Levstik, Fran (1831–1887)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Levstik Fran, pesnik, pripovednik, dramatik, kritik, jezikoslovec, politični publicist, r. 28. sept. 1831 v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah, u. 16. nov. 1887 v Lj. Ker se je deček odlikoval v šoli v Laščah, ga je poslal oče, lastnik osminke kmetije, jeseni 1842 na lj. normalko. Jeseni 1844 je vstopil v lj. gimn., vendar že prvi mesec ostal doma »radi vročinske bolezni«. Prihodnje leto so ga zopet vpisali v gimn., ki jo je dovršil 1853. Od 2. do konca 5. šole je bil v Alojzijevišču, odkoder je izstopil, ker ga je bil ravnatelj opomnil, da njegovo mišljenje ni v skladu z duhovniškim poklicem in da kvarno vpliva na součence, potem ko je izjavil, da mu je obljubljena zadostna podpora od drugod. V 6. in 7. šoli je stanoval v Gradišču pri čevljarju Matiji Krajcu, očetu poznejšega novomeškega tiskarja Iv. K.-a, v 8. šoli pa v šentpeterskem predmestju pri nekem Janezu Pavlinu. Najbrž je hotel zaključiti gimn. študije z maturo, ker je navedel konec šol. l. kot bodoči poklic študij na filozofski fakulteti, vendar ga ni med maturanti njegovega razreda med 18. in 21. jul. 1853. Morda ga je res zadržala bolezen na očeh, kakor poroča Levec, kajti maturo je naredilo 15 kandidatov, ki jih je bilo v letnih ocenah 8 slabših kakor on, ki je bil v 1. sem. zadnjega šol. l. 7. odličnjak, v 2. pa 9. po uspehih. Tudi strah pred matematiko ga vsaj takrat ni mogel zadrževati, kajti tudi v tem predmetu, ki ga v 8. šoli sploh niso učili, je dosegel, kakor nam pričajo katalogi, primerno znanje. Kako dolgo se je po končani 8. šoli mudil doma, ne vemo. Iz neke njegove listine je razvidno, da je od konca jan. ali pa od začetka febr. 1854 v Lj. privatno poučeval, morda pri okr. predstojniku Tom. Glantschniggu, dokler se ni pred 28. jul. odločil, da pojde kot štipendist nem. viteškega reda študirat bogoslovje. Veliki mojster nadvojvoda Maksimilijan Oesterreich-Este je hotel reformirati križniški red in obnoviti konvente in zato zbiral duhovnike, klerike in dijake, ki bi hoteli postati redovni duhovniki. L. je morebiti od Glantschnigga zvedel o teh štipendijah. Ker ni mogel misliti, da bi ga škof Wolf, ki je imel takrat kandidatov za duhovniški stan na pretek, sprejel v lj. bogoslovje, in morda tudi pod vplivom dejstva, da je njegov oče prodal domačijo v Retjah, se je po 27. sept. 1854 odpeljal na Dunaj in bil 1. okt. že v Olomucu v bogoslovju. Tu je ostal le do 25. jan. 1855, ko je bil izključen, ker ga je lj. gimn. katehet Ant. Globočnik ovadil, da so njegove Pesmi, izšle po njegovem odhodu (prvo polo je L. še sam popravil) jeseni 1854 v Blaznikovi založbi v 500 izvodih, pohujšljive in bogokletne. Duhovnik Jan. Jelenc, nekdanji L.-ov tovariš v Alojzijevišču, ki je bil 27. nov. 1854 imenovan za suplenta na lj. gimn. ter učil slovenščino v 1., 2., 3. in 6. razr., je rabil Pesmi kot šolsko štivo, toda drugi duhovniki, ki so deloma učili na gimnaziji, najbolj pač Globočnik, so dosegli, da so izvode med dijaki zaplenili, zalogo pri Blazniku pa dali pod zaporo, ki je trajala do marca 1866. Izvod Pesmi so s »primernimi« pripombami poslali v Olomuc ravnatelju bogoslovja Th. Bećáku, ki je pozval L.-a, naj jih prekliče. L. se je zastonj izgovarjal, da je cenzura dovolila natis, ter je moral, ko ni maral preklicati, zapustiti bogoslovje. 30. jan. 1855 je bil že na Dunaju, kjer je hotel študirati tehniko.

Prve pesniške poskuse je začel L. najbrž v 3. gimn. razr., kot 16 leten mladenič, pod vplivom lastnega krepkega in realnega doživljanja ter alojzijeviškega okolja, kjer se je vneto gojila godba in pesem. Kot četrtošolec je priobčil v Sloveniji pesem Želje, ki razodeva že precejšnjo oblikovalno spretnost realnega doživljanja. Takrat so po Stritarjevem pričevanju nastale »najlepše L.-ove pesmi«. Kot petošolec je že zahrepenel po dramatičnem oblikovanju, ki ga je odslej vedno vabilo. Takrat sta nastala neohranjena prizora: Vodja in sluga in Razbojniki. Celo prvi kritični epigrami so se mu rodili v peti šoli in menda pospešili njegov izstop iz Alojzijevišča. Pesmi je objavljal pred 1854 v Sloveniji, LČ, SB, ŠP, N in Bleiweisovem Koledarčku. V tisku so izšle: Želje, Vile, Opomin k veselju, Prvi pomladni bučelici, Brezskrbni poet, Kamniti svatje, Ura, Rožica, Mačka, stara in mlada miš, Na grobu Prešerna, Puščice, Popotnik, Dekle in tica, Božična, Hrepenenje mladega pesnika. Dasi obsegajo samo eno stran njegovega takratnega resničnega umetniškega znanja, razodevajo vendar nastop nove, v slov. literaturi do tedaj neznane realistične pesniške osebnosti, ki zajema iz lastne duše in iz bogatega in neposrednega poznavanja ljudskega duha. Pesmi iz 1854 so za Prešernovimi Poezijami drugi organsko urejeni zbornik pesnitev v naši literaturi ter so nastale kot sad odločne avtokritike po dolgotrajnem čiščenju in smiselnem urejevanju. Njih temeljna oznaka je, da zajemajo iz polnega realnega doživljanja čistega in bistrega kmetiškega inteligentnega mladeniča, ki se prebuja v bistrovidnega oblikovalca in kritika samega sebe in sveta, v katerem živi. Svojo umetniško nalogo je videl v skrbi za formo, ki pa nikakor ni postala sama sebi namen, še bolj pa v stremljenju za jasno izraženo pesniško podobo, katero oblikovno in čuvstveno varuje pred ohlapnostjo logično dovršena miselnost. L.-ova pesem odgrinja pogled v tako istinito, dasi zatajeno bujnost doživljanja, da nikdar ne učinkuje didaktično, zlasti, ker je zapeta v tako pravilnem, dasi istinito ljudskem jeziku, da temelji njen lirizem mogoče ravno tam, kjer vidimo le didaktičnost in satiro. — Tudi v Olomucu se je bavil L. s poezijo, prevedel že do 18. dec. 1854 ves Kraljedvorski rokopis, prebiral moravske nar. pesmi, ki so bile poleg slovenskih in srbohrvaških tretji vzorec nar. poezije, ki je morda zapustil tu in tam kako sled v njegovih originalnih tvorbah. Prirejal je najbrž tudi svetopisemske tekste ter zasnoval biblično dramo o Abimelehu, ki kaže neko poznavanje hebrejščine, pridobljeno v bogoslovju.

Na Dunaju je ostal L. do srede maja 1855 ali še nekoliko dalje ter je baje poslušal predavanja pri Miklošiču, občeval z Vukom Karadžićem, obenem pa iskal praktikantskega mesta v drž. službi in morda tudi zasebno poučeval. Čudno je, da se je kmalu nato, ko mu je 7. maja 1855 poslal Glantschnigg reverz, da ga bo podpiral, dokler bo služboval kot neplačan praktikant pri kakem drž. uradu na Dunaju, vrnil v domovino. Na Dunaju si je razširil literarno in kritično obzorje, se seznanil z Lessingovimi kritičnimi nazori in s poezijo »mlade Nemške«, ki mu je ugajala, ter napisal prve kritične poskuse. Ohranjen je estetični uvod v kritiko Valjavčevih Pesmi iz l. 1855. Mogoče ga je zvabil z Dunaja nekdanji tovariš v Alojzijevišču Kajetan Aumann (r. 1836 v Lj.), ki ga je povabil k svojemu bratu Francu, najprej trgovskemu pomočniku in pozneje samostojnemu trgovcu v Krškem, ter mu za prihodnje šol. leto prepustil instruktorsko službo pri grofu Paceju na Turnu poleg Sv. Križa. L. se je najbrž nekaj časa pomudil v Krškem. Vendar se je kmalu napotil skozi Lj., kjer ga je preganjala policija (prim. pesem: Svetemu Eliji, 1855), v Spodnje Retje ter preživel počitnice pri starših, ki so že 4. apr. 1854 kupili posestvo v Podgori pri Prečni ter se pripravljali, da zapuste domačijo. V tem času se je pričel tudi njegov preokret v lit. delu: nagnil se je k prozi in s tem še globlje k ljudskemu izročilu. Začel je pisati prve osnutke Krpana, Bučelstva in Junteza. Zadnjega je celo uprizoril, menda 5. avg. 1855, v Laščah v gostilni pri Drakslerici. Tačas, če ne že 1854, je napisal satirično Pesem od županov (Skrilovska modrost) in za praznik sv. Roka zložil v tem letu kolere rimano pridigo Na sv. Roka dan. Vse njegovo ustvarjanje, ki je že v Pesmih 1854 razodevalo vonj rodnih tal in duh patriarhalnega kmetiškega občestva, kakor ga je dojel mlad, izobražen realist kmetiškega pokolenja, je postalo 1855 še pristnejše in realnejše ter že oznanjalo smernice Popotovanja iz Litije do Čateža, Napak slovenskega pisanja, Krpana in Bučelstva.

Konec sept. ali začetek okt. 1855 je moral L. začeti s poučevanjem pri Paceju na Turnu. 15. okt. je izšel v Celovcu njegov prevod Rokopisa kraljedvorskega, dasi nosi na naslovni strani letnico 1856, in katerega je oznanil SG že l. 1854. Na Turnu je prišel L. v drugačno pokrajinsko in človeško okolje, kakor ga je srečaval v Laščah in drugod. Tukaj je doživel svojo prvo resnično ljubezen do Zidarjeve Tone iz Moravč (r. 1830, u. 1904), ki je razgibala v njegovi pesmi dosedaj še nekako zastrto erotično plat. Trpljenje, ki je bilo edini sad te brezupne ljubezni, je zganilo novo struno v L.-ovi pesmi, globoko, težko žalost, ki prenaglo sledi opojni sreči prvih časov. Zato so Tonine pesmi najbolj osebnostne in neposrednje v vsej L.-ovi liriki, duša nežnega, dasi krvnatega mladeniča osvaja in zavrača v njih — zrelo žensko. Usoda resnične ljubezni mu je odprla pogled v Prešernovo pesem; Tono je opeval v svojih prvih sonetih. Nekaj njej posvečenih pesmi je izšlo v Vodnikovem spomeniku 1859, nekaj pa šele v Mladiki 1868. Poleg lirskih pesmi so L.-u dozorevali na Turnu že v Laščah pričeti spisi v prozi: Bučelstvo, Krpan ter mu je vedno jasneje sijalo v duši osnovno spoznanje njegovega bogatega življenja: največja slov. kulturna vrednota je čisti slov. jezik, posoda in vsebina vsake prave slov. poezije. In iz njegove velike kritične sposobnosti so v neprestanem občevanju z ljudstvom vrela spoznanja, ki so se nekako proti koncu 1857 in v l. 1858 zgostila v Popotovanju iz Litije do Čateža (SG 1858) in v Napakah slovenskega pisanja (N 1858). V Popotovanju je L. zasidral slov. leposlovno prozo v ljudstvu in njegovem ustnem izročilu ter določil vsebino, oblika in jezik vsej naši leposlovni prozi od Jurčiča do Cankarja; v Napakah pa je vzporedno s temi smernicami obsodil tedanji literarni jezik, zahteval od pisateljev, naj proučujejo ljudstvo in njegov govor ter ga presajajo v našo knjigo, ki naj raste pod vplivom objektivne kritike. Tudi njegova stvariteljska moč takrat še ni bila nalomljena pod težo naloge, ki si jo je naložil iz ljubezni do materinega jezika, katerega je hotel oživiti v vsej njegovi pralepoti. Zato se mu je posrečilo, da je iz vsega svojega znanja o slovenstvu zajel najtipičnejše in najresničnejše v povest Martin Krpan z Vrha (SG 1858). Slov. leposlovna proza je bila s temi deli oživotvorjena v jezikovni, vsebinski in idejni popolnosti.

Do konca sept. 1857 je ostal L. na Turnu; po 26. sept. se je preselil s svojimi gojenci v Lj. (na Turnu mu je u. 8. sept. 1857 učenec Viljem, ki mu je L. v spomin posvetil balado Knezov sin). Tu je poučeval do apr. 1858, ko mu je Pace nenadoma odpovedal službo. Vzrok te odpovedi ni jasen; morda je bil neki ljubaven zapletljaj. L. je ostal še približno mesec dni v Lj. in iskal druge službe; po 8. apr. se je n. pr. obrnil na vodstvo Waldherrovega učnega zavoda. Dežman mu je takrat posodil 100 gld., a L. se je že med 12. in 19. majem zatekel v Retje v Ilijevo hišo, kjer sta ga prisrčno sprejela Jožef Oblak, retinjski čebelar, prevžitkar na domu (r. 1807, u. 1865), in L.-ova poznejša svakinja, Ilijeva hčerka Jerčka. Mogoče je res šele zdaj na rodnih tleh docela dozorela podoba Martina Krpana, kakor je tudi šele zdaj v prvem osnutku nastalo Bučelstvo, ki ga je povzel iz ust svojega »avtorja« Oblaka in iz lastnih čebelarskih izkušenj. – Vsebina Napak slovenskega pisanja, njihov mladostno pogumni in samozavestni slog, zlasti pa končni klic po objektivni kritiki so poleg rahlo izraženega odpora prati gorenjščini vzbudili srd pisateljev staroslov. generacije. Pričela se je ostra literarna borba, v kateri je bil na L.-ovi strani Cegnar, Janežič jima je nekaj časa odpiral SG, moralno podporo pa dajalo priznanje mlajše lit. družbe slovenske in celo hrv. lit. list Neven. L.-ovim nazorom je nasprotoval noviški sotrudnik P. Hicinger, katerega je podpiral Bleiweis z odobravanjem vse starejše generacije.

Ok. 15. sept. 1858 se je L. preselil iz Retij v Senožeče na grad Kalec za domačega učitelja k pesniku Vilharju. Na to službo ga je opozoril v pismu 24. avg. lj. mestni učitelj Jan. Zorin, r. 20. jun. 1828 v Lj. L. je bil že v Senožečah, ko je priobčil SG Cegnarjev odgovor na Hicingerjev poskus, osmešiti L.-ov članek. C je povedal, da imata on in njegova generacija L.-ove nazore za pravilne ter si obetata od njih preporod slov. književnosti. Na noviški ugovor je L. sklenil odgovoriti v SG. Ta odgovor je bil tako oster, da ga je L. radi Janežičevih pomislekov ustavil, ko je bil do tretjine natisnjen, zlasti ker se je Janežič zbal za naročnike-duhovnike. Nato je začel L. snovati knjižico, v kateri bi priobčil poleg odgovora Hicingerju in Bleiweisu še kritiko Koseskega, katerega je bil napadel že v svojih dijaških epigramih. V njegovi ostalini je ohranjen osnutek te kritike, ki brezobzirno razgalja tudi ničevost Bleiweisove avtoritete na literarnem in kritičnem polju. S kritiko Ciglerjeve povesti Sreča v nesreči (SG 1858) in Cegnarjevega Pegama in Lambergarja (1858), s polemiko Gospodoma nasprotnikoma (SG 1859) in z osnutkom kritične brošure zoper Bleiweisa in Koseskega se je L. popolnoma zaril v jezikovna in literarna razglabljanja, kar mu je nekoliko zavrlo pesniško ustvarjanje. Tačas je menda nadaljeval Ježo na Parnas in pisal neko komedijo (morda Veliki Groga in Pikni Jožek v Laščah). Tudi prevod Andersenove satirične pravljice Svinjar (SG 1859), dramatična farsa Hicingerjeva novoletna noč 1860 (1859), ironični pregled slov. slovstva (1859), kjer je smešil poleg Hicingerja in Bleiweisa še Trstenjaka, ki je v N 1859 odobraval napade na pristaše kritike, vse svedoči, s kako strastjo se je L. takrat zagrizel v borbo zoper prvake. Ta borba je povečala njegovo ljubezen do jezikovnega študija, ki je ostal od takrat eden glavnih ciljev njegovega življenja. Na drugi strani pa ga je organizirani odpor zoper kritiko opozoril na javno, društveno in politično življenje, kamor ga je vlekla tudi njegova »nagla kri«. Leti 1858 in 1859 sta temeljni za slov. književnost in usodni za nadaljnji razvoj L.-ovega lit. dela.

Pri Vilharju je L. ostal najbrž do 18. marca 1861. Svoje tamkajšnje življenje je opisal v markantnem stavku v Desetem bratu. Leposlovno tačas ni mnogo delal, več jezikovno in kritično. Pilil je Vilharjeve Pesmi (1860), ki so v jezikovnem pogledu popolnoma L.-ove (kar mu je vzbudilo težnjo, popravljati dela drugih, ki se je ni otresel do smrti), zbiral slov. besedni zaklad, bil v zvezi s piscem slov.-nem. slovarja župnikom Zalokarjem, obiskal poleti 1860 Istro (kjer se je sešel s Cegnarjem in Volčičem), spisal Potovanje po Istri, ki pa se ni ohranilo, sodeloval kot pesnik pri Vodnikovem Spomeniku (1859), napisal v listu BK oceno nem.-slov. Wolfovega slovarja, ki je vzbudila novo ogorčenje med Staroslovenci, nabiral gradivo za Prešerna. Poleti 1859 je bil L. pri novi maši prijatelja Novaka v Podbrezjah, kjer se je zaljubil v njegovo sestro Katro. Sredi dec. 1860 je prišlo med L.-om in Vilharjem do nesoglasja, kakor se zdi radi Vilharjeve literarne častihlepnosti in netočnosti v plačevanju zaslužka. Takrat mu je Cegnar namignil, da snujejo tržaški Slovenci čitalnico, ki bo morebiti izdajala tudi literaren »časopis«; ni mu mogel nič obljubiti, pač pa mu je svetoval, naj se vpiše v šolo za telegrafiste. Ne vemo, kaj je bilo slednjič vzrok, da se je L. v velikem tednu 1861 poslovil od domačih v Podgori ter se napotil v Trst za tajnika Slavjanske čitavnice. Dohodki te službe so bili pičli in neenakomerni, tudi časnika niso začeli izdajati; L. si je pomagal s poučevanjem. Organiziral je v čitalnici tečaje za slov. jezik. Kmalu je obžaloval, da je zapustil ožjo domovino. Literarno ni mnogo novega ustvaril, pač pa je popravljal in presnavljal svoje pesmi, predeloval Ježo na Parnas, sestavil kratek pregled slov. slovstva ter napisal odlomek o Pižmarju in Pilpohu, likal in pilil Cegnarjeve prevode in originale, sodeloval kot filološki kritik tudi pri N. Proti koncu nov. 1862 se je vrnil v Lj., kamor ga je zvabil Vilhar za glavnega sotrudnika pri listu Napreju, ki ga je nameraval izdajati l. 1863. V začetku okt. 1862 je vlada Vilharju dovolila izdajati Naprej, 3. dec. je bilo priloženo N vabilo k naročbi, v katerem je Vilhar naznanil, da mu bo L. pomagal. Dne 2. jan. 1863 je izšla 1. št. Napreja. L. je napisal zanj mnogo člankov, dopisov, polit. novic, poročil o sejah dež. zbora; v jezikovnem oziru je ves L.-ov. Najvažnejši njegov spis je Odgovor odprtemu pismu »Napreju«, s katerim je v 50., 51. in 54. št. z velikim narodnim optimizmom zavrnil anonimno Odprto pismo »Napreju« v 48. št., ki ga je uredništvu poslal prof. Janko Pajk. Ta odgovor je še nadaljeval v 66.–68. št., kjer je izrazil prepričanje, da brez nar. jezika ni nar. literature in da bi si slov. slovstvo izpodrezalo korenine, če bi se pisatelji ravnali po želji pisca Odprtega pisma, ki je priporočal za znanstven književni jezik hrvaščino. V 42. št. (26. maja) je izšel članek Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost? Ta dostojni protest zoper uradno samovoljnost »predstojnika okrajne gosposke lj. okolice« J. Pajka je poleg Misli o sedanjih mednarodnih mejah, ki jih je bil poslal neki politik s Koroškega in so izšle v 14.–16. št., prisilil Vilharja, da je z 78. št. dne 29. sept. Naprej ustavil. Zaradi Misli sta bila 17. jun. obtožena Vilhar in tiskar Klein »hudodelstva kaljenja javnega miru«, in 29. sept. je bila prva preiskava zoper Vilharja in L.-a »zaradi prestopka žaljene časti«, ker ju je tožil Pajk. L. je bil najprej obsojen na 3 mesece zapora, slednjič pa z Vilharjem vred v drugi pravdi oproščen krivde, dočim je bil Vilhar v prvi obsojen na 6 tednov »v prosti ječi«, katere je moral presedeti. Sprva je nameraval Naprej prinašati več leposlovja, toda je najbrž po L.-ovi zaslugi, katerega je nagovarjal k temu tudi V. Zarnik, postal političen list. L. je priobčil v njem avtobiografski odlomek Deseti brat in odo Na Preširnove smrti dan, ki izraža isto idejo kakor Župančičeva Pesem mladine. V l. 1863 je L. sodeloval pri lj. čitalnici. Dne 8. marca je bral Bleiweis njegov sestavek črtice iz življenja sv. Cirila in Metoda, 27. dec. je bil celo izvoljen za čitalničnega odbornika in Bleiweis ga je hvalil po N, da »tira kolo slovenske slovnice vrlo naprej«. Konec istega leta mu je poslal Cegnar prevod Valenštajnovega ostroga, ki ga je L. nanovo predelal, mnogo bolj nego prevod Tella, Marije Stuart, Babice, ki jih je tudi zelo popravil. Pri besedi lj. čitalnice 21. febr. 1864 je bral J. Globočnik odlomek duhovite L.-ove filološke satire Zatoženi sosamoglasnik, v kateri je padla marsikatera po lj. prvakih, kar so menda šele takrat opazili, ko je začela izhajati v N. Ko je Bleiweis spoznal ost, je priobčevanje ukinil. Na 1. seji osnovalnega odbora MS 11. apr. 1864 je L. postal prvi tajnik z mesečno plačo 30 gld. Baje se je Bleiweis zelo trudil, da je to mesto in plačo L.-u zagotovil. Toda nem. polit. časnik v slov. duhu ju je za vedno razdvojil. L. se je lotil dela pri Napreju, živo prepričan, da je Slovencem potreben polit. časnik, ki bi zgradil in širil slov. polit. program, česar N niso mogle. Zato je zameril Bleiweisovicem, da niso podprli Napreja, ko je drž. pravdnik zgrabil Vilharja in njega. Še bolj ga je raztogotilo oznanilo v 20. št. N dne 18. maja 1864, da prično Staroslovenci izdajati nem. časnik »v narodnem duhu vredovan«. Pričel je s Kunčičem, Dolencem i. dr. energično borbo, ker mu je bila ta misel sramotna za slov. narod, ki nima še polit. lista v svojem jeziku. 21. maja je poslal Seljan-Kunčič N odkrit protest, ki ga je 15. jun. Bleiweis priobčil v odlomkih in ga skušal osmešiti. Dne 19. jun. je bil ustanovni sestanek delničarjev novega lista in že naslednjega dne je L. poslal N članek o nem. polit. listu, ki ni bil objavljen. Po prepiru z Bleiweisom in Costo, ki sta mu 24. jun. grozila, da bo izgubil tajništvo MS, je organiziral proteste zoper tak list v vseh slov. časnikih razen v ZD, razvnel tudi nar. žene, pridobil baje za slov. polit. časnik, ki naj bi se imenoval Narodni listi, 3000 gld. kredita in, da bi zavrnil očitek koristolovstva, podal 9. jul. izjavo, da ne bo sodeloval pri njem, samo da ga osnujejo namesto nemškega. Bleiweisovci so menda obljubili, da bodo skrbeli tudi za slov. polit. časnik, zazibali tako Mladoslovence v brezbrižnost ter v začetku sept. naznanili, da prično kmalu izdajati nem. list Triglav. Nato je izšel v dunajskem časniku Ost und West jezen dopis iz Lj., ki ga je baje napisal L. Leskovec, ki je bil določen za urednika Triglava. Bleiweis se je v 38. št. N dne 21. sept. odurno zaletel v ta članek in je dolžil L.-a, da ga je povzročil. L. je poslal 23. sept. odprto pismo N, kjer je ponovil svoje očitke zoper nem. list ter povedal, da je članek za Ost u. West napisal Leskovec. Bleiweis ni hotel sprejeti odprtega pisma in L. ga je 27. sept. prosil, naj natisne kratko izjavo, da ni on pisal članka v Ost und West. Tudi to izjavo je Bleiweis zavrnil. L. je hotel napisati zgodovino boja zoper Triglav v posebni knjižici. Odlomek zasnutka je ohranjen v L.-ovi ostalini in je neusmiljena analiza Bleiweisovega značaja in njegovih polit. metod. L. je bil zopet premagan od gole materialne premoči in Triglav je pričel izhajati 1865. Kot tajnik MS je pričel L. delati v začetku maja 1864. Razposlal je pozive k pristopu vsem uglednejšim osebam in časnikom na slovanskem jugu Avstrije, prevedel društvena pravila, doživel 12. avg. i. l. kot tajnik prvi napad mariborskih rodoljubov (dr. Sernec), priredil Hicingerjev koledar, da ga je MS izdala kot prvo knjigo za l. 1865. Spor zaradi Triglava pa je bil kakor temna senca med njim in odborom, ki mu je nagajal, kjer je le mogel. Tudi Ant. Lesar, ki ga je 1865 izpodlezel v tajniški službi, je že proti koncu 1864 samovoljno posegal v njegove posle. Na občnem zboru 11. maja 1865 je protestiral zoper plačanega tajnika Vošnjak ob pritrjevanju dekana Burgerja in Serneca, dočim sta Trstenjak in Kunčič zagovarjala načelo, da je vsak delavec vreden plačila. Bleiweis, Costa, Svetec i. dr. pa so samo opravičevali osnovalni odbor, ki je bil izvolil tajnika; menda jim je bilo celo ljubo, da je šlo L.-u za vrat. Slednjič so sklenili, da naj novi odbor odloči o tajnikovi plači. Na 1. seji novega odbora 22. jun. 1865 je L. odložil tajniško službo, »da bi društvo napredovalo, kar je največ mogoče, in da bi imelo druzih stroškov menj« (pismo z istega dne). Lj. odborniki so bili zadovoljni z njegovim odstopom, izmed zunanjih, ki se niso udeležili seje, so bili za plačanega tajnika L.-a Kocijančič, Cigale, Trstenjak, Erjavec in Cegnar, proti njemu pa Sernec, Ulaga, Grabrijan, za večino sta se odločila Janežič in Winkler, Dominkuš in Barbo pa sta molčala. L. je opravljal tajniške posle se do 11. jul. V tej dobi društvenega in polit. dela L. pesniško ni mnogo ustvarjal. Napisal je nekaj elegičnih pesnitev (prim. Omnia evanescunt), sestavil načrt za avtobiografsko povest iz življenja na Turnu, začel satirična Pisma, prepesnil za Cegnarja Schillerjev Wallensteins Lager, ki je izšel konec 1864, jezikovno predelal Jenkove pesmi, ki pa so kljub temu izšle v Jenkovi redakciji; dosledno pa se je bavil z jezikoslovjem. Smer so mu dajali Miklošičevi in Schleicherjevi spisi, ki so ga vodili vedno globlje v staro cerkveno slovanščino, s katero je hotel zaceliti rane, ki jih je vsekala slovenščini — nemščina. V poročilu o 1. seji odbora MS je urednik celovškega Slovenca pod črto priobčil vest, da prevzame L, uredništvo uradne LZg. To vest so ponovile tudi N 1865, 220 in Slovenec v št. 50. Dežman in sam namestnik E. Bach, morda tudi knjižničar Muys so snubili bednika za nem. stran. Toda L. je ostal neomahljiv. Dasi ga je vabil svobodomiselni svetovni nazor teh ljudi in njihovo precejšnje kulturno obzorje, vendar je ostal prepričan, da mora svoje nazore uresničiti samo na slov. strani. Začel je dopisovati v Einspielerjevega S, v katerem se je boril s Kunčičem zlasti proti društveni in polit. hegemoniji starih ter za znanstveno izdajo slov.-nem. dela Wolfovega slovarja, ki je po končni ureditvi Wolfove zapuščine 1865 postal zopet aktualen. Njegov nekdanji vodja in zagovornik v Alojzijevišču Pogačar, ki ga je škof Vidmar imenoval za predsednika slovarskega odbora, je izbral L.-a za urednika. L. si je izgovoril nekaj odloga, da bi končal zasnovana literarna dela, ter obljubil, da z novim letom 1866 prične delati za slovar. Takrat je pisal knjigo Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen, ki je izšla v febr. 1866 ter je praktičen posnetek iz znanstvene slovnice, katero je nameraval napisati. Morda je že tedaj pripravljal za natis Bučelstvo, katero je obetal založiti trgovec Edmund Tenpin, po Levčevem poročilu pa Ivan Tisen, ko so 1867 natisnili že šest pol. Proti koncu 1865 so se začeli L.-ovi nazori krepko uveljavljati v Južnem Sokolu in v sokolskem rokopisnem Brenclju. Na starega leta 1865 so hoteli Sokoli uprizoriti celo neko L.-ovo »šaloigro v 1 djanju«, toda »narodna cenzura« je prepovedala igro, ki je ostala do danes neznana. Ta epizoda. je povzročila L.-ov satirični odlomek Brencelj. Ko sta spomladi 1866 Jurčič in Stritar osnovala Klasje, sta zvabila k sodelovanju tudi L.-a, ki je priredil radi svojih načel o slov. književnem jeziku dokaj nasilno in samovoljno Prešernov tekst, pomagal Stritarju pri uvodu, ter spravil nekatere Prešernove pesmi v Stritarjevo evidenco. Za nadaljnje zvezke Klasja je prejel 14. apr. 1866 od Kastelca Vodnikove spise ter začel vnovič urejati svoje pesmi, katere je prodal za 300 gld. založniku Wagnerju. Konec apr. 1866 se je preselil v stanovanje, katero mu je pripravil v svoji hiši Pogačar. Pričel je z veliko ljubeznijo delo za slovar. Hotel je zbrati slov. besedni zaklad ter upostaviti najvišjo vrednoto slov. nar. življenja popolnoma nepopačeno in neokrnjeno. Izhodišče mu je bil živi slov. govor, ki ga je hotel osvoboditi vseh tujih primesi; zato si je postavil načelo: Vse, kar je tujega v pismu in govoru, mora iz knjižnega jezika! Poleg slov. rokopisnih slovarjev (Zalokarjevega, Cafovega, Miklošičevega in nekega anonimnega) je do 10. sept. 1868 še izpisal 34.580 strani najrazličnejših slovarjev in knjig germanskih, romanskih in slovanskih, iščoč samo to, kar je res slovensko in slovansko. Kljub temu je še našel časa, da je poslovenil Nauk o telovadbi I. del (1867), Globočnikov Nauk novo izvoljenim občinskim odbornikom, priobčeval različne filološke članke v SG in N, vodil v jeseni 1866 priprave za ustanovitev Dramatičnega društva, ki mu je 21. jun. 1868 postal predsednik, ter napisal 1867 kritiko Pennove tragedije Ilija Gregorič. Poleti 1867 je bil duša snujočemu se slov. polit. časniku, na katerega so zdaj po zaniku Einspielerjevega S in po oktroiranem dualizmu vsaj navidez mislili tudi lj. prvaki, zlasti, ker so vedeli, da štajerski Slovenci resno snujejo polit. časnik. L. je izdelal program novemu listu, ki naj bi se imenoval Slovenski jug. Že s tem naslovom je poudaril najvažnejšo njegovo nalogo, ki bi naj bila v »borbi za politično solidarnost z junaškimi brati, ki so iste matere, istega jezika z nami«. Ta L.-ov program je sprejel, ko so se prizadevanja, ustanoviti časnik v Lj., razbila ob trmoglavosti starih, mariborski SN, čigar najboljši dopisnik v l. 1868 in 1869 je bil L. Dopise in uvodnike je deloma posvečal slov. prvakom, še več pa Nemcem in nemškutarjem, ki so se po proglasitvi dualistične ustave z večjo silo vrgli na germanizacijo slov. dežel kakor kdaj prej. S temi članki bičani prvaki so se maščevali nad L.-om pri njegovem slovarskem delu. Že od začetka 1867 so se oglašali kritiki njegovega dela in mu očitali zamudnost, napačnost, nepraktičnost, celo nemško tendenco. Znali so pridobiti škofa Vidmarja, ki je 22. nov. 1868 Pogačarja odslovil iz slovarskega odbora in tega razpustil, češ, da ni škofova naloga skrbeti za rokopis, temveč samo za natis slov. slovarja. L. je bil od božiča 1868 vnovič brez kruha. Tedaj se je L. zapletel še v hud prepir z odborom MS, ki si je hotel prilastiti Vodnikov rokopis, Kastelčevo, oz. njegove hčere last. Že dec. 1867 je odbor L.-u poveril ureditev Vodnikovih spisov, toda z delom je bil gotov šele 21. jun. 1869; medtem se je vnel prepir med Bleiweisom in njim, kdo je lastnik Vodnikovega rokopisa. Takrat je Bleiweis »izlagal« rokopis od L.-a, kateremu so ga vrnili šele marca 1868, »da ga uredi za natis«. L. pa ni hotel odboru rokopisa vrniti, dokler ga ni Kastelčeva hči 25. okt. 1870 odstopila MS. Konec l. 1869 so izšle Vodnikove pesmi brez življenjepisa, komentarja in spisov v prozi, ker je L. del Vodnikove ostaline prejel od Kastelca prepozno. Zapustil pa je v rokopisu del komentarja in prireditev Vodnikovih spisov v prozi. Skoraj vse l. 1868 je vodil L. urejevanje, opravljal korekture in nadzoroval tisk almanaha Mladike, kateremu je hotel dati najprej borben značaj; pripravljal je zopet kritiko o Koseskem, ki pa jo je slednjič prepustil Stritarju, pač zato, ker se je moral ozirati na svojo službo pri slovarskem odboru. V Mladiki je priobčil venec čuvstvene in miselne lirike, m. dr. svoje prve sonete. Na odpor, ki ga je vzbudila Stritarjeva kritika Koseskega prevoda Byronovega Mazepe v SG (1. apr. 1868), je odgovoril L. s člankom Objektivna kritika v SN (21. apr. 1868).

L. 1868 je prvič srečal Koširjevo Franjo iz Tacna (1852–1927), kateri je posvetil velik del svojih misli in čuvstev. Kot odbornik obnovljenega Sokola je spremljal članstvo na pomladnem zletu v nedeljo 28. jun. 1868 čez lj. Posavje v Št. Vid. V Tacnu je pozdravila Sokole 16 letna Franja, mlajša hčerka pokojnega krčmarja in posestnika Koširja (Malenška) na Brodu v Tacnu. Vendar jo je vzljubil šele drugo leto po vižmarskem taboru (17. maja 1869), kjer je zopet pozdravila Sokole z nekoliko patetičnim nagovorom. Deschmann se je v glasilu kranjskih liberalcev in nemčurjev LT njenemu nagovoru posmehnil, kar je dalo L.-u povod, da je šel na Vidovo nedeljo 21. jun. 1869 na cerkv. shod v Št. Vid, kjer je obljubil Franji, ki ga je že od l. 1868 poznala iz pripovedovanja njegovih prijateljev, da jo bo branil Deschmannovih napadov. L. 1869, ko je L. brez stalnega zaslužka živel ob honorarju 230 gld., ki jih je prejel od MS za Vodnikove pesmi, od Slavije za prevod obrazcev in od SN za uvodnike in dopise, je kljub vabam, ki mu jih je nastavljal Conrad, krenil še globlje v slov. nacionalizem ter je v svojih uvodnikih v SN, kakor v l. 1868 (prim. Tujčeva peta, št. 73), tako tudi 1869, v letu krvavih spopadov med Slovenci in Nemci, neusmiljeno napadal lažno nemško in nemškutarsko »kulturonostvo« in njegove oprode (prim. Eksces lj. turnarjev, št. 63; Poglavje o nemški omiki, št. 66; Janjče in Vevče, št. 66, 67; Slovenci — »Galgenvögel«, št. 72, itd.). Bil je v tem letu tudi sotrudnik tržaškega humorističnega lista Jurij s pušo in priloge Jurijček s pušo, menda celo feljtonist Jadranske zarje v Trstu. Zato se je odmaknil celo od dunajske Stritarjeve šole, ker se mu je zdela premalo slovenska in slovanska. Kakor so L.-ovi polit. članki nenavadno živahno in korenito spisani, tako na drugi strani današnjega človeka že odbijajo s svojo strastnostjo in bojevitostjo.

V L.-ovem mišljenju konec šestdesetih let po pričevanju njegovih sodobnikov ni bilo prostora za žensko, kar ni čudno, ko se je vsa njegova sila izčrpavala v entuziastični delavnosti in v obupni skrbi za vsakdanji kruh (prim. Lesnike 56–63). Naenkrat pa je po njegovi lastni besedi stala pred njim v dobi najhujše bede Franja, »kot vržena iz nebesa. To je realista L.-a preustvarilo vsaj. deloma v romantika, in v poletnih mesecih 1869, ko je obiskoval njen dom, je ustvaril venec pesmi, ki so poleg Prešernovih najlepše slov. ljubezenske pesmi. V obeh pesniških vencih je ista subjektivna in predmetna resničnost; toda dočim se sklicuje Prešeren predvsem na vrednost, ki jo ima Julija za razvoj njegove umetnosti, hoče L. od Franje, da osreči tudi njegovo telesno življenje. Zato jo obožuje s tako sprejemajočo ljubeznijo, kakor n. pr. Prešeren Julijo, toda, kakor hitro mu le rahlo namigne, da se zanima zanj, jo obda z ljubosumnostjo, ki nima primere; najrahlejša zaljubljenost v njeni navzočnosti in najbolj žgoča ljubosumnost, ki raste z oddaljenostjo od nje in z njenim najbolj slučajnim približevanjem komu drugemu, je vsebina pesmi, posvečenih Franji, kakor tudi L.-ovega življenja do smrti. Tudi misel na satiričen list, ki se mu porodi konec 1869 ni vzklila samo iz slov. kulturnih in političnih razmer, ki so res vpile po satiri, temveč tudi iz želje, imeti nekaj svojega, kar bi lahko pokazal Franji. Krčevito se oklene Stritarjevega povabila, naj pride izdajat svoj list na Dunaj; s pretresljivo podrobnostjo mu razkrije ta o sebi molčeči človek svoje obupno gmotno stanje; ta ponosni duh moleduje pri svojih prijateljih in celo pri Conradu za posojilo, ki bi mu omogočilo iti na Dunaj, kjer bi se osamosvojil z listom. In vendar je v tej naglici mogoče tudi misel na beg pred ljubeznijo, pa vendar gre in jo pred odhodom razkrije – Franji, ki jo je že itak slutila. 7. marca 1870 je dospel L. na Dunaj, da bi zavihtel svoj Blisk, za katerega je že 1855 prosil sv. Elijo, v mračnjaško, koristolovsko in zlobno lj. nar. ozračje. Stritar, ki je že 1866 snoval z Jurčičem satirika — Pavliho, ga je pregovoril, da je spremenil ime nameravanemu listu. Toda za L.-om je šel glas vladnega plačanca, katerega je širil o njem, oz. o njegovem listu oni del lj. polit. družbe, ki se je opravičeno bal razkritij o svojem polit. nepoštenju. Vendar so znali ti ljudje tako preslepiti tudi nepristranske ljudi, da je celo neki lj. duhovnik v cerkvi blagroval ljudi, ki ne znajo brati, ker ne bodo v nevarnosti, da bi jih pohujšal — Blisk. Ko je 30. apr. 1870 izšla 1. št. Pavlihe, so si vsi nekako oddahnili. Res je ostro napadal prvake, zlasti Svetca, z obtožbo, da si je on izmislil, da je L. podkupljen. Res je imenoval vsakega, ki to trdi, »grdega ležnjivca in malovrednega rokovnika (Schuft)«, vendar je bila vsa tendenca lista izrazito narodna in protinemška in celo prvakom je podajal roko, če se »poboljšajo«. List je imel precej naročnikov in zdelo se je, da se bo vzdržal. Toda doma se je začelo mešetarjenje za mandate. Zarnik je hotel ohraniti trebanjski deželnozborski mandat, zato je z ozirom na razpisane volitve vplival na urednika SN, da je pričel pisati v spravljivem tonu. Toda L.-a niso preslepili. Le v 3. št. Pavlihe je v satirični pesmi Na kolodvoru smešil spravo, ki je bila sklenjena samo za čas volitev. Ko ga je Tomšič v SN prosil, naj »ravno zdaj« o domačih razmerah molči, je napisal satiro Molčimo!, iz katere bruha srd narodnega vedca, kateremu so slednjič še prijatelji zavezali jezik. Zato pa je z izborno Kličevo karikaturo Zarnika, sedečega na tleh med stoloma Mladoslovencev in Staroslovencev, in z bridko očitajočo besedo pokazal njemu in vsemu narodu v 6. št., kako težko ga je zadelo, da se je on, za katerega se je bal jeseni 1869 boril, nabiral podpise ter ga v besedi in pismu (Dobrodejno olje, Politične slike) kazal narodu kot voditelja, moža idealov, polakomnil – mandata. Zarnik je besnel, lastniki SN so naložili Tomšiču, naj obsodi L.-a. Hinavska beseda v 86. št. SN 1870 je L.-a morala huje zaboleti kakor odkrite obtožbe Svetčeve in Alešovčeve. S 7. št. je Pavliha zaradi odpovedi naročnikov prenehal. Čudno se zdi le to, da L., ki je sicer težko odpuščal, nikdar ni kuhal jeze na Zarnika, Tomšiča in SN; Stritarja pa, ki mu je tedaj življenje rešil in šel v svojih ocenah čez drn in stern za njim, je tako kmalu zbrisal iz svojih načrtov.

V Zvonu 1870 je L. priobčil venec Franjinih pesmi, ga nekaj časa urejeval in upravljal, napisal v sept. obtožujoč zagovor Gospodom naročnikom Pavlihe, objavil v 20. do 24. zv. Svetega doktorja Bežanca, grozotno sliko bednega, zaslepljenega ljudstva in njegovih samozvanskih nar. Svetnikov; vendar si bolesti ni mogel izpisati iz srca. S Koširjevo Franjo si je ves čas dopisoval, opeval jo v neizmerno vdanih, patološko ljubosumnih pesmih, hrepenel po njej in jo vendar grdil pred samim seboj; bil je igrača svojega bolnega čuvstva in brezvestnih ljudi, ki so to čuvstvo z izmišljotinami podžigali. Stritar mu je odstopil službo kontrolnega urednika pri slov. prevodu drž. zakonika, ki jo je opravljal od 21. jun. 1871 do 29. avg. 1872, ko je bil z Muysovo in Miklo šičevo pomočjo imenovan za skriptorja licejske knjižnice v Lj. 21. sept. se je vrnil v domovino. Po vrnitvi se je ljubezenska tragedija s Koširjevo Franjo še zapletla. Prišlo je do zaroke; toda Levstikova »nagla kri«, ki se je razvnemala ob vsaki najmanjši priliki v grozeče ljubosumje, in Franjina dekliška trmoglavost sta kmalu začeli rušiti to zvezo, dokler se ni Franja, ko so slučajne okoliščine menda onemogočile zadnji sporazum, iz ozirov na domače 1876 omožila z drugim. V zadnjem letu L.- ovega življenja se je pričelo na Franjino pobudo med njima novo dopisovanje, ki je trajalo od nov. 1886 do maja 1887, ko ga je pretrgal L. z rezkimi besedami, katere mu je narekovala že huda bolezen.

Po l. 1870 se je L. umaknil v ozadje. Njegov duh sicer ni mogel mirovati, toda ni se uveljavljal kakor prej javno. Že ob novem letu 1871 ga je skušal pridobiti Tomšič za dopisnika in feljtonista pri SN, kar se mu je tudi posrečilo. Tudi k Pripovedniku, ki so ga takrat snovali v Mariboru, so ga vabili. Vendar se je rajši umaknil tja, kamor mu niso mogli slediti, v jezikoslovje, še večkrat pa je svoje misli skrival za imeni drugih pisateljev, katerim je prirejal in popravljal spise. 1875 je zopet prevzel delo za Slov. nemški slovar, ki ga je pa radi ponovnega nesoglasja kmalu odložil. V l. 1873 je začel anonimno sodelovati pri Vrtcu, za katerega je jezikovno priredil mnogo člankov, povestic, pesmi, kakor tudi zložil lepe Otročje igre v pesencah (1880–6). Prirejal je tudi razne poljudnoznanstvene spise, kot Dejanski nauki o kopitnem podkovstvu (1874), Nauk slovenskim županom (1880), prevajal različne zakone, proučeval slovenščino. V jezikovnem oziru je spilil skoraj vse, kar se je takrat v Lj. tiskalo. V začetku 1876 je prelil v verze ter samostojno predelal Jurčičevega rokopisnega Tugomera v prozi, ki je izšel v L. predelavi spomladi 1876, dasi pod Jurčičevim imenom. Istega leta je hotel izdati svoje pesmi, katere je vestno opilil, s čimer pa je deloma zabrisal njih estetsko učinkovitost in življenjsko svežost. — V licejski knjižnici je bil vesten uradnik, strog in osoren na videz, v srcu pa otroško blag. Pripravljal je tudi kritično izdajo Prešerna, katerega je proučeval že od l. 1858. Za njo mu je dala novega gradiva Prešernova hči Ernestina, ki ji je bil prijatelj. Izmed nekdanjih sobojevnikov in prijateljev je najbolj ljubil Erjavca, kateremu je pomagal urejevati zbirko nar. besed: Iz popotne torbe (LMS 1879, 1880, 1883/84); s Stritarjem ni hotel imeti nič skupnega, dokler mu ni vrnil vsega, kar mu je bil Stritar posodil; Jurčiču je pomagal z jezikovnimi nasveti; z Levcem pa sta napisala polemično brošuro Pravda o slovenskem šestomeru (1878) in uredila prvi letnik LZ, v katerem je priobčil L. nekaj pesmi, posvečenih Franji, več jezikoslovnih razprav in kritičnih spisov, med njimi svoje najostrejše delo, oceno Kleinmayrove Zgodovine slovenskega slovstva (LZ 1881). Prijazen je bil tudi s svojimi pesniškimi učenci, posebno z J. Cimpermanom, kateremu je 1877 pomagal pri predelavi Mandelčevega prevoda Fausta, kakor tudi z J. Kržišnikom, kateremu je 1884 popravljal tragedijo Samo. Bil je odločen podpornik vsakega resnega literarnega dela, toda neizprosen sovražnik dilentatizma. Zadnje njegovo pesniško delo je satira Ljudski glas, ki biča puhlo politično publicistiko kakor tudi sentimentalno pesništvo, ki se je razvilo iz Stritarjeve literarne šole. Bil je n. pr. nasprotnik Gregorčičeve pesmi, kateri je odrekal oblikovno in miselno dognanost. S svojo avtoritativnostjo je obvladal skoraj vse tedanje slov. literarno delo ter ga obenem dušil s svojo prerazvito kritičnostjo, ki je vedno strastneje rušila vse, kar po njegovem mnenju ni bilo čisto slovensko in slovansko. V avg. 1880 ga je škof Pogačar zopet vabil k urejevanju slovarja, toda L. se ni mogel odločiti. Pod vplivom hude ledvične bolezni (morbus Brightii), izvirajoče iz pomanjkanja in težkih bolesti njegove mladosti, ki je že od jeseni 1884 zastrupljevala njegov organizem (»3leta je bolehal, 2 meseca je bil težko bolan, 3 tedne je umiral«), se je izvršil usoden preobrat v L.-ovem mišljenju, ki ga je tiral preko dejanj nenavadne pobožnosti vedno bliže duhovni temi, katere ga je rešila smrt. Pretresljiva je bila njegova borba s smrtno boleznijo; z vso močjo svoje neizživete življenjske sile se je boril ž njo, odpovedal se slehernemu užitku (od febr. 1885 ni več pokusil vina), iskal pomoči pri ljudskih in učenih zdravnikih, zatekal se v naravo, dokler ni v pretresljivi pobožnosti iskal zdravja samo še pri Bogu, kateremu je pretenkovestno služil zadnje dni svojega življenja.

L. je vogelni kamen našega kulturnega življenja v 2. pol. 19. stol., ki je z velikim duhovnim naporom nosil na sebi vso težo dviga najprvotnejših ljudskih kulturnih dobrin v naš književni jezik, v vse panoge slovstva, kakor tudi v polit. borbo za ohranitev naše narodnosti. — Prim.: L.-ovi zbrani spisi, I—V. Uredil Fr. Levec (Lj. 1891–5); Izbrani spisi za mladino. Priredila Fr. Erjavec in P. Flerè (Lj. 1921); Levstikova pisma. Uredil Avg. Pirjevec (SM 1931); Zbrano delo, III—IV. Uredil A. Slodnjak (Lj. 1931–2); Trdina, Pretres slov. pesnikov, LČ 1850, št. 79; V. Klun, Literarische Briefe IV. Der Aufmerksame. Graz 1855, št. 53; E. H. Costa, Die Literatur des österr. Kaiserstaates, LZg 1857, št. 66; V. Klun, Zur slovenischen Literatur. Kritische Blätter für Literatur u. Kunst II (Prag 1858), št. 14; Zakrajšek, Abriß der neuslov. Literaturgesch., Izv. goriške realke 1861, 28; Jan Lego, Riegrov SN IV (V Praze 1865), 1258; Wurzbach XV, 35–6; Stritar, Literarni pogovori IV–V, Zvon I, 63–4, 76–80 (Zbr. spisi V, 123–36); Kleinmayr, Zgod. slov. slovstva 1881, 186–7; Celestin, Naše obzorje, LZ 1883, 114–9, 172; (Levec), SN 1887, št. 261, 262; (P. Bohinjec), DS 1888, 5–8; Leveec Spomini o J. Jurčiču, LZ 1888, 420, 423, 427; Stritar, LZ 1889, 13, 79 (Zbr. spisi VII, 139–77); Vošnjak, LZ 1889, 149, 207; 1890, 270; Levec, LZ 1891, 3–21 (L.-ovi zbr. spisi V, 311–35); Marn XXVIII (1890), 34–8; V. Holz, Spomini na znamenite može slovenske (Trst 1892) 42 do 51; Fr. Selak, Fr. L. kao pesnik, Vienac 1892, št. 34; Vošnjak, LZ 1893, 234, 303; Glaser III (1896), 208–20; Levec, LZ 1897, 542; (Iv. Cankar), Die slov. Lit. seit Prešeren, Der Süden (Wien 1900) št. 64 (Iv. Cankar, Zbr. spisi III, 286–8); Vošnjak I, 134, 180; II, 54, 56, 78, 157, 218; Stritar, Lešniki 1906, 179–89, 192–202; Prijatelj, Istorija najnov. slovenačke književnosti, Letop. Mat. Srp. 1907, sv. 243, 30, 33–51; sv. 244, 29, 30, 42; sv. 245, 35–9, 47; sv. 246, 50–1, 57, 62–3, 67–9, 80; Žigon, ČZN 1907, 85–171 (o razmerju med Janežičem in L.-om); Lončar, ZSM XI (1909), 193–4, 199–200, 207–11, 224–8, 244; Grafenauer, ZSM XI (1909), 260 do 277; Prijatelj, Kersnik I (1910), 45, 58–9, 61–2, 64, 65, 71–4, 77–9, 81, 83–4, 87–8, 92–100, 103–7, 133–4, 136–42, 144–8, 213–7, 223–4; II in III (1914), 12, 14, 79, 108, 123, 135–6, 250, 416, 419–21, 427, 431 do 432, 437–9, 462, 472, 508–9; Grafenauer, Zgod. nov. slovstva II (1911), 97–124, 178 do 181, 218–20, 272–368, 468–9; Žigon, Izza mladostne dobe L: ove, Carn. III (1912), 159–68; A. Breznik, Razvoj nov. slov. pisave pa Levčev pravopis, DS 1913–5; Žigon, L.-ovo delo za Prešerna, Slovan XIII–XV (1914–7); isti, K zgod. Goethejevega Fausta v slov. prevodu, Slovan XIII (1915), 265, 310; isti v Slovanu XIV (1916): Jezna zgodba iz L.-ovega življenja; Prijateljska zgodba iz L.-ovega življenja; Iz dijaških let L.-ovih; Intermezzo iz L.-ovega življenja; isti, Bridka zgodba iz L.-ovega življenja, Slovan XV (1917); O. Župančič, L.-ova sodba o Jurčičevem »Desetem bratu«, LZ 1917, 40–7; Grafenauer, Med »Glasnikom« in »Zvonom« (1868–70), DS 1918, 5–9; Prijatelj, L.-ov program »Slovenskega naroda«, SN 1918, št. 73; Žigon, Prispevek k petdesetletnici, LZ 1918–9; Prijatelj, Predzgodovina ustanovitve SM, RDHV I (1923), 13, 16, 21–34; isti, Borba za individualnost slov. knjiž. jezika, ČJKZ IV–V (1924–5); isti, Vloga »omladine« v prvem obdobju »mladoslov.« pokreta, LZ 1924; isti, L.-ov polit. list »Naprej«, RDHV II (1925), 121–220; Al. Turk, Nekaj o L.-u kot kandidatu teologije, ČZN 1925, 94; Prijatelj, Ustanovitev »LZ« in celovškega »Kresa«, RDHV III (1926), 175–253; S. Trdina, L.-ovo delo za Prešerna do l. 1866, LZ 1927, 376–9; P. Grasselli, Koširjeva Franja, SN 1927, št. 171; Prijatelj, Klasje, ČJKZ VI (1927), 130–64; isti, Slovensko, slovansko in južnoslov. vprašanje pri Slovencih na prelomu 60ih in 70ih let, RDHV IV (1928) 57 do 138; isti, Leto 1868 v slov. literaturi, RDHV V–VI (1930), 376–502; Jos. Vidmar, Fr. L.-a literarna kritika, LZ 1931; Žigon, Erjavec L.-u, DS 1931, 479–505. – V lj. drž. štud. knjižnici in v nar muzeju je ohranjen velik del L.-ove literarne zapuščine. Slike: ASK 24; IS 1931, št. 30. Sk.

Slodnjak, Anton: Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi327676/#slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine