Gollmayer, Andrej (1797–1883)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 33, 14. 8. 1927

Slovenski biografski leksikon

Gollmayer Andrej, nadškof goriški, r. 28. nov. 1797 v Radovljici, u. 17. marca 1883 v Gorici. Gimn., filozofijo in teologijo je študiral v Lj., bil 1821 posvečen v mašnika, 1822–5 kaplan na Brdu, 1825–8 v Avguštineju na Dunaju, 1828 prom. za dr. theol. Nato je bil kaplan pri D. M. v Polju, 1829–36 prof. dogmatike v Lj. 1836 je postal gubernialni svetnik v Trstu, odtod je 1845 prišel kot dvorni svetnik na Dunaj in imel gimn. referat pri dvorni štud. komisiji. Po 1848 je bil minister. svetnik z istim referatom, poleg njega je pozneje dobil še referat za bogočastje. Na Dunaju je mnogo občeval s pedagogom nadškofom Vinc. Mildejem. 18. nov. 1854 je bil imenovan za goriškega nadškofa, 3. jun. 1855 v Lj. konsekriran in 24. jun. v Gorici introniziran. Kot nadškof je deloval za povzdigo verskega življenja, ki je bilo vsled jožefinizma trpelo. Ustanovil je 20 novih župnij in vikarijatov, pospeševal duhovniško izobrazbo, uvedel letne duhovne vaje za duhovnike, sprejel v škofijo jezuite, šolske sestre de Notre Dame in sestre božje Previdnosti, 1858 otvoril deško semenišče, po njem Andrejišče nazvano. Preosnoval je tudi goriški Monte di pietà. 1869/70 se je udeležil vatikanskega koncila, bil med škofi manjšine, pa že marca 1870 se je vrnil v Gorico in ostal radi bolehnosti doma. Koncilske sklepe je proglasil 3. avg. 1871 (prim. ZD 1871, 263). Kot prof. v Lj. je G. poslovenil in s kratkimi razlagami izdal Sveto Pismo nove zaveze. Prvi del: Sveti Evangeliji (Lj. 1834). Rokopis so pregledali Jož. Burger, Bl. Potočnik in Jurij Zupan. Priredil je tudi 2. del, ki pa je ostal v rokopisu (prim. Wolfovo Sv. Pismo I, str. XIII). – Prim.: ZD 1883, 94, 116, 124; N 1883, 95, 102; Slovenec 1883, št. 34; G. Raicevich, Kneznadškof goriški Andrej dr. Gollmayr (Gorica 1883; ponat. v N 1884); KMD 1884, 29; Marn XXIV, 23; Pavlica DS 1898, 115 (s sliko); Lesar, VBV 1916, 138; Oberški, Slovenci prema papinoj nepogrješivosti v Bogoslovni Smotri 1924, 30. Lkn.

Lukman, Franc Ksaver: Gollmayer, Andrej (1797–1883). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi207031/#slovenski-biografski-leksikon (25. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Gollmayr Andrej, 6. goriški knezonadškof ter metropolit ilirski, r. 28. nov. 1797 v Radovljici na Gorenjskem, u. 17. marca 1883 v Gor. Pokopan na Sv. gori. Izhaja iz premožne kmečke družine. Oče Matevž, meščan, mati Alenka Pogačnik. Rodu Gollmayrov je moč slediti več kot dvesto osemdeset let nazaj. Iz njega je izšla dolga vrsta juristov, duhovnikov in nabožnih pisateljev. Sorodnik Gollmayra je tudi Urban Golmajer (gl. čl.), ustanovitelj samostana šolskih sester v Tomaju. Tudi so G-i sorodniki s Čopi in Prešerni. Ljudsko š. je G. obiskoval v Radovljici, gimn.-licej je dovršil 1816, filoz. in teol. v Lj. od 1818–1821, ko je bil 23. sept. 1821 posvečen v duhovnika kot bogoslovec tretjeletnik. 1822 pa je z odličnim uspehom dovršil bogoslovje. V gimn. letih mu je bil ves čas sošolec Miha Kastelic, poznejši pesnik in urednik Kranjske Čbelice. G. je bil vsa ta leta odličnjak. Prvo službo je dobil na Brdu pri Lukovici na Gorenjskem, kjer je ostal .tri leta (1822–25). Ko pa je lj. stolico zasedel škof Wolf, je ta G-a poslal na dunajski Avguštinej. Tu je 1828 doktoriral iz bogoslovja in po kratkem presledku, ko je bil za kpl. pri Devici Mariji v Polju pri Lj., je postal profesor dogmatike na lj. teologiji. Ohranjeni so zapiski njegovih predavanj iz dogmatike, ki jih je 1833 napisal Jože Lesjak; in sicer Theologia dogmatica po Engelbertu Klupfelu (rkp. v Semeniški knjižnici v Lj. št. 136; p. generalis 378 str., p. specialis 378 str.+ 228 str.). Poleg dogmatike je poučeval tudi vzgojeslovje, ker je bil istočasno vicerektor semenišča (1829–36). Zaradi izrednih sposobnosti je bil imenovan za gubernialnega svetnika pri vladi v Trstu, kjer je polnih devet let (1836–45) vodil oddelek za cerkvene in šolske zadeve, ko je bil tam za cesarskega namestnika grof Stadion, škof pa Matevž Ravnikar. Iz Trsta je bil 1845 premeščen na Dunaj za svetnika dvorne komisije in referenta za javne šole (imel je gimn. referat pri dvorni študijski komisiji). Od 1848 je postal svetnik v naučnem ministrstvu in opat z istim referatom, a dobil je tudi referat za bogočastje. Tu je ostal do 1854, ko je po smrti gor. knezonadškofa Fr. Ksav. Luschina bil kot infulirani opat Peturski 18. nov. 1854 imenovan za gor. knezonadškofa. Apostolski sedež je imenovanje potrdil 23. marca 1855, 3. jun. pa ga je lj. nadškof Wolf v Lj. posvetil v škofa, 4. junija je prejel palij, in tri tedne pozneje (24. junija) je bil v Gor. slovesno ustoličen. Ob tem ga je Š. Kociančič pozdravil s tiskano pesmijo v 4 jezikih (slov., it., nem. in hebrejskem; podobno je storil še 1871 in 1880). Ker je bil G. zdravega gorenjskega rodu, visoke in krepke postave, pravi korenjak, a tudi mož odločne volje, se je kot gor. nadpastir takoj lotil dela za prenovo in poživitev verskega življenja v deželi. Tako je že drugo leto po prihodu v Gor. izdal pastirski list, ki je v celoti posvečen ustanovitvi malega semenišča. V tistem času so se še vedno kazale posledice nekaterih jožefinskih reform, tako razpustitve velikih semenišč, ki jih je vladar združil v velika pokrajinska semenišča. Gor. je bila tako izgubila svoje bogoslovje, pa tudi z malim semeniščem je bilo stanje nadvse žalostno; duhovski poklici so iz leta v leto padali in to tako zaradi splošnega vzdušja dobe, kakor tudi iz ekonomskih vzrokov, saj so prihajali semeniščniki predvsem iz najrevnejših družbenih sredin, iz kmečkega stanu. Zato je G. povabil vernike, naj bi se za postavitev semenišča ogreli in zanj kaj žrtvovali (pastirsko pismo, gl. ZD 1857, 21). Povabilo je bilo pozitivno sprejeto in jeseni 1857 je že začelo delovati Knezonadškofijsko deško semenišče, ki je prvih deset let gostovalo pod tujo streho, kajti denarja se ni nabralo dovolj (med gojenci tega Andreanuma, kakor se je imenovalo po škofu zaradi njegovih zaslug, je bil tudi Simon Gregorčič); semenišče je stalo na nekdanjem trgu Piazza Gristo; tu je ostalo vse do 1912. G. je temu semenišču volil v oporoki vse svoje imetje; 1867 je postavil ustanovo Werdenberg). Enake ljubezni je bilo deležno tudi veliko semenišče ali bogoslovje. Obnovljeno 1818, potem ko ga je Jožef II. razpustil, je tja do sredine prejšnjega stoletja nekako životarilo, kajti po Wallandovi zaslugi so tam poučevali nekateri teologi že nad štirideset let in so bili torej ljudje starega kova. G. je takoj doumel, da je rešitev zavoda v tem, da mu da novo, pomlajeno vodstvo. Zato je izbral več mlajših duhovnikov in jih s tem namenom poslal študirat na dunajsko U. Bili so to I. N. Hrast, A. Zorn, E. Valussi, J. Gabrievčič, I. Flapp, A. Mahnič, A. Gregorčič, F. B. Sedej in še nekateri. (Da je izbral s posrečeno roko, dokazuje že to, da je kar pet od njih kasneje zasedlo škofijske sedeže.) Te je potem postavil v bogoslovju za ravnatelje in profesorje. Tako je gor. bogoslovje prešlo iz nekakega jožefinskega ozračja v katoličanstvo Mahničevega kova. Seveda je poskrbel tudi za materialno prenovitev stavbe. Poslej se je ime gor. bogoslovja s spoštovanjem imenovalo na dunajski U in v Avguštineju. Veliko skrb je G. posvečal tudi duhovni prenovi duhovščine. V ta namen je vpeljal redne letne duhovne vaje, zanje oskrbel ugledne jezuitske pridigarje. Tudi v bogoslovje je vpeljal celotedenske duhovne vaje. 1855 G. ni mogel na pastoralno vizitacijo, ker je po deželi razsajala kolera. Storil pa je to naslednje lato v kanalskem, tolminskem, bovškem in cerkljanskem dekanatu. Vizitacije so bile zelo natančne, saj je obiskal in pregledal poleg glavnih cerkva tudi vse podružnice do zadnje hribovske vasice. Tako je petkrat prehodil vso svojo škofijo. K poživitvi verskega življenja v nadškofiji in ureditvi duhovniške službe je mnogo pripomogla ustanovitev 20 novih župnij in vikariatov. G. je pospeševal duhovniško izobrazbo, sprejel v škofijo jezuite, šolske sestre de Notre Dame in sestre božje Previdnosti. Preosnoval je tudi gor. zastavljalnico (Monte di Pieta), tako da je pospeševal depozit in podpiral odkupnino predvsem drobnih zastavitev ter storil vse potrebno, da so se tozadevne operacije v korist najrevnejših prebivalcev hitro opravile, posebej ko je šlo za hitro pomoč ob boleznih, smrti v družini ali uvajanje mladih v primerne poklice ali v javne mestne šole. Prvi obisk ad limina je opravil 1862. V Rimu je prisostvoval proglasitvi svetnikom 39 japonskih mučencev, bil imenovan za prisedinika papeškega prestola in prejel častno meščanstvo mesta Rima. Sedem let pozneje (1869) se je udeležil I. vatikanskega koncila, a se je po nekajmesečnem bivanju v Rimu vrnil v Gor. (marca 1870) in zaradi bolehanja ni šel več nazaj. Bil je med škofi manjšine, vendar je dekrete zbora slovesno razglasil 3. avg. 1871. (Glej pastirski list 5. dec. 1870.) Njegova skrb za povzdigo duhovnega življenja v nadškofiji ga je vodila, da je 2. sept. 1872 poleg drugih pobožnosti priredil veliko procesijo (kakih 40.000 oseb) na Sv. goro. Ob tej priložnosti je bila nabirka za nove zvonove in votivni oltar za svetogorsko cerkev. Podobne njegove naklonjenosti je bila deležna tudi božja pot na Barbani. 15. avg. 1863 je v prisotnosti beneškega patriarha in videmskega nadšk. kronal čudodelni kip barbanske Marije. In še tretja velika cerkev njegove škofije je bila predmet njegove ljubezni: oglejska bazilika. Na G-ovo pobudo so jo temeljito popravili do 1876, nakar jo je nanovo posvetil. G. je imel tudi veliko razumevanje za tisk in sam prijel za pero. Ko je bil prof. v Lj., je spoznal potrebo po novem prevodu sv. pisma, ker je bilo Japljevo že razprodano. Zato je G. pripravil nov prevod, ki so ga pregledali Jurij Zupan, Josip Burger ter Blaž Potočnik. Prvi del nove zaveze je izšel 1834 (Sveti Evangeliji),drugih del je pripravil za tisk, a je ta tedaj ostal v rkp., bil pa je podlaga za Wolfovo sv. pismo, 5. in 6. zvezek. Gollmayr je kot škofijski cenzor imel opraviti tudi s teksti pesnika Franceta Prešerna. Tako je dobil v cenzuro Krst pri Savici in proti vsakemu dotedanjemu dolgotrajnemu postopku je zadevo pozitivno rešil v borih treh tednih, čeprav je imel v pogledih ljubavne poezije »silno rahlo vest« in je sicer »obsodil več nedolžnih Ijubavnih pesmi«, pa je vendar s svojo pozitivno kritiko in celo zavrnitvijo Pauškove ocene Burgerjeve Lenore pripomogel do občutnega poraza Pauška. Po oznaki prešernoslovca Avgusta Žigona, je bil G. »plemenit mož, razborit mož, gorenjski mož!« G. je bil v Gor. nadškof v času, ko je bil S. Gregorčič kpl. v Kobaridu. Pesnik sam je zapisal (pismo Vrhovniku), da mu je G. ponudil mesto stolnega vikarja v Gor., a je to odklonil in raje sprejel Rihemberk. Tudi je G. poslal Gregorčiču pohvalno pismo (1878) za delovanje v Rihemberku; bil je Gregorčiču vseskozi naklonjen in zato se ga je pesnik hvaležno spomnil kar s 5 pesmimi (prim. Gregorčičevo pismo Vrhovniku v ZbD IV, str. 225, imenujoč ga drugega očeta), med njimi Kviško sinovi / primorskih krajin! v ZD 1864, 287, brez podpisa; Gregorčiču jo pripisuje F. Kofolar, gl. Gregorčič ZbD I, 465; Ob jubileju Pija IX. in obletnici goriškega knezo-nadškofa Andreja; Andreju Gollmayrju ob 25 letnici njegovega vladikovanja (Soča 16. 6. 1880; uglasbil D. Fajgelj). G. je bil prvi gor. nadškof, ki je spoznal potrebo po uradnem glasilu svoje nadškofije. Zato je s pomočjo svojih semeniških profesorjev začel 1874 izdajati Folium periodicum (Folium Gor.), ki je kasneje postal izrednega pomena za gor. lokalno zgodovino, saj si brez njega skoraj ne moremo predstavljati publicističnega razvoja Štefana Kociančiča, Antona Mahniča in drugih. List je izhajal v latinskem jeziku, če upoštevamo dejstvo, da so se vsa druga podobna glasila v Avstriji tiskala v nemščini, potem lahko vidimo tu tudi narodnostno komponento G-a. Ker bi slovenskega ne mogel tiskati že zaradi škofije, ki je imela v svojem obsegu duhovščino različnih narodnosti (Italijani, Furlani, Nemci, Slovenci), zato se je modro odločil za latinščino, tudi sicer uradni jezik rimske Cerkve. List so Kociančič, Flapp, Valussi, Alpi, Mahnič, Gabrievčič in Anton Gregorčič izredno obogatili. Po G-jevi zaslugi je bila tudi vzorno urejena knezonadškofijska pisarna v Gor. Ker je bil G. izredno trdnega zdravja, je dosegel za tisto dobo visoko starost 86 let. Srebrni jubilej svoje pastirske službe je še praznoval zdrav 24. jun. 1880. Za svoje neutrudno delo ga je 1864 tudi avstrijski cesar imenoval za svojega tajnega svetovalca. Postal je častni član slovenske čitalnice v Gor. (1863) ter poslanec v deželnem zboru (1861), bil je tudi komtur reda sv. Leopolda. 1865 je glasoval za predlog poslanca Gorjupa, naj se volivni red v veleposestvu spremeni tako, da so zanaprej dobili Slovenci namesto prejšnjih sedem zdaj deset poslancev. Pesnik Matevž Hladnik mu je posvetil pesem Dr. Andr. Gollmayru ... k slovesnosti posvečenja v Ljubljani 1822 (ZD 1822). Gor. tiskar Seitz je natisnil G-ovo podobo v kamnotisku ob njegovem prihodu v Gor. 1854 (po posnetku Edv. Kaiserja z Dunaja). Njegov doprsni kip v marmorju je izdelal Blaž Bitežnik (prim. PSBL II, 86). G. je posvetil lj. škofa Pogačarja, ki je bil prvi doma posvečeni škof (1875). To leto je tudi obiskal v Kranju škofa Vidmarja. Slika: IS 1927, 271.

Prim.: Krstne matice Radovljica (zdaj v ŠkALj); ZD 1855, 73, 84, 93, 99, 108, 112; 1856,129,1 95; 1857, 21; 1859, 54; 1871, 40, 263, 311, 324, 331–2, 339–40, 347–81; 1880, 212; 1883, 95, 116, 124; N 1855, št. 37, št. 44;, 1857, (22.1.); 1875, 292, 295; 1880, 191–218; 1883, 95, 102; Wolfovo Sveto pismo I, 13; SPj 1860, 54–5; Claricini 350; Formentini, Le chiese..., 135; S 1883, št. 34; LZ 1883, 271; G. Raichevich (Rajčevič), Knezonadškof goriški A. dr. G., Gor. 1883 ponatis v N 1884, 34–108; D. Alpi, Govor o pogrebu A. G-ja, Gor. 1883 (slov. prev.); Vaterland 1883; J. Marn, Andrej Marušič v slovenskem slovstvu, Lj. 188 , 4, 1–3–16; Andrej Marušič, Moja doba in podoba, str. 19, 53, 76; isti, Quidam Presbvter Goritiensis, Lj. 1880; A. G., KolMD 1884, 29 (drugega dela); Marn XXIV, 23; Dr. Jos[ip] Pavlica, Dr. A. G., DS 1898, 116–7 s sl. na 115; PrimL 1908, 5. nov.; Lesar, VBV 1916, 138; Oberški, Slovenci prema papinoj nepogrješivosti, Bogoslovna smotra 1924, 30; SBL 1, 229 (Lkn. = F. Ks. Lukman); Stanko Stanič, Dr. A. G., knez in nadškof goriški, v: Zgodovina goriške nadškofije 1751–1951, Gor. 1951, 55–64 s sl. na posebni pril.; SBL II, 269–70 (geslo Paušek Jurij); Koblar, Gregorčič, str. 46, 80, 91, 174, 219, 255, 335, 338, 349, 360, 423; Gabršček I, 40, 44, 70, 160, 166; Mnt 1938/39, 145; C. L. Bozzi, II Monte di Pieta e la Cassa di Rispanmio di Gorizia, Gor. 1967, 54, 67, 220, 222, 237, sl. na pril., štev. XVII; Gregorčič, ZbD I, II, IV gl. odgov. kazala); Klaus Schatiz S. J., Kirchenbild und päpstliche Unfchlbarkeit bei den deutschsprachigen Minoritätsbischofen af dem I. Vatikanum, Roma 1975, str. 4, 6, 8, 479; sl. IS 1927, 271.

Brj.

Brecelj, Marijan: Gollmayer, Andrej (1797–1883). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi207031/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (25. junij 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine