjavljal, da ne more več »nazaj pred pridti, predem ne bo(m) duželsko službo v Lublani iskal«. Ta neodločnost bi pomenila, da ga niso toliko vabile domov misli na starše in sorodnike, kolikor nekakšni drugi načrti. In ti bi mogli biti prav literarne vrste, kajti nemogoče si je misliti, da ne bi bil prav nič vedel o živahnih domačih literarnih spodbudah Andreja Smoleta, vnetega zapisovalca ljudskih pesmi in agitatorja za slov. umetno pesem, in Martina Kuralta, v novomeškem frančiškanskem samostanu interniranega prosvetljenca in frankofila, ki je hotel usmeriti slov. umetno poezijo po Vodnikovem vzgledu ali še bolj v nekak prosvetljeni utilitarizem za kmeta, in slednjič semeniških »Karbonarjev«, snujočih literarni časopis. Najsi bi bil P.-ov odnos do slov. preroda še bolj medel in neizrazit, kakor menijo nekateri, te vesti so se ga tikale kot človeka, ki se je izživljal v besednoritmičnih in čustvenomiselnih zvezah. Pomisliti je tudi treba, da je ta njegova nadarjenost morala biti znana tako Smoletu, ki je tako težko pričakoval domačega umetnega pesnika, kakor tudi »Karbonarjem«, ki so bili njegovi sošolci ali znanci. Zato je tudi razumljivo, da se je slednjič odločil za pot, a da se ni mudil kdo ve kaj v Vrbi, temveč je bival večinoma na Ježici pri starem stricu in se sukal največ v Lj. v Smoletovi družbi. Takrat se je tudi resno zaljubil v Zaliko Dolenčevo, p. d. Gorjančevo, »čisto kmetiško« hčer krčmarja Jakoba Dolenca, pod zvonarjem Samasso na Karlovški cesti, in sestro kaplana Jakoba, Čopovega sošolca. Dvajsetletna Zalika, dobra pevka, pa ga ni vzljubila, dasi je spoznala njegovo dobro srce, t. j. njegovo iskanje tako nesebične ljubezni, kakor jo je potreboval za zdravilo tiste globoke rane, ki mu jo je bila zadala dunajska lahkoživka. P. je hotel vračati tako čustvo z enakim, zato je videl v dekletovi odklonitvi prevzetnost. Kot prevzetnico jo je povzel v pesem, da bi tako premagal bolečino. Oče Dolenec je bil menda naklonjen njegovi snubitvi, Zalika pa ga je vztrajno zavračala. V živahnem literarnem ozračju tistega leta, ko so dozorevali načrti za Slavinjo, je zmagovala v P.-u misel, da bi se sam pridružil temu, kar se je pripravljalo, a se ni moglo izmotati iz priprav in načrtov. Verjetno je, da si je tisto leto v licejski knjižnici s posebno pozornostjo ogledoval domače knjižne in rokopisne zaklade in da ga je vzpodbujal k novemu prevodu tudi nebogljeni Zoisov prevod Bürgerjeve Lenore s tožbami o neprevedljivosti nekaterih izrazov in stikov, saj je kasneje res uporabil nekaj Zoisovih oblik v svoji slovenitvi. Toda prvi prevod je mogel presoditi in kritično uporabiti v lastnem, boljšem slov. samo zato, ker je imel ne le večjo literarno izobrazbo, temveč tudi pravo pesniško nadarjenost in krajšo ali daljšo lastno pesniško tvornost. O tej v prvih dunajskih letih ni pripovedoval sošolcem, ker so mu pač resne pesmi že tedaj klile »iz srca« in mu je sramežljivost branila govoriti o njih, zlasti ker ni bilo med njimi nikogar, ki bi mu bil mogel biti vodnik ali vreden vrstnik. Skrival je prvence tudi zato, ker ni videl nobene prave možnosti za objavo. In ko se je v pripravah za Slavinjo takšna možnost prvič nekoliko močneje začrtala na obzorju, se je polagoma razkrival tudi dunajskim tovarišem.

Tiste počitnice se je moral ubraniti tudi poslednjega močnejšega napada matere na svoj bodoči poklic, kar ni bilo posebno lahko, kajti materi so se še vedno pletle vse misli okrog izgubljenega upanja, da bi bil njen najljubši otrok duhovnik. Po vrnitvi je užival spet Knafljevo štipendijo, obenem pa je zaslužil tudi s poučevanjem 50 gld. mesečno, kar je bilo dovolj za neskrbno življenje, saj se je takrat dalo na Dunaju živeti s 300 gld. na leto. Konec drugega pravnega letnika jo opravil pri Juriju pl. Scheidleinu z odliko skušnje iz avstr. zasebnega prava, pri Vincencu Wagnerju pa iz fevdnega, trgovinskega in meničnega prava. Prihodnje šol. l. se je razvedelo o njegovi literarni aktivnosti tudi med dunajskimi sošolci. Prijatelju Jakobu Travnu je zložil na melodijo, ki so jo igrale v predmestni gostilni češke harfistke, Preroško tolažbo za Travna, pozneje Zarjovena d'vičica imenovano. V njej jo upodobil v preprostih, pevnih trohejskih stihih z ženskimi rimami in z realistično krepko domačo besedo tožbo nekdaj prevzetnega, zdaj zapuščenega dekliča, da bi tako olajšal Travnovo in morebiti nekoliko tudi lastno ljubezensko bridkost. V počitnicah sta besedovala s Čopom, ki se je mudil na Dunaju, o domačih in tujih slovstvenih stvareh, pozimi (27. dec.) pa mu je prijatelj pisal iz Łwowa pismo o Metelkovi slovnici in novi kranjski abecedi. Ker pa je bila ta slovnica, pravzaprav njen novi črkopis, najbližji, čeprav ne poglavitni cilj Čopovih napadov v abecedni vojski (1833), je verjetno, da so se že 1825 pletli med rojakoma ustni in pismeni razgovori, ki so privedli okrog 1830 do njune velike literarno kulturne odločitve in do začetka nove kulturne dobe pri Slovencih. Ti razgovori so gotovo pripomogli, da se je P. kot jurist 4. letnika razodel pozimi 1825 ali spomladi 1826 dunajskim prijateljem. Jurist Anton Trenc, ki je bil najbrž s Kopitarjem osebno znan, ga je pregovoril, da je izročil zvezek svojih pesmi slavistu in cenzorju v oceno. Po P.-ovi lastni kritiki (1832) so bile te pesmi po meri in jeziku podobne popevkam Jerneja Levičnika, kar je glede na poznane Levičnikove pesmi (tri izvirne in en prevod iz Schillerja v KČ II-IV) preskromno, četudi je treba upoštevati, da P. ni zapisal takrat nobene besede o vsebini teh pesmi in se je omejil zgolj na ritmično in izrazno oznako. Vendar je še 1832 odobraval Kopitarjevo sodbo o njih in imenoval Kopitarjev nasvet: »naj jih nekaj let pusti, potem pa opili!« — »dober nasvet«, za katerega mu mora biti hvaležen. Seveda je v teh besedah precej ironije, vendar so pomembne ne samo za takratno, temveč za stalno P.-ovo nezadovoljstvo z lastnim literarnim delom in za večno stremljenje po boljšem in lepšem. Med pesmimi, ki jih je takrat izročil Kopitarju, so bile tudi: Povodnji mož, Lenora in Lažnivi pratikarji. O drugih ne vemo nič, ker jih je P. 1831 ali že 1830 požgal, le tem trem je prizanesel, in po njegovi besedi imata prvi dve »glede na rimo in mero« še v tisti obliki, v kateri sta bili natisnjeni v KČ I, pečat rojstne dobe, četudi ju je pošteno opilil. Dvojinska (v nemškem izvirniku množinska) oblika te P.-ove izjave bi zahtevala, da bi tako presojali izvirno in prevedeno balado, toda pri drugi je bil prevajalec vezan z »rimo in mero« izvirnika. Tako je pravi dokument P.-ovega umetniškega znanja v tej dobi samo balada »Povodnji mož«. O njej so sodili prešernoslovci, da je zložena v amfibrahijih, ki da jih je utegnil Prešeren najti pri nemškem klasicistu Ramlerju ali pa pri Bürgerju ter jih ubrati v »figuro nekega plesa« (Kidrič). S tem soglaša na videz tudi Čop v dodatku k Čelakovskega kritiki Čbelice (1833). Rima, zlasti pa mera Povodnjega moža sta v poglavitnem vendarle enaka ustreznim kategorijam Vodnikovega Zadovoljnega Krajnca, zlasti v njegovi prvi tiskani podobi, v Pisanicah (1781). Razloček je pravzaprav samo v razvrstitvi rim, kar pa ni bistveno. V P.-ovi baladi se zaključka prvih dveh vrstic ne ujemata, pač pa zaključki 2., 3. in 4. vrstice, kar je naravno za to, ker je P. uvedel za prvima stihoma še metrično popolnoma enako dvojico rimanih stihov, ki pa vsebinsko ne prinašata nič novega, temveč samo ponavljata ali le neznatno razširjata vsebino prvih dveh stihov; v bistvu sta torej samo podoba prav tako brezvsebinskih, ponovnih plesnih obratov. Potemtakem pa bi bilo ponavljanje treh istih ženskih rim dolgočasno ali figuram tistega plesa, ki ga je imel pesnik pred očmi, neustrezno. Zadnji vrstici Povodnjega moža se končujeta prav tako z moško rimo kakor sklepni vrstici Vodnikove pesmi. P.-ove pesmi iz 1825 so bile torej po pesnikovi lastni oznaki zložene v meri gorenjske poskočnice, četudi morebiti ne tako dosledno kakor Vodnikove in četudi so bile, kakor vidimo prav v Povodnjem možu, »ubrane v izvirne kitice«. To je pa delno ugotovil glede na to balado prvi prav Čop 1830 v rokopisu zgodovine našega slovstva (prim. Šafařik, Geschichte der südslawicehen Literatur, Praga 1864, 44), kjer pravi o njej, da je zapeta »v požlahtnjenem ljudskem tonu«, kar mora meriti ne samo na njen izraz, temveč tudi na njeno obliko. Zakaj je potem 1833 zapisal drugače? Morebiti jo je mislil tako zaščititi pred Kopitarjem, zakletim neprijateljem metruma, »in quo plesant Krajnci«. Vendar pa Čop tudi 1833 ni govoril o »Ramlerju« in »Bürgerju«, kajti »rima in mera« v njunih ustreznih pesmih nista povsem isti, kakor ju uporablja P., temveč Čop je samo poudaril, da je zložil P. Povodnjega moža »v stihih nordijskih balad«. Toda tudi to ni točno, ker je pesem zapel po načinu Zadovoljnega Kranjca z zgoraj navedenimi spremembami, na kar je Čop namignil že 1830. l. Zdaj laže razumemo, zakaj je 1825 Kopitarjem P.-ove pesmi odklonil in zakaj mu je bil pesnik 1832 hvaležen »za dober svet« in zakaj je leto dni prej tiste pesmi z lahkim srcem požgal.

V zadnjem študijskem letu je P. poslušal predavanja Jožefa Kudlerja o politični znanosti in političnem zakonodavstvu in predavanja Vincenca Wagnerja o sodnem postopku v spornih in nespornih zadevah in o slogu uradnih spisov. Tudi o prvih dveh predmetih kakor tudi o zakonu zoper hude politične pregreške, za kar pa se ni dal ugotoviti predavatelj, je odlično odgovarjal pri izpitih. Iz pisma njegovega mlajšega sošolca Friderika Perka Matiji Čopu z dne. 5. jun. bi se dalo sklepati, da je 1826 odpotoval P. še pred tem dnem v domovino, kar se pa ne sklada z dnevom njegovega juridičnega absolutorija z dne 24. avg. t. l. Sploh je upravičeno vprašanje, ali bi bil mogel že pred 5. jun. opraviti izpite za četrti letnik. Ako bi bilo to mogoče, potem bi bil pač nekdo drug prevzel njegov absolutorij. Ni pa tudi razloga, da ne bi verjeli Perku, ki v pismu izrecno poudarja P.-ov zgodnji odhod na počitnice in javlja prav tako po letu dni v pismu z dne 5. maja 1827 Čopu P.-ovo vrnitev na Dunaj, da opravi rigoroze. Tako je preživel P. med pozno pomladjo 1826 in začetkom maja 1827 skoraj leto dni v domovini. Najrajši se je mudil pri starem stricu na Ježici. Domov ga ni preveč vleklo. Mati mu še vedno ni odpustila samostojnosti v izbiri poklica, pa tudi sicer ni bilo na domu prave zadovoljnosti, saj bi se sicer ne bila oče in mati že prihodnje leto odločila na pritisk in obljube očetovega brata Franca, da izročita domačijo hčeri Mini in zetu. V Lj. se je P. družil največ s Smoletom, ki je preživljal po neuspeli snubitvi Zeschkove Fine, »glažovnate princese«, hudo krizo in se pogrezal zaradi razsipnosti in poslovne lahkomiselnosti v take razmere, da ni mogel kdo ve kaj misliti na lastne in tuje literarne načrte. P.-a je pa ljubil in ga tudi gmotno podpiral. Dolenčeva Zalika ni medtem spremenila hladnega zanimanja za pesnika v toplejše čustvo. Tudi lanska literarna upanja Slavinjanov je razpodil trdi odlok Sedlnitzkega, ki ga je škof Wolf podkuril s pristranskim poročilom o bodočih urednikih. Pač pa se je čutila ob takrat razglašenem svetem letu, ki bi naj razgibalo z odpustki, procesijami in romanji ljudstvo zoper janzenistično vodilno duhovščino, povečana pobožno-utilitarna književna delavnost janzenistov in redovnikov. P.-a niso zanimali ne ti ne oni, čeprav je morebiti čutil za janzeniste že po rodbinski tradiciji in glede na relativno višjo jezikovno in miselno raven njihovega pisanja večje simpatije kakor za grobo utilitarno, z banalno mistiko napolnjeno nabožno pismenstvo njihovih nasprotnikov. Toda od prve ga je odbijala vse pogostejša raba Metelkovih črk.

Njegovo lastno ustvarjanje je v tej dobi skoraj nepregledno, ker manjkajo podatki. Ogorčenost nad dekliško prevzetnostjo se mu še ni polegla, kakor priča prva njegova tiskana pesem Dekelcam — An die Mädchen v IB (12. jan. 1827). Izvirnik in nemški prevod je priobčil najbrž v zvezi z nekimi konkretnimi, danes neznanimi dogodki v razvoju svojih obiskov na Karlovški cesti. Kakor je motiv te pesmi star ne samo v literaturi sploh, temveč tudi v njegovem snovanju, tako preseneča še danes in estetsko zadovoljuje svež, izviren in neprisiljen besedni izraz, ki priča ne samo o doživetju, temveč tudi o P.-i pesniški aktivnosti in doseženi besedni kulturi. P.-ova ustvarjalna misel se je sedaj lotevala že globljih motivov in doživetij, ki so izvirala iz fatalističnega razmišljanja in elegičnega čustvovanja spričo zapletenosti in neurejenosti lastnega in občega življenja.

Pred vrnitvijo na Dunaj mu je febr. 1827 Smole posodil 90 gld. Na Dunaj je dospel konec apr. in pisal takoj po prihodu Čopu, najbrž o doživetjih skoraj enoletnega bivanja v domovini. Gmotno se je zdaj osamosvojil s tem, da je prevzel korepeticijo z juristom grofom Emanuelom Dubskim, sinom že pokojnega češkega fevdalca iz Lysic v bližini Brna. Tako je dobil tudi v osebi Emanuelovega starejšega bratranca in varuha, komornika in majorja Franca Dubskega, moža, ki mu je napisal dne 14. marca 1828 za promocijo potrebno nravstveno spričevalo o dobi od absolutorija do nje. Toda preden se je spet dobro udomil na Dunaju, so ga presenetili starši z novico, da može sestro Mino z Jožetom Vovkom, Štantnarjevim iz Črnilca, in da bodo izročili novoporočencema domačijo v Vrbi. V njihovi neutemeljeni naglici — dne 11. maja 1827 so napravili ženitovanjsko pismo, s katerim so sicer sestram in bratu Juriju izgovorili skromno dediščino, njega pa docela zamolčali — je mogel P. občutiti vsaj moralno krivico, ako ne že gmotne. Čudil se je tudi temu, da so tako važno stvar sklenili takoj po njegovem odhodu, ko bi se bili mogli o tem pogovoriti v toliko mesecih, ko je bil doma. Sestra Lenka je konec 70. let 19. stoletja pripovedovala Tomu Zupanu, da je staršem tako svetoval stric Franc, tedaj beneficiat na Goričici, češ naj ima Mina domačijo brez dolga, saj bo za sestre, oziroma nečakinje, ki bodo s tem prizadete, on poskrbel. Težko je reči, zakaj je Franc tako ukrepal, ali je bil morebiti tudi on pod pritiskom poldrugega gruntarja, starega Štantnarja, ki je tudi v Vrbi s širokoustno zgovornostjo priporočal zaljubljeni Mini in njenim staršem svojega »tukastega« sina, ali je pa morebiti res mislil, da bi bilo za Ribiče bolje tako? Skratka v tej ženitvi je bilo nekaj usodnega, kar je odločilno delovalo na vse rodbinske člane. P. je skušal s pismom odvrniti starše od tega, a ni uspel. Iz odlomkov njegovega pisanja, ki se jih je spominjala Lenka, čutimo, kako ga je bolelo to naglo ukrepanje. Pri tem ga niso navdajali sebični nagibi temveč skrb za rodbinsko soglasje, za ljubezen med sestrami in harmonijo med vsemi člani družine. Odlomki pričajo, kako je bil spojen z rodom in domom, z domačo sosesko in v duši so mu najbrž zazveneli prvi elegični glasovi o »Vrbi, srečni dragi vasi … «.

Že 2. maja 1827 je opravil prvi rigoroz, kar priča, da se je doma pripravljal na izpite. Drugi in tretji rigoroz je prebil 4. avg. in 28. nov. t. l., s četrtim, prav tako odlično opravljenim rigorozom (8. marca 1828), pa je dobil pravico za javno disputacijo ali obrambo tez iz vseh delov pravnih in političnih ved. To je opravil po uradnem zapisniku univerzitetnega pedela 25. marca (Marijino oznanjenje), po tiskanem seznamu svojih tez pa šele 26. marca (kar je verjetnejše) od pete ure popoldne dalje. Obraniti je moral 60 tez, kar je zahtevalo, če računamo za vsako tezo samo pet minut, pet ur napornega miselnega dela, zlasti če pomislimo, da po splošnem pričevanju P.-u vsaj v začetku daljšega govora jezik ni tekel gladko. Pri disputaciji so bili navzočni rektor Carl v. Adlersburg, predsednik študijske dvorne komisije in cenzor, dekan juridične fakultete Johann Michael Schoednauer, dvorni in sodni advokat, P.-ov promotor Jožef Spendov, kranjski rojak, stolni prošt in univerzitetni kancler, ter Johann Sigmund Rizy, advokat in fakultetni notar, in profesorji: Egger za naravno zasebno in javno pravo ter kriminalno pravo, Dolinar za rimsko in cerkveno pravo, Jožef Winimarter za splošni državljanski zakonik, Kudler za politične znanosti in politično zakonodavstvo, Johann Springer za statistiko in morebiti še drugi, danes neznani oponenti. Že prihodnji dan so mu izročili doktorsko diplomo z oceno, da je pri izpitu pokazal odlično znanje, in pravno izurjenost (cum praeclarum eruditionem suam … ac juris peritiam abunde nobis probasset). Po doktoratu je hotel ostati še do jul. na Dunaju, najbrž zaradi gojenca Emanuela Dubskega, ki ga ni mogel pustiti sredi šol. l. Tedaj se je družil pogosteje z juristom Edlauerjem, Čopovim prijateljem, ki je opravil 1826 doktorsko disputacijo »non plus ultra« in zdaj supliral profesorja Dolinarja. Prijateljeval je tudi s profesorjem modernih jezikov Jurijem Legatom, juristom Perkom in drugimi. Pred vrnitvijo v domovino je šel z Dubskim, kakor poroča družinska tradicija, na njegovo dedino Lysice blizu istoimenskega trga na Moravskem. Tam ali morebiti že na Dunaju so ga obdarovali Dubski z dragoceno zlato žepno urico in so mu dali ukrojiti enako obleko kakor Emanuelu.

II. Iskanje ustreznega poklica in boj za ustvarjalno svobodo. Po vrnitvi v domovino je P. prakticiral od 1. sept. 1828 v odvetniški pisarni štiriintridesetletnega dr. Leopolda Baumgartena, ki je bil promoviran na Dunaju konec 1823 in postal pred pičlim letom samostojen odvetnik v rojstnem mestu. Njegovega mlajšega brata Janeza, visokošolca na Dunaju, je hotel lj. guverner 1824 vtakniti »na račun postojnske kresije« v vojaško suknjo, pa je pobegnil v Zagreb. Tudi o Leopoldu Baumgartenu moremo misliti, da je bil bolj ali manj prikrit nasprotnik Metternichovega sistema. Zanimal se je za slikarstvo in kulturno življenje sploh; pozneje je pa zabredel v korupcijo in končal 1843 z uradno razglašenim konkurzom in, kakor se je govorilo, s samomorom. Praksa v odvetniški pisarni je bila P.-u v mislih že v zadnjih dunajskih letih, čeprav je domačim večkrat zatrjeval, da si bo poiskal deželsko službo, t. j. službo sodnika ali političnega uradnika pri kresiji, guberniju, magistratu, policiji itd. ali službo privatnega uradnika kot graščinski uradnik ali oskrbnik. Njegovim sposobnostim bi bila morebiti najbolj ustrezala sodniška služba, toda stremel je po odvetništvu, v katerem je upal biti duševno in družbeno najbolj neodvisen. Toda končna odločitev, da se začne pripravljati za odvetnika, je izvirala najbrž iz protesta zoper domačo rodbinsko politiko. Zato se tudi ni nastanil pri starem stricu na Ježici, kar bi bilo po takratnem pojmovanju daleč, dasi ne predaleč, temveč si je poiskal stanovanje pri Mihu Kastelcu, dunajskem znancu, zdaj skriptorju licejske knjižnice, v Podbojevi hiši na Kongresnem trgu, nasproti nunske cerkve. Takrat ga je mati skušala odvrniti od tega, da bi služil »pri kasi«, odvetniki so imeli namreč takrat večinoma opravka z zasebnopravnimi zadevami, z zapuščinami, varuškimi in sploh tako imenovanimi pupilarnimi denarji. Bala se je, da bi mu ne bila »kasa« pri njegovi negospodarnosti v pogubo. Želela je, da bi šel v cesarsko službo. Vdal se ji je toliko, da je začel prakticirati pri mestnem in deželnem sodišču. Doma so pa sklenili starši in stric Franc, ki je od Minine možitve posegal čedalje bolj usodno v zadeve Ribičeve družine, da pošljejo najmlajšo hčer Lenko v Lj., da se bo hodila učit kuhanja h Koglovim in Uhlmanovim in da bo pazila na Franceta. Ali Lenka je ostala samo pol leta pri bratu (od božiča 1828 do kresa 1829), nato pa se je očetov ujec na pritisk župnika Franca odločil za pokoj. In že jul. 1829 se je preselil s pesnikovo sestro Katro, svojo gospodinjo, z Ježice v mesto in se nastanil v Rožni ulici št. 100. Zdaj je moral P. k njemu na stanovanje. Tako je mati dosegla vsaj delni uspeh: odtrgala je sina od »zelo posvetnega« Kastelca, preskrbela mu stanovanje, hrano in — nadzorstvo ter ga pripravila do tega, da je začel prakticirati v sodni službi, četudi ni popustil materi tako zoprne advokature. Ko je konec nov. t. l. prišel iz Leš za šmarnogorskega kurata stric Jakob, je bil pesnik obdan od sorodstva, ki bi ga naj po materini želji zasuknilo od odvetništva. Prizadevali so si tudi, da ga oženijo: staremu stricu Jožefu bi bilo všeč, da bi se France potegoval za Scheuchenstuelovo hčer Julijano, stricu Francu pa bi bilo menda bolj ugajalo, da bi nečak vzel za ženo graško Nemko Marijo Kajetano Khlunovo, hčer že pokojnega oskrbnika gornjeradgonske graščine Ignacija Khluna, pozneje graščinskega zakupnika in hišnega posestnika v Gradcu, ter njegove žene Kajetane r. Testaller. Pobuda je pa prišla od Marijinega svaka, svetnika lj. sodišča Krizostoma Snoja, ki je P.-a spoznal kot sodnega praktikanta, in od njegove žene Marije Ane, s katero se je Snoj oženil, ko je služboval kot magistratni svetnik v Gradcu. Mati in hči sta hodili letovat v Lj. in nekam blizu Goričice, oz. Domžal, kjer je služboval stric Franc. In tako sta se spoznala P. in Khlunova, ki je pa bila dve leti starejša od njega (roj. 7. dec. 1798). P. je bil sprva pač zaljubljen in je resno računal, da se oženi z »nemškuto«. Toda mati in sestre nekako s tem niso bile zadovoljne, poleg tega sta tudi daljava in dolgotrajna vsakoletna ločitev slabili njegovo ljubezen, zlasti, ker je P. zelo nerad pisal pisma in je bil posebno dovzeten za rosno dekliško lepoto, tako da ga je prezrela Nemka kmalu začela odbijati. Pozneje ga je odbijalo tudi to, kar bi marsikoga drugega privabljalo — misel na odvisnost od ženine bogate dote. V kasnejšem sonetu O, Vrba, srečna, draga vas domača, … je stih »za doto, ki je nima mil'jonarka« gotovo v zvezi z njegovim notranjim odporom, da bi se osamosvojil in okoristil z ženino doto, »da bi žena njega za gospoda naredila«, kakor je pravil domačim (Lenka), češ da bo on rajši svojo ženo »za gospo naredill«. Pomembno je tudi to, da ta »srečna ljubezen« ni zbudila posebnih močnejših odmevov v njegovi pesmi, dasi so vidni njeni sledovi v sonetih: Očetov naših imenitne dela … in Vrh sonca sije soncev cela čeda …, ki sta pa sama po sebi bolj literarnega kakor življenjskega izvora.

V prvem in drugem sonetu stavi pesnik »drago« v nekakšno nasprotje s Kranjicami (1. sonet, 10. in 11. stih), oz. z »ljubljanskimi … gospodičnami« (2. sonet, 11. in 12. stih). Tudi v romancah Hčere svet in Učenec je morebiti kak ugoden odmev tega razmerja, medtem ko je v pesnitvi Slovo od mladosti čuti disonance, ki jih je budila ta nekam neiskrena zveza v pesniku. Ako je res, kakor je trdil Jakob Zupan pesnikovi sestri Lenki, da je Khlunova shirala v mladih letih zaradi P.-ove nebrižnosti in nezvestobe, potem bi mogli pričakovati prvo podobo te pesnikove ljubezenske krivde v tragediji, ki jo je snoval spomladi 1832 v Celovcu, ko mu je šla njena ljubezen še nekako do srca, kakor pričajo posamezna mesta iz njegovih pisem Čopu z dne 5. februarja, med 29. in 31. marcem, kakor tudi pismo Kastelcu z dne 10. marca t. l. Posebno jasno bi se pa bila razkrila že pa končnem razpletu v Sonetih nesreče jeseni tega leta.

Ta zgodba pa najbrž ni odločala pri P.-ovih dokaj zapletenih poizkusih tega časa, najti najbolj ustrezno poklicno pot. Še pred znanjem s Khlunovo je pričel vsaj že okoli novega leta 1829 s kriminalno prakso pri lj. sodišču in konec apr. t. l. se je po lastni besedi vzbudila v njem »vroča želja« (sehnlichster Wunsch), da bi dosegel kvalifikacijo javnega sodnika. To je gotovo bila posledica materine želje, da bi spravila negospodarnega, včasih kar potratnega sina od »odvetniške kase« v sodno, upravno ali mestno službo. V tem smislu je tudi razumljiva P.-ova prošnja z dne 27. apr. 1829 za neplačano konceptno prakso pri fiskalnem uradu, češ da je tam priložnost, pridobiti si bogato praktično in juridično znanje. Poleg tega je želel nadaljevati kriminalno prakso, ki bi ga zaposljevala samo nekaj dni v tednu, in sicer tako dolgo, dokler ne bi imel predpisane dobe za sodniški izpit. In še tisti dan je priporočil komorni prokurator Anton pl. Scheuchenstuel P.-ovo prošnjo guberniju, češ da njegov urad tako potrebuje delovnih moči, da je treba zatisniti oči glede na prosilčevo kriminalno prakso. Instrukcija za fiskalne urade z dne 2. maja 1783 je namreč branila v 55. členu vsakemu uslužbencu kakršen koli posel, ki mu ne bi bil naložen od fiskalnega urada. Kljub temu je nasvetoval prokurator, naj da gubernij P.-u sprejemni dekret in ga pokliče k prisegi, ali pa naj oboje prepusti fiskalnemu uradu. Dne 7. maja je gubernij sprejel P.-a v 6-tedensko poskusno prakso, obenem pa je zahteval od njega izjavo, kako se bo preživljal, dokler ne bo dobil plačane službe. Prokuratorju se je pa tako hudo mudilo, da ga je poklical že 9. maja k molčečnostni prisegi in na delo, ne da bi bil zahteval tako izjavo. Poskusna doba je P.-u potekla 20. jul., kljub temu je šele 10 dni kasneje zaprosil za definitivni sprejem. Podoba je, da ni imel človeka, ki bi mu bil zagotovil pomoč. In tako je moral zaprositi bivšega šefa Baumgartena, da mu je sopodpisal prošnjo za definitivno prakso in obljubil pomoč, ako bi mu pošla lastna sredstva. Scheuchenstuel je komaj čakal njegove prošnje. Že 3. jul. jo je poslal guberniju in jo močno podprl, češ da je kandidat v poskusni dobi v vsakem pogledu zadovoljil in dokazal, da se bo izobrazil za spretnega fiskalnega uradnika. Dne 7. jul. je gubernij naročil prokuratorju, naj spiše P.-u dekret za zapriseženega konceptnega praktikanta in naj ga zapriseže in pošlje zapisnik o prisegi z reverzom o tajnih društvih. Čemu je zdaj prokurator, ki se mu je doslej tako mudilo, čakal do 23. jul., ko je poklical P.-a za prihodnji dan k prisegi in mu naročil, naj prinese reverz glede na tajna društva s seboj? P. je prisegel v navzočnosti prokuratorja, fiskalnega adjunkta dr. Antona Debellaka in fiskalnega uradnega praktikanta Johanna Pichlerja in izročil reverz, da ni v zvezi z nobenim domačim ali tujim skrivnim društvom ali bratstvom in da ne bo tudi v prihodnje ud take družbe ali takega bratstva. Že med 30. jul. in 6. avg. je P. zaprosil za uradno podporo (adjutum) 300 gld., ki je bila sproščena pri podružnem celovškem fiskalnem uradu. Prokurator ga je 7. avg. t. l. gostobesedno priporočil glede na odlične študije, doktorat, siromaštvo, doseženo strokovno izobrazbo in na spodobno, moralno in tiho vedenje, ki daje upanje, da bo kmalu sposoben delavec v fiskalnih zadevah. Dne 1. okt. t. l. so vrnili z gubernija odbito prošnjo s prilogami. To je P.-a hudo zabolelo, kakor je mogoče slutiti iz nervozno-srditih potez njegovega podpisa na aktu. Podporo je namreč dobil njegov dolgoletni šolski tekmec, prokuratorjev sin Anton.

Ob tej očitni krivici se je pričel poglabljati P.-ov osnovni pesimistični pogled na družbo v podobe in misli Slovesa od mladosti. Kolikor moremo iz ohranjenih aktov spoznati, je obravnaval v uradu največ tako imenovane »causae piae« in »legata pia«, t. j. zastopal je dobrodelne ustanove, deželnoknežje župnije in beneficije ter zadeve sekulariziranih ustanov in samostanov, bodisi da so bile le-te tožniki ali toženci. Tisti čas je težko živel in zato je skrivaj delal pri Baumgartenu, pa tudi stari stric Jožef ga je podpiral. Med 22. apr. in 18. majem 1830 je vnovič zaprosil razpisano uradno podporo. Prokurator ga je spet zgovorno priporočal in kar obžaloval, da ga bo izgubil, ker bo pač s podporo vred premeščen v Celovec, toda priporočiti da ga mora zaradi odličnih študij, doktorata, jezikovnega in drugega znanja, spodobnega vedenja in uporabnosti, zlasti ker P. želi, da se odslej popolnoma posveti fiskalnemu poklicu. Kakšen smisel pa bi naj imelo spričo tega Baumgartenovo spričevalo z dne 15. maja, v katerem je Baumgarten poudaril glede na P.-ovo temeljito spoznavanje zakonov in juridično veščost ter strogo moralno življenje utemeljeno upanje, da bo kot odvetnik docela ustrezal zahtevam visokih in najvišjih oblasti ter da bo svojemu gremiju v čast? Pritisk na Scheuchenstuela ali pomoč, da bi dobil P. v Celovcu, ako bi bil res v zvezi s podporo tja premeščen, zaslužek pri katerem izmed celovških odvetnikov? Ako bi se namreč kazal v Baumgartenovem spričevalu že P.-ov načrt, opustiti državno službo in se vrniti k advokaturi, potem bi bilo bolje, da bi bil zamenjal neplačano prakso pri fiskalnem uradu s plačano pri Baumgartenu. In vendar je vztrajal, še skoraj poldrugo leto v fiskalni praksi, čeprav ni imel od nje nobene gmotne ne druge koristi, razen zavesti, da je z njo opravljal tudi predpisano prakso za odvetništvo. Podoba je, da je to delal v poglavitnem iz ozirov na starše in duhovsko sorodstvo. Šele jeseni 1831 je Scheuchenstuel začel slutiti, da P. ne bo ostal v njegovem uradu. In res je pesnik zaprosil v začetku nov. t. l. za štirinajstdnevni študijski dopust, da bi opravil izpit pri apelacijskem sodišču. Koj nato je dne 14. nov. prosil za šesttedenski študijski dopust v isti namen. Gubernij mu je to dovolil 24. nov., medtem je pa P. odpovedal dne 29. nov. Scheuchenastuelu nadaljnjo prakso, kar je ta sporočil še tisti dan guberniju in P.-ovo željo nekako kislo priporočil, ker pač druge pomoči ni bilo. Dne 9. dec. je gubernij ostavko sprejel in dne 17. dec. je P. nehal opravljati tlako v fiskalnem uradu. Scheuchenstuel se mu je zahvalil za prostovoljno in neplačano delo ter obžaloval njegov odhod. Iz njegove zahvale veje prikrita jeza, ki je bila morebiti zato tem večja, ker ga je P. zapustil prav konec leta, ko je bilo v uradu največ dela. V splošnemu je bil intrigantski in gospodovalni prokurator P.-u naklonjen, vsaj v uradnih poročilih ga je večkrat pohvalil kot vestnega in marljivega delavca. Toda kdo ve, če tega ni delal zato, da je tem laže črnil in tožil adjunkta Morica Filucka, kateremu je bil P. dodeljen, Scheuchenstuel pa ga je sovražil.

V letih prakse pri fiskalnem uradu se je naglo razvijala P.-ova pesniška moč in je črpajoč iz ustvarjalne volje in življenjskih izkušenj in premišljevanj, navdihovala pesniku prva zrela dela. V zvezi s Čopom, s katerim se je združil z globokim, prisrčnim prijateljstvom pač že kmalu po vrnitvi z Dunaja, si je P. potrdil in okrepil že davno zasluteno misel, da bi bilo mogoče slov. posvetno poezijo najlaže obuditi z duhom antične, renesančne in sodobne poezije in da bi se dal neuglajeni jezik slov. pismenstva najlaže kultivirati s pesniškim delom v evropskih, zlasti italijanskih in nekoliko tudi španskih oblikah. Najbolje pa seveda s tem, da bi slov. pesnik pel v materinem jeziku o avtonomnih, temeljnih človeških čustvih in mislih. Glede na to je začel P. opuščati mladostno, bolj hudomušno kakor globoko tožbo nad dekliško prevzetnostjo in se lotevati težjih umetniških nalog. Čopova spodbuda in njegova jasna estetska misel sta bili tista moč, ki sta zaokrenili v tej dobi njegov umetniški »čolniček« v »pravo deželo duhov«, kakor je priznal hvaležni P. v drugi polovici 1845 v monumentalni elegiji V spomin Matija Čopa. To je bil tisti rodovitni prijateljski stik med umetnikom in estetom, ki je šele dal trdno podlago za nastanek slov. poezije. P. je sicer že sam davno spoznal, da ne bo privedla slov. književna praksa kljub navidezni rasti njegovega ljudstva med ustvarjajoče narode, ako ne bodo začeli slov. književniki peti in pripovedovati o življenju ne glede na gospodujoče cerkvene in politične naprave. Že prve P.-ove pesmi so bile, kolikor moremo presoditi, popolnoma posvetne, osebne in niso hotele ne slaviti oblastnikov ne poučevati. Toda bile so bolj individualistične kakor občečloveške ali pa samo v ozkem študentovskem smislu socialne. Šele v razgovorih s Čopom od 1828 dalje se je P. polagoma zavedel svoje naloge: peti o lastnem življenju v tako kultiviranem jeziku in tako umetniški obliki, da bo pesem zanimala vsakega izobraženega človeka. Toda ta naloga ni bila v našem tedanjem življenju samo umetniška, temveč prav toliko ali še bolj politična. Stal ji je namreč napoti trdni, v podrobnosti izdelani književni načrt kranjske prikrito janzenistične duhovščine, ki ji je bila morala, t. j. politično socialni nauk duhovskega ali »učečega stanu« in visoke dvorsko-fevdalne birokracije »duša vse religije« in moralnost, t. j. pokorščina ukrepom, ki izvirajo iz gornjega nauka, »namen religije«. Ta načrt je sicer dopuščal poleg nabožno-utilitarističnega pismenstva v domačem jeziku tudi razvoj nekaterih panog etnografsko-romantične literature, odločno pa je zavračal vsak poizkus slov. posvetne, umetniške, avtonomne poezije, češ da je vse evropsko novejše, po 1750 se razvijajoče leposlovje »eno najbolj zvito zasnovanih sredstev, da se zruši moč prestolov in oltarjev« (Ravnikar). Zato sta Čop in P. morala najprej ta načrt osmešiti in ovreči ter uporabiti vsako razpoko v vladajočem sistemu, da razvijeta, dokler ne bo mogoče o tem razpravljati teoretsko in kritično, vsaj s posameznimi umetniškimi deli, t. j. praktično, zamisel posvetne, umetniške poezije, ki bi kultivirala slov. jezik, zanimala posvetne izobražence in jih vnemala za čast naroda in domače dežele ter merila na končno duhovno, politično in socialno osvoboditev slov. ljudstva. Oba sta spoznavala potrebo take poezije za Slovence v tem trenutku njihovega življenja, a vsak z drugega vidika: Čopa je tega učila zgodovina literarne in kulturne rasti drugih narodov, P.-a pa je zlasti navdajala želja, najti pravi umetniški izraz za to, kar je burno klicalo po upodobitvi v njem samem. In ko ju je življenje končno združilo, je P. sprejel poglavitno Čopovo formalno pobudo, ki jo je pa Čop podpiral tudi nadalje z nasveti glede na vsebino in idejo. Čopu je šlo v glavnem za prenos sredozemskih kulturnih vsebin in umetniških oblik v zavest prebujajočega se slov. meščanstva, da bi se le-to odtrgalo od razvodenelih posnetkov v avstr. in nemški kulturi in se zateklo do pravih virov, ki bi mogli mnogo bolj oploditi slov. tvornost kakor pa nemško-avstr. epigonstvo in bi bili tudi manj nevarni slov. narodnemu prebujanju. P. je do takrat izčrpal vse izrazne možnosti, ki mu jih je nudila domača slovstvena tradicija in nekateri zgledi nemškega lirskega sloga. Ker je dobro poznal svetovno poezijo, je Čopovo zamisel takoj razumel in jo začel umetniško uresničevati. Zapel je prve pesmi v italijanskih stancah in tercinah, zložil prve sonete in napisal prve romance v »španski šegi«. Zdaj je požgal svoje mladostne pesmi, razen onih treh »dokumentov« o prehojeni umetniški poti. Čop je bil tako vesel njegovih novih pesmi, da jih je prinašal v rokopisih v šol. l. 1829 v 2. humanitetni razred in jih čital študentom poleg Homerjevih, Horacijevih, Schillerjevih, Goethejevih in Vodnikovih pesmi. In ko je Kastelic 1829 začel s pripravami za Čbelico, ga je Čop podprl pri častihlepnem in po mecenatski vlogi hlepečem guvernerju Schmidburgu, pri katerem je bil domači učitelj, pač najbolj zato, da bi Kastelic razglasil v novem almanahu — P.-ovo pesem. Četudi je Kastelic postal lastnik in urednik Čbelice, je imel Čop vendarle veliko besedo glede na estetsko stran in je s P.-om, ki se je živo zavedal važnosti svoje pesniške naloge in vrednosti svojih pesmi, vodil novo literarno smer in mladi rod, katerega je Jernej Levičnik, eden njenih mlajših udov, sociološko pravilno označil 1851 po vzgledu Mlade Italije ali Mlade Nemčije kot Mlado Kranjsko, dasi je v umetnostnem pogledu stremela za drugačnimi, četudi sorodnimi cilji.

P.-ova pesem razodeva v tej dobi dve podobi. Prva izraža kot refleksija in satira pesnikov protest zoper vse, kar žali njegov čut pravice, lepote in zdravega okusa, iz druge pa sije hrepenenje po novem, očiščujočem ljubezenskem soglasju, ki bi moglo vrniti pesniku izgubljeno vero v žensko in s tem vero v smisel življenja. Prvo podobo določata najjasneje pesnitvi: Slovo od mladosti in Nova pisarija, prvotno Kranjska pisarija (obe iz 1829, 1. natis v KČ I, 2. v KČ II). Drugo podobo pa označujejo ljubezenski sonetje: Očetov naših imenitne dela …, Vrh sonca sije soncev cela čeda …, Tak kakor hrepeni oko čolnarja …, Dve sestri videle so zmoti vdane … (vsi iz 1830, prvi trije v KČ II, četrti v KČ III) in prve ljubezenske, z asonancami zložene romance: poleg starejše Hčere svet (1828, KČ II), zlasti Učenec (1829), Dohtar (1830, KČ IV) in Turjaška Rozamunda (1831, KČ III). Te pesmi pričajo, da je bil P. v tej dobi še mladostno svež, napadalen pesnik, četudi nekje v globini svoje duše z resignacijo in fatalizmom ranjen, vendar o pomembnosti pesniškega dela za Slovence in o vrednosti lastnih pesmi prepričan, po resnici in izpopolnitvi stremeč, silno občutljiv za lepoto in kritičen do vsega. Osnovo njegovega ustvarjalnega navdiha tvorita elementarna želja po pravici in sprostitvi človeških avtonomnih vrednot in erotična zavzetost nad rosno dekliško lepoto, ki se ji mora bližati, ji dvoriti in jo opevati. Prelomnico v njegovem ustvarjanju pomenita elegija Slovo od mladosti in satira Nova pisarija, ki nista samo začetek nove, po Čopu zasnovane slov. kulturne dobe, temveč vsebujeta elemente umetniških ciljev in miselne poti vsega nadaljnjega P.-ovega ustvarjanja. Prva je oseben obračun z družbo, vendar izražen s tako določnimi obtožbami in razsvetljen s toliko čustveno bolečino in kritično analizo, da meri na obračun vsega pesnikovega ljudstva in trpečega človeštva sploh s kruto življenjsko resničnostjo, s preživelimi zakoni in navadami ter s protičloveškimi napravami in silami sploh. Druga, »v mnogih pogledih premisleka vredna pesnitev«, kakor jo je označil sam Čop v preludiju k abecednemu boju 1833, je bojna napoved moralizatorsko-utilitarističnemu pismenstvu Kopitarjeve in Ravnikarjeve šole. V njej je načel P. vprašanje našega umetniškega sloga in naše lepe literature sploh ter je zavrnil z ostro, a zasluženo karikaturo nazorov in literarne prakse nasprotnikov njihovo napačno slovstveno teorijo in delo, zlasti pa njihov nauk, da bi mogli biti nabožna in poljudna knjiga v kmečkem jeziku končni kulturni cilj omikanega naroda. Obenem je poudaril v tej pesnitvi važnost ljubezenske pesmi za plemenitenje ljudske nravnosti, za pridobivanje odtujenega izobraženstva in kultiviranje ljudskega govora kot enotnega književnega jezika, ki bi združeval razcepljene slov. rodove v narod. Vse kaže, da je prav spomladi 1830 (po izidu KČ I, 30. apr.), ki je razglasila elegijo Slovo od mladosti in balado Povodnji mož, P. začel dvomiti o uradniški karieri pri fiskalnem uradu in se spet nagibati k misli na advokaturo. Po pričevanju sodobnika čbeličarja Jerneja Levičnika sta mu ti pesnitvi »pridobili vsa srca in vse glasove« in je takrat doživljal »zlate čase«, morebiti »najlepše čase« svojega življenja (Car. 1851, 41). Morda ga je ta sreča omamljala, morda so mu drugi tako svetovali, ali pa se je sam naveličal brezplačne pisarniške tlake, od srede maja t. l. so res vidni znaki njegovega nagibanja k odvetniškemu poklicu. Iz naraščanja svobodoljubnosti je treba tudi razumeti P.-ov pozdrav julijski revoluciji (1830): prevod Körnerjeve protinapoleonske pesmi Lützow's wilde Jagd — Licovovi strelci (IB 1830, 33). Ta prevod izraža tudi P.-ov protest zoper dinastično klečeplastvo, ki se je pokazalo v zoprnih oblikah v Lj. nekoliko tednov prej ob prihodu Franca I. S prevodom je pokazal P. isto izrazno moč kakor s prevodom Lenore. S svobodno prepesnitvijo 33. stiha izvirnika: Das Vaterland ist ja gerettet! v stih: Saj prostost iz smrti — izvira je pa izvirnik celo poglobil, svoj prevod upravičil in mu vdihnil sorodno miselnost, kakor jo je pozneje izpovedal po Črtomiru v Uvodu h Krstu pri Savici. V zvezi z obnovljeno mislijo na advokaturo je zložil šaljivi sonet: Kupido, ti, in tvoja lepa starka … (1830, KČ II), ki sicer v prvi obliki še ne izraža tiste rezke in odločne odvrnitve od brezuspešne ljubezenske pesmi k donosni odvetniški praksi kakor v končni obliki v Poezijah, pa vendar že namiguje v stihu: Ponuja Temida mi rumenjake … na tisto plačilo, ki si ga pesnik v fiskalnem uradu ni mogel pridobiti niti v najskromnejši obliki uradne podpore, pa ga pričakuje v odvetniškem poklicu. Kljub temu gre ta sonet že v vrsto P.-ovih ljubezenskih pesmi, medtem ko izvira iz njegovega kritično-satiričnega ustvarjanja še sonet: Apel podobo na ogled postavi (1830, IB 1833) in 20 epigramov takratnim slov. literatom, čbeličarjem in drugim. S sonetom o Apelu, duhovito prepesnjenim in prirejenim iz pripovedke Plinija starejšega, ki jo je čital P. že v latinski hrestomatiji za 4. razred, je hotel »malce stopiti na prste« Kopitarju, in »ga tako zopet opozoriti nase«. Bolelo ga je namreč, da je dunajski cenzor omalovaževal njegove pesmi v KČ I in da ni hotel priznati napredka od pesmi, ki mu jih je bil pokazal 1824 ali 1825, pa do Slovesa od mladosti. Z dvajsetimi epigramatičnimi Sršeni, ki jih je zložil 1831 spomladi, po izidu KČ II, je pa P. napadel z mladostno prešernostjo, svest si svojega pesniškega prvenstva, skoraj vse slov. posvetne pesnike in druge vplivne pisce. Prizanesel ni niti pokojnemu Vodniku niti prijatelju Čopu niti mogočnemu Ravnikarju. Čopu je očital preveliko literarno receptivno strast in boječnost ali premajhno voljo za lastno produktivnost. Ostalim je pa oponašal nedoživetost pesniških motivov, diletantstvo, barbarstvo v obliki ter jeziku in zamenjavanje izvirnosti s čudaštvom. Za samozavest, ki ga je tedaj navdajala, je značilna zamisel prav dvajsetih epigramov, da bi jih »bilo dvakrat toliko, kakor je božjih zapovedi«. Z njimi je hotel sprožiti nekatera temeljna vprašanja tedanje naše književnosti in doseči od Čopa, da bi kritično utemeljil takratni literarni in kulturni prelom. Taka rezkost pa ni bila v Čopovi naturi niti ni ustrezala njegovim načrtom in njegovemu prijateljstvu s Kopitarjem. Zato je najbrž sam predlagal Kastelcu in Zupanu, naj izločita sonet o Apelu iz rokopisa za KČ III in se jima menda tudi ni upiral, ko sta črtala še štiri Sršene, ki so bili po njunem mnenju prežaljivi za nekatere čbeličarje ali pa so merili prenaravnost v Kopitarja. P. je bil tedaj že v Celovcu, kjer se je pripravljal za odvetniški izpit, zato ni mogel preprečiti njihove odločitve, čeprav je Čopa najprej vljudno nagovarjal, naj posreduje pri Kastelcu in Zupanu. Če pa ne pojde drugače, naj jima pokaže pohvalno opombo, s katero je ponatisnil Murko v svoji slovnici njegove pesmi iz KČ I. Ko to ni pomagalo, je v prihodnjem pismu »planil s srditimi besedami« na Čopa in Kastelca, da bi ubranil vsaj sonet. Kasneje je primerjal sebe z razjarjenim Ahilom, pesnitev pa z Ahilovo ljubljeno sužnjo Brizeido, katero mu je vzel Agamemnon. Nato se je nekako pomiril in popustil glede na sonet in epigrame. Toda še 1833 je poročal o tem z drastično besedo Čelakovskemu. Strinjal pa se je na videz s tem, da so mu čbeličarji črtali romanco Dohtar iz rokopisa za KČ III.

Kako dosledno je delal P. za popolno ločitev duhov jeseni 1831, ko se je poslavljal od fiskalnega urada in se odpravljal k advokaturi, pričata tudi satirična soneta: Al prav se piše káшa ali káſha … (Črkarska pravda) in Ne bod'mo šalobarde … (Ptujobesedarjem). Prvega je naslovil pristašem novega Metelkovega črkopisa, t. j. vsej moralizatorsko-utilitaristični književni šoli, da bi ji namesto obotavljajočega se Čopa povedal, da mlada umetniško literarna struja ne vidi bistva literarnega dela v črki, temveč v duhu pisanja. Drugega je pa posvetil Jakobu Zupanu, ki je hodil s čbeličarji bolj iz opozicije zoper domačo hierarhijo kakor iz prepričanja, da je nova pot pravilna. Poleg tega je v čudaški originalnosti delal književnemu jeziku silo s premnogimi, nerazumljivimi besednimi tvorbami in nepotrebnimi izposojenkami. Tudi sonet Smrt (Memento mori, 1831, KČ III) je potekel P.-u v trpkem realizmu iz razmišljanja nad nepojmljivo življenjsko usodnostjo in je nekam biblijsko priostren. Po miselnosti pa tudi po klasično točnem izrazu vodi že v območje Sonetov nesreče, t. j. v območje najgloblje P.-ove miselne lirike.

III. Življenjska nesreča. Podobo Prešernove ljubezenske lirike pa določa v tej dobi pesnikovo spremenjeno razmerje do ljubljene ženske. Ona ni več muhasta prevzetnica, ki jo čaka nevesela, samska starost, ali pa še kaj hujšega, temveč se razvija v »sestro mlajo« Petrarkove Lavre in ženskih idealov drugih italijanskih, španskih in morebiti tudi portugalskih pesnikov 14. do 16. stoletja. To velja zlasti za žensko podobo v P.-ovih sonetih in stancah, medtem ko je ženski lik v španskih, asoniranih romancah zasnovan večinoma po podobi resničnih meščanskih deklet. Samo v Turjaški Rozamundi (1831, KČ III) se je motiv prevzetnega dekleta ponovil, a razširil in poglobil. Tudi ga je zdaj pesnik vpletel v široko dejanje, ki bi moglo napolniti romantičen ep ali roman, ne samo romanco 110. stihov, kolikor jih šteje Rozamunda. Kakor miselna in satirična tako razodeva tudi P.-ova ljubezenska, lirska in epska pesem te dobe poglobljeni študij romanske poezije. Pri tem pesnik ni študiral samo nove oblike, temveč je proučeval tudi njeno vsebino in idejnost, ker je takoj spoznal, da sta v tej poeziji oblika in vsebina eno in da bi bilo nemogoče, opevati prejšnje ljubezenske, povečini nesrečne in za ženske hudo kritične doživljaje v oblikah, v katerih so romanski pesniki od Petrarke do Camoẽsa in Alfierija ter Carrèrja razglasili na stotine in stotine plamtečih slavospevov »večnoženskemu« principu. Kultiviranje našega jezika, ki bi se naj pričelo z uvajanjem romanskih pesniških oblik v našo književnost, je zahtevalo tudi kulturnejšo vsebino in šele ta je mogla vdihniti jeziku umetniško funkcijo in višji polet. Tega ne bi bilo mogoče doseči s prevodi, ker ne bi bilo v jeziku realnih možnosti za vso vsebino izvirnika. Tudi epigonstvo ne bi dalo sadu. In P. je pričel izražati s tankim čutom in z globokim smislom za obliko in vsebino romanske poezije in za realne potrebe našega slovstva v romanskih oblikah novo ljubezensko doživljanje, ki se je v njem lahko nenehoma obnavljalo zaradi njegove estetsko-erotične preobčutljivosti za žensko lepoto. Življenjska matica teh sonetov pa je bilo v začetku čustvo, ki ga je vezalo vsaj nekaj časa z graško gospodično Marijo Kajetano Khlunovo. Ta je vsaj v začetku njunega znanstva (1829) umela vzbuditi v njem nekaj, kar bi moglo postati sorodno čustvovanju do Petrarkovega ideala. Morebiti je bilo v njeni meščanski gosposkosti utemeljeno, da je pesnik lahko začel v teh sonetih tako spreminjati svoje pojmovanje ljubezenske poezije. V sonetu Očetov naših imenitna dela, ki je vsebinsko izviren, v obliki in slogu pa združuje izrazno moč našega jezika z antično anakreontiko in petrarkovskim trubadurstvom, je P. V 3. kitici jasno pokazal na dvojni vir tedanje svoje ljubezenske poezije: … Krajnic lepoto … in tvojo čast … Podobno dvojnost ljubezenskega navdiha razodeva tudi v sonetu Vrh sonca …, kjer je zaključil tretjo kitico s poklonom: »ljubljanskim, ljubeznivim gospodičnam«, 2. tercino pa pričel z opevavanjem moči, ki jo ima do njega »draga«, ki ni Ljubljančanka (Al dragi taka moč je čezme dana …). Ta sonet je pomemben tudi zato, ker lahko prav ob njem dokažemo, kako samostojen oblikovalec je. P., čeprav ni v nobenem drugem njegovem sonetu tako vidno kakor v tem stremljenje, obseči iz sebe Petrarkovo liriko, iz nje pa antično v smeri Ovida in Anakreonta ter moderno preko Guarinija do Alfierija. To stremljenje označuje v poglavitnem tudi druge tri sonete, v drugi polovici 4. soneta (Kupido ti in tvoja lepa starka …) se pa glasi že moderna, pristno P.-ova misel, ki napoveduje slovo od dosedanjega ljubezenskega ideala in od trenutnega, vsiljenega življenjskega cilja. P. je spoznal, da to, kar je čutil do Khlunove, ni bila prava ljubezen in da državna služba, ki si jo je hotel naložiti zaradi matere, ne more biti njegov pravi poklic. Kljub temu je vztrajal še skoraj do konca 1831 na videz kot neplačani fiskalni praktikant, v srcu pa že kot odvetniški kandidat v fiskalnem uradu; v neprečiščenem razmerju s Khlunovo pa je živel še globoko v 1832. leto, ko je menda Gradčanka sama sprevidela resnico njegovega trdovratnega molka. Komaj je bil pesnik razrešen prakse v fiskalnem uradu (17. dec. 1831), je še tisti dan pričel z odvetniškim delom pri Baumgartenu. Ob novem letu 1832 je pa odšel v Celovec, da opravi pri apelacijskem in kriminalnem višjem sodišču za Notranjo Avstrijo in Primorsko odvetniški izpit.

Nekako od poletja prejšnjega leta je P. vedno pogosteje mislil na Julijo Primčevo, ki je bila od 30. maja 1831 v šestnajstem letu. Morebiti ga je prav to novo, sprva bolj estetsko-erotično kakor pravo ljubezensko čustvo odvračalo od fiskalne službe, saj je lahko tam marsikaj zvedel o prijateljstvu med Julijino materjo in svojim šefom, ki je bil znan po vsej Lj. zaradi svoje brezobzirno sebične rodbinske politike. Tako je lahko tudi že kaj zaslutil o Scheuchenstuelovih naklepih glede na bodočnost Julije in njegovega sina Jožefa. To ga je gotovo užalilo, obenem pa budilo v njem odpor zoper Scheuchenstuela. Spomnil se je usode svojih prošenj za uradno podporo in njegov neposredni šef Fluck, ki je Scheuchenstuela prav tako sovražil kakor ta njega, mu je gotovo marsikaj pojasnil. Vse to je krepilo njegove stare želje po advokaturi. V teh novih doživetjih je dobivala njegova pesem v drugi polovici 1831 polagoma novo vsebino, kakor so sploh ta nova čustva in te nove misli počasi izpodrivale prejšnje. Zato jo prenehal odgovarjati pismom Khlunove. Zato je v mislih iskal Julijo. Srce mu je govorilo, da bi se šele iz tega mogla roditi prava, velika ljubezen in da je bila zveza s Khlunovo zmota. Tako se je premikal tudi življenjski temelj njegovih pesmi, petih v italijanskih in španskih oblikah, počasi iz prejšnjih predstav v te, nove. To premikanje razodevata posebno lepo romanci: Turjaška Rozamunda in Dohtar, ki ju je zložil v tistem času. Prva opeva konec ene moške ljubezni in začetek nove. Ženska je pogubila s prevzetnostjo samo sebe, a moški najde srečo v novi zvezi, v katero ga je pahnila ošabna ljubica. V drugi si obeta »jezični dohtar« — odvetnik — ljubezenske srečo v veselem, odkritem razgovoru z dekletom, ki je »v šestnajstem letu«. Res je P. v pismu iz Celovca med 29. in 31. marcem označil to romanco kot »otročarijo«. Toda te samokritike ne smemo preveč besedno razumeti, saj je romanco spet predložil 1833 v rokopisih za KČ IV, v tistem pismu pa je tako obsodil skoraj vso svojo poezijo 1831. leta. To je bilo v zvezi z njegovo duševno krizo, ki jo je doživljal v Celovcu zaradi velike, še nepredelane izpitne snovi in nerazčiščenih odnosov s Khlunovo. V drugih pesmih te dobe: v ljubezenski elegiji Že miru srčnemu nevarne leta (KČ IV, v Poezijah Prva ljubezen) in v sonetu Strah (KČ III, v Poezijah Dve sestri …) je pa novo ljubezensko doživetje že jasneje upodobil, četudi so še tudi v teh pesnitvah nekatere črte zabrisane. V elegiji je prikril z mottom iz Properca in s hoteno naslonitvijo na Petrarkov III. sonet (Era 'l giorno, ch' al sol si scoloraro …), ki ga je v KČ III navedel pod črto, stvarno neposrednost opevanega dogodka. V zadnji stanci je mogoče misliti tudi na odmev LIX. Petrarkovega soneta (Poi che mia speme è lunga a venir troppo). V sonetu Strah je pa najbrž izrazil globoki vtis, ki ga je vzbudilo v njem neko srečanje Julije in njene matere. Ana Jelovškova je opisala svoji hčeri Ernestini obe Primčevki z besedami, ki so zelo sorodne Prešernovi oznaki obeh sester v tem sonetu: »Julija je bila svetlolaska, imela je modre oči in posebno lepo polt in rdeča lica, bila je pa majhna in drobne postave, vsa drugačna kakor njena mati, ki je bila lepa in stasita žena.« Tudi oznaka njunega stanu v P.-ovem sonetu meri na poročeno ženo in samsko deklico; sestri, kakor ju imenuje pesnik, sta bili pač po Evi (»Ena nju visoka žena, — devica majhine postave ena …«.)

Da je mogel P. v Celovec k izpitu, je pripomogel s precejšnjo podporo (300 gld.) stric Franc, ker Jožef zaradi nedavne selitve ni imel denarja. Ta okoliščina je pomembna in kaže, kakor da bi bil Franc računal, da se bo pesnik oženil z bogato Khlunovo, ki jo je dobro poznal, in je zato primaknil več, kakor bi bilo morebiti potrebno. Sprva je delovalo življenje v Celovcu na pesnika sproščajoče. Čutil se je svobodnega in se je tudi bežno zaljubljal, a ne toliko v škodo ljubezni do Julije, saj ta še ni bila niti po vsem živa v njem, kolikor zato, da bi laže pozabil Gradčanko, in ker je bilo to pač v njegovi naturi. Sprva je opravljal tu razna književna naročila. Obiskal je Čopovega sošolca in prijatelja, benediktinca Andreja Smolnikarja, tedaj profesorja biblijskih študij v celovškem bogoslovju, kjer je bil spiritual Anton Slomšek, brat Jurij pa bogoslovec 4. letnika. S Slomškom sta kasneje obiskala Urbana Jarnika v Možpurku. P. mu je krepko prigovarjal, naj ne zanemarja svojega pesniškega talenta in naj se pridruži čbeličarjem. Spoznaval je tudi literarna dela in načrte koroških ter štajerskih pisateljev. Prijetno ga je presenetila pohvala, ki jo je bral v Murkovi slovnici o Slovesu od mladosti in o Povodnjem možu. Agitiral je zoper metelčico, ki so jo Korošci sprejeli samo zaradi sloge, ker so mislili, da so vsi kranjski pisatelji zanjo. Ob Zupanovih člankih zoper njo (Car. 1831, 14. maja in 6. avg.) so se pa obrnili od nje. Kolikor jim je bilo pa še to in ono nejasno glede na Metelkovo in Dajnkovo abecedno reformo, jim je razložil Čopovo in svoje mnenje tako temeljito, da se noben Korošec ni več ogreval ne za metelčico ne za dajnčico. Medtem je pa zaman pričakoval, da bo Čop podprl z obljubljenim člankom njegova prizadevanja za pravopisno enotnost. Pač pa je zvedel o omenjenem črtanju svojih pesmi iz rokopisa za KČ III. To ga je nekoliko ujezilo in napisal je Čopu pismo, kjer je na početku drastično protestiral zoper to, proti koncu pa se je polagoma umiril. Zanimal se je tudi za knjigo satir zoper Metternichov sistem: Spaziergänge eines Wiener Poeten, ki jo je 1831 dal na svetlo njegov nekdanji gojenec v Klinkowströmovem zavodu Anton Auersperg — Anastasius Grün. V začetku marca se ga je začelo lotevati tragično razpoloženje, v katerem se mu je obujala volja po dramatskem oblikovanju in resno je začel razmišljati o »romantični« ljubezenski tragediji. Na podobno tragedijo je menda mislil pod mogočnim vtisom Shakespearove tragedije Romeo in Julija že 1830. Zdaj si je načrt v poglavitnem že izdelal, kakor je pisal Kastelcu dne 10. marca 1832. O tem je obvestil nekoliko dni prej tudi Čopa. Po teh sporočilih si je zamislil ljubezensko tragedijo z bogatim in zapletenim dejanjem, ki bi izviralo iz značajev, a ne iz spletk intriganta. Bal se je samo, da bi se dejanje utegnilo zdeti komu premalo tragično. Razmišljal je tudi že o obliki in je spraševal Čopa, ali naj spiše tragedijo v štiristopičnih trohejih (španska oblika) ali v pet- ali šeststopičnih jambih (angleški blankverz in francoski aleksandrinec). Zanimal se je tudi, ali naj špansko obliko rima ali asonira, ali jo naj pusti brez vsakršnega stika. Tudi glede jambske oblike bi bil rad vedel, ali jo naj rima in ji dá stalno cezuro. Zdi se, da mu jo budilo tragično občutje vse, kar je bilo v zvezi z nejasnim in moralno zapletenim razmerjem do Khlunove. To občutje je naraščalo tudi ob misli na Julijo in je zadobivalo ob pogledih na nepreštudirano izpitno snov obraz tragične krivde. Da bi pa bilo v snovi takrat zasnovane tragedije seme ali pa še kaj več za njegovo daljno »povest v verzih« (Krst pri Savici), je protislovno misliti. Prej bi mogla biti v njej prva meglena podoba samo enkrat v tisku imenovane drame Commedia humana (glej po Auerspergu inspirirani članek v LT 1873, iz graškega časnika Tagespost). To dramo so baje uničili z delom literarne zapuščine ob pesnikovi smrti. Iz teh doživetij so najbrž tudi poganjale kali novele, ki jo je P. snoval 1833. Zaradi tega tragičnega razpoloženja je pesnik zdaj tudi obsojal svoje pesmi in jih ironično imenoval v pismu Čopu »pesmice« (Liedlein). Zavedal se je, da ne izražajo teže in zapletenosti njegovega trenutnega življenja, in sicer niti glede na bližajoči se izpit, za katerega je predelal do konca marca komaj pičlo polovico snovi, niti glede na razplet s Khlunovo, ki ga je izsilil s svojim trdovratnim molkom. Zaradi tega se je krepil zdaj tudi njegov osnovni fatalistični pogled na življenje, ki se mu je v lj. literarni druščini nekoliko zameglil in omilil, a mu je zdaj razkrival spričo usode velikih pesnikov in ob njihovih trpko resigniranih delih — lastno negotovo usodo, ki se je motala pred njegovimi duhovnimi očmi v vsej brezupnosti in žalosti. Primerjava kaže, da so takrat odmevali v njegovi duši tudi soneti pesnika-trpina Luisa Camoẽsa, ki ga je tudi označil v svoji takrat zloženi Glosi poleg Homerja, Ovida, Danteja in Cervantesa kot žrtev pesniškega poklica. Tedaj mu je tragično občutje, ki se ni utegnilo ali moglo preliti v tragedijo, zaživelo v čudovitih Sonetih nesreče (KČ IV). Iz sedmorice teh sonetov je črtal že v rokopisu za Čbelico prvega. Mogoče zaradi težkega, ne povsem izčiščenega izraza, mogoče tudi zaradi preosebne vsebine. V njem je pretresljivo poosebil svojo krivdo, kakor jo je spoznaval tiste čase. Upodobil jo je ob zgodbi, ki jo pripoveduje Phlegon Trallianus v knjigi IIερὶ ϑαυμασίων, (De mirabilibus) = »let starih čudne izročila«, kot Erinijo, maščevalko upora zoper temeljne zakone družbe, ki jih je tudi on prekršil s svojo nezvestobo. Zato mu je pa Erinija izpila veselje in spremenila pesem v tožbo in kletev. S tem sonetom je utemeljil fatalistični pesimizem ostalih Sonetov nesreče. V KČ IV jim je sicer po črtanju prvega soneta vzel to ime in imenoval vsakega izmed preostalih šesterih kratko — sonet, medtem ko jih je v Poezijah pustil brez imena, četudi jim je nekaj časa mislil vrniti staro ime, a se po definitivnem črtanju prvega ni mogel odločiti za to. Črtanje prvega soneta je pa vendarle nekoliko prizadelo ostale sonete. Izgubili so namreč uvod, ki pojasnjuje njihov obup kot posledico silnih duševnih viharjev, ki so P.-a pretresali v teh odločilnih, žal pobliže neznanih dneh. O tem jo gotovo več vedel Jernej Levičnik, ki je v pesnikovem nekrologu (Car. 1851, 41) zapisal, da se je s P.-ovo končno odločitvijo za advokaturo pričela »nesreča njegovega življenja«. Tudi v Spominih sestre Lenke najdemo migljaje o usodnosti te bratove odločitve. Prvotno 2., danes 1. Sonet nesreče (O Vrba …) razodeva, da je takrat prišepetavala Prešernu njegova tragična muza besede žgočega, neizpolnljivega domotožja, strastne obsodbe ukaželjnosti, ki ga je zvodila z doma, strupenega razočaranja v žensko, nevere v samega sebe in nemoči spričo vsega, kar je doživel. Iz njega spoznamo, da je pesnik začutil največjo nevarnost prav v ljubezenskem in poklicnem življenju, ker ni priznaval družbenih zakonov in konvencij meščanskega sveta, pa si je vendar izbral tako izrazit meščanski poklic, kakor je bila advokatura, in privolil v tesnejšo zvezo s tako izrazito meščanko, kakor je bila graška »mil'jonarka« in si je motil srce z upi na Primčevo Julijo, ki je bila tudi meščanka po duši in telesu. Najhuje ga je pa bolela zavest, da nima za vrnitev v vaško, urejeno življenje ne dušnih ne gmotnih pogojev več. V naslednjih sonetih razodeva to težko zavest modernega slov. človeka, ki je hotel živeti svoje avtonomno življenje, v novih, vse bolj in bolj tragičnih podobah, dokler se ne ublaži v prvotno 5., danes 6. sonetu »Erin'jin stok« v še nevarnejše prišepetavanje o edini vodnici iz takega trpljenja, »prijazni smrti«, ki ga edina more rešiti grozotne ljubice, boginje Kocita, Erinije — spomina in zavesti. Šele v zadnjem sonetu izzvene vsaj začasno ta prišepetavanja. Pesnik se zavija v brezčutnost do življenja.

Medtem je končno v drugi polovici maja vendarle mogel opraviti odvetniški izpit. Toda izpraševatelji so ga ocenili samo z zadostno oceno, česar ni mogla zakriviti niti njegova lahkomiselnost niti slaba pripravljenost, temveč je bilo posledica duševnih bojev. Zdi se, kakor da bi bil P. zaradi te ocene spet opuščal misel na advokaturo, saj sicer ne bi bil 26. maja t. l. zaprosil pri apelaciji, da ga zaprisežejo za civilnega in kriminalnega sodnika. Mnenje, da je to storil zato, da bi lahko sodeloval po tedanjem pravnem običaju kot odvetnik pri kazenskih sodbah kot sodnik, ni prepričljivo. Iz njegove prošnje in sodnih spisov o tem je razvidno, da je želel, da ga zaprisežejo kot civilnega in kazenskega sodnika, in v rešitvi apelacijskega sodišča je govor o dveh dekretih. Ako bi bilo P.-u res samo do tega, da bi lahko kot odvetnik fungiral tudi kot kazenski sodnik, potem se ne bi bil dal zapriseči tudi kot civilni sodnik. Verjetneje je, da je pod vtisom zadostne ocene trenutno zdvomil, da bi mogel uspeti kot odvetnik, in je zato v potrtosti resigniral. Zato je 1. jun. po vrnitvi v Lj. tudi prisegel kot sodnik. Šele ko so mu prijatelji pregnali pomisleke, se je vrnil v Baumgartenovo pisarno. V začetku avgusta t. l. je obiskal domači kraj in popotoval s Čopom v Bohinj in k Savici, kjer se je menda nalašč toliko zamudil, da ni bil pri bratovi novi maši, temveč se vrnil šele na večer slavnostnega dne v Vrbo. Mati mu je to očitala in mu spet tožila o svoji bolečini, da ji ni tudi on izpolnil velikega upanja. Branil se je in se spet hudomušno izgovarjal na svoj slabi posluh, rekoč: »Mati, kako bi bil pa jaz pel?« Skupno počitniško potovanje s Čopom priča, da sta si oba želela svidenja in da ju je večmesečna ločitev še bolj zbližala. P. je prijatelju pripovedoval o nameravani tragediji in drugih načrtih, izmed katerih so tokrat dozoreli ali dozorevali: Elegija svojim rojakom, balada Ponočnjak, romanca od Strmega grada in morebiti že tudi prva zasnova Sonetov nesreče. Elegija je goreč slavospev domači deželi ob vrnitvi iz tujine in opomin nezavednim, sebičnim rojakom, naj ji bodo zvesti, da bo bolj zaslovela. Za balado Ponočnjak je pa pesnik morebiti dobil povod v težkem domačem življenju na domu v Vrbi, ker je bil svak Vovk ne samo surovež, ki je grdo delal z ženo Mino, se dejansko loteval tudi tašče in grozil tihemu tastu Šimnu, temveč tudi ženskar, »da je bilo z vsako deklo križ« (Lenka), in je imel znanje tudi z nekimi dekliči v Mošnjah »pri Felsu«, kamor je zahajal pred poroko in pozneje, tako da sta ga pestila na pritožbo tasta Šimna mošenjski in domači župnik. Podoba neugnanega samopašnika in zapeljivca v baladi je zelo podobna resničnemu Jožetu Vovku in groteskna kazen, ki zadene razuzdanca v pesmi, bi bila menda primerna tudi zanj. Romanco od Strmega grada, ki se je ohranila v rokopisu tudi pod bolj jasnim naslovom Pesem od zidanja cerkve na Šmarni gori in s šaljivim pripisom, je pa P. zložil na podlagi neke danes pozabljene ajtiološke legende, morebiti tudi s pomočjo izvirne invencije ob sorodnih ajtioloških pripovedkah, toda ob grenki zavesti lastne nezvestobe in njenih posledic. S to pesmijo o postanku šmarnogorske cerkve je gotovo tudi hotel razveseliti gostoljubnega in bistrega strica Jakoba, ki je imel smisel za umetnost in igro besede, ter njegove šmarnogorske goste. Morebiti je hotel z njo tudi malce podražiti slovečega homeopatskega zdravnika, nekdanjega priorja lj. usmiljenih bratov Fausta Gradiška, ki je iz svojega Faustulanuma v Šmartnem rad prihajal na Goro pridigat in v goste. Na osebne elemente te pesnitve merijo pikre besede vsegavednega Kopitarja Čopu, da mu sklep te pesmi ne ugaja docela, ker ne more trpeti »spodlezovalcev« (Erbschleicher), kakor tudi njegove obrobne opazke v rokopisu KČ IV.

Poleg teh pesnitev je snoval P. tisto jesen še novelo, ki jo je tudi namenil za KČ, saj je imela v programu tudi prozo, in Gazele, katere je odločil s Soneti nesreče in drugimi pesnitvami te dobe za KČ IV. V končnem rokopisu almanaha mu je odmeril urednik skoraj tretjino celotnega prostora v začetku. P. je še vedno silil na odločilni spopad z nasprotniki in nenehoma prigovarjal Čopu, naj vendarle že spregovori o Čbelici in začne s kritiko metelčice boj zoper staro literarno smer. Svetoval je tudi Kastelcu, naj izpolni obljubo in izda Vodnikove pesmi. Mislil je tudi že na prireditev Linhartovih komedij. Največjo skrb je pa posvečal Gazelam. To obliko je uvedel v naše slovstvo že Zupan (1831) s prevodom 12 gazel Dunajčana Franca Hermanna v. Hermannsthala, ki je prispel prejšnje leto v Lj. in bil prijatelj s čbeličarji. Toda to oblikovno spodbudo je mogel P. sprejeti in uresničiti šele sedaj, ko je prebolel celovško spomladno krizo, se otresel težečih vezi s Khlunovo, se izkopal iz obupa in resignacije in videval vsaj tu in tam Primčevo Julijo.

IV. Velika ljubezen in njena pesniška upodobitev. To dokazuje neposredna, prav organska zveza med Gazelami in drugimi Juliji zloženimi pesnitvami, zlasti Sonetnim vencem, in ki je ni čutiti tako močno n. pr. med Soneti nesreče in Vencem, čeprav je vidno tudi globoko sorodstvo med tema pesnitvama. Šele v Gazelah se je P. pokazal pravega ljubezenskega lirika. Kar je v Ljubeznjenih sonetih in drugih pesmih obljubljal, je v Gazelah izpolnil: ljubezensko hrepenenje je upodobil elementarno, a vendar preprosto in jasno kot temeljno doživetje svoje duše, obenem tako objektivno, da prevzame tudi bralca. Čeprav je zasnoval Gazele kot poslanico Juliji, jih je vendar napolnil tudi s široko in obče veljavno vsebino. Ta neposredna izpoved velike in brezpogojne ljubezni bi naj oznanila v tedanji slov. družbi, ki jo je stiskal mrki, zamirajoči janzenizem in pestila podložniška vnema Metternichovih birokratov duhovskega in posvetnega stanu, da se poraja kljub vsemu moderni slov. človek, ki hoče biti vsestransko avtonomen in svoboden. V umetniškem pogledu pa so bile Gazele nova velika zmaga poleg Sonetov nesreče: orientalska oblika je zaživela v njih skladno s poplemenitenim domačim jezikovnim izrazom in v njihovi ideji je zadihalo ob vsej konkretnosti P.-ovega približevanja Juliji ozračje najintimnejše erotične lirike, kakor jo razodeva človeška poezija od Salomonove Visoke pesmi, perzijskih pevcev gazel, grških in rimskih elegikov do Petrarke in preko baročnih pesnikov prav do Goethejevega Divana in sodobne romantike. Toda to ni izvirnosti in realnosti Gazel niti male prizadelo, temveč je šele poudarilo njihovo umetniško enkratnost.

V prvi polovici okt. 1832 se je P. prvič priglasil za samostojno advokaturo. Posebno trdnega upanja v uspeh najbrž ni mogel imeti, dasi je gotovo računal z nekakšnim smislom svoje prošnje. Morebiti se je zanašal na priporočilo znancev v gremiju deželnih svetnikov, zlasti Antona Čopa, Matijevega sorodnika, medtem ko v naklonjenost Krizostoma Snoja, svaka zapuščene Khlunove, najbrž ni mogel bogve kaj upati. Proti koncu t. l. se je stari stric Jožef začel odtujevati njemu in Katri. V starostni nadložnosti se mu je menda dozdevalo, da premalo skrbita zanj, in dne 31. jan. 1833 je celo sklenil za njunim hrbtom pogodbo s pravim nečakom Jakobom, preužitkarjem na vrbenski Boštjanovini, in mu izročil v last vse imetje, da bi ga Jakob do smrti »pošteno preživljal«, nato pa »spodobno pokopal«. Presenetljivo je, da je pogodbo sopodpisal Miha Kastelic, medtem ko P. ni sodeloval niti kot priča. Jožefova skrb je tem bolj čudna, ker je imel okrog 25 gld. mesečne pokojnine. Tudi prošnja za advokaturo je bila brezuspešna, pač pa je doživel pesnik tiste dni nepričakovano priznanje, ki ga je moglo utešiti, ako sta ga zavrnitev prošnje in Jožefova odločitev kaj hudo prizadeli. Češki pesnik František Ladislav Čelakovský mu je pisal, da so ga z literarnimi prijatelji vred posebno razveselile njegove pesmi v prvih zvezkih Čbelice. Zaželel si je, da bi imel toliko celih zvezkov njegovih pesmi, kolikor pozna posameznih. Njegovo veselje je bile tem večje, ker ni pričakoval kaj takega po Kopitarjevi medli izjavi o Čbelici. V tem veselju je napisal kratek članek za IV. zvezek Časopisa Českého Museum (1832). Pismu je priložil odtis in poudaril, da je pohvala, ki jo je v članku zapisal, odkrita in občutena. Zaprosil ga je, naj mu poroča, kolikor utegne, o slov., hrvaškem in srbskem (ilirskem) literarnem življenju, in sicer kar v slov. jeziku. Ponudil mu je svoje literarne usluge in priložil nekaj knjig »kot majhen dokaz … spoštovanja za … lepi talent«. To priznanje je povzdignilo P.-ovo zavest in ga okrepilo za boj z zunanjimi in notranjimi protiustvarjalnimi silami. Dalo mu je tudi dovolj avtoritete v čbeliškem krogu, da se je slednjič Čop vendarle odločil spregovoriti o novi poeziji, četudi samo z besedami Čelakovskega in z nekaterimi dopolnili k njim. Čop je vedel, kaj tvega, toda trenutek res ni dopuščal odlašanja in tudi P. mu ni dal odloga. Nasprotniki so pripravljali smrtni udarec Čbelici in potrebno je bilo prestreči njihove nakane zoper rokopis IV. zvezka. Čop je prevedel članek in poslal prevod okrog 14. jan. 1833 Čelakovskemu v popravo. Po vrnitvi ga je priobčil z lastnimi dodatki v IB (9., 16. in 23. febr.). Članek je pomenil glede na odkrite avtoritativne besede Čelakovskega in na preudarne, dasi skoraj preskope Čopove dostavke tako potrditev nove slov. literarne poti in tako pohvalo P.-ove pesmi, da so nasprotniki morali spregovoriti, ako niso hoteli vsega izgubiti. Samo sežiganje tiskanih izvodov Čbelice jim ni moglo pomoči. In res so se zvito lotili vsebinske strani P.-ove pesmi, čeprav je Čop previdno govoril o njeni jezikovni in oblikovni vrednosti in skušal prestreči glavni napad, ki ga je pričakoval glede na vsebino, z močnim poudarkom, da je almanah namenjen izobraženstvu in ne ljudstvu. Neposredno po prvem nadaljevanju, ki je vsebovalo v glavnem Čopovo apologijo P.-ove pesmi, je vložil Kastelic dne 18. febr. rokopis KČ IV, ki je razodeval tolik P.-ov napredek v primeri s prvimi tremi zvezki, v cenzuro. Gubernijski tajnik Johann Spiegelfeld je kar določil Čopa za cenzorja, ne da bi bil zadevo spravljal pred sejo gubernijskih svetnikov. Nasprotniki so hoteli to izkoristiti in zlasti Pavšek, »prisrčni prijatelj« Metelkov, se je hvalil, da bo izpodbil Čopov imprimatur. Toda tudi P. in Čop sta bila nepopustljiva. Zlasti pesnik je hotel z literarnim dejanjem dokazati janzenistom, da je njihov trud zaman. Čop je bil previdnejši in je pripravil Kastelca, da je izločil iz rokopisa 7 ljudskih pesmi iz Smoletovih zapisov v P.-ovi redakciji. P. pa se je že tedaj zavzemal za to, da bi celotno Smoletovo zbirko natisnili v Pragi pod varstvom Čelakovskega. V cenzorskem poročilu z dne 5. marca je pa Čop odobril ves preostali rokopis. Črtal je samo P.-ovo balado Ponočnjak, da bi si tako dal videz »strogosti«. Baladi je očital, da je tu in tam v besedi nespodobna. Krepko je pa zaščitil Tuškov prevod Bürgerjeve pesnitve Cesar in opat, ki je nasprotnike posebno drezal v oči. Poudaril je, da cenzura ni ugovarjala doslej ne izvirniku ne Staničevemu slov. prevodu. Saj je pa tudi ugled kranjske duhovščine predobro ukoreninjen, da bi mu mogla škodovati ta stara šala, ki je znana že od srednjega veka v vseh evropskih jezikih. Dne 14. marca sta pisala P. in Čop vsak zase Čelakovskemu. Iz pisem je čutiti, da sta pričakovala hude viharje. Čop je odkril Čelakovskemu bistvo spora: kranjska duhovščina, ki skoraj edina čita slov. knjige, je večinoma janzenistična, zanjo je nepopotrebno vsako književno delo, ki ne meri na kmetovo nabožno življenje, ljubezenska poezija pa ji je najhujši greh. Kar se pa tiče metelčice, je sklenil odgovoriti, četudi se zameri Kopitarju. P. je bil samozavestnejši. Omenil je samo, koliko neprijateljev ima njegova pesem, nato pa je očrtal svoje in Kastelčeve načrte za bližnjo prihodnost. Tisti dan je pa bila sklicana tudi seja gubernijskega gremija, da bi odločala glede na Čopovo cenzorsko poročilo. Toda nenadoma so jo preložili, kar kaže, da so bili že medtem nekakšni poizkusi, ovreči cenzorjevo sodbo. Šele 23. marca je gubernij odobril Čopov predlog. Dne 28. marca pa je obtožil knjižni revizor, profesor filozofije na liceju Jurij Pavšek, po P.-ovi sodbi »najbolj omejeni janzenist«, Čopa v posebnem dopisu guberniju, da je prekršil cenzorsko dolžnost, ker je spregledal v P.-ovih pesmih kopico »nravnost žalečih mest«. Vrnil je tudi rokopis Čbelice. Tožil je tudi P.-a, da ne neha s svojim najljubšim predmetom, s kvantanjem, kljub temu da ga je dunajski cenzor = Kopitar — že nekoč dobrohotno posvaril. Zahteval je preklic tiskovnega dovoljenja in ponovno cenzuro. Tudi zaradi Tuškovega prevoda je protestiral, češ da je sicer res; da veže srečna zveza kranjske ovčice z duhovnimi pastirji, a da se zato sme tem manj dovoliti mladim trmoglavcem, da bi jo pretrgali. Kazal je na posledice Voltairove satire na Francoskem. Nato je potegnil celo guvernerja Schmidburga v zadevo, češ da je ta gotovo sprejel posvetilo Čbelice zato, ker je pričakoval, da ne bo urednik sprejel nobenega prispevka, ki bi ponižal njegov tako častno varovani ugled pred ljudstvom. To bi se pa gotovo zgodilo, ako bi Čbelica prinašala »take spačke pokvarjene domišljije«, ki bi jih morala duhovščina »kot od Boga postavljeni varuh nravnosti in predstojnikom dolžne pokorščine prepovedati ali pa celo požigati«. Predložil je tudi kot knjižni revizor, naj se nikoli več ne zaupa Čopu samemu cenzura Čbelice, kvečjemu socenzura. Sočasno je pisal Pavšek tudi Kopitarju, da bi ga primerno podkuril. Pripravil je celo škofa Wolfa, ki je bil janzenistom sicer gorak, da je šel h guvernerju protestirat in Schmidburg je moral odločiti, da pošlje rokopis na Dunaj v recenzuro, zlasti ker je bil med njegovimi svetniki samo eden vešč slovenščine. Pavškov protest in te njegove spletke so prisilile Spiegelfelda, da je sicer na seji dne 6. apr. pribil, da knjižnemu revizorju ne gre beseda v cenzurnih zadevah, da pa je izpolnil guvernerjevo naročilo. Čop je hotel takoj nato (7. aprila) udobrovoljiti Kopitarja s pismom, pa je odlašal v nekakšni bojazni s tem do 28. apr., ko je bilo že prepozno, kajti Kopitar je oddal že dva dni prej Sedlnitzkemu dvoumno poročilo, v katerem je izjavil, da so ljubezenske pesmi v rokopisu KČ IV »prilično čutne narave« in da je tudi dobesedni prevod Bürgerjeve pesmi tak, da vzbuja »živahne in opravičene pritožbe duhovščine«. Zato je potrebno rokopis vrniti uredniku, da ga preuredi, in nato ga naj ponovno pregleda domača cenzura, če ni v vsebini kakšnih paskvilov na domačine. Na kaj naj pazi pri preurejanju, je pa opozoril urednika s podrobnimi opazkami. Dne 8. maja je Kopitar sporočil Čopu, kako in zakaj je zdelal Čbelico in njene pesnike. Morebiti je mislil, da bo s svojo avtoriteto ustrahoval čbeličarje in tako preprečil popolni razcep med obema strujama, morebiti pa je bil tudi zaradi Čopove kritike metelčice že docela sovražen novi poeziji. Nekateri njegovi pripisi v rokopisu KČ IV in misli, ki so znane iz gornjega pisma Čopu, bi opravičevali to, drugi spet ono mnenje. Saj je pripisal nekaterim pesmim v prepotentnosti prestolničnega cenzorja marsikaj, kar je prekašalo erotiko cenzuriranih pesmi, češ saj se razumemo, toda »gospodom« je treba tudi nekaj ugoditi. Očitno ni mislil na to, da bi njegove nečedne opazke h Gazelam in drugim Prešernovim pesmim brali njegovi janzenistični zavezniki, temveč jih je namenil čbeličarjem, da bi se jim krohotali in potem morebiti opustili Bürgerjevo pesnitev, ki je janzeniste najbolj drezala v oči. Če bi bil hotel zatreti Čbelico, bi jo bil mirno lahko prepovedal. Pa je hotel menda le nekoliko ustrahovati Čopa in P.-a, da se ne bi preveč upirala metelčici. Medtem so pa janzenisti in ostali nasprotniki hoteli onemogočiti tudi Čopov odgovor Metelkovemu in Bürgerjevemu napadu v IB in vsako nadaljnje razpravljanje o metelčici sploh. Kanonik Praprotnik je obdelaval gubernijskega svetnika Vesela, ki je cenzuriral IB, in Čop je s težavo dosegel, da mu ni prepovedal razprave Slovenischer ABC-Krieg, ki je slednjič vendarle izšla kot posebna priloga k 13. (30. marca), 14. (6. apr.), 15. (13. apr.) in 17. (27. apr.) številki IB. Cenzor je sicer zahteval, da je Čop nekatere besede omilil, kar je ta storil tako, da je tu in tam kaj ublažil, drugod pa spet poostril. Nad Kopitarjem se je zdaj maščevala lastna dvoličnost. Zaman si je prizadeval, da bi stregel reakcionarnim silam in bil prijatelj z ljudmi, ki so se borili za napredek. Čopa in P.-a ni mogel ločiti, ker sta bila popolnoma enotna. Krivo sodeč o Čopovi zaupljivosti in obzirnem odlašanju, da bi spregovoril o njegovi filološki zablodi, je spregledal, da je bil začetnik novega kulturnega in slovstvenega gibanja prav Čop in da ni P. pridobil njega, temveč on P.-a. Res da Čop najbrž še ne bi bil spregovoril, ako ne bi bilo članka Čelakovskega. Toda zdaj se ni hotel umakniti. Sprva je še upal v Kopitarjevo samokritičnost in strpnost, pa četudi je morebiti že kaj slutil, niti v razpravi niti v korespondenci ni slepomišil, temveč je odkrito kazal, kje je bistvo spora. Kopitar pa razprave najbrž ni čital in si je dal svetovati od Pavška. Ko je spoznal resnico, je v njem zavrelo sovraštvo, ki se je obračalo zlasti zoper P.-a. Ta pa si je takega razpleta že dolgo želel. Ne samo zato, da bi poravnal stare literarne račune z njim, temveč ker je imel Kopitarja za pravega vzročnika ovir in težav, s katerimi se je morala otepati mlada poezija.

Isto pomlad je P. prevajal Byronovo pesnitev Parizina, a bolj za vajo kakor v mislih na objavo. Vedel je, da je njegova pesem v središču sovražnih napadov in Čopove obrambe, ter je čakal. Ljubezen do Julije je dozorevala in budila v njem veliko misel, da bi moglo biti v tem čustvu ne samo zdravilo za ljubezenska razočaranja in življenjsko nesrečo, temveč tudi poroštvo nove, mogočne pesniške moči, ki bi mogla delovati s svojimi sadovi na celotni slov. razvoj. Ko je slišal, da duhovniki požigajo Čbelico, je bil miren, ko je pa zvedel za Kopitarjeve obrobne opazke h Gazelam, je bil v dno duše zadet. Cenzor je »zavijal, polagal v njegove besede živa nasprotja njegovih čustev in misli« in ga obsojal, da bi si nasitil maščevalnost. Tega ni megel razumeti. In spet se je oglasilo v njegovi pesmi začudenje nad človeško pokvarjenostjo in se vzpelo v ostro satiro na Kopitarja v trosonetnem nemškem ciklusu Sängers Klage (1. in 2. sonet v IB, 15. in 22. jun.; 3., satirični, prepovedan od cenzure). Prvi sonet je spremljal Čopov odgovor na repliko združenih metelkovcev zoper razpravo Slovenischer ABC-Krieg. Drugi in tretji sta bila v zvezi s Čopovim končnim obračunom s Kopitarjem v pismu, ki ga je Čop snoval s P.-om že skoraj poldrugi mesec in ga je odposlal šele v drugi polovici junija. To pismo in glasovi, ki jih je lahko zvedel o P.-ovem tretjem sonetu, so izzvali v Kopitarju sarkastičen, z žaljivkami preobložen pamflet na Čopa, s posameznimi zahrbtnimi udarci po P.-u in Čelakovskem (Ein Wort über den Laibacher ABC-Streit, IB 6. jul.). Medtem je P. sklenil priobčiti Gazele na svoje stroške kot posebno prilogo k IB. K temu ga je vodila ljubezen, ki jo je moral razodeti, in želja, da zavrne Kopitarja in da dokaže Slovencem, da po krivici očitajo nasprotniki njegovi pesmi in novi struji sploh — nemoralnost. Saj je čutil v tem času čedalje močneje, da se njegova fatalistično-tragična zavest spreminja v pričakovanje sreče in novega, neslutenega ustvarjalnega vzpona. Podoba svetlolase in modrooke Julije s prečisto belo poltjo in rožnato nadahnjenimi lici, z drobno postavico mu je vračala vero v žensko, v človeka in v zmago dobrote in napredka. Videl je sicer, kako je vrastla v potujčeno meščansko družbo, toda bil je mlad in veroval je, da bo s pesmijo pridobil ne samo njo, temveč tudi potujčeno meščanstvo. Julijina ljubezen bo dala njegovi pesmi tako moč, da se ji ne bo moglo upreti nobeno srce. Gazele so izšle 13. jul. (kot zasebna priloga k 28. št. IB) in njihov izid ni bil v neposredni zvezi s Kopitarjevim pamfletom. Temu je P. odgovoril skupno s Čopom v posebni prilogi k 30. št. IB (27. jul.): sam s petimi satirami pod naslovom Literarische Scherze in August Wilhelm v. Schlegel's Manier. Vom Doctor — Dichter P., Čop s člankom Slovenischer ABC-Krieg No 3. Čopov odgovor je odkrit, čeprav lahno ironičen, vendar popolnoma stvaren in dobro osvetljuje ne samo Kopitarjev surovi, poulični ton, njegovo čenčavo obrekljivost in trdoglavo zaverovanost v možnost univerzalnega slovanskega, da celo občečloveškega alfabeta, temveč odkriva tudi stvarne napake, nelogičnost in zaletelost nekaterih njegovih trditev. P. je pa zdaj končno mogel priobčiti sonet Apel in čevljar ter je s podčrtno opombo še podkrepil ta protest zoper primitivno ošabnost učenega gramatika, ki se čuti poklicanega, soditi brez srca in doživetja tudi o pesniških umetninah. V latinskem epigramu je označil Kopitarja kot Zoila, hudobnega kritikastra, čeprav bi se bil moral razviti po vzgledu svojega oblikovalca Zoisa v enako »dragocenega« literarnega kritika in mecena. Toda zgodila se je »tiskovna napaka«, namesto Zoisus je Kopitar postal Zoilus. V nemškem sonetu Relata refero je pa odrekel Kopitarju celo avtorstvo slovnice, sklicujoč se zavestno ironično na napačno navedbo v Mémoires de l'Académie Celtique (1810). V sonetu Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo je poudaril spričo Kopitarjevega citata »nesnažnega« distiha Leona Mediaevusa v pamfletu zoper Čopa, da je citat zadel Kopitarja samega, ne Čopa, ker je nečedni citat dokaz nečednega duha napadalca, ne napadenega. V zadnjem nemškem epigramu je duhovito uporabil Schleglovo rimo: Regel — Flegel in označil z zadnjo dvosmiselno besedo: svoje kritično orožje in Kopitarja.

S Čopovo razpravo in P.-ovimi satirami so bili odbiti združeni nasprotniki nove literarne smeri, obenem so pa izgubili še pravdo za abecedno reformo. Ne samo čbeličarji, tudi izobraženejše meščanstvo in celo nekateri duhovniki, ki so poznali in upoštevali mišljenje ljudstva, so odobravali Čopov boj zoper metelčico. To je bilo celo ljubo škofu Wolfu, ki je s prepovedjo novih črk hotel zadeti njihove janzenistične glasnike. In na Wolfov predlog je šolska oblast odredila, da se ne smejo več tiskati slov. šolske knjige s pomnoženo Metelkovo abecedo. Javno mnenje je pa videlo v tem zmago zdravega okusa, Čop in P. sta se pa zavedala, da sta dosegla mnogo več: možnost za nadaljnji razvoj njune kulturne in umetniške ideje. To je krepilo zlasti P.-ovo ustvarjalno voljo, pa tudi Čop se je polagoma otresal nerazpoloženja do slovstvene aktivnosti, kakor lahko slutimo iz P.-ovega pisma Čelakovskemu z dne 26. avg. 1836. Kaj je pa neposredno po abecedni vojski navdajalo P.-a, razodeva Sonetni venec, ki ga je pesnik zasnoval in napisal v pozni jeseni in prvih zimskih mesecih 1833/34. Dal ga je na svetlo kot popolnoma zasebno prilogo k 8. št. IB (22. feb. 1834) v treh oblikah: na navadnem obrezanem, na boljšem neobrezanem in na finem papirju. Minulo poletje je P. zvedel, da mu je spodletelo prvo upanje na samostojno advokaturo. Toda ta neuspeh ni zapustil sledu v Vencu, četudi bi bil mogel biti hudo boleč glede na misli, ki so se pesniku takrat sukale okoli lastne prihodnosti in Julije. Prav Sonetni venec priča, da je bila njegova ljubezen takrat nezahtevna, podobna tihemu, prisrčnemu razgovoru z Julijo, dobrim genijem življenja in pesmi. Prosil je izvoljenko samó, da se ne bi odvrnila od njega in ga prepustila mračnemu obupavanju, temveč da bi mu pomagala s pričujočnostjo premagovati obup in dosezati v sebi občuteno, a zaradi dosedanje nevere v žensko še nedoseženo pesniško jasnost in moč, ki bi mogla za vedno odrešiti njega in prebuditi njegovo ljudstvo. Gotovo je zmaga v abecedni vojski krepila to misel v P.-u, saj mu je pokazala, da je pošteno, junaško branjeno in nesebično kulturno dejanje celo v Metternichovi Avstriji in povrh še pod nizkim lj. obzorjem močnejše kakor obrekovanje janzenističnih sovražnikov avtonomne poezije in nasilje Kopitarjeve kritične slepote in filološke trme. Poguma mu je dajalo tudi spoznanje, da sta našla s Čopom celo med nekaterimi tujimi in potujčenimi birokrati pomočnike, ki so jima pomagali postaviti domače nasprotnike na sramotni oder. Misel, da niti Pavšek niti Kopitar in ne Scheuchenstuel niso vsemogočni in odločujoči ne za slov. ne za nemško stran, mu je bila v veliko spodbudo. Zato je zdaj krepko pritiskal na opreznega Kastelca, ki se kar ni mogel odločiti, da bi dal rokopis KČ IV ponovno v cenzuro. In končna Kastelčeva vloga z dne 8. jan. 1834 je nedvomno Čopovo in P.-ovo delo, pri katerem se je Kastelic samo toliko potrudil, da ga je lepo prepisal in podpisal. Ta spis obtožuje Kopitarja, da je iz pristranosti, umazane domišljije in užaljenega samoljubja podtaknil Gazelam in romanci Učenec, ki jih je mirno dopustila lj. cenzura, nemoralno tendenco. Očita mu, da je pokazal tudi pri presoji nekaterih Kastelčevih pesmi, zlasti pa prevoda Bürgerjeve romance (Cesar in opat), toliko zlohotnost in nepoznanje kulturno- in literarnozgodovinskih dejstev, da je očitno opravljal cenzorsko službo v slepi jezi, ker so načeli čbeličarji, vzpodbujeni po Čelakovskem, vprašanje Metelkove abecedne reforme. V odstavku, ki navaja dobesedno Kopitarjeve otročje in nečedne pripise h Glosi in Gazelam, je sodeloval P., medtem ko je čutiti v ostalem besedilu Čopovo jasno pero, tako da je ta vloga nekak dodatek in epilog k njegovi abecedni vojski. V guberniju so soglašali z njo, vendar so 23. jan. pozvali profesorja dogmatike dr. Andreja Gollmayerja, naj pregleda na novo predloženi rokopis KČ IV in poroča, ali so kakšni zadržki zoper tiskovno dovoljenje.

Preden je pa Gollmayer odgovoril, je vznemiril Julijo, njen domači krog in inteligenčno plast lj. prebivalstva izid Sonetnega venca. Pesnitev je bila že po obliki toliko literarno presenečenje, kakor ga Lj. še ni doživela, saj je o takem vencu sonetov težko kdo kaj vedel, še teže, da bi enako pesnitev kdo poznal. Mogoče je, da je P.-a opozoril nanjo Čop, ki je zasledil njen natančni opis v italijanski slovnici Nemca Karla L. Fernowa. Mogoče pa je tudi, da jo je pesnik spoznal v Grotefendovi ali Dilschneiderjevi nemški metriki in je potem s Čopovo pomočjo našel njen natančni opis v Fernowu. Skoraj ni misliti na to, da bi bila prijatelja imela v rokah kak italijanski sonetni venec ali nemški posnetek, kajti niti v svoji domovini niti drugod se ta oblika še mi povzpela iz pogostnejše ali redkejše prigodne rabe. V abecedni vojski zmagovitega pesnika je zamikala, ker se mu je zdela težja in višja stopnja od vseh doslej uporabljenih oblik in ker je ustrezala valovenju in prepletanju ljubezenskih in domovinskih čustev in misli v duši. Zamislil si jo je kot »vezilo« petnajstih sonetov za Julijin god (16. feb.) in je to zamisel podkrepil z akrostihom (Primicovi Julji) v 15. sonetu, a ga je izrazil v soglasju s strukturo pesnitve tudi v začetnicah vseh ostalih prvih in zadnjih stihov, ker se je 15. sonet (Magistrale) pojavljal s svojimi zaporednimi stihi najprej v začetnih, oziroma sklepnih vrsticah prvih štirinajstih sonetov. S to virtuozno obliko je ubral v prekrasno soglasje bogato vsebino, tako da učinkuje prva zaradi bogastva druge povsem naravno, skoraj preprosto in da proseva bujna vsebina skozi umerjeno in pretehtano obliko v mirni luči. Želja po ljubezenski sreči se preliva v hrepenenje po orfejevski pesmi, ki bi prebudila narod in delovala na človeštvo. In ko začne zaradi Julijine nepristopnosti ali brezbrižnosti zamirati prva, se spremene pesnikove erotične prošnje in tožbe v izpoved goreče domovinske ljubezni, ki se stopnjuje v 6. in 7. sonetu v mogočno izraženo stremljenje, ustvariti Slovencem veliko poezijo. Čeprav bi lahko ljubezenskemu občutju Venca določili njegov daljni početek v Petrarkovi liriki, njegovemu domoljubnemu zanosu pa v politični pesmi 19. stoletja, se s tem ne bi približali njegovemu bistvu, ki je povsem izvirno in enkratno. P. trdno veruje po svojem človeškem in umetniškem značaju in temperamentu, da je globoka zveza med čisto, zvesto ljubeznijo in med umetniškim ustvarjanjem, ki more prav v taki zvezi zadobiti pravo lepoto in osrečujoči vpliv na pesnika in čitatelja. To je hotel razodeti s takratno publikacijo Sonetnega venca Juliji in tistim redkim bralcem, ki jim je tedaj njegov spev prišel v roke.

Zdi se, da je takrat imel P. večje življenjske načrte v mislih. V začetku marca je zapustil Baumgartenovo pisarno in vstopil h Crobathu, ki se je prejšnje leto osamosvojil. Ta mu je plačeval sprva po 600 gld. na leto, kar je bilo gotovo več, kakor je dobival pri Baumgartenu; čez dve leti pa mu je dajal po 800 gld. letno. Ambiciozni in spretni Crobath je hotel svojo pisarno spraviti na prvo mesto in zato je obljubljal marsikaj. Tudi P. se je nameraval čimprej osamosvojiti, toda dokler to ni bilo mogoče, mu je bil odkriti, četudi ne vedno rahločutni Crobath vendarle bližji kakor zaprti in samosvoj Baumgarten. Kmalu se je prepričal, da s Sonetnim vencem ni vzbudil pri Juliji tega, kar je hotel, temveč prav nasprotno: zamero, nevoljo in celo jezo. Vendar ni nehal upati. Tolažil se je z njeno mladostjo, s pritiskom ponosne matere in z vplivom domačega in mestnega okolja. V tem trpljenju je pel nove sonete: Ni znal molitve žlahtnič trde glave …, Sanjalo se mi je, da v svetem raji …, Ni majhena b'la Togenburgar …, Vi, ki vam je ljubezni tiranija … kot iskrene, neposredne odgovore na Julijino nevoljo, na ogorčenje njene matere in škodoželjno vzgledovanje lj. družbe. Ti soneti pričajo o nadaljnji rasti njegove osebnosti in umetniške moči. Pred Julijo in pred družbo je ponosen, samosvoj človek, ki ne prikriva ljubezenskega čustva, kakor so zahtevale doba, družba in janzenistična morala, temveč ga razodeva kot svojo pravico in kot izvor ter potrdilo lastne človeške in pesniške eksistence. Ker ni mogel s temi soneti po isti poti kakor s Sonetnim vencem k Juliji in v javnost, jih je širil v prepisih in skušal tako priti z njimi tudi do nje, ki se mu je v tem času po materini volji povsem odtegnila. Da bi si odprl spet pot v IB, zlasti pa da bi razodel Juliji, »nemško govorit' umetni«, in lj. potujčeni in tuji sredini pristnost in globino čustva ter svojo pesniško moč v sebi tujem, njim pa domačem jeziku, je zložil tisto pomlad tudi nekaj nemških sonetov. In res se mu je posrečilo, da je dal na svetlo sonet Warum sie werth, dass Sänger aller Zungen … v IB (10. maja) in trosonetni ciklus Liebesgleichnisse l. c. (24. maja), medtem ko je priobčil sonet Nichts trägt aus ihm des Dichtergeit's Gepräge … šele 1840 v Carn. (20. nov.). Ti sonetje so naravno nadaljevanje, čustveno ter miselno stopnjevanja le-onih štirih slov., katere prekašajo tudi po neposrednosti in plastični upodobitvi konkretnih življenjskih situacij. Presenetljiva sta suverenost duha in plamen erotičnega čustva, ki žarita kljub vsej ljubezenski vdanosti iz njih, in ako bi se bil takrat kdo zamislil ob njih, bi se bil moral vprašati, kaj bo s pesnikom, ako se njegovo upanje ne uresniči.

Medtem se je dopolnila tudi uradna pot ponovne prošnje za KČ IV. Gollmayer je črtal še Romanco od Strmega grada, nekaj Kastelčevih ljubezenskih verzov in nekaj prevodov srbskih narodnih in prevod ene ruske narodne pesmi. Vendar pa ni našel ne v P.-ovih pesmih nemoralnosti ne v prevodu Cesarja in opata satire na duhovščino. Gubernij je soglašal, guverner je pa poročal Sedlnitzkemu, da je verjetno edino odpor čbeličarjev zoper novo abecedo sprožil Kopitarjevo ostrost. Na Dunaju so zadevo hitro odpravili, tudi Kopitar se je vdal in odobril Gollmayerjevo poročilo. V začetku maja je bil rokopis spet v Lj., v prvih julijskih dneh pa Čbelica že med ljudmi. Mesec dni kasneje je izšel tudi prvi snopič v ponatisu. Čbeličarji so slavili zmago tudi z grafično obliko obeh publikacij: v 100 izvodih KČ IV so dali natisniti prevod Bürgerjeve pesnitve v metelčici in ponatiske KČ I, a najbrž tudi KČ IV so izdali na rožičastem, finem in neobrezanem papirju. P. se je pokazal pred slov. svetom v prvi polovici 1834 v toliki ustvarjalni moči, da ni mogel nikdo več resno dvomiti o zmagi njegove in Čopove literarne smeri. Toda njegov ustvarjalni navdih ni utihnil, temveč mu je narekoval tudi v drugi polovici tistega in v začetku prihodnjega (1835) leta pesem za pesmijo. Vse so se hranile iz težkega, obupnega spoznanja, ki mu ga je potrjeval vsak poizkus, približati se Juliji. P. pa ni utihnil, temveč je pel v čudoviti odkritosrčnosti, kakršna je bila Juliji in njeni družbi nerazumljiva, o ljubezenskem hrepenenju in obupavanju, kar ni bilo čisto nič podobno ne znanim ljubezenskim pesmim ne meščanskemu snubljenju. Hotel je v Juliji odkriti razumevajoče bitje in se v silnem čustvu do nje otresti vsega slučajnega in nebistvenega, njo je pa mati vzgajala v pričakovanju stanovsko primernega ženina. V sonetu Marsik'teri romar gre v Rim, v Kompostelje … je P. izrazil z neprekosljivo rahločutnostjo, izvirnostjo in prepričljivostjo Juliji in slikarju Langusu, ki je poleti 1834 slikal njen portret, koliko utehe mu daje samo pogled na njeno sliko. Sonet Bilo je, Mojzes, tebi naročeno … izvira iz podobnega doživetja, le da je v njem izrazil srečo, ki mu jo je naklonilo bežno srečanje žive Julije, ne več samo pogled na njeno sliko. To srečanje je bilo pesniku ne le uteha, temveč »obilno povračilo« za trpljenje samotnih ur. Sonet Oči bile pri nji v deklet so sredi … je podoba tragičnega boja s samim seboj; pesnik je spoznal, da mu ljubezenskega hrepenenja ne more udržati nobena psihična ne fizična moč. To spoznanje se mu je poglobilo v sonetu Kadar previdi učenost zdravnika …, v katerem je pesnik prvič rajši pomislil na smrt kakor na odpoved in pozabo, ki sta se mu zdeli popolnoma nemogoči. V pesmi Kam? in v baladah Zdravilo ljubezni in Prekop je zadobivala ta obupna misel čedalje bolj konkretno-voluntaristični izraz. In glede na to, da ta ljubezen ni bila zgolj erotično čustvo, temveč obupno-drzni poizkus, obuditi si z Julijino »pomočjo podporno« izgubljeno vero v sebe in človeka, je to spoznanje nekaj časa resno ogrožalo njegovo življenje. To pa ni bila niti hipna blaznost niti wertherjanstvo ali kakšna druga modna bolezen stoletja, temveč obupna in brezmiselna osamljenost modernega človeka, ki se ni mogel slepiti z nobeno samoprevaro in ga tudi ni mogla omamiti nobena prevara.

Te pesmi je P. s Sonetnim vencem vred namenil za KČ V, ki jo je Kastelic napovedal že 8. marca t. l., češ da ima pesmi večinoma že zbrane in da izroči rokopis kmalu po IV. zvezku tiskarni. Toda začel je odlašati, ker se je menda ustrašil novega gubernijskega referenta za cerkvene in študijske zadeve Antona Stelzicha, bivšega kromeřiškega kanonika, ki je 1. jun. 1834 začel uradovati v Lj., poslan od cesarja Franca na posebno željo škofa Wolfa. Ta se je že dlje potezal za to, da bi cesar imenoval na to važno mesto duhovnika, ki pa naj ne bi bil domačin, to je ne Kranjec ne Korošec, da bi se tako preprečili boji med kranjsko janzenistično in antijanzenistično duhovščino in prepiri med Kranjci in Korošci. Tako so prišle po šestih letih spet slov. cenzurne zadeve pod neposredno duhovniško nadzorstvo. Ako primerjamo bibliografijo slov. posvetnih tekstov med 1830. in 1834. letom s tem, kar je izšlo za Stelzicha (1834–43), spoznamo šele, kolika sreča je bila, da ni cenzuriral prvih štirih zvezkov KČ duhovnik. Morebiti niti ne bi imeli teh zvezkov in še marsičesa drugega, ako ne bi bil Matevž Ravnikar 1830 imenovan za tržaškega škofa, temveč bi se bil vrnil v Lj. kot duhovski in študijski referent, za kar je prosil in kar je bilo že sklenjeno. Toliko je bila tedaj Kastelčeva bojazen upravičena, zlasti ker je bil ustanovitelj Čbelice nebojevit in oprezen človek. Da bi onemogočil ponovni natis Sonetnega venca, ki bi mogel diskreditirati nevesto njegovega mlajšega sina Jožefa, lj. avskultanta, se je gotovo trudil, dokler je mogel, tudi obrekljivi in maščevalni prokurator Scheuchenstuel. Ker je bil Venec natisnjen brez dovoljenja in skrivno razposlan, ga je glede na akrostih lahko razkričal pri Stelzichu kot paskvil na živečo osebo, pri čemer mu je gotovo krepko pomagal knjižni revizor Pavšek. Vendar je Kastelic obljubljal še kar naprej ustno in enkrat tudi javno (30. apr. 1835) novi zvezek KČ in zanj zbiral tudi prispevke, tako da je P. še dolgo veroval v to. Konec avgusta 1834 je preživel pesnik nekaj veselih ur v družbi Karola Hinka Máche, velikega, a tedaj še nepriznanega češkega poeta, in njegovega prijatelja Antonina Strobacha. Po bogati postni večerji (bil je petek) je zaživela med gostoma in P.-om ter Crobathom, odvetniškim koncipientom Tomanom in nekim Braunerjem živahna literarna in politična debata, v kateri se je P. pokazal odločnega pristaša slovanskega preroda in nasprotnika nemškega političnega pritiska na slovanske narode. Po Čopovi vrnitvi s popotovanja na Dunaj in v Prago, kamor so hoteli čbeličarji že dlje časa prenesti nekaj svojih publikacijskih načrtov, da bi se izognili pritisku domače cenzure, se je oglasil pri vodilnih čbeličarjih v prvih jesenskih dneh t. l. Jakob Fras (Stanko Vraz), učenec graške filozofije in nepriznani slov. literat, ki se je že več let trudil za dosego istih ali vsaj sorodnih literarnih ciljev kakor čbeličarji, toda na temelju svojega rodnega, vzhodnoštajerskega narečja. Osamljenost, obilica pesniških poskusov, nemoč, da bi si stvoril iz težkega domačega narečja organ, ki bi bil ritmično in vsebinsko dovolj gibek in živ, gesla porajajočega se hrvaškega ilirizma in zlasti P.-ova pesem v Čbelici so ga privedli preko Zagreba v Lj., kjer je skušal prepričati Čopa in P.-a, da bi bilo treba dati v književnem jeziku nekatere koncesije vzhodnoštajerskemu govoru. Čop je soglašal, medtem ko je bil P. skeptičen. Svetoval je gostu, naj piše v osrednjem literarnem jeziku. Vraz mu v duši ni mogel pritrditi in se je vrnil še bolj razdvojen preko Zagreba v domači kraj.

Tisto jesen se je P. drugič priglasil za odvetništvo. Zdaj mu je bilo toliko do uspeha, da je navedel v prošnji celo nekoliko daljšo prakso, kakor jo je v resnici imel, češ da je delal pri Baumgartenu že »nekako od srede apr. 1828«, ko se še niti ni vrnil z Dunaja. Toda nič mu ni pomogla ta nedolžna laž, porojena iz vroče želje po samostojnosti, da bi se morebiti tako laže potezal za Julijo, referent sodnega gremija, svetnik Anton Čop, ga je predložil res šele na drugem mestu, vendar v taki luči, da bi moral uspeti, ako se ne bi bil nekdo pri apelacijskem sodišču zavzel ne za tistega, ki ga je bil Čop postavil na prvo mesto, temveč za onega, ki je bil po njegovem predlogu na četrtem, t. j. zadnjem mestu. Ker je pri apelacijskem sodišču služboval vso dobo, ko se je P. boril za advokaturo, razen med 1837 in 1839, neki Anton pl. Scheuchenstuel, najbrž prokuratorjev nečak, sin Franca Scheuchenstuela, inspektorja Thurnovih domen, je bilo do smrti (13. jun. 1835) mogoče vplivati staremu Scheuchenstuelu, pozneje pa njegovima sinovoma na reševanje pesnikovih prošenj. Ves ta čas se je P. skušal približati Juliji. Poleti je hodil k slikarju Langusu, ki je slikal njeno podobo (prim. sonet Marsik'teri romar …) in občudoval tam njene poteze na platnu, vendar je obračal tudi na ulici večkrat poglede in korake za njo, toda se ji menda ni približal. Šele pozimi 1834/35 ji je kazal v gledališču in na kazinskih plesih nekoliko očitneje svoje nagnjenje, vendar se je tudi zdaj vedel tako, da ni spravljal ne nje ne sebe v zobe radovedne družbe. Rajši kakor bi jo bil hvalil, ji je v svoji družbi zabavljal, tako da je le malokdo vedel za globino njegovega čustva. Nekoč ji je na plesu izročil »rokopisno knjižico vseh svojih, njej zloženih pesmi z lastnoročnim posvetilom« (PA, 299). Sprejela jo je, vendar mu je namignila, naj ji ne bo s svojo ljubeznijo »napoti«. Kljub njenemu hladnemu vedenju ni nehal upati. V sonetih Oči bile pri nji v deklet so sredi … in Kadar previdi učenost zdravnika … ter v pesmih Kam? in Prekop je upodobil nekatere momente teh približevanj in srečanj kakor tudi nekatere prizore velikega boja s samim seboj.

V začetku spomladi (24. marca 1835) je izdihnil po dolgi bolezni (vodenici) v 84. letu stari stric Jožef. Sodni komisar, avskultant Jožef Scheuchenstuel, Julijin skrivni ali morebiti že javni zaročenec ter poznejši mož, je sestavil glede na to in na pogodbo z dne 31. marca 1833 uradno poročilo, po katerem je dobil zapuščino Jakob P. »Boštjanov«, ki si je izbral pesnika za svojega pooblaščenca. Kljub temu kažejo sicer skope in nejasne okoliščine, da je imel ta prenos stričevega imetja v druge roke neprijetne posledice za pesnika in Katro, ki zdaj nista imela ne pohištva ne stanovanja. Tedaj je povabil Crobath P.-a, naj stanuje pri njem, a ta se je odločil najbrž zaradi sestre, ki ni vedela ne kod ne kam, da se preseli z njo na Mestni trg 17 (237). V tej hiši je pa tedaj prebival Kastelic in prav verjetno je, da je on preskrbel o Jurijevem t. l. pesniku in sestri novo streho, ali pa da ju je celo vzel v lastno stanovanje. Pri tem je gotovo imel svoje račune, tako čisto poslovne kakor tudi literarne. P. je še takrat vedno upal, da ni zaman prosil za advokaturo, in Kastelic, ki je v prostih urah delal kot pisar v Baumgartenovi in Crobathovi pisarni, je najbrž mislil, da bi tudi v njegovi kanceliji lahko prišel do novega, morebiti celo boljšega zaslužka. Takrat je menda prišla tudi mati Mina z nemškega Koroškega, kjer je bivala že nekaj mesecev, pregnana od zeta z doma, pri sinu Juriju, provizorju skromne kuracije (okrog 400 duš) St. Lorenzen im Gitschthale v Šmohorski dekaniji. Podoba je, da bi rada ostala pri sinu in hčeri, dokler ne bi dobil Jurij stalne in boljše župnije. Toda ta dva ji nista mogla in ne znala ustreči. Katra je bila trmasta in prepirljiva, pesnika je pa težilo že od srede marca poleg drugega tudi varuštvo 16-letnega Ludvika in 12-letnega Antona, sinov pokojnega licejskega profesorja Antona Lovšina. To težko skrb je moral prevzeti po tedanjem pravu in običaju na predlog svojega prednika v tej funkciji Jožefa Dagarina, ki je prevalil po ne docela dvoletnem varuštvu to breme nanj. Konec maja se je pa pesnik tudi prepričal, da se je zaman potezal za advokaturo. Verjetno je, da je tudi zdaj izvedel o obljubi, ki jo je stari Scheuchenstuel izmoledoval pred smrtjo od Primčevke, da bo dala Julijo za ženo njegovemu drugemu sinu Jožefu, s katerim je imel tedaj v zapuščinski zadevi po starem stricu večkrat opravka. V teh težavah ni niti prav opazil materine želje in njene ljubezni.

V. Čopova smrt, Julijina odločitev za drugega. Tedaj je dajalo P.-u največ opore prijateljstvo s Čopom. »Čopova modrost ga je vodila« (Lenka). Zato ga je v tistih dneh pogosto obiskoval. Večkrat je pa prišel Čop tudi k njemu na razgovor. Včasi sta debatirala doma, včasi sta krenila na sprehod. Tudi Čop je trpel zaradi nesrečne ljubezni in izjalovljenih življenjskih načrtov. Izgubljeni življenjski smisel je iskal v sintezi Schellingove naravne in Heglove svetovne-razvojne filozofije (Weltprozessphilosophie). Tudi o krščanstvu sta se razgovarjala in zdi se, da je Čop tudi v njem iskal tolažbe. A doživljal in razumeval ga je v smislu Schellingove ideje o »prvotni luči« kot pozitivnem principu narave in v smislu Heglove razlage dogajanja kot tvorjenja in tvornosti duha vesoljstva (Weltgeist). Te razgovore, ki so tudi pesniku blažili duševno bol in budili novo ustvarjalno voljo, le presekala Čopova smrt v Savi (6. jul.). Nesreča je zadela pesnika s katastrofalno močjo, zlasti ker si je očital, da jo je nehote zakrivil, ker ni spremljal prijatelja tisto usodno popoldne. Tudi sum v Kastelčevo požrtvovalnost ga je mučil. Vendar je premagal v pieteti in globoki hvaležnosti njen uničujoči udarec in je zamislil ob pogledu na jasni, poveličani obraz pokojnega prijatelja in mentorja pesnitev Dem Andenken des Matthias Čop. V nekaj dneh je dovršil to, morebiti svojo najlepšo umetnino, ki jo je resda zložil v tujem jeziku, vendar jo je zajel v lastni, narodni in občečloveški bolečini in prežaril njen klasični nemški izraz z milimo svoje slov. dikcije. Elegija je umetnina, kakršnih ni mnogo v svetovnih literaturah. Njena vsebina je izredno bogata, prav univerzalna, saj jasno prikazuje Čopovo usodo, njegov značaj, svetovni nazor, njegovo velikansko izobrazbo in osvetljuje tudi do dna pesnika samega in slov. ter evropsko kulturno in socialno zapletenost tistih prelomnih let. Kdo izmed dvojice: Stelzich ali Pavšek, vse kaže, da je bil prvi, je zahteval, naj pesnik spremeni ali izpusti šest osrednjih tercin od 28. do 45. verza, ta je pesnitev dobro razumel, zlasti ker ni bilo v inkriminiranih tercinah nobene očitne besede, ki bi napadala »vero, nravnost in državno ureditev«. Toda iz njih je plamtel živ protest zoper gospodujočo družbo in njene institucije, umetniško izražen z globoko žalostjo zaradi Čopove in slov. tragične usode. Zaradi cenzorjevega ugovora pesnitev ni izšla 18. jul. v IB s Hermannsthalovo in Laschanovo elegijo v Čopov spomin, temveč šele 25. jul., toda spremenjena tako, da je pesnik rešil od inkriminiranih šestih tercin samo prvo, ostalih pet je pa moral nadomestiti z dvema novima tercinama, ki opevata le Čopovo osebno tragiko. Zoper ta surovi cenzorski pritisk je odgovoril P. s sonetom An böser Wunde leidend muss entsenden … V akrostih je vpletel imeni obeh cenzurnih organov, v vsebini jima je pa zapretil, da ju bo obsipaval s satiričnimi strelicami ako ne odnehata s pritiskom in mu ne dovolita, da izpoveduje v pesmih svojo boljšo naturo, dokler se ne obesita od sramote. Cenzorja sta mu seveda zavrnila tudi ta sonet in pesnik bi bil moral utihniti ali širiti svoje pesmi v prepisih ali pa najti nov način izražanja, s katerim ne bi zatajil samega sebe, a ne bi tudi po nepotrebnem dražil cenzure. V takem razpoloženju ga je našla želja Čopovih staršev, da sodeluje kot njihov pooblaščenec pri zapuščinski razpravi po Matiji. To mu je dalo na eni strani olajšanje, na drugi je pa poglabljalo krizo njegove celotne eksistence. Od 19. avg. do 1. sept. je celih deset dni sodeloval pri sestavljanju zapisnika o prijateljevi knjižnici. Pri tem je vnovič, morebiti zdaj huje kot prvič doživljal bridkost izgube nenadomestljivega prijatelja. Dne 5. sept. je sprejel od sodnega komisarja ključe pokojnikovih dveh sob, v katerih je pa bilo, razen prebogate knjižnice, le malo imetja. Čez nekaj dni si je Čopovo knjižno bogastvo hotel ogledati revizor Pavšek, da bi videl, ali ni vmes kaj prepovedanih knjig. Toda prišel je prepozno in moral je podpisati zapisnik, kakršen je pač bil. Teže je bilo P.-u s Kastelcem, ki so ga 8. avg. imenovali za Čopovega namestnika. Ta se je hotel preseliti čimprej v Čopovo uradno stanovanje, da bi si tako zagotovil po svojem mnenju prednost pri imenovanju za stalnega licejskega bibliotekarja. Živo se je zanimal tudi za Čopove rokopise in knjige in bi najrajši vse kupil. On je poskrbel tudi za to, da so knjige izredno nizko cenili (nekaj nad 600 gld.), čeprav je bilo pri knjigarjih še nad 300 gld. dolga. V imenu Licejske knjižnice je priglasil tudi zahtevo, naj odmerijo iz zapuščinske glavnice 70 gld. za morebitni primanjkljaj v knjigah ali v pisarniški gotovini. P. je vse to gledal z globokim odporom v duši, toda bil je preslab, da bi se mu odločno uprl. Iz protesta in bolesti se je začel izogibati uradnim dolžnostim v zapuščinski zadevi in menda celo tudi v Crobathovi pisarni. Dne 5. okt. ni bil pričujoč niti pri sodnem protokoliranju upnikov in njihovih terjatev. Moral ga je nadomeščati Crobath. Sodnega poziva z dne 10. okt., naj izroči »izjavo, ki bi veljala kot prisega«, o Čopovem imetju, ni mogel izpolniti kljub ponovnim urgencam in grožnjam z denarno kaznijo z dne 22. dec. 1835, dne 9. feb. in 31. marca vse do 25. apr. 1836. Svoje odlašanje je kasneje opravičeval, da je moral dopisovati raznim knjigarnam in ugotavljati končno višino njihovih terjatev.

To priča vsaj nekoliko o strahotni krizi, ki jo je tedaj doživljal. Pred žalostjo, sumom, zavestjo sokrivde in kesom ter prevaranim ljubezenskim hrepenenjem se je začel zatekati v vinsko omamljenost in samomorilne misli. Hvaležnost, ljubezen in zavest dolžnosti pa so odločno terjale od njega, da proslavi Čopov spomin, nadaljuje započeto delo in odkrije táko umetniško besedo, da ne bo zatajil spoznanja in prepričanja, a da ne bo po nepotrebnem izzival tudi cenzure. To je bila poglavitna zapoved trenutka in zaradi nje je vse drugo puščal vnemar. Zato si je trgal iz srca nevarno spogledovanje s smrtjo, boril se z rastočim nagnjenjem do vina in gostilniškega izživljanja, odpovedoval se pa tudi orfejevskemu hrepenenju in s tem polagoma premagoval usodne posledice neizpolnljive ljubezni do Julije, ne da bi jo bil nehal ljubiti. V življenju poedinca in celote je začel odkrivati globlji smisel, ne da bi se bil pomiril s tem, kar je, temveč, ker je začel verovati, da se vse mora razvijati prav zaradi odkrite in na vse žrtve pripravljene ustvarjalne aktivnosti poedincev in celote skozi mnoge zablode človeštva k pozitivnemu končnemu cilju. S tem spoznanjem je pisal jeseni in pozimi 1835 Krst pri Savici, »povest v verzih«, in je v njej poveličeval z dosledno dušeslovno zakonitostjo odpoved osebni sreči zaradi napredka in blaginje celote, a v krščanski luči, da bi se tako očistil vsega negativnega, kar se je po Čopovi smrti zbudilo v njem, in se rešil trdovratne misli na samomor zaradi osebne nesreče in da bi pogasil uničujoče ljubezensko hrepenenje v sebi, počastil Čopov spomin in izpolnil tudi poslednjo oblikovno nalogo (ep) njunega pesniškega programa in hrabro nadaljeval sam v najhujših okoliščinah delo za moderno slov. literaturo in kulturo. Kljub temu je izpovedal v posvetilnem sonetu Matiji Čopu, v Uvodu in epu samem, da je v pesnitvi opevana spreobrnitev samo podoba odvrnjene katastrofe in katarze njegovega čustvenega življenja, da so pa postale njegove nacionalne in socialne misli prav zato zdaj še jasnejše in bojevitejše. Tako je pa tudi prekrižal cenzorske nakane in si zagotovil možnost, da priobčuje še nadalje svoje pesmi. Ker ni zaupal Kastelčevim obljubam, da bo kmalu nadaljeval s Čbelico, je sklenil izdati spev v samostojni knjižici. Dne 10. jan. 1836 je vložil rokopis Krsta v dvojniku pri guberniju s prošnjo za imprimatur. Stelzich in Pavšek ista gotovo pesnitev takoj preletela, a zdaj jima ni pomogla ne nezaupljivost ne cenzorska zvitost, ukloniti, sta se morala pesniku, kateremu »cenzura ni mogla živega« (Levičnik). Stelzich je izročil rokopis Andreju Gollmayerju, ki se je pokazal že pri cenzuri rokopisa za KČ IV mož, nato je pa takoj dovolil P.-u, da priobči v IB balado Prekop (23. jan.). Dne 12. feb. je cenzor sporočil guberniju, da je Krst »skrbno prečital« in da ni našel v njem nič spotakljivega. Ohranila se je tradicija, da ga je tretja tercina (Na tleh leže Slovenstva stebri stari …) tako prevzela, ker je nedavno doživel nekakšno krivico v službi, da je s priznanjem odobril celotni tekst. Pesnitev je izšla okrog 14. apr. v pesnikovi samozaložbi pri Blazniku v 600 izvodih in se je razmeroma lepo prodajala, tako da je bilo do 22. avg. t. l. prodanih okrog 200 knjižic.

P. je hotel novo življenjsko in umetniško spoznanje izraziti tudi v prozi. Snoval je neposredno po Krstu povest »v stilu Raztrgancev (in dem Stille der Zerrissenen)«, kakor je označil načrt Čelakovskemu v pismu z dne 22. avg. t.l. To pomeni, da je hotel tudi v tej zasnovi prikazati lastno življenje in obsoditi dosedanje precenjevanje pesniškega poklica in dela ter iz tega izvirajoče zahteve osebne sreče in posebnih pravic. Ker je spoznal, da se je s Čopovo smrtjo končalo važno razdobje v njegovi tvornosti, je mislil na izdajo svojih pesmi, ki jih je hotel dati »čez leto in dan« na svetlo, zlasti ako bi se Kastelic še nadalje kujal. V IB je zdaj objavljal Juliji posvečene pesmi, kakor da bi se bil hotel rešiti vsega preteklega, a jih ni podpisoval, temveč jim samo pristavljal, da so iz petega, še nenatisnjenega zvezka KČ. S tem je nekoliko priganjal urednika, nekoliko pa mu je že nagajal. Dne 26. marca je priobčil sonet o Togenburgarju v izvirniku in nemškem prevodu, 30. apr. pesem Kam? prav tako v obeh variantah, dne 22. okt. sonete: B'lo Mojzesu …, Oči so le pri nji … in Kadar previdi učenost … Za poroko prijatelja Janeza Tomana je zložil (11. apr.) nemško prigodnico, sestri Krištofbirtove Rezike — Pepci Božičevi pa 23 apr. hudomušno čestitko k 16. rojstnemu dnevu v Vodnikovi meri. V nekakšnem mrtvilu mu je izzvenelo 1836. leto, čeprav marsikaj priča, da mu ljubezen do Julije še ni ugasnila, a se je nekako ublažila.

Sicer se pa P. tudi v vsakdanjem življenju ni mogel približati tistemu spoznanju, ki mu je bilo v mislih med pisanjem Krsta. Crobath mu je po dveletni službi zvišal plačo na 800 gld., po Kastelčevi preselitvi v uradno stanovanje v liceju si je pa tudi sam poiskal novo streho v »lectarjevi hiši« na Glavnem trgu 259, danes Ključavničarska ulica 1. Tu je živel s sestro precej bohemsko življenje. Katra je hodila večkrat pomagat drugam, on pa je ob takih prilikah skrbel sam zase. Vdajal se je pijači in se je tudi telesno spreminjal; začel je debeleti in se zanemarjati v obleki in zunanjosti. Jan. 1837 je bolehal za neko resnejšo kronično boleznijo, najbrž prebavnega značaja. Morebiti so se že takrat kazali prvi znaki vodenice, ki se je baje začela oglašati že kmalu po njegovem tridesetem letu (Katra). V tej dobi sta mu marsikatero bridkost prizadela varovanca, ki ga nista ubogala. Pa tudi sam ni imel ne pravega časa ne razumevanja za njiju. Prosil je, naj ga oproste te skrbi, in nasvetoval sodišču drugega varuha, profesorja dr. Hummla, Lovšinovega naslednika na liceju. Pekla ga je tudi Smoletova nesreča. Med 12. majem in 1. jul. 1836 je neugnani prijatelj mladostnih dni začasno ohromel na obeh rokah in se kar ni mogel pozdraviti, tako da je P. moral podpisovati njegove listine. Po svojem pooblaščencu Crobathu in z odobritvijo kuratorja svojih »neznanih dedičev« Baumgartena je prosil Smole takrat sodišče, da mu izroči dele »substitucijskega legata« pokojne matere (12.000 gld.), da bi poravnal na preseškem posestvu intabulirane dolgove. In P. je podpisoval v njegovem imenu te posamezne prošnje, dokler ni Smole dvignil celotne vsote.

Konec jan. 1837, še med P.-ovim bolehanjem, je nenadoma prišel drugič Vraz v Lj. Sredi zime so ga prignale iz Gradca preko Zagreba osebne in literarne skrbi. Njegova desetdnevna druščina je bila pesniku ljuba ter ga je poživila in iztrgala iz osamelosti in mrtvila. Pobratil se je z gostom in spoznal v njem »gorečega Slovenca«. Debatirala sta o Krstu, ki se je zdel Vrazu »zelo težko razumljiv«; gost pa mu je tožil o neugodnih književnih razmerah na Štajerskem in hvalil živahno književno in narodno gibanje na Hrvaškem. P. je uvedel Vraza v svojo družbo in ga seznanil z Grünom, ki se je zanimal za njegove zapise ljudskih pesmi. P. je obljubil Vrazu tudi dobro besedo pri graškem profesorju Francu Edlauerju in posredoval pri Kastelcu, da je poslal Gaju v Vrazovem imenu 10 gld. Vraz pa si je prepisal nekaj P.-ovih izvirnih pesmi in lj. zapisov ljudskih tekstov. Obetala se je nova literarna zveza, ki pa ni postala tako plodna, kakor je kazalo spočetka, ker jo je spodrezal skoraj sočasni prihod dveh poljskih internirancev v Lj. Mlajšega od njiju, 24-letnega Emila Korytka, je P. spoznal in vzljubil pri Crobathu, kjer sta pregnanca našla prvo zatočišče pri advokatovi ženi — Poljakinji.

VI. Prijateljstvo s Korytkom, zveza z Ano. Tudi P.-a se je oklenil z velikimi simpatijami Korytko, sin šlahčiča iz Żeżawe v Vzhodni Galiciji, bivši študent 2. filozofskega letnika v Łwowu, 1833 osumljen in 1834 zaprt zaradi motenja javnega miru in suma veleizdaje. Podoba je, da ju je zbližala Mickiewiczeva viharna poezija, o kateri je P. slišal toliko hvale iz ust pokojnega Čopa in zaradi katere je trpel preganjanje Korytko, obtožen med drugim širjenja Mickiewiczevega revolucionarnega dela Księgi narodu polskiego i piełgrzymstva polskiego. Starejši interniranec Bogusław Horodyński, prej častnik poljske uporniške vojske, zdaj obtožen, da je organiziral in spremljal preko ruske meje uporniške oddelke, je bil bolj odljuden človek, ki so ga povrh vsega mučile tudi skrbi za najnujnejše življenjske potrebščine. P. in Korytko pa sta se sprijateljila na mah in že od 20. feb. 1837 se vrste v policijskih poročilih stalne omembe njunih sestankov, skupnih izletov v lj. okolico in medsebojnega poučevanja v slovenščini in poljščini. Tudi Korytko je pogosto pisal domačim s posebno toplim poudarkom o novem prijatelju. V P.-u se je budilo novo veselje do literarnega dela in življenja. Tako je prevedel v nemščino s Korytkovo pomočjo Mickiewiczev sonet Resygnacja, ki je čudovito ustrezal njegovemu tedanjemu razpoloženju, in priobčil prevod v IB (4. marca). Prevajal je tudi Korytkove stihe v nemščino (Den Schönen Laibachs in Du spieltest …). Polagoma se je spet loteval pesniškega oblikovanja in tvorjenja najprej v baladi Zdravilo ljubezni, ki jo je dal na svetlo v IB (13. maja), nato v sonetih: Odprlo bo nebo po sodnem dnevi … (IB 23. sept.: izvirnik in nemški prevod), Na jasnem nebi mila luna sveti … in Zgodi se včasih, de Mohamedani … Četudi ne izvirajo vse to pesnitve iz konkretnih, objektivnih doživetij, kakor je to gotovo pri prvem in tretjem sonetu, vendar pričajo vse še o starem ljubezenskem čustvu. Kakor je bila prav ljubezen do Julije mogočna vzbujevalna moč za P.-ovo poezijo in za njegov življenjski optimizem, tako je postajala zaradi svoje brezupnosti in neizpolnljivosti čedalje hujša ovira njegovemu osebnemu in umetniškemu razvoju. Grozilo mu je nekaj podobnega, zaradi česar je v Ljubeznjenih sonetih ironično apostrofiral »siromaka Petrarka«. Iz te nevarnosti pa ga je reševalo prav prijateljstvo s Korytkom, četudi ga ni moglo popolnoma obvarovati vseh nevarnosti, ki so prežale v njem samem, v njegovem življenjskem načinu in okolju. Tako so mu pa zamirali večji umetniški načrti: tragedija, novela, povest in nekoliko pozneje tudi roman. V družbi s Korytkom se je pa loteval novih nalog. Pomladni sprehodi in izleti s Poljakoma, včasih tudi s Crobathom na Grad, v Dol, Stično, na Brdo pri Kranju, v Postojno, na Jetrbenk in v Škofjo Loko, na Krim in drugam (hoteli so tudi v Bohinj in k Savici ter v Idrijo, a jim je Sedlnitzky prepovedal), so ga poživili in poglobili njegovo zanimanje za ljudsko duhovno in materialno kulturo. Začel je uresničevati sklep iz l. 1836 in zapisovati pesmi »iz ust pojočega ljudstva«. Ob njegovem zgledu in vodstvu se je vnel Korytko, začuden nad alpsko-kraškim slov. svetom, toliko drugačnim od njegovega karpatsko-podoljskega, za slov. folkloro in si začel zapisovati najrazličnejše etnografske podatke. Tako je tudi on premagoval pobitost in si tešil domotožje. Med njim in P.-om. se je zavezalo pravo, odkrito prijateljstvo, ki se je hranilo tudi iz sorodnih, mnogokrat prav istih pogledov na politično in kulturno življenje slovanskih narodov. Korytko se je razvijal iz samopoljskega revolucionarnega nacionalista v glasnika slovanske solidarnosti, po kateri bi naj ohranil vsak narod svojo individualnost, kar je bilo gotovo posledica P.-ovih pogledov, pesnik si je pa v zvezi s Poljakom razširil in konkretiziral poznavanje slovanstva, a je ostal trdno na domačih tleh.

To je odločalo tudi glede na ilirsko gibanje, ki je po Vrazovem odhodu trkalo čedalje močneje na njegovo zavest. Vrazovo prizadevanje za vzhodnoštajersko varianto književnega jezika, njegove sanje o vseslovanskem književnem jeziku in goreče navdušenje za ilirizem je presojal kot iskrene, toda na glavo postavljene preporodne težnje. Še vedno je bil zvest Čopovemu pogledu na namen svoje in vsaktere avtonomne poezije kot na najmočnejši faktor kultiviranja materinega jezika in po njem vsega ljudstva. Kljub temu je pa bil pripravljen sodelovati tudi pri Vrazovem in Miklošičevem almanahu Metuljček in je urednikoma prepustil v objavo pesmi iz IB, zlasti ker se je prepričal, da Kastelic ni mislil resno na obnovo KČ. Vrazovih pesmi sicer ni mogel spraviti v IB, ker bi jih bralci po mnenju uredništva ne razumeli, saj so se baje pritoževali celo zaradi dozdevne nerazumljivosti njegovih pesmi. V zanimivi pismeni debati, ki se je razvijala med pobratimoma, se je spočetka Vraz umikal za staro vprašanje, ki ga je sprožil že 1834 v Čopovi navzočnosti: katere koncesije bi naj dobilo vzhodnoštajersko narečje v osrednjem književnem jeziku glede na pisavo polglasnika in nekaterih nenaglašenih samoglasnikov. Jeseni t. l. (19. nov.) je pa Vraz nenadoma sporočil P.-u, ne da bi mu bil dal ta kakršen koli poseben povod za tako odločitev, da je nehal slov. pisati, ker ni mogel pridobiti njega za svoje nazore, in da se je pravzaprav že spomladi pridružil »navdušenim, mladim Ilircem«. Šele prihodnje leto (1. avg. 1838) mu je skušal to odločitev razložiti in jo utemeljiti s teorijo o žrtvovanju enote v korist celote, da bi tako dobil tisti del, ki se žrtvuje, veliko, pozitivno idejo, celota pa novo nesebično in oživljajočo pomoč. P.-u so bile te romantične misli tuje. Vraščen v težko slov. življenje in vklenjen v lastno osebno in umetniško bitje je oživljal svoj narod iz njegovih skromnih sil s tem, da mu je s svojo pesmijo gojil jezik in vcepljal človečanske misli in stremljenja. O tem se je najbrž tudi kaj razgovarjal v začetku sept. t. l. s Slomškom, ki ga je zasačil v gledališču, spremil nato k večerji in mu ponagajal ob slovesu z epigramom (Ker stara para zlomek …).

Na jesen je padla rahla senca odtujevanja med njega in Korytka, kar je izviralo iz njegove sezonske stanovske zaposlenosti, iz njegovih rodbinskih težav in skrbi (smrt očeta 22. sept.), iz ponovnih, dasi čedalje bolj redkih duševnih kriz zaradi zamirajoče ljubezni do Julije, kakor tudi iz Korytkovega domotožja, ki je narekovalo izgnancu prošnjo cesarju za pomilostitev, iz njegove bolehnosti in zaradi njegovega iskanja stikov z Ilirci. Nekaj časa je tudi Korytka mamil privid preko polovice Evrope se razpenjajočega slovanskega obzorja in enotne slovanske literature, kmalu se je pa spet s P.-ovo pomočjo vrnil k stvarnemu etnografskemu in kulturnozgodovinskemu delu, ki ga je vodila ›srečna sinteza Kollárjevega in P.-ovega principa« (Kidrič). Spomladi 1838 so se pokazali prvi sadovi njune zveze. P. je priobčil v IB balado Ribič (3. marca), sonet An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten (7. apr.), epigram Prosto srce (z nemškim prevodom 26. maja) in pesem Osrčenje (9. junija — v Poezijah Pevcu). Sodeloval pa je najbrž tudi pri oklicu za postavitev Čopovega nagrobnika in snoval napis Jezike vse Evrope je učene …, ki ga je dovršil pred 9. dec. Korytku je pa pomagal redigirati zbirko ljudskih pesmi po Smoletovih, Ravnikarjevih, Rudeževih, Kastelčevih, Metelkovih, lastnih in Poljakovih zapiskih. Kot motto Korytkove knjige je prevedel iz pesmi Wajdelota v Mickiewiczevem epu Konrad Wallenrod v nemščino 16 plamtečih stihov o nalogi, ki jo opravlja ljudska pesem v življenju podjarmljenega ljudstva. Glede na zapise ljudske pesmi je hotel biti zdaj objektiven glasnik ljudske tvornosti, četudi se ni mogel še povsem odreči »prirejanju in popravljanju«. Odobril je tudi Korytkovo misel, da je treba pesmi pisati v gajici, da bi se tako odbila glavna ost ilirski agitaciji, in soglašal je s prijateljem, da ni treba upoštevati Schmidburgove želje in posvečati dela njemu, »kajti prilizovanje in nekakšna podložnost« nista nikdar vodili ne Korytkovega ne njegovega peresa. Pomagal je Korytku tudi pri zbiranju gradiva za folklorni zbornik o Slovencih, pravzaprav o Kranjcih, ki bi naj bil prvi del vseslovanske etnografske enciklopedije. Pod njegovim »nadzorstvom« je slikar Goldenstein slikal po Korytkovih skicah akvarele slov. in nekaterih hrvaških ljudskih noš ter napravil podobi Vodnika in Čopa in ilustriral pesem o Trdoglavu in Marjetici.

P. je pa mislil spet tudi na izdajo lastnih pesmi in celo na možnost, da bi izdajal sam ali s Korytkom slov. časnik. Zato je gledal morebiti preveč kritično na prizadevanja Leopolda Kordeša, ki je spomladi 1838 snoval z Blaznikom Kranjske Novice z literarno prilogo Zora. Ta živahna P.-ova aktivnost je v zvezi z duševno sprostitvijo, ki jo je doživljal kljub bridkemu razočaranju tisto pomlad, ko je dokončno spoznal, da je Julija zanj izgubljena. Do te sprostitve mu je nekoliko pomogel tudi Crobath, ki ga je morebiti prav zaradi tega opozoril na 15-letno pestunjo svojih otrok Ano Jelovškovo, ki je prišla v njegovo hišo že 1836 naravnost od Primčevih. P. se je začel zanimati za žarnooko, črnolaso posvojenko, »angenommenes Kind« gospe Primčeve. Iz tega zanimanja se mu je porajala želja, dokazati Juliji in njeni materi samostojnost in to ga je vodilo do nepremišljenega dvorjenja neizkušenemu, toda trezno računajočemu dekletu, ki ga je morebiti še kdo primerno poučil. Pesnika je vabila tudi Anina mladostna lepota in v tekmi Crobathovih samskih gostov (Kastelca, Korytka in Horodyńskega) za Anino naklonjenost se je tudi sam resno zaljubil. V tej zaljubljenosti ni moglo biti več tistega visokega pričakovanja čiste ljubezni, ki bi mu vrnila vero v žensko. V njej se je oglašala strast, ki jo je podžigala samo ob sebi umevna vzdržnost Julijine dobe (prim. pesem Ribič), pa tudi volja po polnem, realnem življenju, ki se mu ne more in sme izogibati noben avtonomno čuteč in misleč človek, tem manj po življenjski polnoti stremeč umetnik (prim. Osrčenje). Bil pa je tudi P. takrat naveličan domače samote z zadirčno Katro, utrujen od garanja v Crobathovi pisarni, obtežen s skrbjo za lahkomiselna in neubogljiva varovanca in želel si je človeka, ki bi ga cenil in ljubil takšnega, kakršen je bil v svojem bistvu. Poleti je Crobathova žena odslovila Ano in pesnik je izgubil sled za njo, kar priča, da njegova zaljubljenost še ni bila tako živa, da ne bi mogel živeti brez nje.

Medtem sta sklenila s Korytkom, da bosta dajala ljudske pesmi v posameznih snopičih na svetlo. V drugi polovici junija (23.) je priobčil Korytko v IB oklic Prijateljem slovanstva na Kranjskem, v katerem je prosil za etnografske prispevke vseh vrst (ponatis v praškem časopisu Ost und West 21. jul.). Dne 19. jun. sta dala P. in Korytko prve tri snopiče pesmi v cenzuro. Gubernij je določil za cenzorja Pavška in P. se je že bal, da hočejo delo zatreti, toda cenzor je zahteval popravke samo v besedilu dveh pesmi, drugim je dal imprimatur. Dne 28. jun. sta priobčila v IB oklic in vabilo na naročbo. Podoben oklic je izšel tudi v Ost und West (8. avg.). Dne 6. avg. je vložil Korytko popravljeni inkriminirani kitici in nadaljnji snopič v cenzuro. Pogajal se je tudi z Gajem glede tiska. Gaj je zahteval, da mora imeti zbirka v naslovu in uvodu pravo, t. j. ilirsko tendenco. Korytko se mu je vdal le toliko, da je zbirko imenoval Ilirske pesmi naroda kranjskega, v uvodu, ki ga je dal najprej natisniti v Ost und West (7., 14. in 21. nov.), je pa poudaril pravico slovenščine do literarnega življenja. Ker je pa medtem Sedlnitzky zahteval rokopis v recenzuro, ki je odobrila besedilo, črtala pa motto iz Wallenroda, je Gaj uporabil to kot vzrok, da je pretrgal sodelovanje s Korytkom, češ da bi ga mogli posli s političnim internirancem kompromitirati. P. je pri vsem tem pomagal Korytku z nasveti in dejanji. Ker so Poljaku od 17. jul. spet dovolili izlete po deželi, ga je spremljal, kolikor je utegnil, tako v Vodice, na Skaručino in na Bled. Po Vrazu je skušal odbiti ali vsaj omiliti Gajevo neumestno in krivično zahtevo. Pomagal je prijatelju tudi pri publicističnem delu in upal, da jima bo mogoče pričeti z lastnim časnikom. Zato je bil nejevoljen na Leopolda Kordeša, ki si je pridobil zaupanje častihlepnega guvernerja Schmidburga in izdajal z njegovim dovoljenjem že od začetka maja 1838 nemški zabavni književni časopis Carniolia. Toda niti zoper Carniolio niti zoper nameravani časnik Kranjske Novice in literarno prilogo Zora, za katera je Kordeš zaprosil 2. jul., ni aktivno delal, temveč ju je hotel »po možnosti podpirati«, če se bo pokazalo le najmanjše upanje, da bosta slov. slovstvu v prid. Zato je bil ugovor policijskega predsednika Siccarda in gubernijskega svetnika Wagnerja zoper pozitivno rešitev Kordeševe prošnje neobjektiven, ker je hotel s sklicevanjem na P.-ovo nerazpoloženje do Kordeševega in Blaznikovega načrta in s poudarjanjem P.-ove avtoritativnosti v kulturnih zadevah opravičiti birokratsko sovraštvo do slov. časnika. Kljub ponovni Kordeševi prošnji z dne 11. dec. je pa začel Blaznik misliti na to, da bi izročil uredništvo samo literarnega časopisa Zarja — P.-u. Zaradi te literarno-publicistične delavnosti je bilo pesniku varuštvo Lovšinovih fantov zdaj še v težje breme in 28. sept. je spet zaprosil, da ga osvobodijo nehvaležnega posla, tožeč se na varovanca, da »ju kljub svojemu prizadevanju ne more spraviti na pravo pot«. Dne 24. okt. je ponovil prošnjo ustno pred varstvenim sodnikom vpričo obeh varovancev in potožil »o bridki izkušnji«, da je bila njegova vzgoja brezuspešna. Konec nov. je sodišče vendarle imenovalo novega varuha, njegovega prijatelja koncipienta Janeza Tomana.

Nekoč jeseni je P. slučajno spet srečal Ano, ki je ni videl od poletja. V njem je oživelo s podvojeno močjo vse, kar je doživljal spomladi ob njunem prvem srečanju, in zdaj se je približal odkrito, čeprav nepremišljeno dekletu in si je skušal z vso resnobo vzgojiti iz nje življenjsko tovarišico, ki jo je doslej zaman iskal.

Nevoljen in razočaran zaradi Gajeve zavrnitve je Korytko 15. dec., vzpodbujen po P.-u, ponudil ljudske pesmi Blazniku v založbo. Toda preden se je z njim pogodil, je med 27. in 28. dec. nenadoma zbolel za tifusom (kataralno-revmatično mrzlico) in je 31. jan. 1839 izdihnil »zaradi nakopičenja bolezenske snovi v možganih« kljub zdravniški skrbi in požrtvovalni negi pesnika in Horodyńskega. P. je zaprosil 1. febr. lj. kresijski urad, naj dovoli pokop njegovega »za slovanski narodopis zaslužnega« prijatelja na takem mestu, kjer mu bo mogoče postaviti spomenik, po možnosti v bližini grobov domačih patriotov Vodnika in Čopa, katerih podobi je dal tik pred smrtjo litografirati. Prijateljeva bolezen in smrt sta ga tem bolj pretresli, ker je po novem letu 1839 tudi sam bil resneje bolan, da so mu ponovno puščali kri. Zdravniki so mu svetovali, naj se oženi. V teh nenormalnih okoliščinah je prišlo med njim in Ano do intimnega razmerja, ki je poslej vezalo in pogubljalo oba, zlasti pa pesnika. Ana je bila premlada, da bi razumela resnost te zveze, pesnik je pa preveč zaupal hipni strasti in moči svoje besede ter se je varal v pričakovanju, da si bo vzgojil iz dekleta življenjsko tovarišico, ki bi mu ostala zvesta, ne da bi jo poročil, in bi tako kljubovala z njim vred konvencijam družbe in zahtevam družine. Že v prvem letu njunega sožitja se je vse sukalo okoli te nerešljive zmote. Posebno se je pa njuno življenje zapletlo, ko se je Ana zavedela svojega bodočega materinstva. Tedaj je terjala, sklicujoč se na svojo žrtev in na običaj ter ljudsko mišljenje, da se oženi z njo in tako za vselej preskrbi njo in otroka. S tem je pa vzbujala v P.-u sum v nesebičnost svoje ljubezni in ga tako po njegovem mnenju sama odvezovala najglobljih, iz zavesti zvestobe izvirajočih dolžnosti.

Po Korytkovi smrti je P. s Horodyńskim urejal pokojnikove zadeve. Poskrbela sta mu za slavnosten pogreb, hotela sta izdati osmrtnico, ki bi poudarila poglavitne črte njegovega življenja in dela, a jo je policija v taki zamisli prepovedala. Sklenila sta tudi končno pogodbo z Blaznikom zaradi izdaje ljudskih pesmi, zbrala in uredila pobratimovo zapuščino in storila vse, da so mu konec maja 1839 postavili starši dostojen nagrobnik s poljskim napisom in s P.-ovimi nemškimi stihi o nesmrtnosti nesebičnega kulturnega dela. V takih opravilih je P. laže prebolel Julijino poroko dne 28. maja, četudi je verjetno, da ga je vzvalovila do dna. Domnevati moremo, da je odgovoril nanjo z dvema zelo različnima pesnitvama: z romanco Ženska zvestoba in s sonetom Je od vesel'ga časa teklo leto … Prva je hudomušno skeptičen obračun z ženstvom, podoben po svoji miselnosti romancam pred Julijino dobo, sonet pa poveličanje začetka velike, neizpolnjene in z Julijino poroko nesmiselno končane ljubezni. Da je postavil pesnik njen začetek v 1833. in ne 1831. leto, je razumljivo glede na to, da se je šele tisto leto Juliji razodel z Gazelami. Saj mu pa tudi ni bilo do tega, da prikaže »zgodovinsko« resnico, temveč resnico o usodnosti ljubezni. V umetniško-kompozicijskem pogledu je pa potreboval glede na ureditev pesmi v enotno zbirko, o kateri je nenehoma in čedalje določneje razmišljal, uvodno pesem v Sonetni venec, ki bi premostila v melodiji erotičnih sonetov vrzel in ublažila disonanco med Ljubeznjenimi soneti in Vencem. Da bi naj imel sonet Je od vesel'ga časa … tudi to funkcijo, kaže njegova fragmentarna, odprta vsebina, ki ga tako živo loči od vseh drugih P.-ovih sonetov.

Po Korytkovi smrti se je P. družil najbolj s Smoletom, ki je kmalu po izgnančevem pokopu prodal graščino Presek, danes Prežek, in se preselil v Lj., da bi obnovil prijateljsko in literarno zvezo z osamljenim pesnikom. S tem je pa poglobil osebno in literarno neubranost med njim in Kastelcem. Že v tem, da je Blaznik izročil končno redakcijo Korytkovih rokopisov Kastelcu in Kosmaču, se je kazala nekakšna intriga zoper pesnika, ki je imel vse drugačne zasluge za to delo kakor onadva. Nekaj podobnega se je pokazalo tudi v Kastelčevi in Smoletovi tekmi za Vodnikove pesmi. Čeprav je Kastelic vedel, da hočeta P. in Smole uresničiti njegovo staro (1833) obljubo in sprejeti tudi Vodnikovo delo v izdajateljski program, je 12. marca 1839 vložil tudi sam Vodnikove pesmi v cenzuro. Slednjič je moral odnehati, vendar je s tem zavlekel Smoletovo izdajo Vodnika za 19 mesecev in povzročil zakasnitev celotnega podjetja toliko, da je Smoleta v marsičem prehitela prezgodnja smrt. Pri tem je imel tudi P. v drugi polovici 1839 hude skrbi z Ano. Kljub odkritemu veselju nad rojstvom njunega prvega otroka, hčerke Rezike (15. okt.), se ni mogel odločiti za drugačno rešitev, kakor da je dovolil neizkušeni materi, da odda otroka v rejo na kmete, kar je sicer obetalo detetu v tedanjih razmerah milejšo usodo, nego če bi ga bila izročila najdenišnici, in je budilo upanje tudi na nadaljnjo, trdnejšo zvezo staršev. Otrok je pa pa pri rednikih zbolel in Ana ga je vzela k sebi v skromno in prenapolnjeno stanovanje svojih staršev. P. je vsak dan obiskoval njo in otroka in se trudil, da bi vzbudil v premladi materi nesebično ljubezen do deteta. Bilo mu je največ do tega, da bi ustvaril okrog skromnih in družbeno nepriznanih začetkov svojega rodbinskega življenja ozračje popolne odkritosti, ki ga je v življenju tako hudo pogrešal in brez katerega nekako ni mogel živeti. V vrtincih burnega, a polnega življenja, kakršnega še ni bil okusil, ni mislil na lirsko pesem, zlasti ker je bilo v takem življenju malo lirskega, pač pa mu je dajalo snov za roman, ki ga je hotel napisati na podlagi razmer in dogodkov, ki so ga zvezali z Ano. Zato se je tudi za Smoletove izdajateljske načrte začel resneje zanimati šele spomladi 1840, ko je spoznal svojo nemoč spriča pretežke naloge in je videl, da bo otrok vsak hip ugasnil.

Razen Vodnika sta hotela s Smoletom vnovič izdati Linhartovi igri, ki sta ju imela tudi že 1833 P. in Kastelic v načrtu, nato drobno knjižico slov. ljudskih pesmi, kolikor bi jo Smole mogel sestaviti iz ostankov svoje nekdanje rokopisne zbirke, ki jo je bil izročil Kastelcu, ta pa Korytku, nadalje knjigo P.-ovih pesmi, dva Smoletova prevoda angleških dramatskih tekstov (Varh = The Guardian Davida Garricka in Norenje sreče = Fortune's Frolic W. S. Allinghama) ter Malavašičev prevod Stiska = Die Brandschatzung Augusta v. Kotzebuea, vse v novi ilirski pisavi. Iz načrta je razvidno, da sta hotela predvsem izdati tiste slov. tekste, ki jih je Kastelic že toliko časa obljubljal, ali pa si jih je na tihem lastil za svoje založniške namene. Tako je pa tudi umljivo, zakaj je Kastelic skušal nasprotovati njunemu podjetju ali vsaj hoditi lastna izdajateljska pota. Največja stvar Smoletove in P.-ove združbe pa bi naj bile Ilirske Novice, dvakrat na teden izhajajoč politični časnik, in njegova tedenska literarna priloga Ilirski Merkur. V njih bi se naj uresničila sinteza vseh dotedanjih slov. prizadevanj za časnik in časopis. In ob vnemi, s katero je P. od KČ IV spremljal vsak korak proti temu cilju, je povsem naravno, da je bila ta zamisel njegova kakor Smoletova srčna zadeva. Že ime obeh listov in namen tiskati ju v gajici priča, da bi naj bila tudi njuna vsebina organska sinteza avtonomno-slov. ideje in upravičenih ter naprednih ilirskih ali vseslovanskih pobud. Literarna priloga pa bi naj nadomestila KČ, kar sta Smole in P. v prošnji za dovoljenje izrecno poudarila, češ da so jima obljubili pomoč skoraj vsi slov. literatje, zlasti skoraj vsi sodelavci KČ. Ta dva organa poživljenega slov. literarnega in publicističnega delovanja pa bi naj po pesnikovi in Smoletovi tihi misli odbila tudi ilirski ofenzivni sunek, ki se je od 1839 zajedel po Vrazovi propagandi prav v osrčje slov. literarnega in kulturnega naraščaja, t. j. v lj. licejsko, zlasti bogoslovno, pa tudi gimnazijsko mladino in se širil od tod tudi proti skrajnemu zahodu slov. ozemlja, celo med goriško slov. dijaštvo. Stelzich je pa zavlačeval rešitev njune prošnje, ki jo je podpisal Smole sam. Obrnili se je na policijo in ta je skoraj poldrugi mesec iskala podatkov o prosilcu. Nato je pa poslala guberniju dve poročili, od katerih je tisto, komisarja Suchaneka, sicer ostro, a objektivnejše kakor poročilo koncipista Schadeka, in tudi zanimivejše, ker kaže dovolj jasno, dasi nekako izza ovinkov na P.-a kot bodočega urednika obeh listov. Schadek je pa odkril resnični vir Smoletovih dohodkov, ki da jih je namenil deloma temu publikacijskemu načrtu, češ Smole ima denar, saj je prodal Presek za 27.000 gld., medtem ko je Suchanek pisaril še vedno o vitaliciju, pravzaprav materinem substitucijskem legatu, ki ga je Smole že 1838 vnovčil. Suchanek je očital Smoletu tudi pijančevanje. Gubernij je bil glede na ti poročili v zadregi; svetnik Jurij Šporer je edini glasoval tudi za politični časnik, ostali so se izrekli samo za »časopis s trgovinskimi, ekonomskimi, literarnimi sestavki«. Sedlnitzky je odbil tudi to in se pri tem skliceval na poročili svojih organov (Suchaneka in Schadeka), ki da sta odrekla Smoletu celo kvalifikacijo urednika literarnega časopisa glede na pomanjkljivo znanstveno izobrazbo, na prejšnje in sedanje življenje, zlasti pa glede na njegove pojemajoče duhovne in telesne moči. Smole je v septembru ponovil prošnjo in jo naslovil cesarju, toda 30. okt. mu jo je Sedlnitzky vrnil s pristavkom, da tudi cesar ne dovoli slov. časopisa. Smole je hotel zaprositi avdience, a dne 30. nov. ga je prehitela smrt. P. je bil oživljajoča moč, ki je hirajočega prijatelja vodila v tem tragično končanem boju za slov. politični in literarni organ.

Kljub težavam nove, tako zapletene in od vseh strani ogrožene življenjske zveze je navdajalo P.-a vse do prijateljeve smrti neko jasno pričakovanje. Že v drugi polovici apr. se je bil priglasil tretjič za advokaturo. Referent je bil spet svetnik Anton Čop, ki je sicer res predložil pesnika spet šele na drugem mestu, pa je vendar tako zgovorno poudarjal ne samo njegovo dragoceno juridično znanje, temveč tudi njegovo literarno delo, da ga je gremij sodnih svetnikov pomaknil na prvo mesto. Tega predloga ni spremenil tudi na prihodnjih sejah, ko je sklepal še o dveh novih prošnjikih. P. je tako trdno upal v ugodno rešitev svoje prošnje, da je pregovoril Ano, ki ji je medtem umrl otrok (14. maja), da se je uprla staršem, ki so hoteli, da zapusti pesnika in gre služit iz Lj. Starši so jo zapodili iz hiše, pesnik pa jo je nagovoril, da sta si slovesno obljubila zvestobo. Nato jo je dal učit kuhe in prepričan, da mu bo zvesta, je zdaj vnovič odkrito mislil na življenjsko zvezo z njo. To vedro upanje sije tudi iz njegovih priložnostnih verzov t. l., tako iz prevoda Grünove romance Die Venetianer Trias = Tri želje Anastazija Zelenca, iz napisa za Linhartov nagrobnik (Steze popustil nemškega Parnasa) in iz verzov na Langusovi spominski podobi »Ovsenekovima dečkoma«. Najmočneje se pa odraža iz pripisa z dne 26. okt. Smoletovemu pismu Vrazu. V njem je zapisal poleg raznih polemičnih misli zoper ilirsko in panslavistično ideologijo, da trdno veruje v organski in zato nujni nastanek ter razvoj vseh narodov in jezikov in da je zato prepričan, da je protislovno delati za spajanje najbližjih slovanskih rodov, kakor so Slovenci in Hrvati, ker bi to povzročilo konec ustvarjalnih moči tistega dela, ki bi žrtvoval svoj jezik, a ne bi pa tudi pomagalo narodu, ki govori zmagoviti jezik. To vero je P. izrazil v jasnih, v smislu panteističnega svetovnega nazora definiranih mislih, ki razodevajo sorodnost s Heglovimi pogledi na »filozofijo zgodovine« (Ziherl). Z njo je zavrnil Vrazovo katastrofalno teorijo o nujnosti žrtvovanja največje narodove vrednote (jezika), da bi nesvoboden in nezgodovinski narodič zaživel in zadobil ustvarjalno moč. Po P.-ovem prepričanju je življenjski proces sam (sive deus — sive natura = Gospod — τὸ Πᾶν) začetnik, ohranjevalec in sodnik vsega, kar je obudil v življenje, torej tudi samega sebe. Človek naj samo svobodno in skladno deluje s silami, ki jih čuti v sebi. Takšen smisel ima najbrž tudi epigram P.-ova vera, ki bo iz te dobe in ga je po spominu napisal v 60-ih letih Kastelic. Vesoljno gibanje (beg) vsega se bo končno ustavilo v samem sebi. To bo kraj zemeljskega in sploh vsakega življenja. Vse se bo prelilo v ne-bo, panteistično v nič (ker ne bo nature, ne bo tudi Boga), teistično pa v tisti končni obračun ob žetvi, ki ga je omenil P. tudi v pripisu Smoletovemu pismu.

Takšno prepričanje, ki ga je pesnik pozneje označeval glede na samega sebe z besedami: »nejeveren, a vendar veren«, je dozorelo v P.-u v začetku 40-ih, v zasnovi je pa živelo v njem že od prvih 30-ih let. Po svojem bistvu je ustrezala ta miselna sinteza panteističnih in monoteističnih nazorov njegovemu umetniškemu stremljenju po izvirni sintezi antičnih, renesančnih in modernih svetovnonazorskih predstav. Obe sta dajali pesniku tisto svobodnost duha, besede in dejanj, ki je bila tolika uganka ali takšno pohujšanje njegovim sodobnikom, slutečim v njej glede na lastno etično kakovost: — nepojmljivo dobroto, brezskrbnost, lahkomiselnost ali pa skrajni cinizem in vnebovpijočo nemoralnost. V tem pogledu je pomembnejše kakor filistrsko godrnjanje ali licemersko obsojanje takratnega meščanstva in duhovstva pričevanje kranjskega krojača Karola Pučnika, ki je označil P.-a v kranjski dobi z besedami: »Bil je kakor človek, ki nima na sebi nič težkega …« (Zupanova zapuščina v NUK). S tem pa ni mislil pesnikove šaljivosti ali lahkomiselnosti, saj je poudaril, da je bil P. resnega značaja in vedenja in da je »le sem ter tja postal v družbi vesel in takrat tudi zabaven in razposajen«. Dostavil je tudi, da je ob takih prilikah »govoril vselej v verzih«. S Pučnikovim pričevanjem čudovito soglašajo opazovanja Ivane Wohlmuthove, poročene Sadnikarjeve, hčere krčmarja Pri Pemu na Glincah, kamor je pesnik zahajal od 1845 do 1846. Tudi Wohlmuthova je opazila na njem pri vsej njegovi zunanji zanemarjenosti in izraziti zatopljenosti vase, iz katere ga je lahko vzbudila samo ženska lepota, nekakšno lahkotnost in breztežnost: »Saj je bil tak kakor človek, ki nima na sebi nič težkega« (ista zapuščina v NUK).

Po vsem tem lahko zaslutimo, kako začuden in nebogljen je moral biti tak človek spričo udarcev družbe, posameznikov in usode in koliko je pretrpel ob tistem zadnjem Smoletovem godovanju, ko mu je prijatelj, ki mu je pomagal iz postelje, izdihnil v rokah. Dobrih pet let po Čopovi smrti mu je odprla ta katastrofa vse, še ne do dobrega zaceljene dušne rane. Najbolj ga je zabolelo to, kar ob Čopovi smrti, da je prenehalo namreč njuno komaj zasnovano in na široke temelje postavljeno literarno sodelovanje. V tej bolesti se je zatekel k Ani in iskal pri njej tolažbe. Toda ona ni mogla umeti njegove izgube, saj je bila prepričana, da bi se že bil oženil z njo, ako ne bi bil pod Smoletovim vplivom. Zato je obupanega pesnika nehote užalila z maščevalno topostjo svojih besed in ga tako nemilo odbila. Ko je pa P. kmalu na to zvedel, da je zaman upal tudi na advokaturo in da so namesto njega imenovali celovški in dunajski birokratje deset let mlajšega, slovenščine neveščega gornještajerskega Nemca Kleindiensta, se je ob tolikih krivicah ves zmedel in se demoraliziral tudi glede na dolžnosti, ki jih je imel do Ane. Po sedemurnem delovnem času pri Crobathu, kateremu je reševal najbolj zapletene pravde z epigramatsko jasnostjo, preprostostjo in s temeljitim, o vsestranskem in podrobnem poznavanju zakonov pričajočim dokaznim postopkom, je prebil od dec. 1840 dnevno do šest ur v Peklu, novi sloveči krčmi stare znanke Metke Podbojeve na Kongresnem trgu. Tu se je zbirala okrog njega stalna družba, ki mu sicer ni bila dorasla, pač pa je pomirjevalno vplivala nanj. In tu se je začel dvigati iz svoje življenjske in ustvarjalne potrtosti ob svoji silni občutljivosti za sleherno, zlasti za dekliško lepoto, kar je bilo med osnovnimi pogoji njegove umetniške genialnosti, spričo mladostnih čarov obeh Metkinih neporočenih hčera: 18-letne Tončke in 16-letne Jerice.

VII. Nov življenjski up - nov pesniški izraz. In spet je začel verovati iz dna svoje navidezne brezupne življenjske negotovosti, da bi mu Jerica mogla s svojo ljubeznijo potrditi toliko zaželeno, a doslej še vedno prevarano vero v žensko zvestobo. Iz tega novega »upanja in straha« je moral misliti na nove pesmi. Poleg tega je prišla vzpodbuda tudi iz literarnega občinstva. Še pred Smoletovo smrtjo je priobčil v Carn. pod novim urednikom Hermannsthalom Prostoslav Milko — France Malavašič, sodelavec v Smoletovi založniški akciji, članek Slovenische Literaturzustände während des letztverflossenen Jahrzehends 1830-39 (6. nov.). Tu je ugotovil in označil novo epoho, v katero je stopila okrog 1830 naša literatura pod Čopovim vodstvom, in dal P.-u prvi za Čelakovskim in Čopom objektivno hvalo, poudarjajoč zlasti lepoto njegovih sonetov, vzornost stanc, ljubkost romanc in nežnost »v pravi poeziji dihajočih Gazel«. Obenem je pozval Kastelca, naj nadaljuje s Čbelico in naj se ne straši »neznatnih žrtev«, saj mu jih bosta povrnili sedanjost in prihodnost, prva gmotno, druga moralno. In res se je po Smoletovi smrti začel Kastelic spet tesneje bližati pesniku, kakor da bi bil prej ljubosumen na »bratca Andreja« in kakor da bi se ju bil bal, ker je zapravil ali založil Smoletove zapise ljudskih pesmi. V decembru je začel nagle priprave za KČ V in je pritiskal zaradi novih in zaradi eventualne prireditve že izročenih prispevkov na P.-a. Ta se ga je sarkastično otepal, češ da ne utegne, ker mu pisarniško delo in posedanje v Peklu jemljeta ves čas. Kljub temu priča rokopisno gradivo, da mu je izročil takrat vsaj sonet Je od vesel'ga časa … in romanco Godec (Ženska zvestoba). Sam je pa priobčil v Carn. sonet iz Julijine dobe Nichts trägt an ihm des Dichtergeist's Gepräge … (20. nov.). Medtem se je budila nekakšna harmonija med njim in Podbojkino hčerjo. Pesmi, ki jih je zložil že po tem, ko se je ta harmonija skalila, pričajo, da je bilo njihovo osnovno doživetje sorodno doživetju, ki oživlja Julijine pesmi. Kljub temu se pa vendarle ni mogel povsem odtrgati od Ane, temveč je dopuščal, da se je njuno, po Smoletovi smrti skoraj prekinjeno razmerje spet usodno zapletalo. Ko jo je nekoč videl pijano, se je obupan obrnil od nje, ko jo je pa drugič zapazil na oknu tetinega stanovanja, kamor se je zatekla od doma, se je spet vrnil k njej. Tedaj je posegla vmes njena mati in zahtevala od sestre, naj jo požene iz hiše, da se vrne domov ali gre služit. P. ji je pa preskrbel službo pri trgovcu Recherju in jo tam ob večerih obiskoval. Ker ji pa ni zaupal, je mučil sebe in njo. Tako je pa tudi sam zakrivil, da se je Podbojkino dekle začelo obračati od njega. In ko sta v začetku apr. 1841 dospela v Lj. Vraz in 28-letni ruski slavist ukrajinskega rodu Izmail I. Sreznjevski, že ni bilo več med njim in Jerico prejšnjega soglasja. Rus je prinesel P.-u priporočilno pismo Čelakovskega in pesmi V. Hanka. Pesnik se je shajal z gostoma ves tisti veliki teden ob večerih v Peklu in med njim ter Sreznjevskim se je zavezovalo prijateljsko čustvo, ki se je kazalo v tem, da je gost vabil pesnika v rusko službo, menda v moskovsko državno knjižnico (Ana). Temu pa se je upiralo zapustiti domovino, češ da »še maček rad doma pogine«, pa tudi ruski carizem ga gotovo ni mikal. Pač pa je izrazil gostu in ruskemu narodu simpatije s prisrčnim zapisom v njegovo spominsko knjigo (Si slovenskega rodu …). Ker je obolel po izletu v Kranj s Sreznjevskim in Crobathom, sta se gosta ločila, Rus je odpotoval na Koroško, Ilir pa ostal v Lj. in stanoval v Kastelčevi novi hiši na Poljanski cesti 19 (24), pod isto streho s P.-om. Ta se je vračal vsak dan iz pisarne po okrevajočega prijatelja in hodil z njim na sprehod ter na večerjo. Vraz mu je tolmačil ilirske tekste, kolikor je bilo sploh potrebno, načelnih razgovorov o slovenstvu in ilirizmu pa menda nista obnavljala. Dne 1. maja je pripotoval drugi ruski znanstveni popotnik Peter I. Preis, toda ta se ni zbližal kakor Sreznjevski niti s P.-om niti z Vrazom. Konec apr. je povedel P. Vraza na kazinski ples v čast novega guvernerja Josefa v. Weingartena in ga je tu pobliže seznanil s Podbojevo Jerico. Ta je tudi Vrazu ugajala kot ljubeznivo in naravno dekle in kot »Slavjanka duhom i tělom«. Pesnik pa jo je hvalil tudi kot pridno gospodinjo.

Po Vrazovem odhodu se je snovalo njegovo življenje nejasno in raztrgano v mislih med Ano in Jerico, ker ni imel dovolj moči, da bi pretrgal s prvo, ne dovolj volje, da bi se resno zavzel za drugo. V začetku jeseni je vodil nekaj časa sam pisarno, ker je Crobath odpotoval z družino na Dunaj. Kmalu nato je prišla mati s Koroške. Ni se mogla udomačiti v tujini in rada bi bila ostala pri sinu in hčeri. Toda nad obema se jo tako zavzela, da je po 14 dneh užaljena odpotovala. Trdo jima je očitala to, s čimer sta jo najbolj ranila, sinu njegovo nesrečno zvezo z Ano, hčeri osatost in nepotrpežljivost. Odšla je s prebridko slutnjo, da grozi njenemu najljubšemu in najbolj nadarjenemu otroku prezgodnja poguba. Dne 15. nov. je pa nenadoma umrl stric Franc na Skaručini. Padel je, pobil se na glavi in izdihnil brez oporoke. Teta Lenčica in Ribiška Mina sta si razdelili pokojnikove lepe prihranke (2000 gld.) in sta materi Mini in sestrama, bivajočima pri Juriju na Koroškem in odločenima po rodbinskem dogovoru, da dedujeta Franca, pol leta prikrivali njegovo smrt. Ko so zvedele resnico, je prišla najmlajša sestra Lenka v Lj. in hotela potegniti brata v boj za dediščino. Ta je povabil teto Lenčico k sebi na kosilo in jo prosil, naj pokaže stričev »zamerk«, v katerem je bilo baje zapisano, kako je treba razdeliti njegov denar. Teta pa je bila trdovratna in ni hotela nič vedeti o kakem »zamerku«, češ da ga je izgubila. In P. je odločil, naj ostane ves denar njej, sestre pa naj čakajo do tetine smrti na to, kar bo zapustila. Proti koncu tega ali v začetku prihodnjega leta se je razblinilo P.-ovo veliko upanje, ki ga je gojil v mislih na Podbojkino hčerko. Razplet sta povzročili razočaranje in nevera v dekletovo zvestobo (prim. pesem Izgubljena vera). Nezaupljivemu pesniku je bil preveč »en sam pogled«, s katerim je dekle pozdravilo v njegovi pričujočnosti mladega Davida Molina (1814-64), ki se je začel potezati za njeno roko, ali morebiti katerega drugega moškega iz stalne družbe v Peklu. Udarec je bil tako boleč, da se je pesnik zatekel spet k Ani. Vzel jo je iz službe pri Recherju, obljubljal ji spet zakon in se sprijaznil celo z njeno prijateljico Ano Luzerjevo, ločeno kuharico in ljubico mladega Recherja, in botroval s svojo Ano njeni nezakonski hčeri (1. marca 1842), čeprav je prej ni maral, ker je bil prepričan, da kvari in pohujšuje njegovo dekle. Vendar ga tudi ta ponovna intimna zveza ni obdržala pri Ani. Zdaj se mu je šele v bridkem razočaranju razvezal pesniški jezik in pisal ter priobčeval je nove pesmi: Bog te obar' = K slovesu (IB 1842, 31. marca in Carn. 1842, 8. apr.), Zgubljena vera (izvirnik in nemški prevod v Carn. 1842, 13. jun.), Prošnja, Vso srečo ti želim, Ukazi in dr. Pozneje (12. decembra 1843), je označil nove pesmi iz tega doživetja (Sila spomina, Mornar in dr.) kot takšne, da naj ugajajo kmečkim fantom. Razumsko zaznavna umetniška podoba vseh teh pesmi je zelo preprosta. Pesnik jih je zložil v čistem trohejskem ali jambskem ritmu, le Sila spomina je daktilska, vendar s tako premišljeno mnogoobraznostjo zaključnih nepopolnih stopic, da ima vsaka pesem svojo melodično in ritmično podobo, ki ustreza njeni čustveni in miselni vsebini. Z njimi je ustvaril klasično podobo naše umetne pesmi ter dovršil to, kar je začel s pesmima Dekletom (1827) in Strunam (1832). Pri tem je uporabljal elemente domače ljudske in italijanske ter nemške umetne pesmi, a jih je mojstrsko pretapljal v muzično-miselne nosilce svojega doživetja. Zamisel teh pesmi je muzikalno-poetična in P.-u se je posrečilo ustvariti v njih čudovito ravnovesje med obema osnovama. Komaj je objavil prvo pesem tega novega venca, ga je nemilo zadelo Jurijevo pismo, ki mu ga je brat pisal po nareku na smrt bolne matere. Po Katrinem sporočilu je P. z bridkimi solzami porosil njene poslednje besede, v katerih se je spajala materinska ljubezen s trdim opozorilom na smrt. »To naj se spomni, da na to pot, kakor sem sedaj jaz, bo on tudi prišel, pa po moji majenži ti prvi …« Dne 25. apr. je izdihnila drobna pregnanka z Ribičevine v Jurijevi župniji St. Ruprecht am Moos v bližini Beljaka. Ko je pesnik to zvedel, je bila že pokopana. Ker ji je bil kljub samostojni življenjski poti vdan (»On ni nikoli oču ali materi ali teti nasproti kaj rekel, ko bi tudi prav ne bilo: to je pa že imel doktor« — Lenka), je bridko žaloval za njo.

Od 1. feb. je P. imel posla z varuštvom 19-letnega Karla Ahčina, sina prijatelja Antona A., računovodja pri stavbni direkciji in hišnega posestnika v Lj. ter graščaka na Selu blizu Št. Vida pri Stični. Obenem je moral prevzeti kot pravni zastopnik dedičev skrb za celotno premoženje, ki je bilo cenjeno nekaj nad 24.000 gld. Prva skrb je težila na njem vse do srede 1845, ko je sodišče proglasilo njegovega varovanca za polnoletnega, druga, še hujša, pa nekako do jan. 1844, ko so imenovali Kleindiensta za kuratorja celotne zapuščine. Prvo leto jo imel P. obilo dela z dolžniki in upniki in ni čuda, če ga je sodišče 8. apr. 1843 rubilo za 2 gld. kazni, ker ni pravočasno izročil poročila o celotnem Ahčinovem premoženju. Od poletja je imel namreč tudi spet hude skrbi z Ano. Obetal se jima je drugi otrok. Med skrbjo zanjo in otroka (srčno si je želel sina in je zato veroval, da mu ga bo rodila) in izbruhi ljubosumnosti so jima potekali vsakovečerni sestanki in sprehodi, dokler ni Ana, poučena po šentpetrskem župniku Svetličiču, pesnikovem sošolcu, privolila v načrt, o katerem so jo prepričali, da jo bo zvezal za vedno s P.-om. Svetličič je hotel odpraviti pohujšanje iz župnije (P. in Ana sta takrat stanovala pod šentpetrskim zvonom). Zato je nagovoril Ano, da je poizvedovala pri Crobathu, ali bi obdržal P.-a tudi, če se poroči z njo. Sam pa je poskrbel po Jožefu Zupanu, spovedniku Primčevke, za balo. P.-a so ti naklepi in računi tako zaboleli, da je odločno zavrnil vsako poseganje v svoje življenje. Vendar se je po prvi silni razburjenosti takoj pomiril in rekel Ani v jezi in šali, naj vzame Svetličiča, če ji je toliko do zakona. Tiste dni je razmišljal o vzgoji in prihodnosti pričakovanega otroka ter se je toliko zagrizel v misel o sinu, da je bil 18. dec., ko se mu je rodila druga hčerka, nekoliko razočaran, dasi vesel novega bitja. Prosil je Ano, naj ne daje Tinke v rejo (tako je klical otroka, ne Ernestina, kakor je hotela mati). Ta ga ni poslušala. To je bil poglavitni vzrok, da je zdaj zavrgel misel, vzeti jo za ženo, kakor je to ugotovila tudi hči Ernestina (Spomini, 45). Upravičena je domneva, da je zložil v tej bolečini pesem Nezakonska mati, ki je ena njegovih najlepših umetnin glede na življenjsko neposrednost in umetniško prepričljivost. Nobenega glasu ni o tem, kako je Ana sprejela pesnitev in ali ji jo je P. sploh pokazal. Pač pa vemo, da je zdaj zahteval od nje, naj se gre učit kake obrti, od katere »bi se — če treba — živila«. Spravil jo je k rokavičarju Horaku in od tedaj ni bilo več med njima pravega soglasja. Da ni čutila materinske ljubezni, tega ji ni mogel odpustiti. Vendar je bolečino zaklepal vase, ljudem se je kazal v navadni lahkomiselni ali brezskrbni podobi. Pil je, da bi »mogel spati«, kakor je pravil Ani, in ker je iskal čedalje pogosteje mamila v »dragem žganji«, je njegovo zdravje pešalo. Krepil se je samo njegov ustvarjalni duh in se hranil s še vedno živo, dasi tolikokrat prevarano vero v žensko zvestobo, ki bi mu mogla prisijati z obličja lepe Fani Černetove, zaradi katere je posedal v gostilni Pri Bitencu, ali tudi s katerega drugega dekliškega obraza širom Lj. To njegovo zmoto, ki je bila pa med pogoji in posledicami njegovega umetniškega daru, so razglašali Kastelic in drugi »prijatelji« Ani kot nezvestobo. V začetku 1843 je zgubil najboljšega prijatelja med svetniki mestnega in deželnega sodišča Antona Čopa. Ob njegovi premestitvi v Celovec k apelacijskemu sodišču mu je zložil nemški sonet in je v tretji kitici označil namen njegovega in gotovo tudi lastnega pravniškega prizadevanja: biti zaščitnik sirot in družiti v delu pravico in usmiljenje (Carn. 1844, 13. feb.). Po njegovem odhodu je vse teže upal na samostojno advokaturo. Novi predsednik sodišča Karel v. Pettenegg je odkril globoko razrvanost in koruptivnost med lj. odvetniki. Zato je iskal pomoči pri policiji, kjer je bil že od 1841 za ravnatelja strogi Tirolec Franc Uhrer. Tisto leto so namreč zapovrstjo umrli v čudnih okoliščinah trije lj. odvetniki: Homann (29. jun.), Baumgarten (22. sept.) in Paschali (14. dec.) in so zapustili svoje pisarne v strahovitem neredu. P.-a je najhuje zadela Baumgartenova smrt, zlasti ker je imel priliko spoznati vsa nesrečnikova hudodelstva. Crobath je namreč prevzel njegovo pisarno in tedaj se je odkrilo, da nikjer ni bilo otroških deležev, odpravnin in drugega zaupanega denarja. Poleg tega se je videlo, da je Baumgarten izvabljal »z dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi« iz strank denar in da se je končno sodil sam, da bi se izognil konkurzu in kriminalu. P. je toliko trpel zaradi tega, da je tožil tudi Ani in ji zaupal celo, da je Crobath skušal s požiganjem aktov zakriti prenekatero krivico samomorilca. Od nje je pa zvedel, da je Baumgarten uničil tudi njenega deda, premožnega kmeta, in da si je prisvajal celo prihranke poslov. Sploh so zadevali v tem letu pesnika mnogi udarci, ki so mu jemali veselje do dela. Dne 25. jul. se je omožila Jerica z Molinom. Priobčitev pesmi Ukazi v IB (8. jun.) je bila kakor klic v puščavi, usode ni mogla spremeniti. P. je svojo bolečino skrival, nekaj je pa vendarle razodel Vrazu v ironično-otožnem pismu štiri dni po Jeričini poroki. Tam mu je potožil tudi, da ga Bleiweis ni povabil k sodelovanju pri novih Kmetijsko rokodelskih Novicah in da ni o njegovem slovesu med Slovenci več ne duha ne sluha. Priznal mu je, da išče v pijači utehe in pozabljenja. Razumljivo je, da ni mogel imeti tudi veselja za strokovno delo in da je zanemarjal varuške in kuratorske dolžnosti. Zato mu je sodišče zagrozilo, da mu odvzame upravo Ahčinovega premoženja in jo izroči drugemu kuratorju. Kljub temu njegovo odvetniško dobro ime ni bilo ogroženo zaradi njegove »posebne spretnosti in poštenosti«, ki mu ju je priznalo tudi Uhrerjevo poročilo Petteneggu dne 30. dec. 1843. Zdi se, da so boljši med lj. birokrati nekaj slutili o njegovi nesreči. Tako je razumljivo, da ga je novi referent svetnik Karl v. Coppini predlagal 9. dec. ob soglasju celotnega sodnega gremija na prvem mestu za Baumgartenovo mesto. Pri tem je poudaril njegove literarne zasluge in »notorično dragoceno znanje ne le v pravu, temveč tudi v drugih panogah kulture« kakor tudi njegovo strokovno usposobljenost, značajnost in poštenost. Toda Pettenegg, ki je baje dobil ustno in pismeno nekakšne pritožbe o nekaterih prošnjikih za Baumgartenovo mesto, se je obrnil na Uhrerja. Ta mu je odgovoril 30. dec. glede na P.-a, da »ljudje popolnoma priznavajo njegovo spretnost in poštenost, da mu pa niso naklonjeni zaradi njegovega nagnjenja k pijači in čutnosti, zaradi njegovih ekscentričnih načel in grajavosti, v kateri biča, slep za lastne napake, vse drugo hudomušno in neusmiljeno«. A vse hujše in konkretnejše napake je naprtil Uhrer pesniku v posebni konduitni tabeli, ki jo je priložil poročilu. Tu je označil njegova verska načela kot »slabotna in zaradi prehudega racionalizma zmešana«, politična pa kot »čisto racionalistična«. S tem ga je karakteriziral kot frajgajsta, t. j. kot nasprotnika vladajočega sistema. Očital mu je tudi »neurejeno življenje, pijančevanje, čutnost, grobo vedenje (unfeine Manieren) in da samo trezen ni fantast«. Pač pa mu je tudi on priznal »posebno spretnost«, četudi je dopolnil: »toda rezonersko«, in »pravičnost« (Rechtlichkeit). Pripomnil je, da nima dolgov, pa tudi ne premoženja, da je zdrav in da bi bil zelo primeren za odvetnika ako bi spremenil načela in način življenja. Petteneggu je bilo dovolj. Dne 10. jan. 1844 je spremenil predlog gremija in pesnika sploh ni več predlagal, češ da bi to mogel šele pri prihodnjem razpisu, ako bi se P. popolnoma poboljšal. Če bi ga pa predlagal že zdaj, bi utegnil še bolj spodkopati že tako globoko omajano zaupanje v advokate. To pa zaradi napak, ki jih očita P.-u policijsko poročilo, kakor tudi zato, ker je pokazal v Ahčinovi zadevi »nezaslišano nemarnost«, tako da bi bilo težko pričakovati celo v njegovih lastnih zadevah kolikor toliko naglega poslovanja.

P. je doživljal prav v dneh, ko se je dopolnjevala usoda njegove četrte prošnje za advokaturo, novo pesniško žetev, kar je tem bolj pomembno, ker ne moremo ugotoviti, od kod bi naj bila doživetja in moč za veličastno mirni osnovni ton novih pesmi. Kolikor bolj je bilo njegovo življenje zamotano in k prezgodnjemu koncu obsojeno, kolikor hujše krivice je doživljal in jih tudi zadajal zaradi tragične zapletenosti svojega značaja in genija v pigmejske razmere, toliko lepša in pravičnejša je bila njegova pesem. Nekoliko je k temu gotovo pripomoglo, da je konec 1843 pregovoril Ano, da je vzela otroka iz reje in da je takrat pogosto obiskoval mater in hčerko. Spomladi 1844 se je menda samo zato preselil iz hiše v Streliški ulici 2, kjer je stanoval prejšnje leto, v Žitnikovo hišo na Poljanah 16 (tam, kjer je zdaj na Poljanskem nasipu hiša 10), da bi bil blizu Tinke in Ane, ki sta tedaj prebivali pri Aninih starših v Kapiteljski ulici 11, v neposredni bližini njegovega novega bivališča. Tu je Ana doživela tisti trenutek njegove ponovne borbe s samim seboj, ko se je mučil v precepu hvaležnosti, da mu je rodila ljubljenega otroka, in spoznanja, da ni niti sam niti ni ona za zakonsko zvezo, ki bi mogla zagotoviti njunemu otroku bodočnost. Ni ga razumela, dogodek pa se ji je zdel »čudovit in skrivnosten« in večkrat je kasneje pripovedovala že odrasli hčeri o njem in vedno z istimi besedami, kar priča, da je mnogo razmišljala o njem potem, ko je bilo prepozno. O hrepenenju pa pomiritvi priča tudi P.-ovo pismo Vrazu z dne 12. dec. 1843. Tam mu je sporočil, da piše zdaj pesmi za kmečke fante in da izda, ko jih nekaj »komponira«, zbirko svojih pesmi. Pristavil je tudi nekaj dobrih besed o Novicah in prosil prijatelja, naj jih prizanesljivo oceni, ako se mu ponudi prilika. Naj jih presoja, kot edini slov. časnik, ki oznanja v prihodnosti morebiti kaj boljšega.

Konec jan. 1844 mu je Pettenegg res odvzel skrbništvo Ahčinovega premoženja in ga izročil Kleindienstu. Ta je zahteval ponovno cenitev, ki so jo izvršiti v začetku marca. V drugi polovici apr. je P. zvedel, da je Baumgartenovo pisarno dobil dr. Pfefferer. Kljub temu ga ni več popustila ustvarjalna volja ne misel na poezijo. Že 29. febr. je priobčil v IB pesnitev Sila spomina, 16. apr. pa ljubezensko elegijo Mornar. V prvi je izrazil v čudoviti podobi, ki ji ni enake v naši literaturi, srečo nepričakovanega trenutka, v katerem je spoznal, da njegov spomin še ni ugasnil v srcu ljubljene ženske, četudi je zdaj žena drugega. Težko je reči, komu velja ta mogočna pesem: Juliji (kakor je mislil Žigon) ali Podbojkini Jerici (kakor so sodili Kidrič in drugi). Najbrž obema ali pravzaprav tudi vsem drugim dekletom, ki jih je pesnik občudoval in opeval in od katerih si je obetal čudež velike, zveste ljubezni. Druga je sorodna prvi, vendar je življenjsko širša in človeško toplejša. Šele ko je pesnik priznal ženski pravico, da si išče sreče po svojem srcu (Sto tebi sreč želim!), ji je bil pravičen in se je mogel mirno, četudi z bridkostjo v srcu posloviti. O istem mirnem in ponosnem pogledu na življenje priča tudi sonet An eine junge Dichterin (Carn. 1844; 1. jul.). Zložil ga je za 17. rojstni dan Luize Crobathove, hčerke prijatelja in šefa. Četudi je dekle cenil, kar priča njegova čestitka za Luizin god z dne 21. jun. 1842, in ji je bil učitelj za jezike, je kaj malo pomenil zanj tako ta datum sam kakor tudi dekletov pesniški diletantizem, v katerem jo je vodil prof. Peter Petruzzi. In vendar mu je bila ta priložnost dovolj, da je izrekel mladi diletantki namesto ponovne čestitke bridko spoznanje svojega življenja, da je za srečo pesniškega poklica treba žrtvovati osebno srečo. Kdor je v njegovi neizprosni oblasti, mora peti, četudi se pri tem pogubi, diletant pa se naj loti drugačnega posla.

VIII. Dozorevanje Poezij. To prepričanje o usojenosti pesniškega poklica in vsega, kar izvira iz njega, je pospeševalo tudi P.-ovo prirejanje dosedanjih pesmi in njihovo urejanje v Poezije. Omogočalo pa mu je celo zbližanje iz Bleiweisom, kateremu je dovolil, da je priobčil v N celotni Krst, razen soneta Matiji Čopu (od 17. jul., štev. 29, do 28. avg., štev. 35). Pod črto prvega odstavka je zapisal Bleiweis nekaj toplih besed o pesnitvi in pesniku, kakršnih ni zapisal ne spregovoril nikdar pozneje, in izrazil s posebnim poudarkom želje mnogih noviških bralcev po Poezijah. P. je z naraščajočo močjo snoval nove pesmi. Ob pompoznem sprejemanju cesarja Ferdinanda v začetku sept. t. l., ob bučnih prireditvah in ob bobneči avstroslavistični odi Koseskega Slovenija carju Ferdinandu (N 4. sept.) se je z drhtečo dušo upiral tem znakom servilnosti in željno prisluškoval glasovom iz zahodnega, svobodnejšega sveta in daljne človečanske prihodnosti. Leta 1830 je odgovoril na podobno bizantinstvo s prevodom in prireditvijo Körnerjeve pesmi, zdaj pa mu je bilo v mislih nekaj samostojnega in večjega. Kot demokrat in človekoljub, ki je dobro poznal politično in socialno vrenje v Evropi, je upal, da bodo revolucionarne sile zmagale, po zmagi pa sklenile bratsko zvezo posameznikov in narodov. Zato jim je zaupal in gotovo je mislil, ko je snoval »ob novini 1844« Zdravljico, na gesla in cilje raznih socialnih in političnih združenj in gibanj tedanje Evrope, osredotočenih med političnimi emigranti na Francoskem in Angleškem. V marsičem je Zdravljica kar podobna miselno izvirnemu in visoko umetniškemu odzivu na geslo: Vsi ljudje so bratje! in na ustanovitev Društva bratskih demokratov, ki so ga tisto leto osnovali v Londonu revolucionarni emigranti z levim krilom chartistov. H končni podobi pesnitve so pripomogli tudi spomini na razgovore s pokojnim Korytkom o poljskem revolucionarnem gibanju in Mickiewiczevem katekizmu poljske revolucije (Księgi narodu polskiego i piełgrzymstwa polskiego), kar je pospeševal tudi Korytkov prepis bojevitega in po formi ter ideji nekoliko sorodnega Śpiewa patriotów polskich. V njej je tudi nekaj odmevov panslavizma in rahla zavrnitev Vrazovega ilirstva. Kljub temu da je mogoče misliti tudi na nekakšno osnovno pobudo Vrtovčevega članka Vinske trte hvala (N 1843, 19. jul.), zlasti v Vrtovčevi končni obljubi, »da bo perviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil,« naj zapoje hvalo vinske trte v verzih, je gotovo, da bi bil P. zapel Zdravljico tudi brez te pobude, ker sta mu jo narekovala prepričanje in čas. To priča njena vsebina, ki je samo v prvi kitici hvalnica oživljajoče in tolažilne vinske moči, v ostalih sedmih pa izpoved slov., slovanske in človečanske revolucionarne zavesti. To priča pa tudi njena dvojčica elegija V spomin Andreja Smoleta, ki jo je P. zapel nekako ob istem času in iz istega osnovnega doživetja ter ubral v isto končno spoznanje. V žalostni usodi dobrega prijatelja je videl nesrečo svojega ljudstva in dokaz anahronistične krutosti režima in upravičenosti revolucionarnih naklepov. Nov in glede na bojeviti optimizem Zdravljice skoraj nepričakovan je samo panteistično-mirni zaključek elegije (Težka človeku ni zemlje odeja …), v katerem je razširil in poglobil pesnik končno spoznanje iz soneta Matiju Čopu. Toda to še ni bila njegova zadnja beseda o življenju in smrti ustvarjajočega človeka.

P.-u je bilo mnogo do tega, da bi izšli obe pesnitvi že konec 1844 ali vsaj v začetku 1845. Uspelo pa mu je priobčiti samo elegijo (IB 1844, 28. nov.). Zdravljice mu pa ni odobril niti precej samostojni in napredni gubernijski svetnik in protomedikus Hrvat dr. J. Šporer, ki je opravljal cenzuro od Stelzichove preselitve v Celovec jeseni 1843 do 1. dec. 1845, ko so mu s posebnim odlokom odvzeli vsako cenzurno ingerenco in izročili cenzurno službo novemu gubernijskemu svetniku dr. Simonu Ladinigu, slov. Korošcu in bivšemu lavantinskemu duhovniku. Da je P. 1844 in 1845 priobčil osem novih pesmi in dal ponatisniti Krst, ni bila samo posledica njegove oživljene ustvarjalne volje, ampak tudi Šporerjeve milejše cenzurne prakse. Čeprav ni z Zdravljico pred cenzuro uspel, je P. pisal in priobčeval nove pesmi. Gnala ga je skrb, da bi dovršil svojo umetniško nalogo in odgovoril na vprašanja, ki sta mu jih zadajala spoznanje in doba. Zato je razumljivo, da je z novim letom 1845 postal sodelavec in naročnik Bleiweisovih N. V njih je priobčil (15. jan.) v meri gorenjskih poskočnic pesem ob 26. obletnici Vodnikove smrti. Kljub prigodniški pobudi in meri pa pesem ni zgolj prigodnica: v življenjski in ustvarjalni samoti, ki je v njej živel na videz tako veseli in družabni Vodnik, kakor živi vsak ustvarjalec, je pokazal lastno osamljenost, v Vodnikovi posmrtni slavi je pa videl poroštvo, da bo nekoč tudi njemu narod hvaležen za njegovo delo. V romanci Judovsko dekle (IB 1845, 16. feb.) je posegel iz življenjskega ozadja nekega pobliže neznanega dogodka iz 1828 v aktualnost takratnih bojev za državno priznanje mešanih zakonov (Pintar). V pesmi je upodobil s poplemenitenimi stilnimi in jezikovnimi sredstvi ljudske pesmi elementarnost prave ljubezni, ki ne pozna rasnih predsodkov in družbenih meja. Tudi sam še vedno ni mogel iz njenega začaranega kroga. Včasih je iskal tolažbe pri otroku in sprave z Ano, včasih nova dekliška znanstva, kakor da se ne bi mogel načuditi fenomenu ženske lepote. Pri tem je ostal naraven in sebi zvest. Njegovo bližanje dekletom ni imelo nič snubaškega, kvečjemu da je nekaterim znankam prinašal svoje pesmi. Toda te je dajal tudi drugim znancem in prijateljem. Zdi se, da ga je ženska zdaj zanimala bolj kot estetsko in psihološko nego kot erotično bitje, čeprav ni mogoče reči, da bi bil to dvoje kdaj posebno ločil. Iz dna svojega trpljenja in razočaranja z Ano je še vedno iskal v ženski nesebično ljubečo tovarišico. Takšna so bila najbrž tudi njegova pričakovanja, ki so ga vodila k Barbiki Peklarjevi iz Trbovelj, ki je živela tiste dni pri svaku Jožetu Zalarju, hotelirju pri Slonu. Iz misli nanjo, morebiti celo iz resničnega besedovanja z odrezavim dekletom je zložil spomladi 1845, ko so začeli graditi železnico iz Celja proti Lj., hudomušno Pesem od železne ceste. Toda Barbika je vzela kmalu nato vdovca »s čisto belo glavo«, lj. zdravnika Madra. P. je dajal pesem najprej v prepisih med ljudi, končno jo je izročil Bleiweisu za N, kjer je izšla (16. apr.) kot prvi P.-ov tekst v gajici. Zdi se, da se je pesnik zdaj razmeroma lahko ločil od bohoričice, saj jo je bil že 1840 pripravljen opustiti v Smoletovem izdajateljskem podjetju. Zato ni kdo ve kaj verjeti Bleiweisu, ki je kasneje (1875) trdil, da se je »silno nerad ločil od nje«. Vendar je zanimivo, da se je Novičarju zdela njegova odločitev tako pomembna, da se je v pismu z dne 13. jun. Koseskemu pohvalil z njo in izzval tako zanimanje Sedlnitzkega, ki mu je policija sporočila vsebino. Uhrer je moral nato ministru označiti pisca in naslovnika ter vse osebe, o katerih je bilo v pismu govora. O P.-u je ponovil to, kar je 1843 sporočil Petteneggu, a dodal, da je P. zaradi odbitih prošenj za advokaturo »seveda zagrenjen« (freilich erbittert). Iz teh besed zveni nekakšno sočutje, kakor da bi lj. gosposka imela nekoliko težko vest in da zato ni hotela delati pesniku prehudih težav glede na kakšno ostrejšo besedo ali pesem.

V le-teh pa prav zdaj ni bilo zagrenjenosti, pač pa mnogo jasne modrosti. V legendi Kaj se sme in mora peti (N 1845, 28. maja — v Poezijah Orglar) je P. mirno zavrnil duhovske utilitaristično-moralizatorske kritikastre in pokazal, sklicujoč se na najlepšo biblijsko poezijo: Jeremijeve žalostinke in Salomonovo Visoko pesem, na najmočnejša vrelca svoje pesmi: na domovinsko in ljubezensko čustvo. Sploh je bil zdaj v toliki ustvarjalni pripravljenosti, da je reagiral na vsako pobudo. Zato je obljubil v začetku jun. Bleiweisu, ki se mu je vztrajno približeval, prigodnico za slovesno praznovanje 25-letnice županovanja Janeza N. Hradeckega. Bleiweis najbrž ni vedel, da je P. zložil Hradeckemu 1834 nemški sonet, 1843 pa daljšo nemško pesnitev v stancah, bilo mu je samo do tega, da pokaže hvaležnost slavljencu, ki je bil v odboru Kmetijske družbe ugleden in vnet zagovornik izdatkov za N, in da uporabi to priliko za manifestacijo slov. besede. P. je zložil v dobrih 10 dneh prigodnico v tercinah in pripravil z njo na proslavi veliko zmagoslavje domače besede nad tujo, kajti kljub prigodniškemu namenu je bila njegova pesem tolika umetnina, da jo spričo nje popolnoma zbledela Kordeševa nemška prigodnica. Kljub temu da so ga vezale želje prirediteljev, namen in potek slovesnosti, je ustvaril umetniško delo, v katerem je plastično prikazal slavljenčevo skrb za lj. mesto in domačo deželo ter oboje zvezal s slavospevom rodni zemlji in njenemu ljudstvu (od 12. do 17. tercine), v 22. in 23. tercini pa odkril svojo iskreno slovansko zavest. Po zamisli je pesnitev sorodna Elegiji mojim rojakom, a je v nasprotju z njo vedra in upajoča ter tako bližja Zdravljici kakor Elegiji. Njen izraz je jedrnat, stih blagoglasen in pravilen, tako da ne kaže nikakega pešanja ustvarjalne moči. Le tu in tam so nekatere trdote, ker si je P. moral stvoriti več novih besed, da je označil mnogovrstnost slavljenčevega upravno-političnega dela. Prigodnica je v deklamaciji šestošolca Lovra Tomana tako prevzela nemško gospodo in druge udeležence slovesnosti dne 27. jun., da so vsi soglasno povzeli njen sklepni pozdrav Hradeckemu. Prireditelji so jo dali natisniti v 1000 izvodih, in sicer 100 v posebni izdaji z raznobarvnim naslovom in posvetilom za gosposke povabljence, druge pa v navadnem tisku. Bleiweis jo je priobčil tudi v N (2. jul.) z obširno opombo pod črto, kjer je imenoval P.-a: »naš slavni pesnik«.

Takrat so P.-a že hudo vznemirjali dvomi v očetovstvo tretjega otroka, ki se je obetal na jesen Ani. To mu je v zvezi s pijačo uničevalo zdravje in »sredi poletja« je neko popoldne po končanem delu nezavesten omahnil pred Crobathovo pisarno. Puščali so mu takoj kri in kmalu si je spet opomogel. Po mestu se je raznesla govorica, da je mrtvouden in Ana je prihitela drugi dan zaskrbljena k njemu. Takoj je vstal in se nekoliko sprehodil po sobi, da bi videla, da ni tako hudo. Tolažil jo je, da bo kmalu popolnoma zdrav. Še tisti dan je šel v pisarno, »ker se plača vendar ne more vleči zastonj«. V zadnjem tednu avg. je bil že popolnoma dober, tako da se je zanimal celo za neki kazinski ples in se najbrž po Crobathovem naročilu obrnil na Antona Auersperga s prošnjo, da bi prodal prirediteljem 12 veder dolenjca iz leskovških vinogradov. Stari dvom ga je pa moril kar naprej. In ko je Ana rodila sina (18. sept.), ni prišel k njej. Zato je dala otroka krstiti z njegovim krstnim imenom (Franc Ksaver) in naročila botrom, naj jo dado vpisati v krstne knjige kot Ano P., samsko hčer P.-a. Sina je pa dala že tretji dan po rojstvu v rejo. In v hudi užaljenosti je sklenila izvršiti staro grožnjo. Odločila se je, da gre služit v Trst in da prepusti otroka tujim ljudem, P.-a pa kesu in samoočitkom. Komaj je dobro vstala, mu je v strupenem pismu naštela »najtrpkejša očitanja« in mu napovedala tudi dan in uro odhoda. P. je medtem že poplačal stroške poroda in drugo, prej menda ni imel denarja. Zato ni mogel razumeti njene odločitve. Hotel se je utešiti z alkoholom. Toda tisti dan je pritaval iz gostilne pred poštno postajo v trenutku, ko je Ana vstopala v poštni voz. Ni ga hotela spoznati in odpeljala se je brez slovesa. Zavzel se je nad toliko trdosrčnostjo in ni mogel razumeti, zakaj je zapustila otroka in njega.

V tej bolesti je kakor po vsakem hudem življenjskem udarcu zanemarjal odvetniško delo in se zatekal v poezijo. Zato ni uspel tudi s peto prošnjo za advokaturo. Referent Coppini ga je sicer predlagal med sedmimi kompetenti spet na prvem mestu, toda Pettenegg ga je zavrnil z istimi razlogi kakor prejšnje leto in zapisal izrecno v prezidialnem poročilu z dne 2. dec., da P.-a in Tomana tudi zdaj ne more predložiti. Pri tem pa niso glede na pesnika odločali toliko politični, oziroma policijski razlogi, kolikor to, da še vedno ni izročil sodišču varuškega računa o Ahčinovi zapuščini. Da pa te zamude ni bil kriv nered v njegovih varuških poslih, temveč nekak trenuten nepremagljiv odpor zoper advokatsko in podobno delo, priča to, da je Crobath lahko sestavil obračun namesto njega in iz njegovih podatkov že 5. dec. Toda moral ga je tudi sam podpisati, P. ga očitno ni hotel, kajti tako bolan gotovo ni bil, da ga ne bi bil mogel, kvečjemu da ga ni podpisal iz protesta ali iz tolike zatopljenosti v neko drugo važnejše opravilo, da ni mogel ne hotel misliti na to zadevo. Crobath je moral predložil tudi njegov ekspenzar za opravljeno delo od jan. 1842 do jan. 1844. Novi kurator Kleindienst je priznal pravilnost obračuna in ekspenzarja, ugovarjal je pa višini (100 gld.) poslednjega. In sodišče ga je znižalo na 87 gld. 20 kr., čeprav je priznalo, da je bila P.-ova naloga težka in njegova rešitev pravilna. Ker je upravljal dve leti premoženje, cenjeno okrog 25.000 gld., in imel, kakor pričajo listine, mnogo skrbi in otepanja z Ahčinovimi dolžniki in upniki, bi bil lahko občutil to znižanje dovolj skromnega zaslužka kot krivico. Toda bil je, kakor razodevajo mnoge pesmi tega časa, tako zatopljen v pesniško delo, da ga taki udarci niso globlje zadeli. Kakor po Čopovi smrti mu je bila tudi zdaj duša prepolna in moral je izraziti s pesmijo vsaj najgloblja doživetja. Ker je pa njegov ustvarjalni način zahteval več oblikovalnih faz od zasnove do dovršene umetnine, je moral uporabiti za take pesnitve, kakor so bile elegija V spomin Matija Čopa, Neiztrohnjeno srce in Nebeška procesija, ves svoj čas, zlasti ker je zložil, kakor vse kaže, v tej kratki dobi tudi vrsto epigramov: Nekim pevcem duhovnih pesmi, Krempeljnu, Izdajavcu Volkmera fabul in pesmi, Kopitar, Daničarjem, Bahači čvetero bolj množnih Slave rodov, Narobe Katon.

Najprej je snoval elegijo v Čopov spomin za desetletnico prijateljeve prerane smrti (6. jul. 1845). V njeni ideji in obliki je hotel počastiti pokojnikov plodoviti pesniški nauk, a dokazati tudi — tik pred dovršitvijo rokopisa Poezij — vrednost lastnega umetniškega dela, skratka sporočiti, da je bil obupujoči sklep nemške elegije iz 1835 prenagljen. Kljub globoki hvaležnosti ga je navdajalo med ustvarjalnim procesom veliko, a nesebično zmagoslavje. Strah ob nenadni Čopovi smrti je bil prazen. Rokopis lastnih Poezij mu je glasno pričal, da prijateljeva velika literarno-kulturna zamisel ni zamrla z njim, temveč je obrodila prav v teh Poezijah bogato žetev, s katero so bo hranil njun narod še v poznih pokolenjih. To spoznanje je dajalo pesniku toliko notranjo moč, da ga je hotel izraziti v distihih in rešiti tako še eno »metrično nalogo«, ki mu je sicer ni zadal Čop, nenaklonjen temu, da bi uvajali distihe, zlasti po antičnem, kvantitetnem načinu v našo poezijo, ampak srečna zavest umetniške zrelosti. Zato je pogumno zložil nepozabnemu mentorju posvečeno elegijo v obeh načinih, najprej v antični (kvantitetni), nato pa v moderni (naglašujoči) meri. Težave, ki jih je pri tem moral premagovati, so bile tolike, da je dovršil pesnitev v obeh variantah šele za Čopov god (24. feb. 1846) in priobčil nato antično obliko v N (25. feb.), moderno pa v IB (28. feb.). V Poezijah jo je kasneje dal na svetlo po daljšem razmišljanju v modernem naglasnem principu, v KČ V pa spet v antični meri, kar priča, da je končno cenil obe rešitvi bolj ali manj enako. V N je pojasnil, kako je delal »positione« dolge zloge in ustvarjal na ta način umetne spondeje. Vsak naglašen in vsak od dveh soglasnikov v isti ali v isti in prihodnji besedi »nasledvan« samoglasnik mu je bil dolg, vsi drugi kratki. Glede na rešitev v moderni meri (IB) je pozval bralce, da premislijo obe obliki in izbero tisto, ki se jim zdi boljša (»Beríte, sodíte, zvolíte!«). Toda ta boj z metričnimi problemi in težavami ni imel samo teoretskega pomena, temveč je bil v najtesnejši zvezi z idejo in vsebino pesnitve. Da bi zaživela Čopova osebnost in njegovo mentorsko delovanje v monumentalni, klasično umerjeni podobi, se je P. vrnil zavestno, potem ko je dosegel mojstrstvo v moderni obliki lirske pesmi, k najizrazitejši klasični formi, ki jo je pustil v svojem naglem razvoju po 1830 nekako ob strani.

Medtem ko je pesnitev v Čopov spomin potekla iz želje, prikazati objektivno Čopovo veliko estetsko dejanje in njegove posledice za domačo poezijo in kulturo, in se le rahlo dotika zgolj subjektivnih elementov, izvira pesnitev Neiztrohnjeno srce iz pesnikovih spoznanj med urejanjem pesmi v Poezije in iz razmišljanj o vrednosti lastnega pesniškega dela in s tem lastnega življenja in lastne eksistence sploh, kakor tudi iz doživetij, ki mu jih je zadnje čase vsiljevalo telesno hiranje, zlasti tako jasni znak grozeče katastrofe, kakor je bila nenadna onesvestica pred Crobathovo pisarno. Zdaj ko je stala P.-u zavest o bližajočem se naravnem koncu zvesto ob strani, so se oglašali v njem tudi spomini na nekdanje samomorilne nagibe in v mogočnem ustvarjalnem optimizmu je zložil po desetih letih svetlo »prepesnitev« mračne balade Prekop iz 1835. Neiztrohnjeno srce priča glasneje kakor katera si bodi druga pesnitev o skoraj nedogledni miselni poti, ki jo je P. premeril v enem desetletju. V Prekopu je dal duška najglobljemu pesimizmu po kruto zavrnjeni ljubezni in nepričakovani izgubi edinega pravega prijatelja, tu neskončni sreči, ko se je prepričal na pragu naravne smrti, da bodo njegove misli živele po njem in oživljale prihodnje rodove. Tam ni našel nesrečni samomorilec miru v posvečenem grobu, temveč se je umiril šele v neposvečenem kotičku hudodelcev, v Neiztrohnjenem srcu je pa komaj vesoljna narava primeren grob za njegovo srce, zarodišče toliko zapetih in nezapetih pesmi. Kolik napredek tudi v primeri s sklepom elegije V spomin Andreja Smoleta! Tam si je zamislil popoln mir »v zemlje močeh«, tu ga je upodobil v spoju svojega srca z vesoljem, ki ga je navdihnilo. S tem je ustvaril podobo, ki se da primerjati po umetnostni intenzivnosti v našem slovstvu edinole s podobo Čopove smrti v nemški elegiji (1835).

Tudi Nebeška procesija, ki je ob Vseh svetih 1845 vznemirila Lj. in deželo, je nekak desetletni obračun, in sicer z lj. lažnimi moralisti. Vendar pa letnica 1835 pod naslovom prvega natisa (KČ V) in v prvem verzu poedinih variant ne more biti samo perspektivna točka pesnitve in porogljiv »dokaz« bistrovidnosti, s katero da je pesnik že takrat spoznal, kaj se bo dogajalo čez deset let v »spačeni« Lj., ako se ne bo odrekla lažne, dvojne morale, temveč mora meriti na čisto konkretne dogodke tistega leta, ki so nam danes žal neznani. Poleg tega je gotovo, da je pesnik odgovoril s satiro, neusmiljeno, a pravično, ozkosrčnemu in celo hudobnemu zgražanju birokracije in meščanstva zoper njegovo življenjsko nesrečo. Poglavitni čar pesnitve je v mojstrsko posnetem lj. ljudskem tonu, dasi ne kaže nobenih posebnih dialektičnih elementov, in sili na videz v tercijalstvo, v resnici se pa dviga v ostro socialno satiro na propadajoče plemstvo, na brezobzirno in dobičkaželjno meščanstvo ter na nezavedno obrtništvo in po zabavi hlepečo mestno služinčad. Tradicija pripoveduje, da se je celo policija zanimala za avtorja po mestu in vsej deželi krožeče pesnitve in da je klicala P.-a in njegovega znanca frančiškana Benvenuta Chrobatha k zaslišanju. Med pesnikom in Uhrerjem se je baje razvil tale dvogovor: »Gospod doktor, ali ste brali to pesem?« P.:»Kako bi je ne bil, saj vsa Lj. ne govori o drugem, nego o tej pesmi.« »Kako se vam zdi?« »Pesem je sicer dobra, no jaz bi jo bil lahko bolje naredil.« Po tem dvoumnem odgovoru so ga baje odpustili. Toda iz ohranjenih policijskih aktov ni mogoče ničesar ugotoviti ne o njegovem ne o Chrobathovem zaslišanju, ki se je baje vršilo 3. jan. 1846.

Tudi Zabavljive napise je P. zložil tisto rodovitno jesen, kar pričata njih oblika in vsebina. Prva razodeva skrb za pravo obliko slov. heksametra in pentametra, porojeno iz misli na počastitev Čopovega spomina in dela ob desetletnici smrti s pesnitvijo v slov. distihih. V njih je poskušal tvoriti heksametre po antičnem načelu (»Mera po vdarjih glasnikov in nasledu soglasnikov«). Njihova vsebina je aktualna. Presojajo in sodijo same sodobne literarne dogodke in pereče kulturne probleme. Namenil jih je najbrž konec 1845 ali v začetku 1846 za IB, kakor moremo sklepati po podpisanem in za tisk pripravljenem rokopisu. Glede na to je računal morebiti s cenzurnimi olajšavami, ki jih je sporočil 7. okt. 1845 Weingarten po nalogu Sedlnitzkega lj. policijskemu ravnateljstvu. Bistvo teh olajšav je bilo v tem, da je odslej moral cenzor opravljati svoj nečedni posel z uradno spodobnostjo in ni smel šariti po rokopisu z neslanimi opazkami. Avtor se je smel tudi pritožiti zoper njegovo odločbo, četudi je bilo rečeno, da se ta pravica ne sme izroditi v kverulantstvo in trdovratno vztrajanje pri svojem. Da pa končno vendar ni izročil rokopisa cenzuri, je morebiti odločila omenjena sprememba lj. cenzurnih organov (1. dec. 1845). Prvi napis je posvetil P. tretji izdaji. 1. zv. Svetih pesmi Blaža Potočnika in vsej naši nabožni pesmi, češ da veje iz nje duh praznote, a ne duh božji. V drugem je prehudo obsodil jezik in slog Kremplovih Dogodivščin Štajerske zemle, ki so v celoti izšle tudi šele tisto jesen. Ob 10-letnici Murkove izdaje Volkmerovih Fabul ino pesmi (1835) je vnovič napadel izdajatelja Antona Murka, češ da je izdal s to knjigo, ki jo je v predgovoru posvetil graškemu guvernerju Wickenburgu in podpisal kot »izdavec«, iz koristoljubja domačo literaturo Nemcem v posmeh. Epigram Novičarjem je najbrž starejši (1843), a ga je P. hotel zdaj priobčiti, ker se je jezik v N zaradi Bleiweisove amuzičnosti le počasi boljšal. Edino glede na formo bi smeli misliti, da je tudi epigram šele zdaj zapisal. Epigram Kopitarju je meril na nedavno smrt nekdanjega hudega nasprotnika in na postavitev njegovega nagrobnika na pokopališču pri Sv. Marku na Dunaju jeseni 1845. Tudi ta zapis je svojevrsten spomenik trdemu in strastnemu »gromovniku«, ki je imel po pesnikovi misli v svoji ošabnosti najhujšega sovražnika poleg smrti. Ker je bilo s cesarskim odlokom z dne 14. marca 1843 prepovedano ilirsko ime za vse, kar je zadevalo Hrvaško in Slavonijo, oz. hrvaški narod, je izbral P. za naslov epigrama zoper Ilirce izraz Daničarji (Danitscharen) iz pisma Kopitarja Korytku z dne 24. jul. 1838. To je utemeljil tako, da je položil obsodbo ilirizma kot odpadništva od domačega kajkavskega književnega jezika v usta samemu Kopitarju, pa tudi besedno igro: daničarji — janičarji je razvil iz njegovega pisma. Z napisom Bahači čvetero bolj množnih Slave rodov je zavrnil zlorabo Kollárjevega nauka o slovanski vzajemnosti, kar je šlo tako daleč, da so nekateri pregoreči kollárjevci zagovarjali samo popolno literarno in občekulturno izobrazbo češčine, poljščine, ilirščine in ruščine, medtem ko bi se naj drugi slovanski jeziki uporabljali v najboljšem primeru samo v ljudskem poučnem pismenstvu ali pa bi naj književno celo zamrli ali se sploh ne začeli razvijati. Z epigramom Narobe Katon je opomnil prijatelja Vraza, ki je navajal v pismu z dne 15. dec. 1840 med razlogi za pristop k Ilircem tudi to, da slov. pisatelj ne bo mogel nikdar od svojega dela »pošteno živeti«, da je razpravljal o tem 1845 v epilogu svoje knjige Gusle i tambura z naročniki in kupci po njegovem pojmovanju vendarle preveč prostodušno in da je nekoliko prezgovorno apeliral na njihove denarnice. Z epigramom je hotel zavrniti tudi ilirsko propagando med kranjsko dijaško mladino, kar je med 1839 in 1843 resno ogrožalo ne samo razvoj, temveč tudi obstanek slov. književnosti. S citatom Lukanovega epigrama v čast Marka Porcija Katona pa je izrekel prepričanje, da je treba vztrajati tam, kamor te je življenje postavilo, pa najsi bi bilo še na tako ogroženi ali celo izgubljeni postojanki. Tudi epigram Božje in hudičeve hiše je zapisal najbrž v tem letu, kar priča vsebina, ki obnavlja motiv Nebeške procesije, pa tudi antična oblika distihov.

Da ni uspel niti s peto prošnjo za samostojnost, je zvedel P. menda že dec. t. l. Toda uradno so to razglasili šele apr. 1846, ko je dobil Baumgartenovo mesto neki Rak. Takrat pa so tudi razpisali štiri nove »podeželske« advokature, in sicer eno v Kranju, eno v Postojni in dve v Novem mestu. P. je zaprosil 26. apr. za Kranj ali Postojno, češ da so »njegove osebne razmere takšne, da nima upanja, da bi mogel uspeti v Novem mestu«. Obenem je poudaril z vso odločnostjo, da si je izbral odvetništvo za cilj svojega stremljenja in da si je zanj nenehoma prizadeval. Zdi se, da so se zdaj odločno zavzeli zanj nekateri prijatelji v sodnem gremiju. Posebno velja to za Coppinija, ki je bil tedaj sodni tajnik, in za Ludvika Azula, pesnikovega sošolca in prijatelja, o drugih ne vemo nič določenega. Zanimivo bi bilo vedeti, kako se je obnašal Julijin mož Jožef Scheuchenstuel, ki je bil tudi v gremiju. Verjetno je, da je interveniral pri Petteneggu tudi Anton Auersperg. To je bilo zdaj toliko laže, ker se je predsednik sam nekoliko unesel in ni več zahteval od Uhrerja poročila o tem, ali se je P. »poboljšal« ali ne. Sredi jun. je pesnik že vedel, da bo s šesto prošnjo najbrž uspel. Ali sta na to res tako ugodno delovala novi pesnikov prijatelj p. Benvenut Chrobath in vodstvo lj. frančiškanskega samostana, kakor sta pripovedovala P.-ova osebna znanca Ložar in Vojska, ni mogoče dokazati, pa tudi ne zanikati (prim. LZ 1905, 588). Pač pa je dokazano, da je P. v tem času hude osamljenosti rad tovariševal z originalnim, svobodoljubnim in življenja željnim frančiškanom, ki je pisaril tudi šepave, hudomušne verze. Njemu je napisal in 24. maja izročil satirično legendo Sveti Senanus. Že prej mu je dajal svoje pesmi v prepisih, tako n. pr. tudi Nebeško procesijo, o kateri je policija nekaj časa domnevala, da jo je prav Chrobath zložil. Toda Sveti Senanus je bil namenjen predvsem Chrobathu osebno, in sicer zaradi njegovih svobodnih nazorov o celibatu, meril je pa na ta problem sploh, o katerem se je tedaj mnogo razpravljalo. V pesnitvi je P. dokaj izvirno uporabil romanco Thomasa Moora St. Senanus and the Lady, ki jo je Moor zložil na osnovi legende iz zbirke Acta sanctorum Hiberniae. P. je imel Moorove zbrane pesmi v svoji knjižnici, zato ni verjetno, da bi bil bral Acta, četudi je primerjava dognala neko paralelo med legendo in njegovo pesmijo, ki je ni v Moorovi pesmi (Pintar). To vprašanje je pa sekundarno, ker je P. v mnogih pogledih izviren glede na angleški original: o dogodku pripoveduje široko in razvojno-epično v štirivrstičnih kiticah, sestavljenih iz vrstic, ki so enake zaključnim vrsticam balade Povodnji mož ali pa Vodnikovega Zadovoljnega Kranjca, ter jo končuje z jasno, protimeniško poanto. Izvirnik je pa komponiran v dialogu in učinkuje spričo P.-ovega Senana nekam fragmentarno. Chrobath je dobro vedel, da ga je pesnik s Senanom »izgrajal«, saj priznava to v rokopisni rimani avtobiografiji. Toda kaj je hotel reči na istem mestu z besedami: »bla nuna umevk«? Splošno velja misel, da pesem — Nuna in kanarček, ki da jo je P. zložil med 30. majem in 17. jul. t. l. Chrobathu v »razumevanje Senana in v odgovor na menihovo famozno apologijo« (Kidrič). Benvenut je skrpucal namreč več rimanih odgovorov na Svetega Senana in enega je datiral s 30. majem. In na neki tak odgovor bi mu bil P. zložil in izročil pesem Nuna in kanarček. O tem, da je zložil pesem takrat, bi se dalo govoriti. Nikakor pa ni mogoče reči, da bi koval z njo ost zoper Chrobatha ali koga drugega. Z njo je poveličal ljubezensko odpoved uršulinke Ignacije Engelhausnove, ki je 1839 vzljubila nunskega spovednika Janeza Šlakerja, a se je svoji ljubezni takoj odrekla. Tedaj je P. napadel v robatem paskvilu lj. stanove in si je privoščil med drugimi tudi uršulinke, misleč pri tem na to, kar se je govorilo o Ignaciji in Šlakerju (Levstikov delni prepis tega paskvila iz izvirnika v bohoričici v Levstikovi zapuščini Nar. muz. Lj.). Toda ker se je bal preiskave, je tajil, da bi ga bil on napisal. O tem je skušal prepričati tudi Ano. Ko je pa pozneje spoznal, da je storil Ignaciji krivico, in je v razgovorih z Benvenutom sprevidel menihovo laksnost v tej zadevi, je napisal pesem Nuna in kanarček, v kateri je čudovito lepo upodobil hrepenenje pa tudi odpoved mlade samostanke. In verjetno je, da je zdaj to pesem pokazal kakor mnogim drugim tudi Chrobathu, ki je tudi bil zaljubljen v uršulinko, sestro Marijo Franč. Vincencijo (Karolino Lippmanovo) v škofjeloškem samostanu in ji pomagal, da je zbežala od tod, sam pa ni imel poguma, da bi ji sledil. S tem se je po P.-ovem obnesel kakor Senan v pesmi. O nuninem begu je menda napisal P. posebno pesem pod naslovom Nune zadnja noč, ki se je ohranila v neugotovljenem prepisu, označena s P.-ovim imenom v Levstikovi zapuščini (Nar. muz. Lj.). Četudi ne doseza ne po izrazu ne po vsebini P.-ovih pesmi, vendar ni mogoče povsem odbiti misli o njegovem avtorstvu. In to bi bila potemtakem tista »nuna«, ki jo je poslal P. Chrobathu v »umevk« Senana.

Do 14. maja 1846 je dozorel P.-u skoraj desetletni namen, urediti pesmi v celoto in jih izdati v posebni knjigi. Prvič je ta namen sporočil Čelakovskemu v pismu z dne 22. avg. 1836 kot izraz odpora zoper Kastelčevo odlašanje s Čbelico takrat, ko mu je bilo toliko do tega, da po Čopovi smrti ne zamre slov. knjižna produkcija. Drugič je to misel hotel uresničiti v Korytkovi dobi (1838), tretjič v Smoletovi družbi (1840), četrtič je obljubljal njeno izvršitev za 1844 v pismu Vrazu z dne 12. dec. 1843. Zdaj je pa slednjič izročil guberniju v dvojniku rokopis Poezij s prošnjo, naj mu dovolijo natis in izdajo. Dne 22. maja je pri seji gubernijskih svetnikov nasvetoval novi referent Ladinig, naj pošljejo rokopis v dunajsko cenzuro. To se je zgodilo in tam ga je dobil v roke Kopitarjev naslednik Franc Miklošič in črtal tretjo kitico Zdravljice (v celotni pesmi 4. kitico, ker je P. v rokopisu Poezij sam izpustil današnjo tretjo kitico) in epigram Izdajavcu Volkmera fabul in pesmi. Prvo je prepovedal, češ da bi se mogla razumeti v »panslavističnem duhu«, epigram zoper Murka pa zato, ker imenuje še živega pisatelja — Iškarijot.

Dne 14. jun. je potoval P. s šefom Crobathom in dvema njegovima sorodnikoma v Beljak. Ob tej priliki je obiskal materin grob, brata Jurija in sestri Uršo ter Lenko v Šent Ropretu. Tedaj je že vedel, da bo dobil advokaturo. Tožil je svojcem, koliko več bi bil zaslužil ta leta, ako bi bil samostojen. Sestri pa sta spet načenjali vprašanje očetove in Francove dediščine in tarnali nad krivico, ki se jim je zgodila. Spet sta nagovarjali brata, naj bi tožil Ribiča za njuno doto in stričev denar. Tudi Jurij je menda podpiral njune tožbe. Pesnik jih je pa miril: »Pustite, nikar ne tožite: ni lepo, če se domači ljudje med seboj tožijo.« Ko sta ga opozarjali, da tudi Katra ni nič dobila ne od doma ne od strica Franca, je rekel: »Katro bom pa že jaz preskrbel« (Lenka).

Medtem je Sedlnitzky vrnil cenzurirani rokopis Poezij in pa raznih uradnih formalnostih in sejah ga je Pavšek 22. jul. končno odobril za tisk. Tisti dan pa je bil tudi podpisan dvorni dekret št. 5051 in 5069, s katerim so P.-a končno imenovali za odvetnika v Kranju, obenem z Janezom Tomanom v Postojni in Francem Zupančičem v Novem mestu. Zdaj se je šele zganilo apelacijsko sodišče v Celovcu in je nujno zahtevalo od guvernerja »običajna poročila o nravstvenem in političnem vedenju« imenovanih. Weingarten je vprašal o tem 5. avg. policijsko ravnateljstvo in odgovoril mu je 13. t. m. nadkomisar Edvard Suchanek, ker je bil ravnatelj Uhrer že od 23. jun. na dvomesečnem dopustu v Tirolih. Čeh Suchanek, ki je služboval v Lj. že od 1834, je pošteno označil P.-a, da je splošno znan kot izveden in pošten mož in da mu samo glede na njegovo prejšnje nagnjenje k pijači in čutnosti javno mnenje ni bilo popolnoma naklonjeno, da pa se je v tem pozneje poboljšal, tako da ne daje njegovo sedanje vedenje nobenega povoda za kako neugodno pripombo; tudi glede na njegovo politično prepričanje ni znano policiji nič neugodnega. Po tej izjavi je bilo tudi apelacijsko sodišče zadovoljno in je naznanilo lj. mestnemu in deželnemu sodišču P.-ovo imenovanje že 28. avg. Sodni tajnik Coppini, ki je menda nadomeščal v tej zadevi predsednika Pettenegga, je pohitel, da je »razveselil« s to novico P.-a z dopisom z dne 1. sept. in ga povabil, naj se zglasi pri njem s potrdilom o plačani odvetniški taksi zaradi določitve dneva prisege. P. si je sposodil drugi dan od dr. Franca Russa 200 gld. za takso. Dne 5. sept. je prisegel, in sicer da bo pokoren vsem sedanjim in prihodnjim zakonom, pravičen s strankami, ki jih bo zastopal, da ne bo vedoma branil nobene krivične stvari in da se ne bo dal ne podkupiti ne strahovati, in da ni član nobenega skrivnega društva in da se mu ne bo tudi v bodoče pridružil.

Dne 7. t. m. je oznanil Kordeš v IB, da je prva pola Poezij že postavljena in da se vesele P.-ovih zbranih pesmi številni njegovi prijatelji v domovini in v sosednjih slov. deželah. Iz IB je prišla vest o Poezijah celo v dunajski časopis Der Humorist, ki ga je izdajal sloviti A. G. Saphir. Ker je bilo tam pomotoma natisnjeno, da bodo Poezije izšle v Celovcu, je v prihodnji številki IB (19. sept.) Kordeš to popravil.

Dne 8. sept. se je skušal P. zbližati tudi z Ano, ki se je že maja vrnila iz Trsta. Tedaj jo je slučajno srečal na Poljanskem nasipu; zaječal je od bolečine, ona se mu je pa očitno izognila. Oprezovala je izza ogla za njim in videla, kakor je pozneje pripovedovala Ernestini, da je slonel na ograji in strmel v vodo. Zdaj je v pozni sreči doseženega življenjskega cilja hotel vse pozabiti in vse popraviti. Povabil jo je k sebi, povedal ji, da pojde v Kranj, in ji naročil, naj vzame sina Franceljna, o katerem je na tihem še vedno dvomil, da bi bil njegov, iz reje, da se privadi matere in sestrice. Pred odhodom v Kranj je obiskal tudi Tinko in jo prisrčno ljubkoval ter spraševal, ali pojde z njim, ko pride ponjo.

IX. Preselitev v Kranj in zaton. Konec sept. ali prve dni okt. je odšel »post tot discrimina rerum«, kakor je zapisal v pismu Vrazu (5. febr. 1847) »s trebuhom za kruhom« v Kranj, preden so bile Poezije natisnjene. Sam je menda korigiral prve štiri pole. S seboj je vzel Katro in Smoletovega sina Andreja Rudolfa kot pisarja. Stanovanje in pisarniške prostore si je najel v hiši št. 181, ki je bila last Franca Mayerja, danes Tavčarjeva ulica št. 4. Bival in delal je v prvem nadstropju, kjer sta bili dve večji sobi, kuhinja in menda dve sobici. V sobi, ki je gledala na današnjo Tavčarjevo ulico, je imel pisarno, v nasprotni spalnico, v sobicah sta bivala Katra in Rudolf. Pohištvo je bilo ubožno, surovo, skoraj beraško (Betty Koglova in Ernestina). Kranj je bil tedaj majhno, a gospodarsko močno in iniciativno središče gorenjske strani. Imel je okrog 2000 prebivalcev (s predmestji) in močan obrtniški stan, iz katerega se je že odločila trgovska buržoazija, stremeča s svojim najbolj podjetnim delom v manufakturo in industrializacijo. Uradniški element so tvorili uslužbenci okrajnega komisariata s komisarjem Janezom Pajkom, možem Scheuchenstuelove hčere Julije, častniki, zdravnik in lekarnar. Duhovstvo je reprezentiral od 1842 dekan Jožef Dagarin, nekdanji P.-ov profesor, človek dobrega spomina, a ne posebne pameti, zabaven družabnik in šaljivec, toda zelo odvisen od svojih muh. Središči družabnega življenja sta bili kavarna, zlasti pa nova kazina. Tam so bili na razpolago tudi domači in tuji dovoljeni časniki, ki jih je cenzuriral Pajk. Tu so prirejali predpustne plese in na enem takih plesov se je P. seznanil z Marijo Vestovo, poročeno Gasperinijevo, iz Šentpetra pri Kranju, ki se je navduševala zanj in uglasbila pesem Pod oknom (o Kranju v P.-ovi dobi prim. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 1939, 302-12).

Toda vse kaže, da P. ni našel pravega prijateljstva in zadovoljstva v tem buržoazno-birokratskem svetu, vleklo ga je nekam drugam, na dno življenja, četudi je imel svojo klientelo bolj med trgovsko-industrijsko buržoazijo kakor med kmečkim prebivalstvom. Tako je zastopal trgovce in podjetnike Floriana, Pleiweissa, Franca Mayerja, Killerja in druge, v Tržiču Mallija, Pollaka itd., na Savi pri Jesenicah Ruarda i. dr. Najbližji od te plasti mu je bil Karol Florian, ki je dovršil filozofijo in študiral pravo. Toda še bolj se je P. morebiti zanimal za originalnega kranjskega postopača Franca Rajgelja, 1815 do 1877 (Pacnjeka), sina gostača in sitarja. Ohranjene pravne listine pričajo, da je pogosto branil tudi malega človeka zoper samovoljo uradnikov in nasilnih ter mogočnih ljudi. Tako je rekuriral 7. okt. 1847 kot zastopnik Andreja Goloba iz Šenčurja zoper odločbo lj. gubernija, da ima graščina Kieselstein pravico pobirati ne le oziminsko, temveč tudi ajdinsko desetino. Njegov rekurz je mojstrsko delo in priča, da je bil odločen nasprotnik takih dajatev, »ki obremenjujejo kmečko prizadevanje in so zares nadležne in kulturi škodljive«. Tisto leto je zastopal tudi stražiškega kočarja Jakoba Udirja in njegovega sina Jožeta, ki so ju Stražiščani pretepli in strahovali, ker sta se uprla samovolji bogatejših vaščanov. Dne 8. avg. 1848 je podpisal s tresočo se roko rekurz Jerneja Švandtnerja iz Zalega loga, kateremu so kratili domači mogotci in gubernij pravico do gostilne, čeprav bi bila potrebna potnikom in domačinom. Podoba je, da je take in podobne pravde delal zastonj in da je sploh načelno in iz prepričanja vedno ščitil klienta in njegove, ne samo pravne, temveč tudi gmotne interese. V primeru Škofičeve konkurzne mase v Železnikih je izpričal to po njegovi smrti advokat dr. Anton Rudolf, novi upravitelj te mase, ki je poročal sodišču, da je njegov prednik zaupano mu maso pošteno ščitil in zadevo urejeval s čim manjšimi stroški. Tako si nekih del sploh ni zaračunaval, druge pa tako nizko, da obračuna nikakor ni mogoče znižati (Rudolfov dopis kranjskemu sodišču z dne 14. apr. 1849, danes v Nar. muz. Lj.).

Pesnik je sprva živahno posegal tudi v življenje kranjskega mesteca in je bil gotovo najbolj popularen človek, ki so ga vsi pametni ljudje spoštovali, četudi ga niso mogli razumeti. Njegova celotna prikazen je bila tako nenavadna za njihovo pridobivaško pamet, da so se mu včasih posmihali, četudi so ga na tihem občudovali. Ta osamelost sredi toliko znancev je P.-a najbolj mučila in gonila iz gostilne v gostilno. Sredi dec. 1846 so Poezije izšle in pesnik jih je precèj razdal prijateljem in znancem, kupcev zanje je bilo le malo. Naglo se bližajoči konec režima je zamoril zanimanje za kulturne vrednote in ga preusmeril v pridobivaštvo in uživanje. O P.-ovem literarnem delu v Kranju je težko reči kaj določnega. Gotovo pa je, da je bilo svojevrstno ustvarjanje tudi zdaj poleg pravnih poslov ali pa celo nad njimi v središču njegovega duševnega življenja. Toda glede na spremembe, ki mu jih je vsililo bivanje v samotnem, v mamonizmu dihajočem gnezdu, kjer razen ob nedeljah in sejmskih dneh skoraj ni bilo videti človeka na cesti, meščani so bili v delavnicah, trgovinah ali na polju, kjer je samo na večer zaplalo življenje po mnogih krčmah, je tudi njegovo pesniško delo zadobilo posebne oblike. Iz ustvarjalca, ki je izražal najvišje in najplemenitejše ideje liberalnega evropskega meščana in demokrata, se je razvil nekak ljudski glosator drobnih, smešnih in žalostnih dogodkov kranjskega mestnega občestva. Te dogodke je zdaj glosiral: včasih s toplo človečansko mislijo, včasih z grenko, prav gorenjsko zajedljivostjo v ostrih, gorenjskim štirivrstičnim poskočnicam podobnih stihih. Te glose je raznašal v čudoviti odkritosrčnosti po kranjskih krčmah, doma pa jih je, kakor je pripovedovala Tomu Zupanu njegova nečakinja Marijana, ki je bivala kot enajstletno dekle pozimi 1847 in spomladi 1848 šest mesecev pri njem v Kranju, skrbno zaklepal v poseben predal, katerega ključ je vedno nosil s seboj. To blago je ob njegovi smrti zgorelo, posamezni drobci, ki so se ohranili v ljudskem spominu, pa so morebiti tu in tam apokrifni, tako de je sodba o njih tvegana. Zdi se, da so bile to večinoma realistično dojete, življenjsko modre, zdaj resignirane, zdaj protestirajoče domislice o ljudskem erotičnem in družbenem življenju. V njih sicer ni več posebnega umetniškega ustvarjalnega hotenja, pesnik si jih je zapisoval, kakor so so mu utrinjale iz nemirno snujoče, a nedisciplinirane domišljije. Kakor obstreljen orel je oral s perutmi svoje silne, dasi zamirajoče fantazije po prašnih ulicah in cestah in se ni mogel dvigniti. Čutil je, da se mu življenje izgublja, a ni imel moči, da ga s krepko voljo zaokrene v novo smer. Upanje na spravo in na sožitje z Ano se je izkazalo kot prazno. Prvo leto je še pogosto obiskoval njo in otroka, obljubljal, da jih vzame k sebi, in prinašal ter pošiljal ne samo to, kar je bil dolžan, temveč mnogo več. L. 1848 je bil že redek gost. Na to je delovala poleg ostalih negativnih momentov za njuno zvezo pesnikova še vedno živa dovzetnost za žensko, zlasti dekliško lepoto. V gostilni Pri stari pošti, kjer je bil prijatelj krčmarja Janeza in njegove žene Neže, r. Pečarjeve iz Podkorena, je bivala 1847 ali 1848 krčmaričina sorodnica ali prijateljica Minca Miklavčičeva iz Bohinja, ki jo je P. kaj rad videl in ji dvoril z napisanimi ali samo citiranimi stihi. Tej »bohinjski roži«, kakor jo je imenoval, je zložil marsikatero štirivrstičnico, ki jo je ta sporočila kasneje svoji hčeri Angeli, ta pa Zupanu. Razumljivo je, da je na tej dolgi poti marsikatera vrstica zbledela in da jim danes ne moremo prisojati popolne avtentičnosti (prim. Zupanovo zapuščino v NUK).

Tudi do krčmarice Neže na Stari pošti je čutil neko posebno simpatijo, ki jo je izrazil s tem, da ji je podaril rokopis svojih pesmi in 1. zvezek Flajšmanove Slov. grlice s kompozicijami lastnih pesmi. Vanj je vpisal posvetilo in nekaj stihov iz pesmi Pevcu: »Kdo ve, kregulja …«. In sporočilo pravi, da tudi ni bil brezčuten do Ane Jalnove, žene Jakoba, krčmarja Pri jelenu, kamor je zahajal včasi sam, včasi z ljudskim pevcem, »slepim Jurijem«, brundajoč z njim Marijine pesmi, da bi udobrovoljil pobožno krčmarico. Toda za vsem tem se je skrivala samo bolečina velikega prevaranega upanja, kar je prikipelo na dan 1848 v stražnici kranjske narodne garde, ko sta mu Viktor Vest in Franc Potočnik zapela pesem Luna sije. Ob njunem petju se je P. zamislil, nato vstal, stisnil prijateljem roke in molče odšel, iz oči so mu pa vrele goste solze. Pevca sta si to razlagala, da sta s pesmijo zadela ob njegovo nepreboleno ljubezen do Julije, toda zdi se, da je v teh solzah spregovorila zatajevana žalost po hitro bežečem življenju in vseh neizpolnjenih upih.

V prvi polovici 1848 je P. še vedno izvrstno vodil svojo pisarno. Med njegovimi takratnimi pravdami sta najpomembnejši »ugotovitvena tožba« kranjskih meščanov glede na to, ali so dolžni dajati desetino kranjskemu dekanu, in »protestacija« istih meščanov zoper spletke birokratsko buržoazne kaste v zadevi uradnih prostorov za kranjski komisariat. Prvo je vložil kot zastopnik 106 desetinarjev in jo sklenil voditi kljub ugovoru fiskalnega urada do ugodne rešitve, pri čemer ga je pa prehitela marčna revolucija. Ob njenem izbruhu je že nekoliko bolehal in zato je sprejemal vesti o njej z rahlo skepso. Kljub temu se je udeleževal demonstracij, čeprav menda ni povsem soglašal z njimi. Bil je tudi član nacionalne garde kot avditor, hodil z gardisti celo na vaje, dasi ni nikdar oblekel uniforme. Sodeloval je tudi pri peticiji kranjskega mesta za zadnje zborovanje deželne stanovske reprezentance z dne 6. apr. t. l. Gotovo je njegova zasluga, da so v njej zahteve po samoupravi mest, sekularizaciji cerkvenega premoženja v korist države, ki naj plačuje duhovstvo, po slov. srednjih šolah in slov. univerzi in po odpravi šibanja (prim. Kidrič, Leto 1848 in P., LdP 1948, št. 33). P.-ov nekoliko resignirani pogled na dogodke 1848 dobro označujejo besede, ki jih je povedal na Stari pošti mlademu juristu Mateju Cigaletu, ki je potoval konec jun. iz Gorice v Lj., zapuščajoč kot sodnik državno službo, da bi se posvetil politiki in urejanju Slovenije, rekoč mu: »Ne mislite, da bo stara kurba Avstrija kaj dala, kar ji ne boste iz nohtov strgali, kar vam je zdaj dala, bo nazaj vzela.« Nato je pristavil glede na Bleiweisovo delo v tem času: »Varujte se svinčene belobe!« (Jurčičeva zapuščina v NUK.)

Najbolj pa je razkrila njegovo pravo mišljenje omenjena protestacija na deželni prezidij z dne 14. maja t. l. V njej se je izrekel P. v imenu kranjskih meščanov pod opozorilom: Zavlačevanje pomeni nevarnost (Gefahr im Verzuge) zoper samovoljo gubernijskih okrožnih birokratov, najbolj zoper glavarja Mac Nevena, ki je veljal tudi pri zmernejših birokratih kot pretiran in škodljiv gorečnik. Ta človek bi bil 20. marca zakrivil skoraj prelivanje krvi v Kranju, ko se je zagnal, podžgan od nejasnih vesti o nemirih, s četo ulancev po Roženvenskem klancu na Mestni trg, kjer je vrvel živahni ponedeljkov sejem. To je storil nekoliko tudi iz sovraštva zoper Kranjčane, ki so so upirali njegovi pogodbi, sklenjeni s kranjskim poštarjem Jožefom Škarjem. Po le-tej je erar najel Škarjevo predmestno hišo za sedež kranjskih uradov, medtem ko bi Škarja prestavil svoj poštni obrat v mestno hišo svaka Trpinca (Mestni trg 14). S tem bi pa oviral zaradi preozkega prostora kupčijo na trgu. Zoper tako birokratsko in sebično izkoriščanje splošnih interesov ugovarja P. v protestaciji, ki jo je podpisalo 90 meščanov, in poudarja, da bo ustava spremenila vse uradno življenje in dala tudi Kranju samoupravo, porotna in kolegijska sodišča. Za vse to so meščani pripravljeni preskrbeti nove prostore, nikakor pa se ne strinjajo s tem, da bi preselili urade iz mesta, ker je Škarjeva hiša predaleč in celo narodni gardisti nočejo hoditi tako daleč na stražo. Zlasti pa protestirajo zoper to, da bi se prestavila pošta v mesto, ker bi zaradi tega trpela trgovina v središču. Dne 17. maja je podprlo protestacijo tudi mestno zastopstvo z vlogo, ki jo jo tudi P. spisal. Toda oboje ni zaleglo nič in 29. maja je Pajk odbil po nalogu gubernija protestacijo. Zato je vložil P. 7. jul. priziv na ministrstvo za notranje zadeve. V njem je obtožil v imenu kranjskega meščanstva gubernij in deželnega predsednika, češ da sta zavrnila njegovo upravičeno pritožbo z dne 14. maja iz protirevolucijskih razlogov, »samo da bi pokazala čim ostreje in otipljiveje prejšnjo vsemogočnost višje gosposke«. Nato je grajal samovoljnost in koruptivnost Mac Nevena in gubernijskega svetnika grofa Hohenwarta, ki se nista zmenila ne za mnenje mestnega župana ne za opravičene želje meščanstva, temveč sta sklenila škodljivo pogodbo na 20 let z Jožefom Škarjem in sta mu dala izplačati 1000 gld. predujma na najemnino. Ta pogodba ogroža življenjske interese kranjskega mesta in zoper njo je protestiralo meščanstvo s protestacijo z dne 14. maja. Toda zavrnili so jo že čez teden dni z odločbo, »ki je kranjsko prebivalstvo hudo užalila in ogorčila«, ker ne more razumeti, kako da niti deželni predsednik niti gubernij ne upoštevata njegovih želja, da se razveljavi pogodba med erarjem in Škarjem. Zato je prisiljeno, da išče pomoči pri ministru zoper takšno odločbo, ki ga žali v dno duše. Veruje namreč v novo življenje, ki ga bo dala ustava, veruje, da bo dobilo kolegijska in porotna sodišča ter mestno samoupravo. Toda ne glede na to, Škarjeva hiša ni samo popolnoma neprimerna za te nove ustanove, tudi pošta ne more obratovati tam, kamor jo hočejo prenesti, ali bi pa popolnoma onemogočila sejmsko življenje. In zaradi samovolje prejšnjih oblasti vendar ne gre uničevati mestnega blagostanja. Nato omeni P. donkihotski napad Mac Nevenovih ulancev dne 20. marca na kranjske sejmarje in nadaljuje: »Dne 20. marca so nam brez vzroka hoteli naprtiti vstajo, tako da so poklicali četo ulancev, da bi jo preprečili ali potlačili, če bodo pa zares zoper naše pričakovanje premestili poštni obrat v notranje mesto, uradne pisarne pa v Škarjevo predmestno hišo, potem bi se pa bilo resno bati v sedanjih kritičnih dneh, ko se vse maje, da bi se na kakem zelo obiskanem tedenskem ali letnem sejmu, kjer se zbirajo ne samo meščani, temveč tudi okoličani, nenadoma zgodilo nasilje, ki bi moglo imeti krvave posledice. Zato naj ostane do razglašene ustave vse, kakor je, ker se bo že potem vse tem hitreje uredilo.« Ministrstvo je na to sistiralo pogodbo med erarjem in Škarjem, toda ta ni hotel odnehati, pa tudi lokalne oblasti so mu z naraščanjem reakcionarnih sil dajale čedalje večjo potuho, tako da so že 1849, kmalu po P.-ovi smrti preselili kranjske urade v njegovo predmestno hišo (prim. listine v gubernijskem arhivu, ODAS v Lj.; Žontar, P. in Kranj, 1846 do 1849, ČZN 1937, 204-12; Zgodovina mesta Kranja 1939, 308-11).

V neposredno literarno življenje je po Poezijah P. posegel samo s priobčitvijo Zdravljice v N (26. apr. 1848) in šestih pesmi v KČ V v jeseni t. l. Prvo je priobčil kot pozdrav revoluciji, zato ji je dal z rahlimi spremembami v šesti kitici (Mladen'či, zdaj se pije …) aktualističen prizvok. K poslednji publikaciji pa ga je spodbudil Kastelic, ki se je po 14 letih, zdaj po ukinitvi cenzure vendarle odločil za izdajo KČ V. Brezvesten, kakor je bil, si je dal že 1847 izplačati od Blaznika 50 gld. iz izkupička za Poezije za ponatis KČ III. Sploh je tako gospodaril v nekakem čudnem sporazumu z Blaznikom s tem pesnikovim imetjem, da mu ni poslal niti v njegovem najhujšem pomanjkanju v bolezni beliča, češ da mora biti vse za Ano in otroka. Tudi zaradi prispevkov za KČ V se ni obrnil naravnost na pesnika, temveč ga je nagovoril po Bleiweisu, da mu dovoli priobčiti pesmi: Nuna in kanarček, Sveti Senan, Šmarna gora in Nebeška procesija, ki jih je imel že v prepisih. Pesnik mu je to dovolil. Toda nič ne vemo o tem, ali mu je takrat priporočil tudi Zdravljico in elegijo V spomin Matija Čopa ali ju je Kastelic sam uvrstil v KČ V, da je napolnil šesto polo almanaha. V kaki zadregi je bil za gradivo, priča to, da je dal natisniti ne samo triolet in sonet iz rokopisa KČ IV (1834), ki ju je cenzor prepovedal, temveč tudi neokusni panegirik Na čast prihoda Ferdinanda I. (1844), patriotično skrpucalo, ki je samo spačen odmev Koseskega Slovenije, in sicer na čast tistega Ferdinanda, ki se je odrekel še pred izidom KČ V, prisiljen od revolucije, prestolu.

Vse do srede 1848 je bil P. najznamenitejša oseba v Kranju. Četudi ga meščani in okoličani niso mogli razumeti, neotesanci in nevedneži so rekli marsikatero pikro o svojevrstnem možu, ki ga ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno kategorijo tedanje gospode, vendar so ga spoštovali in pomilovali. Mrzile so ga samo tercijalke zaradi odkrite, večkrat erotično pobarvane in poantirane besede. Ljubili so ga pa otroci, reveži in ženske. Te seveda z nekim posebnim sočutjem, kakakor da bi se bile zavedale, da jih ni v domačem jeziku še nikdo tako proslavil, kakor ta zanemarjeni človek, ki je hitel sklonjen z »dričavimi koraki« od gostilne do gostilne in se še vedno oziral s hrepenečimi očmi v vsak mikaven dekliški obraz. Otroci so pa bili njegovi gostje Pri puščavniku in v drugih kranjskih krčmah, kjer jih je gostil kakor odrasle, ali pa obdaroval s sladkarijami in novčiči, ki jih je tudi na cesti sipal pred se in se naslajal na otroški borbi zanje. Za reveže je pa imel vsekdar več kakor za sebe. Pri večernih gostilniških omizjih so moški radi prisluškovali njegovi besedi, ki je bila redka, modra in daljnosežna, včasih tudi vesela in razposajena. Neki večer je bil zgovoren, verzi so se mu kar vsipali iz ust, drugič je bil zopet molčeč, otožen, zadnje mesece, preden je legel, kar obupan. Čutil je klic usode in časa. Zavedal se je vrednosti svoje poezije in je to tudi včasih rad naglasil. (»Moje ime bo v Lj. tri sto let dalje trajalo kakor štathalterjevo.« V gostilni Pri Pemu na Glincah v Lj. po pričevanju Ivane Wohlmuthove-Sadnikarjeve. »Ko bo moje truplo gnilo, moje bo ime slovilo!« Na Stari pošti v Kranju — Terezija Janša, por. Šetina.) Toda spoznaval je tudi, da bodo morala miniti še dolga leta, preden bo njegovo ljudstvo in človeštvo zaživelo po idejah, ki jih je v svojem delu označil kot prave. Od dne do dne se je zavedal vse bolj določno, da svojega življenja ne bo mogel več dolgo živeti. Kljub temu se mu je včasi videlo, da mu življenje mineva prepočasi.

Poleti (13. jul.) mu je umrl »mecen in brat« dr. Crobath in njegova smrt je P.-a hudo zadela. Pod težo spominov in globokih dušnih pretresov se je začela dramiti tudi njegova prihuljena bolezen. Neki dan med 24. in 30. jul. se je poskušal obesiti v kuhinji gostilne na Stari pošti. To obupno dejanje je storil v silni duševni potrtosti, ki jo je večala še stalna alkoholična omamljenost zadnjih dni, iz strahu pred izbruhom smrtne bolezni, vodenice, ki jo je kot rodbinsko bolezen svojega rodu predobro poznal. O tem je pričala njegova nevolja, ko ga je v zadnjem trenutku rešila krčmarica Neža (po drugi verziji je bila to njena natakarica, po tretji Jalnovka in četrti gostilniški gostje) in ga je zdravnik spet obudil k zavesti. Nani Pillerjeva, sestra pesnikovega prijatelja Antona Laschana, je pisala 1. avg. 1848 bratu, da je P. »natakarico oštel, zakaj ni pustila, da bi visel« (LZ 1935, 187); Reza Janša, poročena Šetina, služkinja Pri stari pošti, je pripovedovala Jakobu Aljažu, da je pozneje rekel: »Zakaj ste me rešili?« (NOja 1950, 623.) A nenatisnjena verzija, zapisana po Tomu Zupanu, govori, da je P. po nesreči komaj dobro osveščen, prisedel h gostilniškim gostom in nekako osramočen skušal dopovedati, da je bilo vse »samo nesrečna šala« (Zupanova zapuščina v NUK).

Kmalu se je s skrajno voljo spet dvignil, najbrž iz zavesti dolžnosti, ki jih je imel do drugih (otrok, Katre, Rudolfa), in opravljal odvetniške posle. V sept. je potoval z Rudolfom v Lj., da bi ga rešil pred naborno komisijo vojaške suknje, ki mu je pretila kot nezakonskemu. Takrat je obiskal tudi teto Lenčico in si sposodil od nje denar za otroke. Bil je pa že tako spremenjen, da se ga je Ana »zelo prestrašila«, ko ga je zagledala. Mirno je poslušal njeno očitanje, da zanemarja njo in otroka, obdaroval hčerko in sina in tožil o moreči osamelosti. Ob slovesu ji je napovedal svojo bližnjo smrt z besedami: »Moja ženka bo smrt grenka.« V začetku nov. je legel, hudo otekle noge ga niso več nosile, vendar je kljub bolečinam še nekaj časa izdeloval pravde. Na pol leže, na pol sede je iz postelje narekoval pisarju. Sam ni mogel več pisati, ker so mu roke preveč otekale. Ker ni mogel spati, je delal ponoči in podnevi. Trebušna vodenica (jetrna ciroza), posledica nesrečnega življenja in pogubnega žganjepitja mu je počasi uničevala zadnje moči krepkega telesa, ki bi lahko živelo še desetletja. Bolečine pa tudi žal, prepozno oživljena volja do življenja so ga silile, da je klical po zdravniški pomoči. Dr. Bežek je bil od 4. nov. do 7. febr. vsak dan pri njem, mnogo dni celo po večkrat. Zdravil ga je tudi kranjski ranocelnik Tomaž Pirc, ki mu je »trikrat vodo odtočil«. Celo dr. Bleiweis je večkrat prišel k njemu in zagrešil ob neki priliki netaktnost, da je priobčil v N (10. jan. 1849) nekaj besed o njegovem-trpljenju in Pirčevem zdravljenju, kar je pesnika tako zabolelo, da je poslal ironično-trpki popravek, češ da ni z njim tako hudo, »ker … sam Novice bere«. (N 17. jan.) Med boleznijo je prišla k njemu Anina mati po denar in dal ji je, kar je imel (5 gld.). Nato se je oglasila Ana in tudi njej ni mogel ponuditi več kakor tolar, ki ga je pa potreboval za kolke. V dec. mu je prinesla sestra Lenka nekaj denarja od brata Jurija, ki mu je po njenem pripovedovanju poslal med boleznijo okrog 100 gld. Tisti mesec je privedla Ana otroka k njemu, da bi ju pripoznal. Zaradi njene in Katrine naglosti sta se sporekli najprej tidve med seboj, nato pa je prišlo do glasnih besed med pesnikom in Ano. Ko je P. zagledal otroka in jima ni mogel nuditi ničesar, baje niti kruha ni bilo tedaj pri hiši, se je s poslednjimi močmi obrnil v steno. Vendar je vse do božiča upal in prenašal hude bolečine stoično, da celo z nekakšnim humorjem, zlasti spričo znancev in sosedov. Nato je polagoma klonil. Prebiral je biblijo in Kempčana, slednjič je poklical Dagarina in prejel verska tolažila. S tem je omogočil dekanu pogubni vpliv na usodo svojih pesniških rokopisov, ki so se zato samo delno ohranili, pa najsi jih je dal P. sam sežgati, kakor vedo neke manj verjetne verzije, najsi jih je uničil Dagarin, kakor pripovedujejo druge. Dejstvo pa je, da je bilo to, kar je izročil Dagarin Bleiweisu, le neznaten del vsega.

Dne 6. febr. ob 8 zjutraj je poklical P. tri meščane k sebi in je napravil vpričo njih ustno oporoko, »ker ga neka oseba nenehoma nadleguje s tem« (Dagarin ali Ana?). Naznanil jim je, da zapušča vse imetje, ako bi ga sploh kaj bilo, otrokoma, ki ju je pripoznal kot svoja, pohištvo in perilo pa Katri. Tudi zlato uro naj dobita otroka. Drugi dan je trpel neznosne bolečine in 8. febr. nekako ob pol 8 zjutraj je umrl.

P. je spodbujen po Matiji Čopu zvezal s samotvorno recepcijo najlepših evropskih pesniških oblik in globoko doživetih ter izvirno razvitih vodilnih idej kulturnega človeštva med 1830 in 1848 našo literarno produkcijo in, ker drugega kulturnega življenja tedaj kot Slovenci še nismo živeli, celotno našo narodno zavest z zahodnoevropskim kulturnim krogom. S tem je omogočil našo popolno narodno prebujo in njej sledečo diferenciacijo tako proti sosednim neslovanskim kakor tudi slovanskim narodom in določil ter utemeljil naše pravice do samostojnega, enakopravnega kulturnega, socialnega in političnega življenja. S tem pa nam je določil tudi naloge, da tekmujemo z zavestjo popolne odgovornosti s kulturnim svetom, da se izvirno oplajamo z njegovimi dejanji in spoznanji in da sodelujemo v občem kulturnem življenju z umetniškimi deli in spoznanji, ki nam jih narekujeta rod in domovina. P. ni segal v dobi med obema meščanskima revolucijama samo v evropsko kulturno aktualnost in tam izbiral tisto, kar je imelo v sebi žlahtno dediščino davnine ali kali lepše prihodnosti, temveč je v tvornem duhu združeval ves razvoj človeštva od grških misterijev do demokratske in socialne zavesti Mlade Evrope. Tako bi naj tudi po njem deloval slovenski tvorni duh v izvirnem soglasju ne s to ali ono modno strujo, marveč s tistim tisočletnim kulturnim procesom, ki mora privesti do dobrega in plemenitega poedinca, do resnično kulturnih narodov in do bratstva celotnega človeštva. Ljubezen do človeka, do nesvobodnega in zaostalega ljudstva, ljubezen do vsega, pogosto v zmote in hudodelstva zavedenega, a vendar po pravici in dobroti stremečega človeka je razžarjala P.-ova čustva, gibala njegove misli in polnila njegove pesmi. Čeprav živi P. v naši literaturi in zavesti zlasti kot lirik, kot pesnik lastnega življenja, čutimo vendar, da so v njegovih »ljubezenskih« pesmih najgloblja in najvišja spoznanja, razsvetljena z veliko človečansko ljubeznijo, in da govori v njih prodorni, svetli duh, ki se je prvi zavedel med nami, da je vse, kar ni zapeto ali storjeno iz ljubezni do človeka, izrečeno in narejeno v njegovo škodo.

Prim.: (Kidrič), Prešerniana, 1946. Za dobo do 26. marca 1946 (datum Prešernian) dodaj: Malavašič, Carn. 1840, št. 54, 55; Klun, Der Aufmerksame 1855, št. 37, 46, 53, 78, 87; LT 1873, št. 21; Germonik, Wiener Sonn- und Montagszeitung 1874, št. 10, 12, 14; Klinkowström, Friedrich August v. Klinkowström …, 1877; Murko, LZ 1901, 122-37; Skubic, IS 1925, št. 48; Žontar, Zgodovina mesta Kranja 1939, 303-12. Od Prešernian dalje glej slovenistično bibliografijo za 1946: SR I, 314-5; za 1947 l.c. 171; nato Kidrič, LdP 1948, št. 33; Kidrič, SR I, 19-26; (Rupel, Gspan), Poezije, DZS, 1949, uvod Josip Vidmar; Slodnjak, SR II, 1-29; 231-49; Gspan, SR II, 30-50; Kardelj, NS IV, 113 do 29 (op. ur.: 27); Ziherl, NS IV, 128-68 (op. ur.: 60) (isto v Mali knjižnici SKZ 27, z »nebistvenimi spremembami v III. pogl.«); Vidmar, NS IV, 161-8 (ponatis iz Poezij DZS) Vidmar, NS IV, 161-8; Slodnjak, NS IV, 129 (op. ur.: 192) do 207 Slodnjak, NS IV, 192 do 207; Kastelic, NS IV, 208-19; Glazer, NS IV,- 220-4 (op. ur.: 3); Ludvik, SR II, 141-51; Ludvik, l. c. 151-4; Rupel, SR II, 154; Ludvik, SR II, 317-22; Glazer (op. ur.: Dolar), NOja II, 65-72; Glazer, l. c. 300-4; Gspan, Obz 1949, 10-21 (glej tudi LdTd 1949, št. 151); Kastelic, Tov V, 102; Kreft, Tov V, 103-4; B.(orko), Tov V, 106-7; Gspan, Tov V, 108-9; Žigon (Joka), Tov V, 109-10; Dobrovoljec (op. ur.: Dobrovoljc), LdP 1949, št. 31, 32; B.(ulovčeva), SPor 1949, št. 30; Rojnić, Republika 1949, 222-7; Slodnjak, Izvor 1949, 145-52; Kidrič (s sodelovanjem Gspana in Rupla), Prešernov album 1949 (izšel konec 1950); Kidrič, NS V, 1063-76 (op. ur.: 77); Slodnjak, NOja III, 609 do 20; Župančič, NOja III, 621-2; Tominšek, NOja III, 623-4; Vodnik France, NOja IV, 76-8; Slodnjak, Obz V, 417-25, 513-25; Urbanc, Ljudski pravnik V, 471-8; Justin, Tov VI, 109-10; Žnidaršič-Petrè Asta, Tov VI, 635; Žen, LdP 1950, št. 33; Ludvik, LdP 1950, št. 288; Kidrič, SPor 1950; št. 33, 34; Rupel, LdTd 1950, št. 241, 242 (op. ur.: 242, 243); Gspan, SR III, 39-64; Ludvik, SR III, 173-85; Slodnjak, SR IV, 10-22, 162-176; Poezije (Prešernova knjižnica) 1952, uvod in komentar A. Slodnjak.

Prešernova rkp. zapuščina v NUK in v Nar. muz. v Lj.; Čopova zapuščina v NUK in v Nar. muz.; Kastelčeva zap. istotam; Korytkova zap. v NUK; Kopitarjeva korespondenca (Čopova pisma) v NUK; Kosmačeva zap. v NUK; Levstikova zap. v NUK in Nar. muz.; Levčeva Prešernova mapa v NUK; Pesjakove zap. v NUK; Jelovšek, Spomini na P.-na (nemški rokopisi) v NUK; Zupanova zap. v NUK in v Nar. muz. v Lj.; (Trdina) Zgod., slov. literatura in mitologija, prepis (Jožef) Zupan v NUK; Rutar, Slov. slovstvo po Levčevih predavanjih v NUK; Album Academicorum Lycei Labacensis (od 1805) v NUK; Izpisek prof. Prijatelja iz dunajskega Pedellen-Amts Journala v NUK; deli arhiva Klas. gimn. v Lj. v Mest. arh. v Lj.; Gubernijski, policijski in tajni akti od 1820-48 v ODAS; razne matične knjige, zemljiška mapa brezniške občine v ODAS; sporočilo prof. Matla iz Gradca o Khlunovih in dr. Slodnjak Anton.

Slodnjak, Anton: Prešeren, France (1800–1849). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi463215/#slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine