Slovenski biografski leksikon

Prešeren Janez Krst., prvi preds. akad. operozov, kanonist in pesnik, r. ok. 9. jun. 1656 (po osebnem krst. listu iz leta 1674), ali leto poprej (po drugih navedbah) v Hrašah pri Lescah kot sin kmet. staršev, u. 28. sept. 1704 kot stolni prošt v Lj. Sorodnike je imel v Radovljici (družina Peer, pozneje vikar Marko Prešern in šolani brat Janez Jurij, uprav. prošt. nadarbine), kjer je bila župnija, zato v virih redno: Radmanstorfensis. Končal je 1674 šole v lj. jezuit. koleg., kjer je daleč prekašal vse sošolce in si za vse življenje pridobil dva prijatelja: svojega predstojnika p. Janeza Mejaka (Meiak) in takratnega dež. glav. kneza Seifrida Eggenberga, ki je bil navzoč ob razdeljevanju spričeval na koncu leta. Po tako uglajeni poti do študija je na Dun. z lahkoto dosegel akad. nasl.: dipl. spričevalo kot magister in dr. svobodnih ved (26. avg. 1677), nato 3 leta odlično študiral teol., prekinil študij (morda zaradi kuge na Dun.), dobil dovoljenje za ordinacijo pri poljub. škofu (9. aprila 1680) in dimisorij iz lj. škof. (20. dec.). Dun. univerza ga vendar kljub počastitvi (podelila mu je verjetno naziv »poeta laureatus«) ni mogla prikleniti; odšel je kot dvorjan (Hofmeister) kranj. rojaka bar. Sigm. Apfaltrerja nadaljevat svoje jurid. in teol. študije v Salzburg na benedikt. univ., katere kritične metode je više cenil od ozke spekulativnosti jezuitov. L. 1681 (27. apr.) je prom. za dr. teol. pri prof. Jožefu Mezgerju, sodelavcu J. Mabillona, in se kljub slovesu, da »učeni Kranjec« obvlada reševanje najtežjih vprašanj z obilnim znanjem in nenavadno umsko ostrino, še spopolnil v Franciji, Nemčiji in Italiji ter neznano kje in kdaj dosegel doktorat obojega prava. V tem času je nedvomno že bil v službi pri sekovskem škofu Jan. Ernestu grofu Thunu, sorodniku kneza Seifrida Eggenberga, prevzel vodilno mesto pri škof. upravi in se naselil v Grafenwerthu (Fr. Richter), a že najkasneje 1683 postal kanonik »D. M. V. ad Nives« in svetovalec salzb. nadškofa Maks. grofa Kuenburga, 1685 konzist. svet. in vodja nadškof. knjižnice ter odlično opravil zaupna diplomat. poslanstva na bav. in brandenb. dvoru. Ko je nasledniku kard. Kuenburga (u. maja 1687) J. E. Thunu rešil spor med nadškof. in dvorom, ga je nadškof v zač. 1689 poslal v Rim, da uredi stoletno, zaradi habsb. dvorne politike zelo kočljivo pravdo med Salzburgom in Passauom, ki se je hotel osamosvojiti. P. je z izredno spretnostjo razorožil passauske zastopnike, pokazal, da s pravnimi in zgodov. dokazi ni mogoče doseči osamosvojitve Passaua, in dosegel, da je cesar 1692 odredil, naj se razpravljanje začasno ustavi. Zaradi P.-ovega objektivnega stališča tudi do dvora njegova zmaga v Rimu ni bila dokončna. (Dvor je zadevo 1693 znova sprožil in s političnim pritiskom dosegel eksempcijo Passaua 1728, ko je bil dvorni eksponent Harrach salzb. nadškof.) P. je do svoje smrti zasledoval ta proces in ves čas pomagal Thunu. P.-ovo bivanje v Rimu, kjer je kljub ogromnemu delu, ki ga je terjala pravda, in zelo šibkemu zdravju študiral še metropolitansko pravo, je višek njegovih uspehov in konec njegovih napredovanj. 7. avg. 1692 je bil »per procuratorem« instaliran za lj. prošta, da bi njegove blesteče sposobnosti pridobili domovini. Ker je bil P. tedaj še v Rimu, mesto prošta pa dotlej pridržano samo vis. plemstvu, so mu tekmeci, katerih vodja ali orodje je bil dun. dvor. konjušnik (Oberstallhneister) grof Harrach, s silnimi intrigami poskušali preprečiti nastop nove službe. P.-a, ki je dva klevetniška pamfleta zoper sebe z dopisi v Salzburg in na dvor ne le ovrgel, temveč z mojstrsko analizo odkril tudi pisca (Raffaellini), je salzb. nadškof. sodišče 9. sept. popolnoma rehabilitiralo in mu odprlo pot v Lj. Da bi neljubo zadevo dokončno zabrisali, je P. dobil najvišja odlikovanja (od. pap. kurije naslov apost. protonotar, od ces. dvora pa palat. grof). — Kot lj. prošt (od nastopa konec nov. 1692 do smrti) je P. imel priložnost, da samostojno postavlja in rešuje naloge: v stol. kapitlju, kjer je prevzel posle ekonoma in spravil v red njega razrvane pravne in gospodar. zadeve, je odstranil vse samovoljnosti ter s svojo avtoriteto dosegel, da je odslej kapitelj nastopal enotno na zunaj in znotraj. L. 1703 je ustanovil P. poseben beneficij (kapl. mesto) pri stolnici. V stremljenju, da bi Lj. uvrstil med priznana kulturna in umetn. središča, je 1693 po ital. zgledu v svojem stanovanju (Pred škofijo št. 9, »proštija«, ki jo je okusno prezidal) ustanovil prvo Academio operosorum, katere člani, pomembni jav. delavci (zgod. Jan. Greg. Dolničar, numizmatik Jan. Štef. Florjančič, zdravnik Marko Gerbec, astronom Jan. Jur. Gottscheer), so se tu zbirali k znanst. in umetn. (1699 so sprožili in izvedli zidavo nove stolnice v baroč. slogu; glasb. B. Höffer pa je 1702 na P.-ovo pobudo zasnoval Academio Philo-Harmonicorum) razgovorom pod dosmrtnim predsedstvom P.-a samega. P. jih je s svojimi zvezami predstavil tudi tujini in jim preskrbel rnednar. priznanje, da so se v lj. akad. vpisali tudi člani iz drugih dežel (Pavel Ritter-Vitezović). Sam se je bavil poleg retor. deloma s pesništvom in genealogijo, a se zanimal tudi za slov. jezik (edini pri nas ohran. primerek Megiserjevega slovarja nosi P.-ov ekslibris) ter zbiral knjiž. dela za prvo javno knjižnico pri stolnici (ust. list. 30. maja 1701; dan. semeniška). Pomemben za Slov. je bil P. še s tem, da je testamentarično ustanovil dij. štipendije (glavnica zanje je bila 17. apr. 1701 kupljena desetina thurnovske graščine v vaseh Selo, Zabreznica in Vrba), ki so omogočile študij celi vrsti Prešernov in drugih rojakov, in ki jih je dokončno uredil proštov brat Jurij P. (gl. čl. Prešeren II, č). Marca 1699 je bil izvoljen v stanov. odbor kot predstavnik prelatske klopi, 1700 kot podpredsed., od 30. maja 1703 do konca leta pa kot predsed. P. formalnega plemstva ni imel (Kidrič), vendar srečavamo v pismih nanj redno pridevek »von« Preschern ali »dem Würdigen Edlen unsern Geheimen Rath«, ki ga opravičujejo njegovi akadem. naslovi ali članstvo (od 15. maja 1695) Družbe Zedinjenih (societas Unitorum — bratovščina sv. Dizme), pridržano samo plemičem, naslov tajni svet. salzb. knež. (23. maja 1693), palat. grof in funkcija kapit. prošta, ki ga je uvrščala med prelate. — P.-ovo službeno in pisateljsko delo razodevata izredno prožno sila duha, ki s širokim pregledom obvladuje snov in jo oblikuje na preprost, skoraj skop način. Ker so bili njegovi spisi namenjeni zvečine le ožjemu krogu učenjakov in urad. oseb, so po obsegu in številu dokončno le težko opredeljivi. Najpopolnejši spisek P.-ovih knjiž. del (del. tisk., deloma rokop.), ki jih navaja J. Gr. Dolničar (Bibliotheca Labacensis publica, IMK X, 1900, str. 134, 145), obsega 8 številk: 1. Dissertatio academica De linguis, earuim origine, dialecto et concordantia a condito mundo; 2. Commentarius de Jure Pontificio et Imperiali; 3. Tractatus historico-juridico-politicus De jure Austriaco in exteras ditiones; 4. Lignum vitae; Oratio panegyraca in funere Caroli com. a Castelbarco, Praep. Archi-Ep. Salysburgen. An. 1689; 5. Oratio inauguralis; 6, Genealogiarum nucleus; 7. Selectiora poëmata; 8. Omen votidicum futuri Pontificis seu Apodosis de Clemente XI. summo Pontifice. An. 1701. Dodati je še treba št. 9. Ex nomine omen sive vota prognostico genethliaca cunis serenissimi principis Leopoldi … substrata et germano corde cantata ab academico Labacensi inter operosos dicto Resoluto, 1700 (edina v Lj. ohranjena knjižica, NUK); št. 10. Apes academicae iz l. 1701, kjer je P.-ov delež le majhen, in dva polemična spisa: št. 11. Brevis Notitia Juris Metropolitici Salisburgensis ter št. 12. Synopsis historico-juridica. Omenja ju v Rimu tiskani (1691 ali 1692) passauski spis Succincta Narratio iterata … pro nativa exemptione Eccl. Passaviensis, zavračajoč trditve, ki jih navajata oba spisa. P.-ovo avtorstvo zanju sicer ni izpričano, vendar v njegovi zapuščini kratki (12 str.) spis z naslovom R. P. D. PRIOLO Salisburgen. Iuris Metropolitici (spisan in tisk. v Rimu 26. novemvembra 1691) vsebinsko povzema spis št. 11., čeravno nosi drugačen naslov, ima lastnoročne P.-ove pripise, odlikuje ga P.-u lastna preglednost, zgod. kritičnost in pravna razvidnost. Mimo tega je iz oporoke in zapušč. inventarja gotovo, da je imel P. še nekaj spisov v rokopisu. Poznamo le tiste, ki jih je volil metro. knjiž. v Salzb.: duos ligatos tomos Jus Metropoliticum concernentes (oporoka pravi: a potiori rmanu scriptos) (prevzel J. Posch 1704); tomum electionum, capitulationum, confirmationum et annexorum; tomum inscriptum Bavaricae congregationis Benedictinae, item erectionis tribunalium, processus canonisationis, processus compulsionis, instructio pro Dataria, remedia regis contra praelatos; tomum inscriptum Decisiones rotae et consilia diversorum, ac demum tomum inscriptum Miscellanea politica (prevzel Mihael Prešern 1705). Po Fr. X. Richterjevih poročilih, ki govore o 7th P.-ovih spisih (IB 1825, št. 34), so bili tiskani: št. 1, 2, 3, 6 v foliju, št. 4, 5, 7 pa v 4°, Syllabus tisk. del v akad. operozov pa navaja le dva P.-ova spisa (št. 8, 9). Po vsebini se dajo spisi razvrstiti v 3 skupine: a) načelno znanstvena (št. 1, 2, 3, 6), b) govorniško pesniška (št. 4, 5, 7, 8, 9, 10), c) praktično pravna (št. 11, 12 in vsa rokopisna ostalina). P. je bil srednje rasti (Richter), dolga leta bolehal in zaradi tega užival razne dispenze. Zdravniška analiza Gladičevega poročila o njegovi bolezni (dr. M. Šimec) kaže, da je bil smrtni vzrok bolezen gornjih prebavil, verjetno rak, kompliciran ob koncu z veliko vročino. Dočakal je 48 (49 ?) let in 3 mesece. - Prim,: ODAS: Theatrum memoriae nobilis ac almae societatis Unitorum, f. 37/8; Diarium praefecturae scholarum in archiducali collegio Soc. Jesu (od 1661 dalje); Landtags - auch Verordneten-Sessioins-Protocolll št. 38, 1686-1700, f. 470-562; Erberg, Versuch (1825), 250-1, 270; Titular-Buch 1696, s. v. Eggenberg; ŠkALj: fasc. ustanove, protocolla officii 1692-3, 1701-3, 1704-6; Inventarium et urbarium za proštijo in župnijo v Radovljici iz l. 1725; KapALj: Protocollum capituli II (1666-98), Catalogus praepositorum, fasc. 201 (ust. knjižnice), 203 (oporoka), 213 (Raffaellini), 205-8 (opravilnik in računi J. P.-a), 229 (brat. sv. Dizma), 232, 234, 239; Semen. knjižnica: Thalnitscher J. Gr., Bibliotheca Lab. publ. (obj. V. Steska, IMK X, 1900, 134, 145); Provinc. arhiv oo. frančišk. v Lj.: 6 dokumentov, vmes Gladičev spom. govor, Syllabus knjig (priobčil H. Bren, Carn. NV IX, 1919, 205); izpiski iz salzburških ustanov (univ. arh., dež. arh., univ. matrikule, trienalnih poročil) spor. V. Redlich prof. J. Šolarju; Letopisi za Dunaj, Krko, Lj., Olomuc, Seckau in Salzburg; J. Gr. Thalnitscher Epitome in istega Hist. cathedr. eccl. Lab. (natis 1882); V. Steska, Doliničarjeva lj. kronika 1660-1718 v IMK XI, 1901; F. X. Richter, J. B. Preschern, der gelehrte Krainer, IB 1825, št. 34; L. A. Veit, Die Kirche im Zeitalter Individualismus, Freiburg i/B. 1931, I, 48 nsl.; Glaser I, 135; J. Veider, Stara lj. [stolnica, 45-6; V. Steska, Academia operosorum, IMK X, 1900, 37, 77 z lit.; F. Kidrič, Prešerni od konca 15. do srede 19. stol., ČJKZ VI, 1927, 165 nsl. z lit.; SBL II, članek Prešeren, rod II, č. Mkč.

Miklavčič, Maks: Prešeren, Janez Krstnik, palatinski grof (okoli 1656–1704). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi467331/#slovenski-biografski-leksikon (14. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine