Slovenski biografski leksikon

Linhart Anton Tomaž, prosvetljenec, zgodovinar in dramatik, r. 11. dec. 1756 v Radovljici, u. 14. jul. 1795 v Lj. Njegov rod izhaja iz Ivančic v brnskem okraju na Moravskem; tam se je rodil njegov oče Venčeslav ok. 1720. Bil je meščanskega pokolenja in je po svoji službi prišel v Radovljico, kjer se je 27. maja 1751 poročil z domačinko Terezijo Homanovo, vdovo po Jožefu Mertlu. Najbrž je bil v grajščinski službi pri grofu Thurnu; župnijske matrike ga označujejo s »civis« (nekatere tudi z »dominus«). Izmed štirih otrok, treh dečkov in ene deklice, je bil Anton najstarejši. Mati je umrla že 25. apr. 1766, stara 40 let, in oče se je naslednje leto v drugič poročil z Ljubljančanko Nežo Kapusovo ter tudi z njo imel štiri otroke; umrl je 28. sept. 1792, star 72 let. — Ker domači kraj takrat še ni imel šole, se je Anton za vstop v gimn. najbrž pripravljal doma, 1767 pa je začel obiskovati prvi razred jezuitske gimn. v Lj. in jo dovršil (6 razr.) 1773. Dokumentarično je po šolskih izvestjih izpričano njegovo 2., 3., 5. in 6. šolsko leto; druga izvestja se nam niso ohranila (Vrhovnik, IMK 1895, 122–4). Dasi ga krstna knjiga izkazuje za Tomaža Antona, navajajo šolska izvestja le ime Anton (pišejo ga: Lienhard in Lienchard). V gimn. se je posebno odlikoval v lat., gršč., nem., zemlj. in zgod. Njegova sošolca sta bila Jurij Vega (Vecha) in Jurij Gollmayer. V letih 1771 in 1772 je bil tudi gojenec jezuitskega kolegija. Zadnji dve leti se je s priložnostnimi govori in pesmimi vneto udeleževal prostovoljnih govorniških tekem; v »poetiki«. 1771/2 je imel lat. govor ob smrti solnograškega nadškofa Sigismunda Schrattenbacha, nem. zahvalni govor kranjskim dež. stanovom za uvedbo novih znanosti v lj. šolah; v »retoriki« je govoril »Eine Ode an den Höchstwürdigst. Hochgeb. H. H. Karl des Heil. Röm. Reichs-Fürsten und Bischof zu Laybach aus dem Gräfl. Hause von Herberstein bey dem Antritte des Laybacherischen Pisthumes«, nem. govor na akademiji ob prihodu dež. glavarja grofa Ursini Rosenberga, »Ein Gedicht von der Naturphilosophie in deutschen Hexametrn«; »Messias: Idyllum sacrum ex cl. v. Poppe conversum«. Njegovi najstarejši biografi (Pohlin, nepodpisani življenjepisec v Neue Annalen 1808, Čop) navajajo, da bi bil zaradi nagnjenja do znanstvenega dela stopil v jezuitski red; toda prav ob koncu njegovih gimn. studij 1773 je bil red razpuščen in tako je gotovo 1773–6 dovršil humanist. razrede, 30. sept. 1776 pa je vstopil kot novinec pri cistercijancih v Stični. Njegovo samostansko ime je bilo Kristjan; 8. dec. 1777 se je zaobljubil, a po pičlih dveh letih je izstopil in dobil 26. okt. 1778 odpustnico. Življenje v Stični ga je zelo razočaralo, njegovega izstopa so bili deloma krivi tedanji spori med redovniki in opatom Fr. Ks. Tauffrerjem, ki so po L.-ovem odhodu vzplamteli do hudega razdora, a predvsem njegov lastni notranji razvoj, ki ga je tiral v odločno nasprotje z redovniki. Edini njegov tovariš v Stični je bil Martin Kuralt, ki je kmalu tudi sam izstopil, in še neki Lorenz, ki ga omenja v svojih pismih. Zagrenjen nad samostanskim življenjem je odšel v svet, da se posveti realnim študijam in usposobi za drž. službo. Čez mesec dni (21. nov. 1778) se je odpeljal iz Lj. na Dunaj. Tu je dve leti poslušal pod Sonnenfelsom predavanja o finančnih, policijskih in trgovskih vedah, najbrž kot privatist, ker ga arhiv dun. univerze ne navaja (Kidrič, Dobrovský 199). Verjetno, da je Dunaju živel s podporami domačih plemičev, zlasti Joh. Nep. Edlinga in Herbersteinovih (v l. 1779 je stanoval v H.-ovi hiši »Auf der hohen Brücke«). Kakor kažejo pisma Kuraltu, je imel dobre zveze. Poleti 1780 se je s težkim srcem ločil od dunajskega življenja; v spremstvu kranjskega dež. glavarja grofa Lamberga, ki ga je vzel s seboj na pot, je dospel v Lj. z upanjem na uspehe v domovini, a z upravičenim strahom pred bodočnostjo: »Bojim se bridkega spoznanja, da sem pustil mastno pašo in da stojim na peščenih tleh; bojim se, da domovina ne bi bila vlačuga, ki vedno vabi in vedno išče zaprek, da ne pride k stvari« (18. avg. 1780); 15. nov. 1780 omenja, da je na Dunaju pustil dobro vladno službo s 400 gld. na leto samo zaradi domovine. Toda v Lj. se je kmalu razočaral, ker so mu več obljubljali, kakor dali; na službo je moral dolgo čakati. Sprva je opravljal nekako navidezno tajništvo oz. užival podporo grofa Edlinga; tolažili so ga tudi s profesuro za literaturo. Da bi opozoril nase, je ta čas pohitel s svojim pesniškim almanahom »Blumen aus Krain«; predgovor je podpisan 15. dec. 1780; knjiga je posvečena »sodbi poznavalcev in milosti ljubiteljev«. V zimi 1781 je izdal na posebnem listu tudi nemško odo »An Joseph nach dem Tode Marien Theresiens«. Čas težkega čakanja, da dobi primerno službo, označuje zlasti stavek iz nedatiranega pisma Kuraltu: »Bolje je imeti kruh v Ameriki, kakor za lakoto poginiti v domovini.« Iz te potrtosti ga je najbolj dvignila obnovitev Academije operosorum, ki jo je kot njen član »Agilis« navdušeno pozdravil v prvi seji 5. apr. 1781 s slavnostnim nemškim govorom in je na njeni drugi seji 15. maja predaval o Lykurgovi zakonodaji. Na njegovo spodbudo je objavil Kuralt v florentinskih »Notizie del mondo« 1781, št. 33 in 54, dve izčrpni poročili o lj. akademiji; v njih posebno povišuje L.-ovo delavnost in talent. Tudi tukaj je L. zastonj zastavil svoje upanje na uspehe, ker se akademija po drugi seji ni več sešla. Sredi 1781 je L. končno dobil službo pri škofu Herbersteinu kot urejevalec škofijskega arhiva. Njegovo službeno razmerje označuje sodobna domneva, da je kot »škof. tajnik« priredil polemično brošuro »Hist.-krit. Untersuchung des Portiunkula-Ablasses«, ki je izšla v sporu med Herbersteinom in lj. frančiškani glede porciunkulskega odpusta, zlasti glede »toties-quoties« pri porciunkuli. Brošura je prirejena po ital. izvirniku nekega Anonyma, bržčas Mih. Grandija v Paviji 1759 (Bren, BV 1929, 114–21). Toda prireditelj brošure je nedvomno Kuralt, ki je tedaj na L.-ovo priporočilo dospel iz Italije za Herbersteinovega dvornega kaplana. — Ta čas je L. našel tudi tesnejše stike z Zoisom, kateri ga je kmalu popolnoma pritegnil v svoj krog in mu ostal do smrti najboljši prijatelj in mecen. Razmerje s s škofom Herbersteinom se je iz idejnih nasprotij počasi skalilo in 1783 je bil L. odpuščen iz službe. Ves zagrenjen je nameraval oditi iz Lj. in je že odposlal del prtljage na Dunaj, tedaj (okt. 1783) so mu dali stalno službo protokolista pri kresiji. Ta služba še ni bila po njegovi želji in mu je nudila le skromno življenje; primerja jo s službo v škofiji, saj mu je dajala predvsem prosto stanovanje in pa hrano, ki jo je dobival pri Tauffrerju (Kuraltu 10. nov. 1783). Z vso silo se je vrgel v delo, da se uveljavi kot uradnik in zadovolji tudi svoje osebno nagnjenje do znanosti. Vendar je čutil, da je pisarni priklenjen, in se je hranil s samim upanjem (Kuraltu 18. febr. 1785). L. 1785 se je potegoval za službo šolskega komisarja pri novo ustanovljenih šolskih okrožjih in je s 30 drugimi prosilci napravil predpisani izpit v Gradcu, toda imenovanje se je zavleklo do okt. ali nov. naslednjega leta. Ker je bil gotov, da to službo dobi, je opustil prošnjo, da ga nastavijo pri novi carinski upravi v Lj. Njegova uradniška sposobnost, zveze in znanstveno delo so odločili, da je dobil dekret za gorenjsko okr. s sedežem v Lj. V tej službi je imel 600 gld. letne plače, 150 gld. potnine in precejšnje upanje, da napreduje. Ker se je čutil tudi osamljenega, se je 25. jun. 1787 poročil z Jožefino Detelovo, 20 letno hčerko Mihaela Detele iz Lj., in tako postal svak kirurga Antona Makovca, s čigar družino je že izza 1782 imel prijateljske zveze (Makovec je imel starejšo Detelovo hčer Marijo, oba sta botrinila L.-ovima otrokoma). Poroka se je vršila v Št. Vidu nad Lj., za priči sta bila dr. Jož. Piller in Jož. Semen (prim. poročno knjigo). Ženin je tedaj stanoval v okolišu franč. župnije. Njegove družinske, družabne in službene razmere so se okrog 1788 lepo uredile, da je Lj. naravnost vzljubil (Kuraltu 4. jun. 1788). V svoji družini je bil srečen, njegova žena je bila živahna in ljubezniva (Kuraltu 26. jan. 1790; 18. jul., 9. avg. in 31. avg. 1791). Krstna knjiga v stolnici izkazuje hčeri Zofijo Antonijo (r. 3. jun. 1788) in Marijo Amalijo (r. 30. marca 1791). Dotlej je L. stanoval v Zoisovi hiši št. 319 na Bregu (prim. Müllnerjev rokopisni seznam ij. hišnih posestnikov od 1600 do 1898 v nar. muzeju v Lj.), ok. 1792 pa se je preselil v novo licejsko poslopje (št. 221). L. 1791 je bil, najbrž po naklonjenosti novega dež. glavarja grofa Gaisrucka predlagan za gub. tajnika; to leto je nekaj časa opravljal poleg svojega šolskega nadzorništva tudi tajništvo dež. stanov; 1792 je bil imenovan za gub. tajnika z letno plačo 900 gld. L. 1792 je začel misliti tudi na lasten dom in je zaprosil magistrat, da mu podari prostor za hišo zunaj mesta na pustem svetu ob mestni lopi v Streliški ulici. Magistrat je več prašenj zavrnil, nazadnje je zaprošeno stavbišče odstopil, ker je prosilec obljubil, da bo zanj plačeval 50 kr. davka na leto. Tam je l. 1792 napravil vrt, hišo pa je začel zidati šele 1795, dozidala jo je šele njegova vdova. Sredi dela in načrtov je L.-a dohitela smrt; zadela ga je kap. Razširila se mu je aorta nad srcem in kmalu počila; zdravniška pomoč je bila pri rokah, a brezuspešna (Zois Vodniku, najbrž takoj po 14. jul. 1795). Vdova je čez tri leta po moževi smrti prodala hišo šentjakobskemu župniku Pinhaku in se preselila z družino na Dunaj. Vrhovec (IMK 1894, 168) navaja po Ad. Bäuerleju (Was verdankt Österreich der beglückenden Regierung Sr. Majestät Franz I., Wien 1837), da je bil sin Franc Anton Linhart 1811 kot kresijski komisar povzdignjen v viteški stan. Tega sina lj. stolna matrika ne navaja in tudi njegova starost bi se težko ujemala z izpričanimi dejstvi.

Kot uradnik je L. pokazal veliko sposobnost in vnemo. Za upravno službo se je odločil, ko je ob izstopu iz samostana ugibal, kam usmeri svoje življenje, in se je kot neplemič moral nasloniti na aristokratske zaščitnike. Za dun. študij se mu je pod Sonnenfelsom smisel za upravno službo še poglobil. Kuraltu piše (5. febr. 1780), da hoče svoje življenje, kolikor ga mu bo ostalo, prebiti v gubernijski službi na Kranjskem. »Nočem postati advokat, saj veš, kakšnega mišljenja sem.« Temeljito pripravljen za svojo stroko si je tudi za svoje življenjske načrte osvojil Sonnenfelsovo geslo: »Manj besed, a več stopinj« (prim. govor v Akad. Operos. – IMK 1900, 93). Brezpogojni občudovavec Jožefovih reform vendar v uradu prvotno ni našel mnogo zadoščenja niti prijateljev (Kuraltu 10. nov. 1783). Ker se je v svoji nepomembni službi moral trdo boriti, je zaradi svoje upravne sposobnosti in vneme naravnost iskal načrtov, da bi postal bolj znan (Kuraltu 18. febr. 1785). Največji uspeh je rodila pobuda za ustanovitev štud. knjižnice v Lj., katero je tudi sam potreboval za svoje znanstvene načrte. Zadeva z licejsko knjižnico je visela že izza 1774, ko so ob pogorišču jezuitskega kolegija rešili del knjižnice; v naslednjih letih so prihajale v Lj. knjižnice nekaterih odpravljenih samostanov in knjižnica se je množila tudi z zasebnimi volili. Ob istem času, ko je ravn. lj. Kmetijske družbe grof Hohenwart predlagal na Dunaju, da se lj. knjižnice združijo, je L. v imenu okrožnega urada izdelal obširen načrt, po katerem naj bi se vse knjižnice odpravljenih in obstoječih samostanov v Lj., bogosl. in gorenjegrajska škof. knjižnica s svojimi protestantikami združile z lic. knjižnico. S to knjižnico bi se prostovoljno rada združila knjižnica Kmetijske družbe (L. sam je bil njen član), in morda bi izročili tudi zasebniki svoje knjige v uporabo. Načrt je bil odposlan 24. maja 1784 kot predlog na gubernij in 18. avg. se je vršila v Lj. seja pod osebnim vodstvom guvernerja Khevenhüllerja. Zadeva se je sicer razvijala ugodno, toda z razpadom Kmet. družbe 1787 bi bila zaspala, da ni L. že 14. jul. 1786, ko je njegovo imenovanje za okrožnega šolskega komisarja še viselo, predložil načrt, naj se v praznem frančiškanskem samostanu prirede prostori za normalko in študijsko knjižnico. Predlog mu je uspel; dež. stanovi so kupili franč. samostan in prireditev novega licejskega poslopja se je izvršila v l. 1788–90. Z guber. odl. 12. jan. 1789 je dobil okrožni urad knjižnico v varstvo in nalog, da predlaga kustosa; knjižnica se je pod kustosom Wildejem naselila 1791 (Stefan, Gesch. der k. k. Studienbibliothek 13–25).

L.-ove uradne sposobnosti in znanstveno delo so nedvomno odločile, da je nasproti starejšemu Kumerdeju, ki je bil dotlej ravnatelj lj. normalke, prodrl kot okrožni komisar za Lj. in da je Kumerdej moral v Celje. V službi okr. šol. komisarja je s svojimi vizitacijami mnogo pripomogel k ureditvi šolskih razmer. Gubernij je 17. jan. 1789 v svojem poročilu posebno pohvalil L.-ovo delovanje v okr. šol. komisarijatu (Apih, LMS 1895, 206).

Poleg uradnega in znanstvenega dela je L. 1790 sestavil na osnovi temeljnih arhivnih študij zelo obširno spomenico o svoboščinah, ki so jo dež. stanovi 27. jul. izročili novemu cesarju Leopoldu II. Za delo je dobil 50 zlatov. Isto leto je po arhivnih študijah izdelal spomenico glede jožefinske uravnave davkov (nagrado 100 zlatov je prejela soproga šele po moževi smrti, ko je odhajala na Dunaj; Radics, LZ 1893, 88–9). Isti čas je prevajal tudi uradne razglase v slovenščino, za kar je dobil posebno nagrado (prim. istotam). V družbi s kranjskim stanovskim arhivarjem Kappusom je L. 1790 nameraval izdati vse diplomatične listine kranjskih dež. stanov; ponudila sta se, da to storita za 1500 gld., ako bi bili stroški večji, jih nosita sama (gub. arh. fasc. 19, št. 385 v lj. nar. muz.). Misel se ni izvršila. Da izkaže svojo vdanost in hvaležnost, je L. v duhu časa posvetil svoja dela uradnim osebnostim: I. del svoje zgodovine guvernerju grofu Fr. A. Khevenhüllerju in kranjskim dež. stanovom, II. del dež. glavarju Joh. Gaisrucku, ki mu je bil posebno naklonjen.

L.-ovo književno delo je prešlo iz nemškega kulturnega območja v tedanje slov. preporodne tokove. Toda vse njegovo delo ima od začetka do konca izrazito sodobne in odločne prosvetljenske poteze; ostalo je vedno v smeri čiste literature, znanosti in izbranega družabnega okusa. Pohlin ga v svoj krog ni mogel pritegniti; dočim je pridobil po letih in študijah mlajšega Vodnika, je bil L. docela zajet v tradicionalni nemški kulturni svet. Zato tudi s »Pisanicami« ni imel nobene zveze in jih nikdar ne omenja. Osebno je bil najprej vezan na Edlingov kult. krog, toda ker je ta krog uveljavljal pomožne šolske knjige v okviru najprimitivnejše ljudske prosvete, v zanosu rokokojskega pesniškega okusa živeči nemški pesnik ni našel zveze s takim delom. L. je čutil predvsem kranjsko domačijsko dolžnost, da skrbi za slavo svoje domovine, da izpričuje njeno nemško kulturno vez s širokim svetom in prosvetljenstvom jožefinskega humanizma. V tem oziru so Sonnenfelsove knjige, zlasti »Über die Liebe des Vaterlandeses«, močno vplivale nanj. V uvodu k svojim »Blumen aus Krain« pravi, da je njegov namen, »prepričati sosede na severu, da v naši nenemški gorati domovini poganja tupatam med trnjem in osatom tudi kaka rožica, katera sicer ne diši po ambroziji, pa morda vendarle ne nápak«. Ob ustanovitvi Academije operosorum vabi Kuralta v krog akademikov, naj posveti svoja dela »blaginji in slavi svoje domovine«, in ga opozarja, da ni »vezan na nobeno vedo in noben jezik«. Njegova docela nemška orientacija se kaže še v istem času, ko misli na nemško tragedijo, da bi v nji obdelal smrt angleškega majorja Andreja, ki ga je dal Washington obesiti, in upa, da mu delo založi Zois.

L.-ova pesniška dela so, po snovi mednarodna, po jeziku nemška. Tu je vplival nanj zopet Sonnenfels, ki je tedaj začel uvajati v spored dun. dvornega gledališča Shakespearea, Lessinga in Goetheja in odpravljal burkasto ljudsko komedijo. Tako se je L. tudi v svojem prvem delu, v tragediji »Miss Jenny Love« (Augsb. 1780) oprl na Shakespearea: »Dajte, da z deškimi koraki stopam, koder je hodil Shakespeare. Pot je spolzka, pri vsaki stopinji je padec. Kdo mi poda roko?« (Str. 2.) Dejanje, ki se godi na Škotskem, je res »črno kot Shakespeare « (Kuraltu 1. jan. 1780); pesnik je pričakoval, da bo knjiga »imela čast biti prepovedana v cesarstvu« (istotam), zato jo je dal tiskati v Nemčiji. Polna je umorov in krvavih spletk, prava baročna natrpanost shakespearske usodne igre z življenjem in smrtjo, in le snovno spominja na Shakespearejevo. Knjigo je posvetil Edlingu, »dem Weiner edler Tränen«. — Tudi pesn. zbirka »Blumen aus Krain« (Lj. 1781) veže dun. liter. okus s starejšimi vplivi. Duhovno zelo neenotna knjižica prinaša najbrž vse pesniške poizkuse od dijaških klasicističnih let do dunajske rokokojske dobe in najbrž tudi iz prvih časov, ko se je vrnil v domovino, skratka vse, kar se mu je zdelo potrebno, da predstavi svojo muzo. Nasproti dunajskemu življenju čuti svojo provincialnost, zato poudarja, da je njegova muza sicer »kmečko dekle in ne zna biti toliko dvorljiva, toda zna zardeti, in sramežljivo zardeti je večkrat boljše; kakor se predrzno zagovarjati« (uvod). Tako imamo poleg popravljene najstarejše dijaške ode škofu Herbersteinu in poleg najbrž tudi iz dijaških let popravljene heksametrsko ditirambne proze »Über die Nutzbarkeit der natürlichen Philosophie (nach dem Englischen)« pesmi, ki kažejo vse drugo kakor kmečko muzo: »Das öde Eiland«, prevod Metastasijeve opere in še razne pastoralne motive; ode po Klopstock-Denisovi psevdoklasicistični maniri, racionalistična duhovičenja v epigramih in čisto rokokojsko lirsko pesem za napev (pri dveh pesmih je uvezana celo kompozicija), ki pomenijo z zaključno pesmijo »Meinem Liedchen auf die Reise« višek pesniškega rokokoja na naših tleh. V tej nemški mednarodni knjižici pa so tudi tri pesmi, ki kažejo na slov. krajevno zvezo. Iz Zakotnikove rokopisne zbirke narodnih pesmi je uporabil narodni pesmi o Pegamu in Lambergarju in o Lepi Vidi (Ljubček se na rajžo spravlja). Prvo je prepesnil v nabrekli heksametrih (Der Turnier zwischen Ritter Lamberg und Pegam), drugo v kitični obliki (Jasmin und seine Braut); pri obeh je dostavil »nach dem uralten Slavischen«. Tretja pesem je v heksametrih prevedena Devova »Ljubezen Jožefa II.« (Pisanice 1780). Na str. 128 navaja v originalu izrek iz Hamleta in pod pesnikovo silhueto je tudi v originalu domislica iz Popea: »Nikar se brezuspešno ne trudimo za izboljšanje.« Da sta bila L.-ova kulturna orientacija in njegov okus res nemško-mednarodna, nam dokazuje pismo Kuraltu (1. nov. 1780), ki mu je sporočil ugodno sodbo nekega Florentinca o njegovi tragediji; L. mu je takole namignil na svoj almanah: »Morda doživimo dan, ki združi nemški okus z laškim.«

Dasi so bili v Academiji operosorum tudi izraziti slov. preporoditelji, zlasti Kumerdej, je bila L.-ova fevdalna usmerjenost in navezanost na Edlinga tako močna, da ga je šele Zois premaknil v drugo smer. To se je zgodilo, ko je razpadla akademija in se je v Zoisovi hiši začelo snovati izrazito prosvetljensko preporodno središče. L.-ov preokret je postal tako oster, da nameravane tragedije o majorju Andreju ni dovršil in da je pokupil proizvode svoje nemške poezije ter jih uničil. Kmalu se je začel tudi skoraj dosledno podpisovati s slovensko obliko »Linhart« (pri Kuraltu od 6. maja 1784 dalje).

V Zoisovem preporodnem krogu je L.-ovo delo našlo razmah in svojo narodno ceno. Spočetka je kot izrazit muzikalen talent pomagal Zoisu pri prirejanju slov. arij za italijanske pevce; tak najstarejši poizkus bi utegnila biti pesem, ki jo je 1781 pel lj. kanonik Ricci na Dunaju Metastasiju in je ital. pesnik in komponist pohvalil blagoglasnost slov. jezika (Kidrič, Dobrovský 45 in Zgod. 235). Iz poznejše dobe se je ohranil tak originalen L.-ov kuplet, ki se je najbrž deklamiral ob benefici igralke Deimerjeve 8. febr. 1791 in so ga delili na posebnem listu: »Fantje! En lep cvet je ta, kar kol ljubezen da.« Z veliko vnemo je sodeloval pri zbiranju Zoisove slavistične knjižnice, zlasti mu je pomagal pri iskanju Smotrickega (Kuraltu 18. febr., 30. sept., 20. nov. 1785, 8. dec. 1786, 13. marca 1787). Že 26. maja 1784 se veseli, da se budi jutro slov. književnosti. Tedaj je bila že tudi dozorela zamisel njegove zgodovine, največjega idejnega dela slov. preporoda. Isti čas je naprosil Kuralta, da bo prevzel sitnosti z dunajsko cenzuro. L.-ovo delo je zorelo ob Schlözerju, Adelungu, zlasti pa ob Gottliebu Antonu (Erste Linien eines Versuches über der alten Slaven Ursprung, Sitten, Gebräuche, Meinungen und Kenntnisse, Leipzig, I. Del 1783, II. del 1789); bil je tudi prvi pri nas, ki je navajal Dobrovskega (Kidrič, Dobrovský 135). »Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Österreichs« je prva kritična in prosvetljena zgodovina Kranjske in Slovencev; ne pripoveduje več zgodb o vladarjih in vojnah niti ne deli posameznih dob po veri, ampak odkriva zgodovino narodov, predvsem zgodovino avstrijskih južnih Slovanov. I. del (Lj. 1788, 444 str.) je bil dovršen in zaključen s predgovorom 1. maja 1786. Vvezan mu je ptolemejski zemljevid Kranjske in sosednih pokrajin ter načrt stare Emone. Obravnava najstarejšo dobo, ljudsko naselitev v naših krajih do prihoda Slovencev. II. del (Lj. 1791, 368 str.) razpravlja o usodi Kranjske od naselitve Slovencev do prihoda Frankov in ima zemljevid stare Karantanije in preglednico slovanske abecede. Celó posvetilo grofu Gaisrucku ima močan narodni in domovinski poudarek: »Vaši prevzvišenosti je izročena usoda naroda, čigar zgodovino podajam … previdnost Vas je poslala, da povzdigujete njegovo srečo. Na poti do tega vzvišenega cilja se bo Vaša prevzvišenost z milostnim očesom ozrla na prizadevanje uradnika, ki mu ljubezen do domovine narekuje delo preko okvira njegovih uradnih dolžnosti.« — Vpliv franc. enciklopedistov je očiten (že v pismu po 15. maju 1781 vzklika ob svojem predavanju o Lykurgovi ustavi: »Predmet je velik in vreden Montesquieuja!«); zanima ga »razvoj človeštva na tem majhnem koščku Evrope« in raziskuje »vpliv dogodkov in meščansko življenje prebivalcev«; poleg kritične presoje vseh svojih virov, pri katerih najresneje zavrača praznovernosti in čudeže, se opira na naravo samo. Zato se ozira tudi na okoliščine pri drugih narodih, zakaj »red in zveza vladata v vsej naravi, vzroki rode posledice, vzrokov pa, zakaj je narod postal to, kar je, in ne kaj drugega, ne najdemo vedno pri narodu samem, ampak jih je večinoma iskati pri drugem narodu« (Uvod I). Glede verstva upošteva zgolj filozofske nagibe vernosti. — Uvod v II. del je izrazita manifestacija slov. orientacije. Dovolj umerjeno sicer (po Schlözerju) ponavlja argument o slavni preteklosti Slovanov in njihovi razširjenosti, kar se je vleklo pri nas že izza humanizma preko Bohoriča (gens antiquissima et universalissima), in pravi, da so najbolj razširjen narod in da so ustvarjali in razdirali države, še preden sta Rim in Bizanc vedela zanje; »noben narod ne zasluži v toliki meri pozornosti zgodovinarja, filozofa in državnika, ko Slovani«. Njegova politična bistrost, stvarnost in slovanska zavest mu takoj narekuje nov poudarek, da tvorijo Slovani v Avstriji večino in bi se prav tako morala imenovati slovanska država kot Rusija. Treba je pomisliti, kaj pomenijo milijoni Slovanov »za Avstrijo in kaj lahko zanjo postanejo!!!«. L. je prvi javno naglasil polit. avstroslavizem, ki ga je za njim posnel in uveljavljal Kopitar. — Na istem mestu tudi zavrača napačno rabo imena Ilirec; polit. pojmi »ilir. narod«, »ilir. Jezik«, »ilir. dvorni urad« so mu napačni, ker Ilirije ni več, saj so njeni prebivalci že izza 6. stol. Slovani in nimajo s prejšnjimi prebivalci ničesar skupnega. Na mnogih mestih tega uvoda ostro zavrača Slovanom sovražne zgodovinarje, n. pr. Gebhardija (Geschichte aller -Wendisch-Slavischen Staaten, Lüneburg 1790), ki je v predgovoru zatajil Slovane (Slovence) v Notranji Avstriji, ki so kljub tujemu gospodstvu ohranili svojo prvotno narodno samobitnost. — Svoj II. del je L. oprl predvsem na slov. jezik, primerjavo slovanskih jezikov, njihovih šeg in navad, zato se je pripravljal nanj tudi z jezikovnim študijem in si dopisoval s K. G. Antonom v Gorlicah, čigar delo je uporabljal, ko je sklepal iz jezika na zgodovinska dejstva. Mnogo sta mu pomagala tudi F. A. Breckerfeld, grajščak v Starem gradu pri Novem mestu, in Kumerdej, dokler je bil še v Lj. Drugi del zgodovine navaja tudi 135 naročnikov, večinoma župnikov, grajščakov in grajščinskih oskrbnikov; pri izdaji ga je izdatno podprl Zois. Končno je v L.-ovi narodni zavesti in Zoisovi pobudi dozorela tudi misel manifestacije za slov. gledališče. L. 1789 je L. priredil po komediji dun. dramatika Jos. Richterja Die Feldmühle »Županovo Micko«, ki se je igrala 28. dec. istega leta v lj. stanovskem gledališču. Igralci so bili diletantje iz tedanje preporodne slov. družbe (Tulpenheim: tovarnar Desselbrunner, L.-ov sošolec; Sternfeldovka: ga. pl. Garzarolli, žena kanclista Fr. pl. Garzarollija; Monkof: L.-ov svak kirurg Makovec; Jaka, župan: advokat dr. Mrak; Micka: Linhartova žena Jožefina; Anže: advokat dr. Piller; Glažek; advokat dr. Fr. Repič; šepetavec je bil L. sam). Predstava se je vršila v korist ubogim in se je posrečila kot izreden narodno probuden dogodek. LZg 29. dec. 1789 je v pohvalo igravcem in pisatelju še posebej poudarila: »Ves narod je ponosen na vas in vas bo ovekovečil v zgodovini svojega slovstva in rekel: Ti so bili, ki so položili temelj, da se spopolni materni jezik, in ki so dosegli, da je sposoben tudi za oder.« O igri pohvalno govori tudi Merkov LW. Igra se je ponovila 1790 z istimi sodelavci, enega igravca je nadomestoval grof Fr. Hohenwart. To leto (1790) je izšla igra v tisku, za njo pa nova komedija »Veseli dan ali Matiček se ženi« — prireditev Beaumarchaisove »La folle journée ou le mariage du Figaro«. Izrazito franc. predrevolucijsko igro je L. prav tako mojstrsko ponašil kakor Županovo Micko. Zamotano rokokojsko spletko, ki izpodnese zgodovinsko fevdalno zablodo ius primae noctis, je zelo poenostavil in spremenil tako, da se veternjaški in ljubosumni baron Naletel osmeši, Matiček pa srečno oženi. Več oseb je črtal in dejanje zelo približal domačim razmeram. Revolucionarna ost igre je prešla v kritiko domačih sodnih razmer, Figarov prevratni samogovor je nadomestil s krajšim domačim, a nič manj revolucionarnim Matičkovim govorom, da po človeško slab gospod ni več kakor služabnik: »Z baronom? — je li kaj boljši od mene? — Vzemi mu denarje, rod, ime; potegni to prazno odejo razenj in postavi ga tje — človeka samega na sebi — in ni ti vreden, da bi on meni služil« (V. 3). Tudi kupleti v igri so vsebinsko neodvisni od originala; oblikovno je zanimiv zlasti sklepni prizor, zgrajen na operni igri med posameznimi osebami in zborom. Ali je L. prirejal iz samega originala, ali je imel pri rokah že kako dun. odrsko prikrojitev »Figara«, kakor meni Grafenauer (Zgod. novejšega slov. slovstva 1909, 19) in za njim Wollman (Slovinské drama 20), se ne da ugotoviti. Operni značaj kupletov in velika sorodnost z librettom v poznejši Mozartovi operi govore morda bolj kakor Matičkove besede (I. 8) v prilog tej domnevi, toda L.-ova mojstrska podomačitev s tem ni nič zmanjšana.

Čim bolj je L. zorel v slov. preporodni miselnosti, tem bolj se je sam vezal s Zoisovimi načrti in oba preporoditelja sta drug drugega dopolnjevala. L.-ovo delo je začelo dobivati organsko narodno smer in je seglo od specialnega zgod. študija v vsa področja. Napredovanje Kumerdejeve slovnice je imel stalno pred očmi, prav tako Japljev-Kumerdejev prevod sv. pisma; dasi to delo ni ustrezalo njegovemu življenjskemu nazoru, mu je le prepočasi napredovalo. Ko je sredi 1791 Edling sestavil načrt za nekako »ilirsko enciklopedijo«, je L. v pismu Kuraltu 31. avg. to obsodil kot učenjaško mazaštvo in zavrnil kot Pohlinovo in Schweighoferjevo delo (L. imenuje Schweighoferja, ki je bil dvorni advokat: ilirskega agenta). Po Kumerdejevi vrnitvi v Lj. 1792 je trojica Zois, L. in Kumerdej obrnila svoje načrte v ljudsko prosvetljevanje; z Japljem vred so začeli misliti, da izboljšajo tip najbolj dostopne ljudske knjige, pratiko. L., ki je že 1792 prevedel za kmete Wolsteinove »Bukve od Kug inu Bolezen Goveje Živine, tih Ovac inu Svin«, se je z vso vnemo zavzel za Pratiko, katero so izročili Vodniku. Kljub temu, da je pripravljal gradivo, da nadaljuje svojo zgodovino, in da je pomagal Kumerdeju pri predelavi njegove slovnice v zmislu Adelunga in Dobrovskega, je presojal skupno s Zoisom Vodnikove prispevke za Pratiko, ocenjeval in popravljal njegove pesmi, prevzel pogajanja za založbo, opravljal tiskarniško korekturo Vel. Pratike in tudi sam hotel prispevati posnetek najvažnejših poglavij iz svoje Zgodovine. Sam je mislil na izdajo male pratike. Njegova smrt je docela spremenila smer slov. prosvetljenstva in podrla marsikak načrt.

Poleg osebnih zvez, ki jih je imel s svojimi zaščitniki, zlasti Edlingom in Zoisom in prvim službenim predstojnikom škofom Herbersteinom, je bil L. v središču tedanje lj. učene in meščanske družbe. Dobro razmerje z Edlingom je ohranil do konca, toda mladostno navdušenje in popolna vdanost sta se s časom ohladila, da je trezneje presojal moža, »ki ga je treba vedno opazovati, ker ne dela smotreno«; tudi njegove naklonjenosti pozneje ni brezpogojno priznaval (Kuraltu 9. avg. 1791). Pri Herbersteinu se je razmerje 1783 docela skalilo in sovražno končalo. Tačas je mnogo občeval z bogoslovnimi profesorji na liceju, zlasti s Pogačnikom ter Nemcema Zieglerjem in Knauerjem. Ohranil jim je ves čas zvestobo, dasi se po idejah ni strinjal z njimi. Svojemu najstarejšemu prijatelju Kuraltu je 1781 pripravil pot v domovino. Vsi trije, Ziegler, Kuralt in L. so mnogo zahajali v Makovčevo in Kumerdejevo družino. Dasi je prijateljstvo s Kuraltom ostalo do konca, se zdi, da se je v Lj. za nekaj časa skalilo, ker ga L. po odhodu iz Lj. vika, in tudi proti koncu se je najbrž ohladilo, ker so pisma zelo redka. Prijateljstvo ga je vezalo z Ljubljančanom zdravnikom Kneejem, ki je moral iz Lj. in si je želel k lj. fizikatu ali sploh na Kranjsko, o čemer ga je L. naravnost ali po Kuraltu stalno obveščal. Pisma Kuraltu navajajo celo vrsto oseb meščanskega, zlasti pa duhovskega stanu, s katerimi je bil L. bodisi v službenih ali osebnih zvezah. Izmed duhovnikov janzenistične smeri je ostal v tesnejših stikih najbrž samo z Japljem in Gollmayerjem.

Čim bolj je zorela L.-ova preporodna zavest, tem bolj je stopala v ozadje družba iz nekdanje akademije in tem širša je postajala tista njegova meščanska družba, ki se je zavedala svojega slov. porekla in tudi praktično manifestirala zanj. Ko je L. poleti 1791 bival s svojo družino kot Zoisov gost na Brdu, ga je obiskovala številna družba (imena gl. Kidrič, Zgod. 262). Poseben krog, izven teh meščanskih zvez, je bila učena družba pri Zoisu; v nji je bil prirodopisec Hacquet, pozneje je prišel klas. filolog Penzel; tam se je ok. 1793 našel tudi Vodnik.

Kot osebnost je bil L. naš najizrazitejši in najdoslednejši svobodomiselni prosvetljenec. Svojo svobodomiselnost je znal združiti z zunanjo toleranco in humaniteto; njegova družabna odvisnost ga je k temu naravnost silila. Wurzbach ga označuje kot mehko, pesniško naravo. Pisma Kuraltu so kljub časovni maniri in precejšnji narejeni vznesenosti polna nežnosti in kažejo našega najznačilnejšega rokokojskega človeka; pozneje udarja iz njih duhovit, velikokrat zelo piker in neusmiljen realizem. Njegov odhod iz samostana se je izvršil odločno, toda svojih misli ni vsiljeval in ni hotel osebno vplivati. O svojem odhodu je želel, da se ne govori (Kuraltu 21. nov. 1778); »vedno mislim sam pri sebi, da zamenja samo obleko, ne pa srca, kdor gre iz samostana« (23. dec. 1778); šele ko je tudi Kuralt izstopil, mu je jasno povedal: »Zapustil si gledališče, kjer nisi igral najboljše vloge … Bil si poštenjak, imel si duha, tega pa ne trpe hudobni komedijantje tam, ki imajo izključno pravico do zlobnosti in nevednosti« (5. febr. 1780). Samostan mu je nevredno suženjstvo, zunaj je srečno življenje in lepi svet. Dunajsko življenje je njegovi svetni naravi dalo novega poleta in Jožefovo prosvetljenstvo je našlo navdušenega občudovalca. »Na Dunaj pojdeva in videla bova najboljšega vseh cesarjev« (nedatirano iz 1780); vse cerkveno politične reforme so mu »dejanja, vredna Jožefa«. Največji dokument njegovega prosvetljenstva in humanizma je pozdravni govor ob otvoritvi akademije 1781. Ta dogodek mu je »korak k resnic«, »prehod iz mraka v jasno luč, herkulski prehod«; namen vsega dela naj bo: »prosveta našega naroda«. Svoj govor je sklenil z vzklikom: »Imamo svobodo mišljenja in Jožefa na prestolu!« (Steska, IMK 1900, 92–3). — Spočetka je bil navdušen tudi za škofa Herbersteina. Njegova služba v škofiji se je začela tik pred objavo tolerančnega patenta in ko je škof pripravljal znamenito nem. pastirsko pismo duhovnikom in ljudstvu zaradi Jožefovih reform in je osnovna misel tega pisma toleranca, saj brani celo stavek, da »ima vsakdo prirojeno pravico, držati se tiste verske stranke, ki se mu po njegovi uvidevnosti in vestnem proučavanju zdi prava«. Toda kmalu je bil tu prelom tako oster, da so L.-ova pisma polna priimkov in škodoželjnosti, kakor: apostolski norec, infulirani noroglavec (30. sept., 10. nov. 1783; 6. maja 1784), zlasti v škofovi bolezni in ob njegovi smrti ne pozna lepe besede (18. febr. 1785; 13. marca 1787; 4. jun. 1788). Prav tako je ugodno sodbo o Brigidu spremenil v omalovaževanje (4. jun. 1788; 9. avg. 1791). — Svojo svobodomiselnost je jasno označil Kuraltu 10. nov. 1783, ko je odšla iz Lj. njegova družba bogosl. profesorjev: »Dasi bi bil lahko vesel, da smo se odkrižali njihovih bogoslovnih robantenj in razmotrivanj o grehih (Sündenmacherei), mi je žal zanje kot ljudi. Naš Pogačnik je bil vendarle dober in pošten človek.« Glede prevoda sv. pisma piše, da si ga kot človek ne želi, ker ne ve, ali branje sv. pisma človeka osrečuje — kot Kranjec in ljubitelj jezika misli seveda drugače (18. febr. 1785). Ko so po procesu proti prof. Novaku, kjer je bil L. zapisnikar, odpravili na liceju filozofijo, piše: »Nikdar nisem bil Novakov zaupnik in tudi nikdar nisem zagovarjal nesmrtnosti svoje duše, nikdar nisem bil prijatelj Novakovih nasprotnikov — toda meščan in človek sem — in zato me v dno moje uboge duše boli, da se zaradi pričkanja med peščico nefilozofičnih profesorjev filozofije zapre nadebudni mladini v vsej deželi pot do filozofije. Vrhu tega niso bili niti domačini, ampak tujci, ki so jedli naš kruh« (20. nov. 1785). — Njegovo jožefinsko navdušenje je v drugi polovici 80. let popustilo, slov. preporoditelj je uvidel, da je centralizem s svojo cenzuro in birokratizmom velika ovira, saj je že 28. jun. 1784 priznal, da leži peščica naše književnosti na tleh, ker mora vse v dunajsko cenzuro. Ker mora tudi Kumerdejeva slovnica, ne bo zagledala nikoli belega dne. Kljub izraziti fevdalnosti, ki mu jo je vcepila njegova vzgoja in so jo zahtevale tudi njegove zveze, je v njem počasi prodiral meščanski nazor, ki je pustil vidne sledove v »Zgodovini« in »!Matičku« (monolog V. 3). Višek fevdalnega čuvstvovanja, ki pa obrača ost proti prejšnjemu jožefinskemu centralizmu, je spomenica dež. stanov l. 1790 (gl. Radics, LZ 1893, 88) — toda to delo je bilo naročeno in ni toliko izraz L.-ovega osebnega mišljenja. V splošnem je ostal vedno zvezan z višjo družbo in kakih demokratičnih potez ne najdemo na njem. Krstna knjiga v lj. stolnici ga pri prvi hčeri imenuje »nobilis dominus«.

O njegovi izredni izobrazbi nam največ pove Zgodovina, ki kaže načitanost in veliko orientacijo v klasični literaturi; še močneje so vplivali nanj sodobni zapadni misleci, vendar se podrobno ne da ugotoviti, ker nam je njegova knjižnica večinoma nepoznana. Kot izrazit jezikovni talent se je že v Lj. in Stični dobro priučil francoščini (pisma Kuraltu so v dun. dobi vsa francoska); na Dunaju se je ukvarjal tudi z angleščino. Njegovo dovršeno nemščino povzdigujeta ocenjevavec I. zv. njegove Zgodovine (Allg. deutsche Bibl. 1790, 92. zv.) in Zois (Vodniku 4. okt. 1795). Slovanske jezike je za gradivo Zgodovine mnogo študiral — za njegovo knjižnico sta izkazani češka in dolnjelužiška slovnica (Kidrič, Dobrovský 136).

Po silhueti v »Blumen aus Krain« je bil krepke rasti, morda celo nekoliko debelušen. Svojo moč šaljivo popisuje v pismu Kuraltu (18. avg. 1780), da je pred kratkim padel z voza in komaj ušel smrtni nevarnosti. On in zemeljska obla sta trčila drug ob drugega. Toda kljub vsej svoji moči zemlje ni mogel raniti.

Njegova smrt je sicer prišla nenadoma, vendar ne tako naenkrat, da bi ne bil mogel umreti cerkveno. V tem se dopolnjujeta Zoisovo poročilo Vodniku, »da se ni zgodil noben pogrešek ali nedostatek človeške pomoči«, in Pohlinovo (Bibl. Carn.), da je »izdihnil z blagomiselnim ter nespremenljivo stanovitnim duhom svoje vesti in prepričanja«. Ali je bil član prostozidarske lože, do danes še ni dokazano, vendar zelo verjetno. Kopitar ga v svoji avtobiografiji (Kleinere Schriften, 9) imenuje »Freimaurer«, toda v času, ko mu glede svetovnega nazora več ni mogel biti pravičen. Od 1792 je bila v Lj. loža, njen član je bil tudi L.-ov prijatelj, stolni pridigar in poznejši šentjakobski župnik Pinhak. Vendar nam njegovi zadnji trenutki predvsem izpričujejo doslednega in trdnega racionalista, ki je v svoji deistični ravnodušnosti sprejel smrt brez cerkvenih tolažil, ali pa tudi njegova okolica očitno ni poskrbela za to, kakor pravi Pohlin, »ne da bi ga bili njegovi bratje in zvesti prijatelji količkaj pregovorili k boljšemu«. Mnogo nam pove tudi dejstvo, da je oblast vsako žalno manifestacijo prepovedala, cela nagrobnik (Zois Vodniku 4. avg. 1795). — Tudi Vodnik je pripravljal daljšo epsko pesnitev, da proslavi L.-a kot zgodovinarja. Šele dunajski Annali 1808 (Intelligenzblatt) so prinesli prvo njegovo biografijo. Tam se že omenja lat. epitaf, ki so ga ohranili tudi »prijatelji«, ko so mu 1840 pri Sv. Krištofu postavili nov nagrobnik s Prešernovim slov. posvetilom.

Iz književne zapuščine in knjižnice se nam je malo ohranilo. Vso zapuščino je imel v varstvu lj. župan Ant. Podobnik, dokler se ni že jeseni 1795 razprodala na javni dražbi. Tri knjige so prešle v Zoisovo knjižnico. Izmed rokopisov se je ohranilo samo gradivo za nadaljevanje Zgodovine.

Usodo svojega prvega književnega dela je L. deloma sam odločil; po svoji kult. preusmeritvi je namreč pokupil obe nem. knjigi in ju požgal. Tragedija »Miss Jenny Love« se je ohranila samo v enem izvodu v nac. knjižnici na Dunaju (Kidrič, ČJKZ I, 215), »Blumen aus Krain« ima drž. knjižnica v Lj. v dveh izvodih. Obe knjigi sta v nem. književnosti ostali neopaženi.

Drugačen odziv je imelo njegovo poznejše delo. Prvi del njegove Zgodovine je našel v Allg. deutsche Bibl. 1790, zv. 92, toplo priznanje; nasprotno je zelo kritično in ostro oceno prinesla Jenaer allgem. Literaturztg. 1797, II. zv., 142, ki nasproti prvemu delu zelo povzdigne drugi del. Ocenjevavec želi, da bi se delo ponatisnilo, saj je »menda manj znano, nego je bilo splošno vredno«. (Že prejšnje leto je najbrž L.-ova vdova sama poskusila z novim naslovnim listom »Nürnberg 1796«, da obe knjigi razpeča kot izdajo za Nemčijo – Grafenauer, Zgod. novejšega slov. slovstva 1909, 16). Zoisov krog je gotovo ugibal, kdo bi Zgodovino nadaljeval; Kopitar 12. hov. 1808 piše Zoisu, da ima Dolinar (Tomaž) gradivo, s katerim bi lahka nadaljeval L.-ovo delo (korespondenca med Zoisom in Kopitarjem, last dr. Iv. Prijatelja).

Obe L.-ovi igri sta postali temelj slov. dramatiki in gledališču. Že sodobno občinstvo je videlo v »Županovi Micki« žive obraze domačega življenja. Kopitar (Gramm. 1808, 295) pravi o njegovih prireditvah, da sta edina vredna spomenika naše posvetne književnosti, zahteva pa boljšega jezika; pozneje (Kleinere Schriften 1857, 9) je celo pikro in sovražno označil njuno slovnično stran. »Veseli dan ali Matiček se ženi« je nekoliko popravljenega ponatisnil 1811 Vinc. Franul de Weißenthurn v II. delu svojega »Saggio grammaticale italiano-cragnolino« (200–347). Pri izdaji je sodeloval Vodnik, Kopitar pa je delo grajal zaradi tiskovnih napak. Tudi Jan. Primic je pripravljal v Gradcu novo izdajo komedije. Prvi je kritično ocenil in povzdignil obe igri M. čop; posebno hvali samostojnost v prireditvi in uporabo resničnega narodnega življenja (Šaf. I, 29, 85). Celotno L.-ovo delo si je duhovno osvojil Prešeren, zato je že 1833 pripravljal s Kastelcem ponatis obeh iger (Čelakovskemu 14. marca), načrt je izvedel šele Smolè, toda izšel je samo Matiček 1840 v Prešernovi redakciji. »Županova Micka« se je igrala 6. jul. 1848 v lj. gledališču, naslednje leto 24. jan. pa »Matiček«, ki so mu v kupletu pridejali tudi kitico o slov. univerzi. Dočim je »Županova Micka« prešla v spored vseh prireditev v dobi narodnega prebujenja in pobudila prve tipe naše starejše narodne igre, se je »Matiček« manj uprizarjal. Obe igri sta v teku časa dobili različno priložnostno primes, tako po Bleiweisu in po Govekarju (Talija 1905). Po izvirnih tekstih je obe igri v 4. izdaji priredil J. Šlebinger in ju opremil z zgodovinskimi pripombami (Oder 6. zv., Lj. 1923). — Prim.: Župnijske matrike v Radovljici; Izvestje lj. jezuitske gimn. (Nomina in arena literaria victorum) za l. 1769, 1770, 1772 v nar. muzeju v Lj. in knjiž. klasične gimn. v Lj.; rojstna matrika lj. stolne župnije; mrliška knjiga istotam; Protocollum Academiae Operosorum v nar. muzeju v Lj.; mestni arhiv v Lj., fasc. 2; Instanzkalendar f. das Herzogt. Krain 1793 in 1795; Pohlin 33; Vodnikova avtobiografija v Vel. pratiki 1795; Nachrichten von früher verstorbenen Gelehrten (Neue Annalen 1808, Intelligenzblatt 127 in dalje); J. Zupan, Kranjski Plutarčik (KČ I); Prešeren, Napis na L.-ovem grobu; Čop pri Šaf. I, 28–9, 85; Jellouschek, Die Stadt Radmansdorf (Carn. 1844, št. 64, str. 280); Baron Žiga Zois (Bleiweisov Koledarček 1855, 22); E. H. Costa, Biograph. Skizze (Vodnikov spomenik 1859, 4); P. Peruzzi, Vodnik und seine Zeit (istotam 11), Zoisova pisma Vodniku (istotam 45–62); Jellouschek, ekscerpt iz predavanja, Nachrichten über die Herstellung des gegenwärtigen Schulgebäudes (MHK 1860, 93); Über ein unser Krain betreffendes Manuskript in der Handbibliothek Sr. Majestät des Kaisers (MHK 1862, 40); 100 Jahre der Laibacher Bühne (BK 1865, 66–7); Wurzbach XV, 213; Jesuiten in Krain (LT 1869, št. 112, 113); Dimitz IV, 216–26; Marn XXII, 63–7; Trstenjak, Slov. gledališče (Lj. 1892, 26–9, 37–8); Radics, A. L., LZ 1893; Vrhovec, L.-ova hiša (IMK 1894, 127–8); isti, A. L. kot dijak (IMK 1895, 122–4); Stoletnica L.-ove smrti (LZ 1895, 450–1); Apih, Ustanovitev nar. šole na Slov. (LMS 1895); Steska, Academia Operosorum (IMK 1900, 90–4); SN 1898, št. 289; Radics, Licejsko poslopje v Lj. (LZ 1902, 697); S 1905, 18. dec.; 150. rojstni dan prvega slov. dramatika A. L.-a (Slovan 1905/6, 30–2); DS 1906, 115; M. Pirnat, LZ 1906, 48 do 52, 87–93; Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva (Lj. 1909, 15–20); Gruden 1048; L.-ova korespondenca Kuraltu, ZMS 1912; Grafenauer, Vodnikova Ilirija oživljena, slavospev na slov. zgodovino (DS 1917, 84–7); isti, Val. Vodnik – pesnik (KK XXII, 104 do 169); Kidrič, Franc.-ilirska loža (Slovan 1914, 11); isti, Primerek L.-ove Miss Jenny Love (ČJKZ 1918, 213–4); Prijatelj, Duševni profili naših preporoditeljev (LZ 1921, 204, 217–22, 263); Žigon, Prešernova čitanka 1922, 142, Kronološki pregled 49; Šlebinger, Županova Micka, Veseli dan ali Matiček se ženi, s pripombami k novi izdaji (Lj. 1923, Oder 6); Omerza, A. T. L. in slov. nar. pesem (ČZN 1923, 47–51); Wollman, Slovinské drama 18–22; Pirjevec, Slov. maže (Celje 1927, 53); Alf. Gspan, S 28. dec. 1926; isti, A. L., njegova jezikovno-kulturna preorientacija in njegov pomen (Svetosavska nagrada lj. Univ. 1927 – v rokopisu, ki združuje skoraj vse dostopne vire); Kidrič, Dobrovský 109, 241; isti, Zgodovina 200, 217–22, 224–7, 233–4, 272–3, 245–6, 259, 261–3, 267–9, 272–3, 279–81. – Slika: Kauperzova silhueta v Blumen aus Krain, posnetek v ASK 5. Kr.

Koblar, France: Linhart, Anton Tomaž (1756–1795). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi330432/#slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine