Levec, Franc (1846–1916)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Levec Franc, literarni zgodovinar, urednik in šolnik, r. 4. jul. 1846 na Ježici nad Lj. (»pri Florjančku«), u. 2. dec. 1916 v Lj. Starši so se kmalu preselili v Radomlje pri Kamniku, kjer je preživel svoja otroška leta; 9 let star je prišel k svoji stari materi, ki je imela pod Rožnikom slovečo »kavarno«. Od tu je obiskoval lj. normalko, od 1859 pa gimnazijo, ki jo je 1867 z odlično maturo dovršil; nato je študiral na dunajski univerzi slavistiko pri Miklošiču, germanistiko pri Tomaschku, zgodovino pri Aschbachu in Lorenzu, zemljepis pri Simonyju. V jeseni 1871 je dobil suplenturo na gimn. v Gorici, 1873 pa na lj. realki, kjer je služboval 28 let. Apr. 1876 je napravil izpit iz slov. kot glav. predmeta in nem. za nižje razrede, bil jul. 1877 imenovan za pravega učitelja z obveznostjo, da izpopolni izpit še iz zemljepisja in zgodovine za realke, kar je storil v Gradcu jun. 1885 z izpitom iz obeh kot glavnih predmetov ter bil tako usposobljen iz dveh skupin. Jul. i. l. je bil defin. nameščen in marca 1893 pomaknjen v 8. čin. razred. Istočasno je deloval kot šol. nadzornik v radovljiškem okr. (1886–9, 1902) in lj. slov. ljudskih šol (1889–901), postal jun. 1901 ravn. obeh lj. učiteljišč, 1903 dež. nadzornik za ljudske šole na Kranjskem, 1913 pravi dvorni svetnik ter bil po 42letnem, službovanju febr. 1915 upokojen. Za svoje uspešno delovanje kot šol. nadzornik je bil 1909 odlikovan z redom železne krone 3. razr., lj. mestna občina pa mu je za njegove velike zasluge za prosveto podelila 23. jun. 1915 častno meščanstvo. — Na duševni razvoj mladega L.-a je ugodno vplival njegov učitelj slovenščine, čudaški Melzer, ki ga je s pripovedovanjem o Vodniku, Čopu in Prešernu že v 2. razredu navdušil za materinščino. Sedmošolec Umek mu je pokazal »pravo zvezdo v nebeško poezijo« in tako je L. že kot tretješolec stopil v javnost s 3 pesmicami v »Vencu«, ki so ga dijaki poklonili gimn. vodji Nečásku ob njegovem odhodu iz Lj. Istočasno je objavil v SG, kateremu je ostal do konca zvest pesniški sotrudnik, balado v nibelunških kiticah »Okamnjeni lovec« (1862, 253), zajeto po gorenj. nar. pripovedki; ostali epski prispevki v SG so: Svetopolk in njegovi sinovi, Ponočni jezdeci (1866) in Na straži (1868). Bogateje je zastopana lirika; Študentovski zdravici (1868) z refrenom »Vini dulcis poculum, fantje, to je gaudium« je kumovala Levstikova istega imena. UT je prinesel s psevd. Mirko Zorin znano Cerkvico, parabolo Mladenič in vrba (1863), Sonet sv. Cirilu in Metodu, Konec šol. leta, Kapela (1864), Jeranova ZD Rožo (1862), dijaška Torbica pa Stari grad (razvaline kolovškega gradu v Bistriški dolini, 1862), Cerkvica na gori (po Seidlu), sonet Dr. Janezu Bleiweisu z akrostihom »Non omnis moriar«, »Blazemu prijatelju« (s posvetilom »Umeku«), zelo bojevito »Vse drobno« in rodoljubno »Željo«. L.-eva dijaška lirika krepko podčrtava rodoljubje in ljubezen do narave, kar je značilna poteza njegovega značaja; soneti močno razodevajo Prešernov vpliv, a tudi Jenkov je občuten. Z erotičnimi motivi v Z 1870 se je poslovil od pesništva. — Kot šestošolec je prišel za domačega učitelja h Kersnikovim. V krogu te odlične rodbine je v Lj., na Brdu in v Stični preživel srečne trenutke, pridobil Janka za slovensko književnost in prisrčno prijateljstvo je spajalo oba do prezgodnje Kersnikove smrti. Istočasno je bil domači učitelj pri grofu Pacetu in spet je bila L.-eva zasluga, da je mladi aristokrat predstavil nemškemu občinstvu Prešerna v dovršenem prevodu (1869). Na Dunaju se je L. prva leta razvijal pod Stritarjevim vplivom, dokler ni dobilo to navdušenje z Levstikovim prihodom na Dunaj naravnih mej. L. je marljivo deloval pri organizatoričnem pokretu med slov. akad. mladino in bil podpredsednik 1869 ustanovljene Slovenije. Bil je med sotrudniki Stritarjevega Z in na Besedi, ki jo je priredila slov. mladina 2. dec. 1870 Prešernu v spomin, slavnostni govornik (SN 1870, št. 144). L. je bil na Dunaju 3 leta domači učitelj pri amerikanski rodbini Emile Sampson ter imel priliko, da je s svojim gojencem prepotoval alpske dežele, južno Nemčijo, nemški del Švice in severno Italijo.

Publicistično je L. začel delovati že na Dunaju kot dopisnik SG, Einspielerjevega Slovenca in SN. V Gorici, kjer je občeval s S. Gregorčičem, dr. Lavričem in Erjavcem, je bil od dec. 1871 do sept. 1873 korektor, dejanski urednik in glavni sotrudnik tednika »Soča«. V njej je opisal goriškega prosvetljenca Val. Staniča (ponat. 1873); tu je priobčil slavist Baudouin de Courtenay pod naslovom »Nekatere opazke ruskega profesorja« svoje zanimive doživljaje med kmeti in izobraženci, ko je študiral slovenska narečja. Ostal je Sočin sotrudnik tudi še po svojem odhodu iz Gorice, posebno 1874–5 ji je stalno poročal o lj. razmerah, bičal je brezbrižnost in nezmožnost tedanjih političnih veljakov, ki so prepuščali gospodarstvo lj. občine narodnim nasprotnikom, pisal je mnogokrat o stvareh, ki si jih Jurčič ni upal priobčiti v SN. Izdatno je pomagal Jurčiču zlasti za časa njegove bolezni; zalagal ga je s političnimi članki, z literarnimi in društvenimi noticami, nekrologi. Bil je sotrudnik E; v dobi Winklerjevega dež. predsedništva je kot pristaš Šukljetove slov. vladne stranke, takozvanih »elastikarjev«, sodeloval pri LL, njegove članke je prinašala LZg. Večina člankov je izšla anonimno, le nekaj jih je označenih s psevd. in šiframi, n. pr. Fr. L. Bistriški, Radomljan, Paulus (tako so ga imenovali njegovi dunajski sošolci); Signifer, Crucifer(dijaška priimka), Mirko Zorin (UT), Jaropolk, Svetlin, Anton Kos, A. K., Ivan Kovač, Bolhober, strelec (slika), Vladimir, Carniolus, Solus; Ššš, L. P., vlr. ali v. l. r., l. l., —v—, —c—.

V Lj. se je L. pridno udeleževal družabnega življenja; rad je zahajal v Tavčarjev hotel »Evropa« v literarno zabavni klub (1881–2), pozneje pa v sobotni literarni klub »Pisateljskega društva« (1885–90) ter je večkrat v obeh predaval o domačih slovstvenih zadevah. Ko je Stritar 1876 obnovil Z, je bil L. zopet med njegovimi sotrudniki. S člankom »Slovenski šestomer« (1876, 23, 363) je izpopolnil Stritarjev spis o tem predmetu ter dokazal, da je Koseski delal po dobro premišljenih pravilih take šestomere, kakor jih za slovenščino zahteva Stritar. Tej trditvi je ugovarjal Pajk v marib. Zori. Ker je Stritar L.-ev odgovor v Z odklonil, je L. izdal konec jan. 1878 ostro in brezobzirno pisano brošuro »Pravda o slovenskem šestomeru. Odgovor maribor. šestomerniku Janku Pajku«. Kakor vemo iz L.-eve izjave (Levstikovi zbr. spisi V, 363), mu je mnogo osebnih napadov na Pajka »Levstik takorekoč narekoval v pero, ali pa jih je vtaknil v rokopis, ko ga je pregledal pred natiskom«; ves napad na Pavlino Pajkovo je Levstikov. V brošuri »Gregorčičevim kritikom odgovor in pouk« (Lj. 1882) je L. pod šifro A. K. (str. 18–26) zasluženo osmešil Pajkovo kritiko Gregorčičevih poezij v Kresu, sicer se je L.-evemu mirnemu značaju upirala vsaka ostrejša polemika. Za Z 1879 je L. na Stritarjevo prošnjo napisal svoje znamenite biografije Vodnika, Prešerna, Čopa in Jenka, o katerih trdi z ozirom na tesno odmerjeni prostor, da to ne bodo »kake učene, korenite razprave o naših pesnikih in pisateljih, nego po domače se hočemo pogovarjati o njih, tako, kakor se moremo meniti o teh čestitih možeh dolgi zimski večer v veseloresni družbi omikanih ljudi«. In taki so v resnici vsi L.-evi življenjepisi: prijetno, lahkotno podani, brez razglabljanj.

Ko je dunajski Z konec 1880 prenehal izhajati, je bil med slov. literati edini L. zmožen, da prevzame vodstvo slov. književnosti. Njegovi bogati osebni stiki s tedanjimi pisatelji, živo zanimanje za vse kulturne potrebe Slovencev, brezprimerna delavnost in vztrajnost, vse to ga je dovolj usposobilo za urednika LZ, da je v tekmi s celovškim Kresom in lj. Slovanom častno zmagal in da ga je nad vse uspešno vodil prvo desetletje. Zbral je okoli sebe skoraj vse tedanje pisatelje in pesnike različnih smeri in naziranj. Po vzoru Janežičevega SG, ki je bil »lepoznansko podučen list«, je L. tudi LZ začrtal dvojno smer: leposlovno in poljudno znanstveno. V leposlovju srečamo zopet stebre tedanje beletrije: Jurčiča, Kersnika, Tavčarja, iz zatišja je privabil Trdino, Mencingerja, pridobil Detelo, H. Dolenca, Stareta; v pesništvu si je v nadomestilo za odstopivšega Gregorčiča vzgojil epika Aškerca. V smislu urednikovega zanimanja je LZ v poljudnoznanstvenih spisih gojil zlasti literarno zgodovino, jezikoslovje, zemljepis in zgodovino, v manjšem obsegu prirodoslovje; načelnih literarnokritičnih in estetičnih razprav se je ogibal. Posebno važnost je posvečal listku, ki ga je imenoval »Slovenski glasnik«; v neštetih noticah je zabeležen vsak pojav našega tedanjega duševnega življenja; za slovanske književnosti je imel stalne poročevalce, med njimi Štreklja in Stareta; urednik sam pa je uspešno obdeloval svoje priljubljeno polje domače slovstvene zgodovine. Središče njegovega zanimanja je ostal Prešeren; za njegov življenjepis in za komentar poezij je vestno beležil vsak nov prispevek, objavil priloge za njegovo biografijo (1882, 49, 110; 1888, 303, 365, 435, 567; 1890, 175; 1900, 857, 875) ter zbiral tiskano in pisano gradivo o njem, ki je danes ohranjeno v »Prešernovi mapi« v lj. drž. štud. knjižnici. Zelo obsežno korespondenco svojih številnih sotrudnikov in dr. je zapustil lj. mestnemu arhivu, iz katere so že s pridom črpali naši slovstveni in politični zgodovinarji. Življenjepisi in nekrologi, ki jih je L. priobčil v LZ in drugod, so z manj važnimi izjemami poleg že navedenih v abecednem redu sledeči: Belec Iv. (LZ 1889, 447), dr. Bleiweis Jan. (SV 35, 1880, 3–23; SN 1878, št. 265–6), Božič Jan. (LZ 1883, 445), Cegnar Franc (LZ 1892, 185), Cigale Matej (LZ 1889, 307), Čop Matija, slavni učenjak slovenski (KMD 1879, 151–7; Z 1879), Daničić Gjuro (LZ 1882, 770), Deschmann Karl (LZ 1889, 254), Dimitz Avgust (LZ 1887, 58), Dolenec Viktor (LZ 1887, 505), Einspieler Andr. (LZ 1882, 755–8), Erjavec Fr. (LZ 1887, 413–25, razširjen v Erj. Izbranih spisih MS), Francelj Jern. (LZ 1889, 447), Gorenjec-Podgoričan Leop. (LZ 1886, 187), Gregorčič Sim. (LZ 1882, 312–5, 436–42), Gruden Janko (LZ 1888, 766), Hašnik Jos. (LZ 1883, 267), Hlavka Fran (LZ 1882, 369), Hozhevar Jan. (LZ 1889, 379), Hrovat Blaž (UT 1893, 53), Jekovec Andr. (UT 1894, 77), Jenko Iv. (LZ 1891, 373), Jireček Jos. (LZ 1889, 63), Kersnik Janka (LZ 1897, 535–45), Knafelj Luka (Nesrečen, a blag človek: SN 1874, št. 4), dr. Kočevar Štef. (LZ 1883, 253), Kopitar Jern. (KK 1897, 160–91), Kovšca Marko (UT 1894, 91), Kozler Peter (SN 79, št. 92–4), Križaj-Severjev Jern. (LZ 1889, 508), Levičnik Jern., zadnji pesnik Kč (LZ 1883, 401), Levstik Fran (LZ 1887, 763; 1888, 382–4; 1891, 3–21), Macun Ivan (LZ 1883, 729), Marn Jožef (UT 1893, 41–2; LMS 1894, I–XVIII), Močnik Franc (UT 1893, 2, 17), Novak Jos. (LZ 1883, 801), Ogrinec Jos. (SN 79, št. 117–9), dr. Pogačar Jan. Zlatoust (LZ 1884, 128), Raič Ant. 1(LZ 1888, 635), Ravnikar Matevž (KMD 1878, 175–82), Ripšl Dragotin (LZ 1887, 766), Rudež Karel (LZ 1885, 121–3), Svetličič Fran (LZ 1881, 255), Šolar Iv. (LZ 1883, 253, 272), Trstenjak Dav. (SN 1878, št. 258–9; LZ 1890, 166–174), Ullrich Vojteh (LZ 1881, 640), Valjavec Matija (KK 1895, 163–210), Vesel-Koseski Jov. (LZ 1884, 251; KK 1898, 191–209), Virk Jož. (LZ 1882, 13–8), Vodnik Val. (pesmi »Premaga« in »Mirov god«: LZ 1885, 418, 508; Listine in pisma iz V. življenja iz arhiva SM: LZ 1889, 393–418), Volčič Jak. (LZ 1888, 763), slikar Iv. Wolf (LZ 1885, 54), dr. Zarnik Val. (LZ 1888, 305–8), vit. Zhishman Jos. (UT 1894, 289), Žvab Lovro (LZ 1888, 573).

Ko je L. odložil uredništvo LZ, je nadaljeval svoje organizatorično delo pri SM. Na občnem zboru 14. jun. 1882 je postal njen odbornik, bil 1886–92 prvi podpredsednik, skoraj 20 let je načeloval književnemu odseku in po Marnovi smrti ji je 14 let predsedoval, dokler se ni 17. jul. 1907 tej časti odpovedal in obenem izstopil iz odbora. Dvignil je SM iz neplodnosti Bleiweisove dobe v novo, sveže življenje s tem, da ji je znal pridobiti mladih sotrudnikov. Najprej je preosnoval njen Letopis v zbirko »učenoznanstveno in poljudnoznanstveno pisanih razprav«, ki naj pokažejo, koliko morejo slov. pisatelji svojega, izvirnega ustvariti; razprave naj bodo v tesni zvezi z našim narodom in naj pospešujejo naše idealne težnje po splošnem napredku in vsestranskem razvoju slov. književnosti. Po teh načelih je uredil LMS za l. 1882–3, 1885–7 in tak je ostal, dokler se ni 1899 delil v »Zbornik znanstvenih in poučnih spisov« in v Letopis kot pisarniško poročilo o delovanju SM. L. je dosegel, da je SM dobila plačanega in stalno nameščenega tajnika, odsvetoval je zalaganje šolskih knjig, zagovarjal načelo, da bodi dober pisatelj tudi dobro plačan, ter se zavzemal za nakup lastninske pravice Stritarjevih spisov, a ni uspel. Ker je aparat 40, po vsem Slovenskem raztresenih odbornikov zelo okoren, je 1883 zagovarjal Šukljetov predlog, da se voli samo 20 delavnih, v literarnih stvareh preskušenih odbornikov, in sicer 15 v književni in 5 v gospodarski odsek (LZ 1883, 809–11). Za leposlovje, izvirno in prevodno, se je na njegov predlog osnovala ZK (1886); za njo je L. uredil dva zvezka Erjavčevih izbranih spisov s krasnim življenjepisom (1888–9). Ko je dobivala ZK dovolj izvirne beletrije, so se osnovali Prevodi iz svetovne književnosti 1904); važna je vrsta monografij »Slovenska zemlja« (od 1892) s strokovnjaškimi opisi slov. pokrajin v prirodoznanskem, statističnem, kulturnem in zgodovinskem pogledu; prof. Štrekelj je izdal obširno zasnovano, v znanstvenem svetu splošno priznano zbirko Slovenskih narodnih pesmi (od 1895), Glaserju je L. pomagal pri spisovanju Zgod. slov. slovstva. Ko je lj. trgovec A. Knez v oporoki postavil SM za glavno dedinjo vsemu svojemu premoženju z namenom, da se obresti »Ant. Knezove ustanove« porabljajo za izdajanje cenene zabavne in poučne knjižnice, je začela SM od 1894 izdajati KK, ki jo je L. 13 let urejeval in v njej zbral naše najboljše pripovednike: Govekarja, Detelo, Mencingerja, Meška, Cankarja. Poučni del KK je L. večinoma sam zalagal s slovstvenimi in kulturnimi prispevki: A. Knezova ustanova (1894), Matija Valjavec (1895); kot načelnik pripravljalnega odseka za prenos Kopitarjevih smrtnih ostankov v Lj., za katere je SM preskrbela grobnico, je imel L. slavnostni govor (1897); z novimi doneski je pojasnil zgodovino Strelovega Popotnika in ob rojstni stoletnici J. Vesela Koseskega je nepristransko ocenil pesnikove senčne in solnčne strani ter ga presodil »po velikanskem vplivu, ki ga je imel na svojo dobo in po čudovitem uspehu, ki ga je dosegel med svojimi vrstniki« (1898); ob Prešernovi stoletnici je priobčil svoje pomembno slavnostno predavanje, ki ga je govoril 2. in 4. dec. 1900 v Nar. domu oz. v lj. dež. gledališču (1900). — Razen Erjavčevih spisov je L. za SM uredil Valjavčeve Poezije (1900), svojega ljubljenca iz dijaških let, z uvodno študijo o Valjavcu kot pesniku. L.-eva izdaja Jurčičevih zbranih spisov v 11 zvezkih (1882–92) je postala izredno priljubljeno ljudsko štivo. Gradiva za 12. zv., ki naj bi bil obsegal Jurčičevo ostalino in pisateljev življenjepis, L. ni več uredil, temveč ga izročil lj. magistratu. Ureditev Levstikovih zbranih spisov v 5 zv. (1891–5), zlasti njegovih poezij, je povzročala L.-u nemale težave predvsem zaradi mnogih inačic, kajti Levstik je svoje pesnitve, ki so nastajale v dolgi dobi 40 let, neprestano pilil in jezikovno prenarejal. Vsakemu zv. je dodal potrebni tolmač, zadnjemu pa še študijo o Levstiku. S to izdajo nam je L. podal prvi poskus kritične edicije slov. pisatelja. Tavčarjevim Povestim je oskrbel jezikovno enotnost. L. je s fino razvitim čutom za stilistično pravilnost in lepoto slovenščine z vedno večjo nevoljo opazoval »veliko zmešnjavo v pravopisju, nepravilnost v slovniških oblikah, zmeden besedni red in nedoslednost v vsem pisanju« (LZ 1889, 380). Nasvetoval je dež. šol. svetu, da skliče na posvet nekoliko učiteljev slov. jezika in po njih določi vse preporne točke v naši pisavi in nato poskrbi, da se po dognanih načelih spiše slov. slovnica, in da se ne uvede v šole nobena učna knjiga, ki ne upošteva te uradne slovnice. Ker je ta nasvet ostal brez odziva, je na Šukljetov predlog naučno ministrstvo 1895 L.-u naročilo, da sestavi na podlagi Pleteršnikovega slovarja pravopis s potrebnimi pravili in s pravopisnim slovarjem. Po daljšem obotavljanju je L. na ponovni poziv prevzel ta potrebni, a nehvaležni posel. Načela, po katerih je delo sestavil, je 1898 objavil v članku »Slovenski pravopis«, ki je izšel v LZ (276–83), P (194–7, 211–3) in UT (115–6, 123–4). Pravopis (Dunaj 1899) je zbudil poleg priznanja tudi ostro kritiko (Perušek, Ilešič, Bežek i. dr.); v tej srditi novi črkarski pravdi ni manjkalo raznih sumničenj in žaljivih osebnih napadov, katerim je hotel avtor v posebni brošuri odgovoriti, česar pa ni izvršil. Namesto njega je to opravil prof. Štrekelj v temeljiti apologiji »O Levčevem slov. pravopisu in njega kritikah« (S 1900–1 in v pomn. ponat. Lj. 1911), kjer v uvodu priznava, da je to izza Kopitarjeve dobe prvi večji splošni poskus, »kako bi se slov. pravopisje spravilo v določena pravila in vstanovilo za praktično porabo. Da se je Levcu ta poskus sijajno posrečil, mora priznati vsak nepristranski sodnik, ki ve, da je strogo dosledna vredba slehernega pravopisnega omahovanja, to je: na vse strani dosledno pravopisje, nekaj idealnega, česar ni dosegel niti ne doseže noben narod, noben slovničar«. Zaradi močne nasprotne agitacije pravopis sicer ni bit uradno aprobiran, a je v praksi vendar dosegel uspehe. Ko je bila 1913 vsa naklada razprodana, se je za nov natis uradno priporočala dvojna rešitev: ali prevzame L. sam predelavo svoje knjige na osnovi Štrekljeve ocene, ali pa prevzame njeno novo sestavo pod L.-evim predsedstvom posebna komisija. L. se je odločil, da predela pravopis sam in ga nato predloži posebnemu odboru v odobrenje; toda bolezen mu je izvedbo tega načrta onemogočila. — V javnosti malo znano je L.-evo zaslužno delo kot prevajatelj razglasov dež, vlade in njenih predlog za dež. zbor. Ta posel je vršil od 1880 celih 35 let ter ustvaril sam ali s pomočjo strokovnjakov mnogo novih tehniških izrazov in rekel, ki so pomnožili besedni zaklad Pleteršnikovega slovarja.— Levstik je uvedel L.-a v čitanje naših protestantskih pisateljev. Sad tega študija je filološka razprava »Die Sprache in Trubers Matthäus« (izv. lj. realke 1878), v kateri L. primerja laščansko narečje s posebnostmi Trubarjevega jezika in s staroslovenščino.

Iz domače zgodovine je L. zajel kritično študijo »Die Einfälle der Türken in Krain u. Istrien bis zum Tode Friedrichs III«; objavil je le 1. del (izv. lj. realke 1891), v katerem je opisal prvih24 turških napadov na Kranjsko in 11 v Istro. Rutar prišteva razpravo glede porabe virov in natančne sestave poedinih poročil »prvim zgodovinskim delom« (LZ 1891, 500). Za publikacijo »Die österr.-ung. Monarchie in Wort u. Bild« je prispeval pregled kranjske zgodovine do 1814 (Kärnten u. Krain, Wien 1891), v katerem se povsod ozira na kulturne razmere dežele. Zanimanje za domačo preteklost je L.-a dovedlo v ožje stike z »Muzejskim društvom za Kranjsko«, čigar član je bil od 1888 in od febr. 1903 do febr. 1915 njegov predsednik. Po njegovem prizadevanju je začelo društvo živahneje delovati, število članov je raslo, gmotno stanje se boljšalo, uredila se je društvena čitalnica; opravljal je brezplačno jezikovno korekturo društvenih glasil, ki sta se 1910 združili v eno (Carniolo). Zaradi obilnih uradnih poslov je mogel tu le malo literarno sodelovati: zgodovinsko je dokazal, da je pravilno pisati Radovljica in ne Radolica (Carn 1911, 231), priobčil je ornitološko notico »Slavec na Gorenjskem« (tam, 234) in prof. Jul. Wallnerju, marljivemu sotrudniku MMK, je napisal nekrolog (Carn 1914, 108). V priznanje zaslug za društvo in slov. znanstvo sploh je bil L. na občnem zboru Muz. društva 15. febr. 1915 izvoljen za častnega člana.

Svoje bogate zmožnosti kot šolnik in vzgojitelj mladine je L. pokazal že v Gorici. Poučeval je v vseh razredih slovenščino, kateri je po Pleteršnikovem odhodu v Trst zopet pripomogel do ugleda in veljave. Slovenščina ni imela takrat še nikakega učnega načrta in za njo se ni zmenila šolska oblast. L. je dijakom najprej ustvaril temeljito slovniško podlago, jih navduševal za privatno štivo in za narodno pesništvo, slovensko in srbsko; v višjih razredih jim je podal pregled slov. književnosti od Trubarja do najnovejše dobe, obdelal osnovne pojme »iz krasoslovja kot uvod v slov. poetiko, epiko in liriko s posebnim ozirom na boljše slov. leposlovne pisatelje«, pri deklamatoričnih vajah so dijaki predavali tudi svoje spise. V najvišjem razredu je obdelal staroslovensko glasoslovje in oblikoslovje, vendar je priporočal namesto staroslovenščine na naših srednjih šolah pouk hrvaščine (SIN 1871, št. 10). »Našim mladim prijateljem« (Soča 28. avg. 1873) je nasvetoval, da v počitnicah poslušajo; kako ljudje govoré, opazujejo njih običaje, zbirajo narodno blago in spoznavajo domačo deželo. V polemičnem članku o učiteljiščih (Soča 1874, št. 17) je zahteval od učitelja temeljite šolske izobrazbe, »kajti njegova naloga je prevažna, da bi se mogla izročiti človeku, čigar duševne zmožnosti in moči niso na vse strani razvite«. Med L.-evimi goriškimi dijaki, ki so dosegli v javnosti častna mesta, je omeniti nadškofa Sedeja, prof. Kraglja, zgodovinarja Rutarja, slavista Štreklja in pesnika Pagliaruzzija-Krilana. Enako uspešno je bilo njegovo učiteljevanje na lj. realki, kjer je z živahnim in izrazitim predavanjem znal vzbuditi zanimanje za literaturo in zgodovinsko-zemljepisni predmet; pri čemer mu je pomagal njegov čudovit spomin. Bil je strog a pravičen učitelj, ki je od učencev zahteval natančno znanje učne snovi; resna beseda brez običajnih kazni mu je pomagala vzdrževati disciplino. — Kot ljudskošolski nadzornik je z odločnim in taktnim nastopom v kratkem času odstranil nezdrave razmere, ki so ovirale razvoj šolstva. Tako so se v radovljiškem okraju v enem letu razširile ljudske šole v 16 krajih, zgradila so se nova šolska poslopja, šolski obisk je postal rednejši, zavladal je red pri učiteljstvu in šolskih vodstvih. Zlasti pa je z njegovim vztrajnim in smotrnim sodelovanjem združen viden napredek lj. osnovnega šolstva. V dobi njegovega nadzorništva je dobila I. deška šola v Komenskega ul. lastno poslopje, enorazrednica na Barju se je razširila v 3razr. s šolskim vrtom, 6razr. dekl. šola pri Sv. Jakobu v 8razr. z lastnim poslopjem, zasebna 6razn dekl. šola v Lichtenthurnovem zavodu je postala 8razr., 8razr. vnanja dekl. šola pri uršulinkah se je razdelila v 5razr. osnovno in 3razr. mesčansko, enako se je preustrojila uršulinska 8razr. notranja dekl. šola, kateri se je pozneje priklopilo žensko učiteljišče z 2 letnikoma, zategadelj je dobila notranja 5razr. naslov vadnice; za notranjo šolo se je poskrbelo novo poslopje. Končno se je na Vrtači ustanovila III. deška mestna šola; nje nujnost je L. v poročilu mest. šol. svetu vsestransko utemeljil (UT 1899, št. 6–8). Na slavnostni okr. učit. konferenci v Lj. je očrtal Naše ljudsko šolstvo od 1848–98 (UT 1898, 162–4). S podporo dež. odbora in lj. občine se je L. udeležil jubilejne razstave na Dunaju, tam proučil posebno oddelek »Jugendhalle« in si na tem 14dnevnem potovanju tudi ogledal več ljudskih in meščanskih šol in drugih šolskih naprav v Gradcu in Pragi (UT 1899, št. 1–5). Vrh tega je bil 1895–912 vladni komisar za nadzorovanje obrtno-nadaljevalnih šol, ki jih je bilo 12 na Kranjskem. Kot nadzornik si je L. s časom pridobil obsežno pedagoško in didaktično znanje, temeljito je poznal zakone, naredbe in razpise svoje stroke ter v potrebnih slučajih seznanjal z njimi tudi učiteljstvo, n. pr. S katerimi prilogami je učiteljem na Kranjskem opremljati prošnje? (UT 1890, 3–6), Uredba učiteljskih plač na Kranjskem (UT 1891, 115–21). Obžalovati je le, da so njegova idealna stremljenja pri tedanjih nezdravih političnih in narodnostnih razmerah često naletela na težke ovire. L.-a kot šolnika je označil E. Gangl s karakterističnimi potezami: »L. je imponiral vsakomur s svojo moško resnostjo in je priklepal nase učiteljstvo z ljudomilim, naravnost prijateljskim občevanjem. Umeval je naše boje in napore in cenil naše delo po uspehih. Njegova sodba je držala kakor zakon, saj jo je izrekla izrazita individualnost in kapaciteta, ki je uvaževala okoliščine in razmere, stvar in voljo, zmožnost in materijal. Osebni nagibi ali celo zunanji, izvenšolski vplivi niso nikoli odločevali … Nobenega birokratskega prahu ni bilo na njegovih odredbah. Njegovi nazori so sloneli na bogati življenski izkušnji; prelikani in ustaljeni v jasnem razumevanju naloge in dolžnosti so bili markantni odznaki poti in smotrov, koder in kamor je hotel L. dovesti naše narodno šolstvo, kjer imej učiteljstvo z globoko stanovsko izobrazbo čim večjo avtonomijo« (UT 1915, št. 4). In prof. Prijatelj pravi o njem: »L. je bil mož prosvetljenega, uravnovešenega uma, finega estetičnega čuta in je razpolagal s posebno dovzetnim instinktom pri odkrivanju novih talentov, ki jih je umel v neprestanem pismenem kontaktu umno razvijati in voditi. O J. Kersniku moramo direktno reči, da nam ga je podaril L. … Levčev Zvon nam je najtrdneje zasidral naš literarni jezik. Zanimanje za literarno zgodovino kot znanost pa je L. pri nas naravnost ustvaril. Nihče ni bil bolj poklican v to. F. L. temelji kakor noben drug Slovenec v osrčju našega plemena, njemu je znan vsak kulturni utripljaj našega naroda. Oni naš prvi preiskovatelj je, ki je premeril vso puščavo naše kulturne preteklosti, z ljubeznijo odkrivajoč vsako najmanjšo oazo, ki je osamljeno ozelenela. L. je živa kronika slovenske kulture « (Kersnik 462–3). – Prim.: Glaser IV, 207–10; Simonič 268–9; LZ 1889, 316–9 (Šukljetova obramba L.-a v drž. zboru 23. 3. 1889); Likar, UT 1899, št. 5, 6; DS 1905, 447 (s sliko); Prijateljeva monografija o Kersniku je temeljno delo o Levcu; Breznik, Razvoj novejše slov. pisave pa Levčev Pravopis, DS 1913–5; Funtek, LZg 1915, št. 147–9, 278; Gangl, UT 1915, št. 4 in 1916, št. 25; Pirnat, LZg 1915, št. 49 in Sava 1915, št. 27; P 1915, 153; Triller, SN 1915, št. 142 (in UT 1915, št. 12); SN 1916, št. 279, 280, 292; Grafenauer, S 1916, št. 278 in DS 1917, 75–6; SP 1916, 278; Šlebinger, LZ 1916, 573, Carn VII, 1917, 285–303 (s sliko) in KCD 1918, 43–6 (s sliko); Govekar, Slovan 1917, 32 (s sliko); Lončar, LZ 1917, 53; P 1917, 34; Bezjak, DS 1917, 240–5, 293–301, 354–60 in Občna zgod. vzgoje in pouka, 1921, 231–5; Harambaša-Podkrajšek, DS 1918, 51 (L. sotrudnik Torbice); Prijateljev uvod v Aškerčevo čitanko (2. izd., Lj. 1920) in njegovi študiji: Ustanovitev LZ in celovškega »Kresa« (RDHV III, 1926, 175 do 253) ter Med Levčevim LZ in Hribar-Tavčarjevim »Slovanom« (RDHV, V–VI, 1930, 120–76); Šuklje III, 166 (s sliko: I. med str. 16–7). Slika: ASK 47. Šr.

Šlebinger, Janko: Levec, Franc (1846–1916). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi325754/#slovenski-biografski-leksikon (19. maj 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine