Slovenski biografski leksikon

Ravnikar Matevž, škof, reformator slov. proze, r. 20. sept. 1776 na Vačah kot edinec malemu kmetu in krojaču Juriju, u. 20. nov. 1845 v Trstu. V Lj. je študiral gimn. in filoz., bil med filozofijo (1797–9) domači učitelj pri grofu Juriju Jakobu Hohenwartu (SBL I, 331) ter je na višji poziv v treh letih dovršil (1802) bogoslovje. Bil je janzenistično usmerjen (vendar kot poznejši škof. cenzor ni zatiral janzenizmu nasprotnih knjig) prof. dogmatike na lj. bogoslov. učilišču (1802–27), vodja semenišča (1802–23), prof. in nedeljski pridigar na liceju (1805–17), kancler centralnih šol v Lj. (1810–3), kjer je predaval filozofijo in svetopisemske vede. Zavzemal se je (1816) za razširitev filozof. študija s tretjim letnikom in za ustanovitev pravoslovne fakultete, bil kanonik (1817–27; 1828 do smrti častni) Lambergovega kanonikata. L. 1818 je po Balantovem (SBL I, 22) in 1828 po Mayrovem (SBL II, 76) odhodu propadel s svojo kandidaturo v lj. gubernij, nameraval 1824 v Innsbruck kot gub. svetnik, kar je postal šele pri primorskem dež. poglavarstvu v Trstu (1827–30). L. 1827 je odklonil ponujeno škofijo v Tarnovu (Galicija), bil 1830 (18. sept.) imenovan, 1831 (30. sept.) potrjen za škofa zedinjene škofije tržaške (prevzel 15. jan. 1832) in koprske (prevzel 5. febr. 1832), ki jo je s posebno skrbjo za mladino in duhovščino dvignil iz zanemarjenosti, hkrati pa utrjeval pravice slovenščine v tržaških cerkvah. Predlog, ki ga je 1841 postavil na prvo mesto v terni za imenovanje škofa na izpraznjeno krško (Gurk) stolico, zaradi R-jeve starosti ni prišel v poštev.

Še na Dunaju študirajočega Jakoba Zupana je Kopitar pridobil za nov prevod biblije; ta načrt, izražen že v njegovi slovnici, se je po Zupanovi vrnitvi v Lj. in s Zoisovo pomočjo začel uresničevati. R. je kot član odbora (po sept. 1809) za prevod Nove zaveze skoraj sam iz hebrejščine prevedel Mojzesovo peteroknjižje, ki pa je ostalo neskončano v rokopisu, potem ko je R. zaman opozarjal Dobrovskega in Kopitarja na ureditev slov. črkopisa in se je dr. Jakob Zupan zakopal v Šmarje. Kot prvi je R. v šol. katalogih pisal (1811) slov. krajevna imena; s svojim delom je pridobil spoštovanje Dobrovskega in Kopitarjevo hvalo ter vabilo (1812) k sodelovanju za kranjska »slavica« (Wiener Allgemeine Literaturzeitung = WALZ). Kopitar, ki ga je razočarala prerodna nedelavnost Jakoba Zupana, je prenesel vse upe na R-ja, ga odlikoval z oznakami »spes mea, vnet slavist, mož, kakor ga kranjska literatura še ni imela, tiha in temeljita glava«. R. je z novo izdajo že po J. Gollmayerju (SBL I, 229–30) prevedenega (Mésenguy) molitvenika Sv. maša ino keršansko premišljevanje iz sv. pisma za vsak dan mesca (Lj. 1813, 1826), kjer je hebrejske psalme ritmično prevedel, in s prevodom iz nemščine (Gall 1805) Perpomočik Boga prav spoznati in častiti in pot prave sreče (Lj. 1813) izpolnil Kopitarjevo pričakovanje: postal je praktični izvrševalec v njegovi slovnici začrtane teorije glede preroda slovenskega jezika. 1. Po Zoisu in Kopitarju je R. dosegel ustanovitev stolice za slov. jezik (15. dec. 1815) v lj. bogoslovnici: poslej si je vsa duhovščina osvajala enotnejšo, slovniško bolj pravilno in bolj izbrano slovenščino v govoru in pisavi. 2. Literarni jezik je postavil na temelj kmetove govorice. 3. Dejansko je usmeril razvoj knjižni slovenščini s svojim prevodom iz nem. (Chr. Schmidt), ki se ga je lotil na Kopitarjev nasvet: Zgodbe sv. pisma za mlade ljudi (Lj., I. del 1815, II. del 1816, III. in IV. del 1817). Z njim je R. vrstnikom veljal za »očeta slov. proze« ter se izkazal za »pametnega, za svoj narod in jezik gorečega moža« (Vladimir, KMD 1878, 181). Tako je posredno potisnil v senco odjenljivega Vodnika, ki sta mu neizprosno nasprotovala tedanji čas in Kopitar.

Anonimno (Matevž R.) je izdal še Abecednik za šole na Kmetih v ces. kral. deželah (Lj. 1816), predelal (R.) J. Debevčeve (SBL I, 125) Majhine perpovedvanja v Male povesti za šole na kmetih (Lj. 1816) in se, zlasti po odhodu Francozov s Kopitarjevim posredovanjem pri J. Spendovu, trudil za popolno slovenizacijo osnovne in nadaljevalne šole, dobil z Vodnikom v popravo Aličeve tri šolske knjige in katekizem. L. 1820 se je R. brez uspeha sestal na Dunaju s Kopitarjem, Dobrovskim i. dr. zaradi reforme slov. abecede, sam predlagal nekaj novo ulitih črk ter se bolj iz nujnosti kot iz osebnega prepričanja zavzemal za metelčico; glede jezika je bil pristaš Kopitarjeve panonske teorije. V Lj. je (februarja) uradno ocenil Vodnikovo rokopisno zapuščino, iz nje kupil gradivo za besednjak, a ga podaril Metelku. Prevedel je iz nem. (Leonhard) in anonimno (M. R.) izdal Keršanski katoliški navuk s vprašanji ino odgovori (Lj. 1822). Povabilo k sodelovanju pri snujoči se Slavinji (1824) je odklonil.

R-jev jezik je čist, obogaten z doslej neupoštevanimi ljudskimi ali deloma izginulimi besedami, skladnja slovanska. Zaradi umetnih slovničnih (deležnik na -ši, -vši tudi pri nedovršnikih) ter leksikalnih novosti in pretesne naslonitve na kmečki jezik je sicer zbudil tudi odklonilno kritiko (Prešeren, Nova pisarija; R-u; Čop Saviu, Veda 1914, 113), vendar za več kot desetletje prekašal najboljšega od sodobnikov. Vplival je na vrsto prizadevnih nabožnih pisateljev (Metelko, Jerin, Burger, Zalokar, Potočnik), po njem je ostareli Vodnik popravljal svoje pesmi, učenec Metelko (SBL II, 106–9) pa nadaljeval njegovo tradicijo tja do Levstika. V oporoki je R. določil šest dijaških ustanov (dve za kranjsko, štiri za tržaško-koprsko škofijo) ter sklad za potrebne bogoslovne in dobre ljudske knjige. Zbirko njegovih besed je porabil Miklošič v svojem slovarju.

Srednjeveliki, krepki, temnolasi kolerik R. je bil osebno srčno dober, a kot janzenist strog in dosleden do sebe in drugih, da je zbujal bolj spoštovanje kot ljubezen. Ker se je v njem harmonično združevalo »velle in nosse« (Kopitar) in je vse svoje študijem posvečeno, osamljeno življenje usmeril v delo za dviganje slov. jezika, je dosegel uspeh in ugled, da »perklanja(lo) se mu (je) vse po zelim' Kranju« (Čop).— Prim.: I. Življenje: Dimitz IV/8, 322, 348; Glaser II, 14–5, 220–1; Mal 171, 262, 315, 316, 317 (slika), 390; Marn IX, 3, 5, 9, 10–1, 27, 34; X, 48; XI, 130; XIV, 33; XV, 9, 63–70; XVIII, 14; Slodnjak, 50, 58, 59, 60, 61, 66, 142, 195; Šaf. I, 37–9, 51, 69, 90, 119, 120, 128, 136, 145; Wurzbach XXV, 43–6; programi humanist. gimn. v Lj. za š. l. 1792/3–1796/7; lj. škof. šematizmi za 1800 in sl.; Intelligenzblatt der Annalen der Literatur und Kunst 1803, št. 12, stolpec 96; Pr. S., IB 1833, št. 20, 79–80; Hist. Tagebuch, Carn. 1841, 164; Fesl, N 1845, 183, 192; ib. priloga k listu 50 (2 strani); (Kovačič – dr. Kandler), Biografia di Monsignor Matteo Raunicher, Vescovo di Trieste e Capodistria. Traduzione dal tedesco. Trieste nell' anniversario del suo obito 1846; Kovačič, Drobt. 1858, 81–107; Slomšek, ib. 1862, 71–9 (Ponatis v Slomškovi zbrani spisi 3. knj., Životopisi 1879); Miklosich, Slov. berilo za 8. gimn. razr., 1865, 65–72; Vladimir (= Levec Fr.), KDM 1878, 175–82; Ravnikar Jernej, Knjižnica CMD 1890, V. zv., 1–31 (s sliko); Levec, LZ 1890, 508–9, 379–80; Ilešič, ZMS 1905 (VII), 162; Prijatelj, ib. 1907 (IX.), 3; Pintar, Kazalo IMK 1908 (XVIII), 103–8; Žigon, Carn. 1910 (I.), 217–8; isti, ib. 1918–9 (IX.), 24–6, 127; ASK 1928, 7 (slika); Zgod. slov. univerze do 1929, 34, 35, 36, 37 (slika), 41, 42, 44, 45, 48, 50; Kidrič, Prešeren II, 32, 49, 70, 75, 83, 101, 170, 188, 204, 205, 209, 213, 215, 216, 230, 248, 339; isti, PA 36 (slika), 288, 315; Janez Trdina, Zbr. spisi IV, 1952, 383; J. Moder, Iz zdravih korenin močno drevo, 1952, 22, 37, 112, 205; -n- (Rupel Nada), PDk 1952, št. 140 (s slikami). II. Delo: Kidrič, Zgod., kazalo, zlasti 507, 532, 533–6, 584, passim 596–616, 631; SBL I, 7 (Alič); Pleteršnik M., Jber. d. k. k. OGymn. zu Lb. 1887, 3–5; Ilešič, ZMS 1905 (VII), 88; Gruden, Carn. 1916 (VII), zlasti 103; Kidrič, LZ 1934, 208–15. III. Zveze s preroditelji (Dobrovský, Kopitar, Zois, Vodnik, Metelko, Primic i. dr.): Ist. I., 724, imensko kazalo, II., 886, imensko kazalo; Heinrich, IB 1828, št. 2, 5–7; Miklosich, Kopitars kl. Schriften, 1857, 1–14; Vodnikov spomenik 1859, 8; Istinič (= Marn), S 1876, št. 89, 90, 91 (podlistek); Levec, Dunajski Zvon 1879, 22, 37, 69; Marn, Kopitarjeva spomenica, 1880, 88–9; Levec, LZ 1889, 411, 414, 415, 417; Anonimno (= Kaspret), LZ 1889, 763; Mal, DS 1918, 185–7; Prijatelj, Profili, 1921, 39, 42, 47, 54, 60, 62, 63–6, 79, 81, 83–4, 125, 143, 146; Tavzes, Slov. preporod, Lj. 1929, 5, 43; Kidrič, Korespondenca Jan. Nep. Primica 1934, imen. kazalo; SBL I, 504 (Kopitar). IV. Črkopis: J(ožef) B(urger), Car. 1831, 25, 103–4; Zupan (= Horatius), ib., št. 32, 130–1; Anonimno, IB 1833, izred. priloga, št. 13, 14, 15, 17; Pintar Luka, AslPh XXIII, 1901, 315; Prijatelj, Veda 1911 (I), 425, 426; J 1926, št. 216; Kidrič, Dobrovský, 1930, 242, imensko kazalo, zlasti 131, 161. V. Jezik: WALZ 1813, 1018–24, 1034–9, 1047–53 (Zupan anonimno); Marn XXIII, 4–6; Viktor Bežek, Izv. novomeške viš. gimn. za š. l. 1888/9, 5–42; Oblak Vatroslav, AslPh XII, 1890, 502–4; Pintar Luka, LZ 1890, 46 (knjiž. poročila); isti, AslPh XXIII, 1901, 637; Ozvald, Naši kulturni delavci v zrcalu Prešernovih poezij, Gor. 1905, 45, 46, 63; Mole, Carn. 1910 (I.), 112; Zimmermann F. X., Veda 1914 (IV.), 113; Breznik, DS 1917, 333–5; isti, Dobrovskega jubilejni zbornik 1929, 1–22; isti, DS 1930, 28–32; Prijatelj, Borba, 17; Slodnjak, Prešeren 1946, 157–8 z op. 8, 189–90; SBL II, 349. VI. Pomen in duševna fiziognomija: škofijski protokoli 1824–8; IB 1831, št. 50, 198; Bleiweis, N 1846, 6; Vodnikov spomenik 1859, 122–7; -k- (= Umek-Okiški), ZD 1863, 264–5; Hrovat Ladislav p., Izv. novomeške viš. gimn. za š. l. 1877/8, 22–5; UT 1877, 341–4; Fekonja, LZ 1887, 295; Levec-Kunšič, ZMS 1899, 105, 109, 112, 150; Weiss, Geschichte d. österr. Volksschule 1904, II, 746; A. Medved, VBV 1907 (X), 60; Iv. Vrhovnik, IMK 1907, 20, 31; Prijatelj, ZMS 1907, 234–8; Gruden Č 1916 (X), 136, 181; Mal, ib., 201–4; Čebulj, Janzenizem, 1922, 32, 40; Seifert Joseph Leo, Literaturgesch. der Čehoslowaken, Südslawen u. Bulgaren, 1922, 151; Mal, DS 1930, 291–2; I. P., Mentor 1931 (XVIII), št. 8, 183–4; SBL II, 269 (Paušek Jurij); Slodnjak, SR 1949 (II), 24, 28; 1955, 24 sl.; Zssl II, 1959, 45–8 (slika na str. 46). Snoj + U. M.

Snoj, A., Uršič, M.: Ravnikar, Matevž (1776–1845). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi490933/#slovenski-biografski-leksikon (19. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine