Slovenski biografski leksikon

Malavašič Franc, književnik, v Lj. r. 18. avg. 1818 peku Francu M.-u, u. 28. jan. 1863. V Lj. je obiskoval 1828–30 normalko, 1830–6 gimn., 1836–9 filozofijo. Izmed prostih predmetov je poslušal na liceju 1836–7 predavanja dr. Hlubka iz naravoslovja, 1838 do 1839 Metelkov kurz iz slov. filologije. Dasi mu je oče, ki se je preselil medtem v lastno hišo v karlovškem predm., že 3. jul. 1835 u., se sin vendar ni mogel takoj odločiti za smotrno graditev bodočnosti, ampak je 1839–40 v nadi na pomoč priv. ur in pisat. honorarjev ostal doma in obiskoval na liceju predavanja iz pedagogike. Pod jesen 1840 je sicer odšel v Gradec študirat pravo, a že 1842, ko so začeli resno govoriti o dovolitvi slov. časopisa, se je vrnil v Lj., kjer je 1843 dobil mesto prevajalca člankov za N proti honorarju mes. 20 gld. Toda ostavil je to službo ter se po nasvetu kranjsko-nem. literata Jos. A. Babnika vpisal v jeseni 1845 na medic.-kirurg. oddelku lj. liceja. Obenem je bil od 1847 nam. Metelka gubernijski prevajatelj razglasov in zakonov za mesečnih 50 gld. Ker je označen 29. apr. 1849, ko se je poročil z Nežo Papež, hčerko gubern. kurjača, samo kot gulbern. prevajatelj, je dobil diplomo ranocelnika pač po tem roku. — M. je bil sposoben za mirnega, skromnega in slogaškega entuziasta, a nedostajalo mu je ne le življenjske energije in zdrave častihlepnosti, ampak tudi sil za vsakršno smelejšo borbenost. Bil je bolj marljiv ko talentiran: v normalki mu je delala težave nemščina; gimn. je dovršil s prav dobrim uspehom, 1. letnik filoz. je ponavljal radi matematike; pri Metelku je bil v 2. sem. 1839 »zelo priden« ter dobil »prvi red z odliko«. Izmed lj. učiteljev je imel nanj največji vpliv Heinrich, ki mu je bil učitelj v prvih 4 gimn. razr. ter ga najbrž že kot četrtošolca utrdil v mnenju, da ima talent za nemškega pesnika.

O tem, kaj je privedlo M.-a, ki ni imel med sošolci niti v gimn. niti v 1. letniku filoz. aktivnega preporodnega somišljenika, v krog preporodnih omladincev, se da samo ugibati: čitanje KČ; občevanje s starejšimi dijaki, kakor so bili Žakelj, Krašna in Puntar? Ko je bil Vraz jul. 1837 v Lj., se še nista iskala. Najstarejši datum za njegovo aktivnost je. božič 1837, ko je kot repetent v 1. let. filoz. izročil Kastelcu za KČ »nektere svojih pesmic«. V naslednjih 2 letih je spadal že med najvidnejše znanilce preporoda: občeval je s Kastelcem, Prešernom, Korytkom, Blaznikom itd.; iz pisem Žaklju je spoznal Vrazove tendence, pisal 1. jul. 1838 Vrazu prvo pismo, a kmalu še Trstenjaku; njegova produkcija je imela vedno izrazitejši preporodni značaj, a dajal je tudi nasvete glede pravopisa in Časopisa; za Vrazove »Nar. pesmi ilirske« je pridobil 15 naročnikov; s starejšima Žakljem in Krašno se je največ trudil, da je bila med odbranim številom lj. filozofov in bogoslovcev proti koncu š. l. 1837/8 že sklenjena stvar, ustanoviti po vzoru hrvaških Ilircev »čitavni zbor«, ki je z novim š. l. res začel delovati, dasi je menda še istega l. prenehal. Metelkovi kurzi 1839, kjer sta bila bogoslovca Krašna in Pintar njegova tovariša, so utegnili biti pomembni le kot sredstvo za poglobitev njegovega jezikovnega znanja, medtein ko mu Gradec 1840–2 za okrepitev preporodne miselnosti ni mogel dati nič novega, ker je veljal Macunu za edinega sošolca, ki je bul »slo-venskega duha napolnjen«. Ko se je 1842 vrnil v Lj., je pod Pintarjevim vodstvom v semenišču že eno leto deloval obnovljeni čitalni zbor, v katerem je našel svetovalca za svoje delo. To delo je bilo veren odraz človeka, ki je hotel preporod slov. naroda doseči na osnovi ortodoksnih verskih in konservativnih političnih nazorov, kakršne je od naslednjega leta propagiral tudi Bleiweis.

V deceniju 1838–48 je bilo književno delo, ki ga je objavljal deloma pod psevd. Milko ali Prostoslav Milko, silno razgibano. Nemške pesmi, katerih prve so nastale pač pred slov., je pokazal menda Prešernu, ker odgovarja na Prešernovo zabavljico »An die Slovenen, die in deutscher Sprache dichten«, s sonetom »An Dr. Prešeren veranl. durch sein Sonett im IB No 14« prav on (IB 28. apr. 1838), ki ni do takrat še ničesar objavil. Slabost zagovora je čutil menda sam, ker je objavil izmed nemške svoje verzifikacije le še en original (Die Täuschung, IB 21. jan. 1839) in nekaj prevodov slov. narodnih (Carn. 1841 do 1844). Dočim ni znano, katere slov. pesmi je izročil 1837 Kastelcu, jih je razglasil od 24. jun. 1839 do revolucije 1848 separatno (prof. Kersniku 1839) v IB, Carn. in N 28. Vsebina pesmi kaže neko pestrost: slov. patriotizem, domače liter. razmere, konvenc. sramežijive ljubezenske meditacije, prigodnice za učitelja, vladarski dom in naročnike N, grobopraktični ali versko-moralni nasveti, usmiljenje do živali, liter. epitafi. Nad polovico so prevodi in posnetki nemških predlog: poleg Fr. Halma imenuje tudi poetastra Klesheima, na katerega je Bleiweis posebej opozoril, včasih opozarja na tuji izvor zgolj z »nemščino«, semtertje ga zamolčuje, n. pr. v »Krajnski Savi«, ki je posneta po Beckerjevi pesmi o Renu. Poleg raznih drugih momemtov pričajo zlasti tudi »Glosa« (IB 4. jun. 1840) in sonetje o vplivu Prešerna. Cena pesmi je zgolj relativna: pomagale so vzdrževati misel o aktualnosti slov. umetne poezije. — K delu za gledališki repertorij je pritegnil Smolè tudi M.-a, toda prevod Kotzebuejeve »Brandschatzung« (Stiska), ki ga je Smolè 7. sept. 1840 vložil, a dun. cenz. urad 29. okt. 1840 dovolil, je ostal v rokopisu. — Prozaični teksti, ki jih je M. izza 1840 pač iz gmotnih računov prirejal, a zalagal po večini Gionttini, ne spadajo med dela iz liter. ambicije: Jozafat 1840 (iz Schmida), Genovefa 1841 (iz Schmida), Timotej in Filemon 1842 (iz Schmida), Erazem iz jame 1845. Bil je 8. pisatelj, ki je slovenil Krištofa Schmida, za Ciglerjem prvi, ki je poslal med Slovence »povest« iz domače zgodovine. Erazma je posnel po Valvasorju. Njegov slog je bil sicer lesen, toda ljudstvo je ob teh stvareh vzljubilo slov. knjigo.

Da je o potrebi slov. kritike bil že rano prepričan, dela M.-u vso čast, usodno pa je bilo, da je drugemu slov. kritiku nedostajalo vsega, kar je odlikovalo prvega — Čopa: okusa in liter.-estetske naobrazbe, ki pomagata ločiti absolutne vrednote od relativnih; takta, ki je bit spričo stanja v prepor. razvoju potreben. »An Dr. Prešeren« (IB 28. apr. 1838), prva M.-eva tiskana pesem, je obenem prva njegova kritična formulacija. Pariranje Prešernovega udarca s pozivom, naj »mojster« (= Prešeren) pokaže sinovom slov. mater pot na domači Parnas, ne priča, da bi se bil M. bolj od Prešerna zavedal nenormalnosti okoliščine, da so nekateri slov. literati še vedno hoteli biti obenem tudi nemški pesniki in novelisti. Intenzivno se je začel M. posvečati kritiki v 2. pol. 1840. Najprej je objavil ugodno oceno o Smoletovih izdajah Matička in Varha (IB 24. avg. 1840). Problem ni bil težak, in hvala Smoletu je bila upravičena. Članek »Slovenische Literaturzustände während des letzverflossenen Jahrzehends 1830–1839« (Carn. III z dne 2. in 6. nov. 1840, 1. in 4. jan. 1841) je ocena, ki se bavi v prvih dveh štev. s poezijo, v zadnjih s filologijo ter ima več simpatičnih momentov: metodično pravilno omejitev razdobja; pritegnitev obrobnih slov. okolišev h kranjskemu; oris pomena KČ s ponatisom odlomkov iz kritike Čelakovskega in M. Čopa, z opozoritvijo na »odlično ceno« Prešernove poezije in z željo, naj bi KČ zopet izšla; pohvala »žive nazorne sile in krepke fantazije« v Prešernovem Krstu; omenitev Kollárija itd. Preseneča pa dvoje: oznaka Zupanovih pesmi za posebno »uspele« in molk o Ciglerjevi povesti. Istodobno je obračunaval M. v dvojici sonetov »1833–1840« z drugo polovico omenjenega decenija še posebej (IB 10. dec. 1840), a tako, da je utegnil vsaj v Prešernu zmanjšati ugodni vtis prejšnjega članka: vsaj spričo Prešernovega dela v teh letih je bil govor o egipt. »sedmih hudih (= suhih) letih« netaktnost. Članek iz III. l. Carn. je pozneje deloma okrajšal, deloma razširil pod nasl. »Sloven. Literatur« (Österr. Morgenblatt 1843; kot ponatis v Jordanovih »Jahrbücher«, 3. zv. okoli maja 1843). Med naglašenimi tezami pričajo nekatere o zdravi sodbi, n. pr.: da je KČ, Čopova ustanova, omogočila Prešernov polet; da je Prešeren »potreben pojav«, njegova poezija »genialna ustvaritev duha, ki na Kranjskem ni le poezije k novemu življenju zbudila, ampak ji utrla tudi čisto novo pot, po kateri so ji sledili drugi«; da spadata k pomembnim novim institucijam čitalno društvo v lj. semenišču in časopis, ki ga pravkar ustanavljajo (= N). Toda v odstavku o skromnih in skritih pisateljih je poleg Žemlje, Klančnika in Krempla prvič v slov. literarni kritiki omenjen tudi »neki Kasecki v Trstu«, češ, »večino Schillerjevih balad je prav tako mojstrsko prevedel, kakor so lepi in krepki njegovi originali«. Zveza med to M.-evo izsleditvijo in prvim nastopom Vesela-Koseskega po enem letu v N še ni osvetljena, toda naslednja M.-eva kritika je bila posvečena v glavnem vzporejanju komponent, ki jih je omenjal že 1843, namreč KČ in N (Domov. list II v N 17. febr. 1847), Prešerna in Koseskega (Domov. l III v N 24. febr. 1847), in le z zadnjim člankom se bavi spec. z novimi Prešernovimi Poezijami (Domov. l. IV v N 3. marca 1847). Medtem ko je bila paralela: »po Kranjski čbelici slovenskemu pesništvu zora, po N slovenščini toplo sonce«, samo nerodnost, je razgovor o Prešernu in Koseskem prvi javni glas za utrditev krivičnega poveličevanja Koseskega nad Prešernom. Desi je bila namera, ki ji je sekundiral pod črto tudi Bleiweis, še prikrita, je imela vendar uspeh. Glavni namen razgovora o Prešernu in Koseskem je bil, da oslabi ugodno sodbo o »edinstvenem pesniku Prešernu«, ki jo je objavil 9. in 16. febr. 1847 v IB literat Buehenchain, t. j. Prešernov sošolec Jož. A. Babnik: proti Buchenchainovemu slikanju Prešernove izoliranosti na slav. Parnasu dokazuje M., da ima slov. pesništvo »dve svitli zvezdi«, dva »klasika«, Prešerna in Koseskega; proti Buchenchainovemu nizanju odličnih črt Prešernove poezije podčrtuje M. primero, da je Prešeren s svojo subjektivno poezijo podoben »preganjanemu labudu«, Koseski z objektivno »enak bistrovidnemu orlu«; proti Buchenehainovi hvali Prešernovega organskega jezika naglaša, da neugodni kritiki Koseskega ne vedo, »iz kakšniga stališča naj se slednji slovanski pesnik v sedanjim času vzajemniga bližanja slovanskih narečij sodi«. A višek predrznosti tvori nasvet, »de bi gosp. dohtar … večkrat si tudi kak resni predmet izvolili, za kateriga jim — pa spričevanju slovečiga, Kersta pri Savici‘ — pesniškega duha gotovo ne manjka«. Proti koncu tega razdobja je napisal M. po Prešernovem zgledu e pesem »V spomin stótniga rojstniga dnéva barona Žige Cojza« (N 24. nov. 1847), ki pripisuje mecenu predvsem zaslugo, »de Vodnik in Kopitar sluje«.

M. ni iskal prilike, da bi stopal pred Slovence s spec. preporodnimi manifestacijami. Izmed pesmi spada izrazito v to vrsto voščilo »Kmet. in rokod. N vsim prijateljem in podpornikom« (N 3. jan. 1844), ki slavi »ime slovenskiga naroda« ter poreklo Slovencev, »Horvatov, Dalmatincev in Serbljanov« iz »matere ene«. Izmed člankov dokazuje »Domovinski list I«, da je slov. jezik v vrsti slovanskih »narečij za petje najbolj pripraven« (N 3. felbr. 1847). — M.-evim prevodom Bleiweisovih in drugih člankov za N in drugim njegovim proz. člankom v N so mnogi prigovarjali, ker niso bili zadovoljni z njegovimi besednimi tvorbami in zlasti ne s sintakso. Toda priznati mu je treba stremljenje, pisati čisto slovenščino. V oceni Matička in Varha (IB 10. dec. 1840), a še bolj v praksi je M. vse to desetletje kazal, da vkljub vnemi za Ilire ne želi, da bi Slovenci za »višjo« literaturo nehali rabiti svoj jezik. Njegov zagovor Veselovega jezika 1847 je bil torej tudi v tem pogledu nelogičen. — Obenem pa je bil M. med prvimi Slovenci na Kranjskem, ki so v pravilnem uvidevanju koristi začeli propagirati rabo gajice. Vrazu je pisal že prvo pismo 1. jul. 1838 v gajici, v drugem z dne 9. febr. 1839 je sprejel novi pravopis tudi za pisavo svojega priimka. Smoletov preokret je prvi javno pohvalil, obrazložil novi pravopis ter pozval Slovence, naj ga »enoglasno sprejmejo ter na ta način razprostrejo nad poznimi vnuki blagoslov prosvete« (Caen. 24. avg. 1840; prim. tudi IB 10. dec. 1840). Bil je za Smoletom na Kranjskem prvi, ki je rabil novi pravopis v tisku, a le v publikacijah pesmi itd. za inteligenco (Carn. 24. avg. 1840, 24. jun. 1842; IB 10. dec. 1840, 4. in 18. marca 1841, 10. jun. 1841, 18. maja 1843), medtem ko je istočasno dal knjige za ljudstvo tiskati v bohoričici ter v N tudi za svoje pesmi začel rabiti gajico šele 19. jun. 1844, dasi se je v obrazložbi Kremplovega pisma že 9, avg. 1843 podpisal v gajici.

Marčna revolucija 1848 je zalotila 30letnega študenta kirurgije sredi liter. dela: v N je objavil še le 8. febr. zadnjo svojo pesem, prigodnico v čast novemu guvernerju Weisersheimu, ki jo je Melzer za Car. prevedel v nemščino; za prilogo N je prevajal Zsehokkejevo ljudsko povest »Das Goldmacherdorf« (prva pola »Zlate vasi« je izšla 8. marca 1848); zbiral je gradivo za almanah »Slov. kolednik«, ki ga je nameraval izdati v Giontiniijevi, pozneje Blaznikovi založbi. Ko je prišla vest o dun. revoluciji v Lj., se je M. takoj vnel za nova gesla, dasi so mu bila simpatična le toliko, kolikor so utegnila koristiti preporodu: postal je član narodne straže; trudil se je, da so ustanovili 25. apr. 1848 pod Martinakovim vodstvom prvi lj. »Slov. zbor«, kateremu je bil obenem z I. Bučarjem tajnik; svoje pero je dal skoraj povsem v službo novega gibanja. S pesmijo in igro je skušal širiti smisel za novo dobo. Vse objavljene njegove pesmi do srede leta spadajo sem: »Pesem slovénskih narodnih stražnikov« na letaku izpred 12. apr.; »Aleluja! Devetnajstimu malitravnu 1848« (N 19. apr.), ki slavi v zvezi s ces. rojstnim dnema novi »svobode duh«; »Slovencam« (N 3. maja), ki je po vsej priliki njegova, dasi brez podpisa. Z isto tendenco je napisal za »Slov. zbor« tudi dva gledališka komada: »Nekdaj in sedaj«, pač igro z naglašanjem slov. zmage, katere predstavo za 30. maja 1848 v proslavo ces, godu, a v korist filozofov in kirurgov, da bi dobili uniformo narodne akad. straže, je naznanil v N 10. maja 1848, ter »Edinost«, pač Nemcem prijaznejši komad, ki ga je najavil v Kordeševem IB 23. maja 1848. Niti prve niti druge igre niso igrali. Vzrok, da niso igrali prve, je najbrž isti, ki ga je označil Bleiweis v N 31. maja 1848 z izjavo, da namen lj. »Slov. zbora« ni politika. Posledice tega nesoglasja so bile precejšnje: M. je 23. maja 1848 izstopil iz »Slov. zbora«; v N je objavil za dobršen čas le še 2 pesmi, prevoda iz Bogoviča (26. jul. in 13. dec. 1848); začasno se je približal Cigaletovi Sloveniji (njegov je vsaj prevod Babnikovega »Kervavega kamna«, ki ga je prinesla Sja 4., 7., 11. in 14. jul. 1848, dočim je imel založbo »Zlate vasi« 29. jul. 1848 že Blaznik); iskal je novih področij za delo ter napisal za Giontinijevo založbo »Slov. slovnico za perve slov. šole v mestih in na deželi«, ki jo je oddal tik pred 29. nov. 1848 v tiskarno ter imel do konca 1. dotiskane tri pole, do konca jan. 1849 pa 7; začel je misliti končno na lastno glasilo, ki ga je 1849 po naklonjenosti založnika Giontinija v »Pravem Slovéncu, listih za podučenje naroda« tudi imel. — Dočim je bila slovnica v novi dobi potrebna, a brez strokovne vrednosti, je bil »Pravi Slovenec« prvi slov. družinski list s podobami. Tak je hotel tudi biti v smislu vabila z dne 15. dec. 1848, ki so ga prinesle N v plačanem »dokladnem listu«, kjer M. opozarja, da »prepiral se ne bo«, da hoče hoditi »pot miru, ljubezni in sprave«, in da v politiko in v reči, ki »véro zadevajo, se ne bo nikoli obširno vtikal«. Naročnikov je imel list malo (tiskal se je v 300 primerkih), a ambicioznejših sodelavcev le troje (bili so to istrski slušatelj filozofije Fr. Blažič, štajerski župnik Anton Lipovšek in J. Š., t. j. Jožef Šubic, zdravnik v Celju). V prvi polovici letnika je zabavljal proti Metternichu in polic. vohunom ter širil zmerni slov. narodni program brez zedinjene Slovenije. Lastnih pesmi je objavil v listu 17, ki jih vse odlikuje le gladka dikcija. Pozornost je posvečal vsem knjižnim novostim, a se le često zadovoljeval z golim oznanilom. Koseskega je sicer pavšalno hvalil, vendar se zdi, kakor da je hotel nekoliko popraviti krivico, ki jo je 1847 storil Prešernu: v oceni 5. zv. KČ imenuje Prešerna »našega edinega«; iz gradiva za Slov. Kolednik je objavil 3 speve Prešernovega prevoda Parizine, dokaz, da je imel stike z njegovo liter. ostalino; v zabavljici »Kopitar in Prešerin« ugotavlja, da je imel pesnik »Kopitarjev več«. Dveh obljub glede Prešerna M. ni izpolnil: da bi bil obširniši od rajnciga govoril«; da bi bil s pomočjo slov. društva udejstvil svoj nasvet o Prešernovem albumu. Zabavljico »Matevž poj«, ki jo je okoli 1844 napisal proti »pevcu kerčmarskemu« in »kmetiču« Matevžu L… (Lenčku, krčmarju na Brezovici?), kateri je medtem u., je sedaj objavil. Dasi mu je bila ustvaritev »enega jugoslovansk. knjiž. narečja … lepa in hvalevredna misel« in čeprav je tudi o jeziku Koseskega menil, da mu bo šele oni narod, ki bo »čisto slovensk postal«, »čez več let bolj (hvalo) dajal, kakor sedaj«, je vendar tendencam Ilircev glede slovenščine tako v teoriji kakor v praksi vztrajno nasprotoval. Proti založnikom, ki so še vedno izdajali knjige za ljudstvo v bohordčici, je vehementno nastopil. Novim oblikam na -ega itd. je bil sovražen. Hudega nasprotnika je imel Pravi Slovenec v Sloveniji, zlasti še po 7. maju 1849, ko je Matevž Cigale zabavljico »Matevž poj« obračal nase. Mimo tega je polemiziral M. v svojem listu le še z Blaznikom in Bleiweisom radi Kolednika, ki ni mogel iziti.

S povratkom absolutizma se je pobotal M. še pred koncem 1851, ko je bila ukinjena ustava, ter je v tem smislu uravnal svoje književno delo. Politiki se je že 25. jun. 1849 v svojem glasilu javno odpovedal. Menda za božič 1849 je izšla v Hohnovi založbi povest »Štéfan, srečni kmet«, ki jo je M. »slovenskim kmetom v prid iz nemškiga prestavil« in tudi v svojem listu priporočal. Morda sta bili krivi tudi poroka in ranocelniška diploma, da tudi po 1849, ko ni imel več svojega lista, ni sodeloval pri nobenem listu, več let vsaj s podpisanimi članki tudi pri N ne. Značilno je njegovo delo 1850: za Giontinija je menda priredil drugo izdajo Schlörovega molitvenika »Jezus moje želje«; za istega založnika in v bohoričici je poslovenil »Nemškega Pavliho«; gledališkemu odboru je prodal za 30 gld. prevod Raupachove igre »Mlinar in njegova hči«. Dočim je ta prevod ostal do 1867 v rokopisu, je opozarjalo v naslednjih letih na M.-evo ime in zadrego več novih slov. knjižic za ljudstvo, po večini prevodov: 1852 Oče grof Radecki (v Giontinijevi zal.); 1853 Stric Tomova koča (po nem. prevodu angl. izvirnika Henriete Stowe v Giontinijevi zal.); 1854 Oče naš (prevod nem. Anibasove povesti za Miličevo zal.); 1856 Lažnjivi Kljukec (v Giontinijevi zal.); 1859 Krivica za krivico (prireditev nemške povesti za Ničmanovo zal.). Podoba je, da so M.-a šele priprave za proslavo Vodnikove stoletnice zopet pridobile za ambicioznejše liter. udejstvovanje. Pesmi, ki jih je objavil 1858–9 (6 v N, 1 v Vodnikovem spom.), pričajo o resignaciji in želji po slogi ter o pešanju verzifik. spretnosti. Članka, ki ju je posvetil Vodniku (Slovesnosti, obhajane v spomin stolet. rojst. dneva V. V., očeta slov. pesništva — N 10. in 17. febr. 1858, Vod. sp.; Vodnik in Slovenščina — Vod. sp.), ne segata nikjer v globino. Menda v tej dobi je začel tudi z drugimi članki zopet sodelovati v N.

V novi ustavni dobi je postajalo življenje za M.-a vse težje, ker je dobival za prevajanje od 1861 na mesec le 20 gld., a se moral boriti tudi z jetiko, vendar se je jačila njegova vera v bodočnost slovenstva. Postal je član čitalnice ter objavil še dva spisa: govor o Vodniku v čitalnici dne 2. febr. 1862 (N), ki je mikaven le po svoji retorični zgradbi; brošuro »Krain u. Deutschthum« iz apr. 1862, v kateri je s spretno borbenostjo zavračal primitivno-neslane argumente, s katerimi je mislil ustaviti Dežman 1861 v Triester Zg in nato v posebni brošuri naravni obračun Slovencev s privilegiji Nemcev. Doživel je tudi veselje, da so v čitalnici deklamirali »Rožico« (N 1862, 430), ki jo je priredil po Klesheimu in že 15. sept. 1847 objavil v N.

Levstik in pač tudi drugi Prešernovi častilci M.-u niso mogli odpustiti ravnanja iz 1847, prim. Levstikove besede v satiri »Ob smrti slov. časnikov« iz 1852 in v pismu Jurčiču med 10.–20. majem 1866. Tudi ljudje kakor Matevž Hladnik so zabavljali nanj. Bil je pač pomemben jačiteij preporodnih misli v prvih dveh svojih razdobjih, njegova smrt pa ni napravila občutne vrzeli, ker so se ponatiskovale le one njegove prireditve za ljudstvo, ki jim ni kumovala liter. ambicija: Genovefa (1847, 1879), Pavliha (1859), Erazem (1861, 1880, 1886, 1896), Kljukec (1863, 1872, 1885, 1893, 1900), Oče naš (1885), Stric Tomova koča (1888), Zlata vas (1894). — Prim.: Gimn. katalogi 1830–6 in lic. 1836 do 1839 v arhivu hum. gimn. v Lj.; mrl., por. in krstne matice šentjak. župnije v Lj.; N 1848, str. 40; N 1848, dokladni list str. 3, 12, 25, 50, 55, 58; letak »Slov. zbor« z dne 26. apr. 1848; N 1849, dokladni list str. 42; Metelko, Slovnice slov. jez. v izv. hum. gimn. 1861, 18; Bleiweis, N 1863, 40; Kosmač, N 1863, 338, 347, Triglav 1863, št. 38–9 (in sep.); Marn IX-XI, 53, '56, 73; Vraz, Dela V, 188; Marn XIX, 20; Macun 133; Marn XXIV, 50; XXV, 35; Glaser III, 74, 246; Štrekelj, O Ledinskega p. »Razna pota«, DS 1901, 438; Prijatelj, Dvoje Preš. pisem, ZSM IV, 187, 188, 194, 196; Simonič 288 (prim. tudi njegove stvari v Drž. knjiž. v Lj.); Lokar, Stališče Bleiweisovih »Novic« glede knjiž. zedinjenja Slovanov (sep. iz Izv. II. drž. gimn. v Lj. 1907) 4, 5, 8, 21; Bleiweisov zbornik (= ZSM 1909) LI, 2, 18, 87; Kidrič, Korytko, LZ 1910, 494 495, 753–4; Kidrič, Bibliogr. Vraz. spisov in korespondenc, ČZN 1910, 360, 376; Prijatelj, Nekaj Vraz. slov. dopisnikov, ČZN 1910, 294–8; Grafenauer, Zgod. II, 197–9; Prijatelj, Življ. kranjskega lit. (Kordeša), Veda 1912, 498, 499, 600, 603; Žigon, Levstikovo delo za Preš., Sn 1915, 348; Žigon, Krona pregled 40, 42, 49, 50; Štrekelj, Histor. slovnica slov. jezika 19; Wollman 25, 26, 28, 31, 44, 144; Levstikova pisma (1931) 144, 333. — Zvezek netiskanih M.-evih pesmi je odnesel baje neki Hrvat, a tudi druga ostalina s koresp. vred je izgubljena, ker se niso zanjo dovolj brigali niti prijatelji niti sorodniki (preživela ga je žena z dvema hčerkama). Podobe ni, grob ni ohranjen. Kd.

Kidrič, Francè: Malavašič, Franc (1818–1863). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi344153/#slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine