Slovenski biografski leksikon

Murko Anton, slovničar in leksikograf, r. 8. jun. 1809 pri Sv. Rupertu v Slov. goricah, u. 31. dec. 1871 kot dekan v Hočah. Starši so bili gorniki v občini Črmljenščak; dasi ne premožni, so dali v šole tri sinove. Anton je obiskoval gimn. v Mariboru 1820–5, nato modroslovje v Gradcu. Tam je radi pomanjkanja sredstev študij začasno opustil ter bil od apr. do jul. 1827 kot brat Ecehijel v frančiškanskem samostanu; po izstopu se je do konca jan. 1828 preživljal s tem, da je prepisoval (po lastni izjavi pa tudi prevajal) svetopisemsko in slovstveno tvarino za V. Rižnerja. Z vsem tem se mu je modroslovni študij zavlekel do jeseni 1829. Ker za bogoslovje ni čutil poklica, za medicino, ki bi bila odgovarjala njegovemu nagnjenju, pa ni imel denarja, je znova v njegovem študiju nastala zamuda. V tem času negotovosti in pomanjkanja se je odzval pozivu J. Lovrenca Greinerja, lastnika Ferstlove knjigarne v Gradcu, ki je iskal pisatelja za slov.-nemški in nemško-slov. slovar s slovniškima uvodoma, in sklenil v jul. 1830 pogodbo, s katero mu je za obe knjigi bilo priznanih 200 gld. nagrade za prvi in 100 gld. za vsak naslednji natis. Pač na račun te nagrade se je jeseni 1830 podal na Dunaj, kjer je nabiral gradivo v dvorni knjižnici, obenem pa se vpisal na univerzi kot medicinec. Vendar je že v kratkem Dunaj zopet zapustil in se vrnil v Gradec, kjer je ob skromnem honorarju, ki ga je prejemal najbrž sproti, do jun. 1832 izdeloval prevzeto delo ter živel zelo siromašno, podpiran deloma od M. Glaserja, kurata v Karlavi. Po končanem delu zopet brez kruha in naveličan revščine, je na prigovarjanje in s posredovanjem prof. M. Robiča v nov. 1832 končno stopil v bogoslovje, ki ga je – večinoma z odličnim uspehom – 1836 dovršil. Posvečen je bil kot tretjeletnik 26. jul. 1835. Še pred posvetitvijo, začetkom apr. 1835, je napravil konkurzni izpit in se z obsežno prošnjo potegoval za stolico slov. jezika na graškem vseučilišču, ki je pa ni dobil, dasi je en član izpitne komisije (prof. Robič) prisodil njegovemu izdelku odločno prvenstvo; večina (P. Dajnko in V. Rižner) se je izrekla za Kvasa. M. je nato v okt. 1836 postal pristav v bogoslovju in tako našel priliko za nadaljevanje študij. Od nov. 1838 je bil vzgojitelj pri štaj. guvernerju grofu Wickenburgu s 400 gld. letne plače in prosto oskrbo, a je v sept. 1843 radi zamere službo izgubil. V tem času je bil promoviran za doktorja bogoslovja (14. okt. 1843), postal kaplan pri Sv. Križu blizu Gradca, že v nov. i. l. pa župnik, pozneje dekan v Stadlu na Gornjem Štajerskem. 17. maja 1850 je bil imenovan za dekana v Zavrču, kjer si je zlasti prizadeval, da bi Haložane očuval gmotne odvisnosti od ptujskih veljakov. Za pomoč, ki jo je vršil 1851, ko je narasla Drava napravila mnogo škode, je dobil zlati križec za zasluge. Ob preureditvi lav. škofije ga je Slomšek imenoval za konz. svetnika, 1. maja 1860 pa mu je podelil dekanijo Hoče, kjer je M. ostal do smrti; umrl je za ošpicami, ko so se v župniji pojavile epidemično. — M.-vo prvo zanimanje za slovenščino je izpričano iz dobe gimn. študij, ko je med mariborskimi dijaki, ki so na Matjašičevo pobudo začeli zapisovati slov. besede in izreke ter o njih debatirali, že veljal za »najhujšega« in vse prekašal. V Gradcu je 1827/8 poslušal Kvasa, približno v istem času se seznanil tudi z Gajem, novega hraniva pa je njegovemu jezikoslovnemu zanimanju predvsem mogla dati črkarska pravda, ki se je ravno takrat razvnela radi dajnčice. Njegovo prvo slovstveno udejstvovanje je bila pomoč, ki jo je opravljal za Rižnerja, čigar (rokopisni) prevod evangelijev je M. v poznejši pravopisni polemiki v jezikovnem oziru izrečno proglasil za svoje delo, češ, da je Rižner znal slovenščine takrat še bore malo (»blutwenig«) in se je je šele pri njem učil. Za obsežno slovničarsko delo, ki ga je prevzel M. kmalu nato kot dvajsetleten absolvent modroslovja, je vse to pomenjalo seveda le skromno in pomanjkljivo pripravo. A gnan od borbe za kruh, se je v mladostnem samozaupanju dela kljub temu lotil in ga v razmeroma kratkem času tudi z uspehom dovršil. Bistra pronicavost duha, jasna in trezna preudarnost ter smisel za stvarnost in praktično vrednost so ga pri tem očuvali znatnejših stranpotic, v enem oziru pa mu je pomanjkljivost podrobnega znanja bila morda celo v prid: silila ga je, da se je izogibal malenkostnega pikolovstva in neodjenljivega doktrinarstva, ter vtisnila na ta način njegovemu delu značaj širokopotezne spravljivosti in radi tega sprejemljivosti za vse. Nekoliko je nakazal to smer že založnik, ki je hotel čim porabnejšo knjigo. Založnikov načrt, naj bi slovar bil opremljen z dvema slovniškima uvodoma, en del s slovnico slov., drugi s slovnico nem. jezika, je pisatelj v toliko izpremenil, da je slovnico nem. jezika opustil, slovnico slov. jezika pa obdelal v samostojni knjigi. S tem je dal delu izrazito slov. poudarek, dočim je založnik imel v mislih indiferentno pomagalo, ki naj bi v enaki meri služilo učenju slovenščine kakor nemščine. Izvedel je M. delo postopoma: 1832 je izšla slovnica (Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre, Grätz 1832), še istega leta, vendar z naslednjo letnico slov.-nemški, nato nem.-slovenski del slovarja (Slovénsko-Némški in Nemško-Slovénski róčni besédnik, V' Gradci 1833). V slovnici je spretno uporabil ugotovitve glavnih dotakratnih slov. slovničarjev, predvsem Kopitarja, ki mu je z nasveti stal ob strani tudi osebno; praktični del (govorne vaje) je posnel večinoma po novogrški slovnici Bojadžijevi, deloma tudi po Šmigocu. Štajersko narečje je v nasprotju z Dajnkom upošteval razmeroma malo, le toliko, kolikor se mu je zdelo brez škode združljivo z značajem skupnega in enotnega knjižnega jezika za vse Slovence. Ponekod je vzporedno navedel po več različnih oblik, tako n. pr. poleg štajerske oblike »rakom«, ki ji upravičeno daje prednost, tudi še kranjsko »rakam«, ker je bila v književnosti splošno udomačena. Vse to je v skladu z njegovo težnjo, da bi s svojim delom družil, ne pa razdvajal (kakor Dajnko in Metelko), pa tudi s temeljnim načelom, ki ga je prevzel od Kopitarja: da naj slovničar jeziku ne predpisuje novih zakonov, ampak samo beleži, kar je splošno v rabi. Iz istih razlogov se je odločil za bohoričico, ki je edina od takratnih slov. črkopisov bila uvedena po vseh slov. pokrajinah in povsod priznana. Pri sestavljanju slovarja se je naslanjal v prvi vrsti na literarna dela, dočim je iz narečij zajemal le malo. Za osnovo je vzel Gutsmana, ki ga je zelo razširil, obenem pa iz njega tudi mnogo slabega izpustil. Nadrobno je izčrpal vso sodobno slov. literaturo, zlasti Japljevce, Vodnika, Ravnikarja in Metelka, za Štajersko Volkmerja in Dajnka, mnogo besed pa je prevzel tudi iz drugih slovanskih jezikov, ker je bil mnenja, da si s tem prihranjamo nepotrebne nove tvorbe in se med seboj zbližujemo. Kot vir so mu služili pri tem: za ruščino Heym, za srbščino Vuk, za češčino Dobrovský, zlasti njegove Institutiones in Deutsch-böhmisches Wörterbuch. Mnogo od teh izposojenih besed je ostalo mrtvih in zapadlo pozabi, mnogo pa se jih je tudi splošno udomačilo (mitnica, dokaz, čepica, zaklad, toplomer, časopis, žezlo, razne izvedenke na -telj itd.). — Kolikega pomena je bilo M.-vo delo, zlasti njegov slovar (prvi po Gutsmanu!), za svojo dobo, se vidi iz odobravanja, s katerim so ga sprejeli. Kopitar je bil mnenja, da je pisatelj »storil več, ko je založnik zahteval«, in priznal, da je delo »voll reger Kritik«. Lubomir (Slomšek) ga je z veseljem pozdravil kot kažipota k izpopolnitvi materinščine in pohvalil zlasti, da je pisatelj ostal pri bohoričici; tudi drugi celovški (oz. koroški) filologi so bili z delom zelo zadovoljni. Prešeren ga je presojal sicer od vsega početka kritično in sumil »unter dem vielen Golde auch viele Schlacken« (izposojenke od drugih Slovanov, »slabo narečje«), vendar mu ni odrekal priznanja, češ: »multa fecit – puer«; »smo besednjaka tvoj'ga b'li veseli«. Čop nameravane ocene za Wiener Jahrbücher der Literatur radi spora čbeličarjev s Kopitarjem sicer ni napisal, intenzivno pa se je preko Slomšeka zanimal za M.-vo usodo in mu po Vrazu pošiljal pozdrave. Izven domačih mej je z zadovoljstvom sprejel delo Kollár, Puškin pa si ga je – kot edino iz slov. literature – nabavil in eno rečenico (o kmetu) iz njega celo porabil. M.-v štaj. rojak Košar je posvetil pisatelju pesem z akrostihom, neznan »slaven mož bečki« pa je v zasebnem pismu Klajžarju (?) celo prerokoval, da bo M.-vo ime – kakor svojčas Trubarjevo – začelo nov vek v slov. literaturi, »kajti slovenski duh ino ne mali v-njem prebiva. On nam je pot pokazal, kerega hoditi moremo«. Celo dajnčičarji, ki so »kranjstvo« mladega literata smatrali za »izdajstvo« (Kvas), so morali priznati njegov uspeh, čeprav jim ni bil dobrodošel in so ga skušali oslabiti. Dalemisel (Rižner) je v graškem listu Der Aufmerksame stvar obrnil tako, kakor da je M. uspel zato, ker je učenec »njihove šole«, ki pa se ji je glede črkopisa iz razlogov trgovske spekulacije izneveril. Rižnerjeva tolažba, da bodo »verni« dajnčičarji ustvarili še vse kaj drugega, je bila seveda prazna: dejansko je M. prehitel tako nameravano Kvasovo slovnico kakor tudi Dajnkov slovar in s tem oba potisnil v ozadje. Njegova slovnica, še bolj pa njegov slovar sta za desetletja postala merodajna in odločilno vplivala na razvoj slov. knjižnega jezika. Po M.-u je 1834 J. Kek priredil svoj Mali besednjak, ki je doživel 6 izdaj, po njem je 1847 izdelal Muršec svojo Kratko slovnico, nanj se je v prvi vrsti naslanjal tudi Janežič pri I. izdaji svojega slovarja. Enako so iz M.-vega slovarja zajemali pisatelji, med njimi tudi Prešeren (Lelj). Zgodovinski pomen in nesporna zasluga M.-ovih slovniških del je v tem, da je s svojim kompromisnim stališčem znatno pospešil izobliko enotne knjige slovenščine, vzporedno s tem pa nanovo združil Slovence tudi pravopisno, ko je z odločitvijo za bohoričico regionalne črkopise zavrgel. S tem dejanjem je definitivno priključil Mali Štajer jezikovnemu območju osrednjega slovenstva, kar je nedvomno eden izmed vzrokov, da je ilirizem tudi na Štajerskem ostal brez pravih uspehov. — Za tem nepričakovano uspelim začetkom je M. literarno skoraj popolnoma utihnil. V avg. 1832 je po Klajžarjevem sporočilu snoval baje slov. časopis, pri katerem naj bi sodelovali tudi Kopitar, Slomšek, Jarnik in Čop; par mesecev pozneje se je bavil z mislijo, da bi pri Greinerju izdal 7 zvezkov Chr. Schmida v slov. prevodu, in je stopil radi tega celo v stik s Slomšekom. Morda je takrat še mislil na to, da bi si zopet – kakor tri leta poprej – poiskal kruha v literaturi, ki mu je zdaj, ko je nenadoma postal znan in upoštevan, mogla obetati tem več. Ko pa je medtem v nov. 1832 po večletnem odporu stopil končno v bogoslovje in se – kakor poroča Vraz – »cijelo smetamorfozao«, literatura zanj ni imela več tistega življenjskega pomena kakor dotakrat. Pač je še mislil na izdajo Schmida, a radi »mnogih mudnih« okoliščin misli ni izvedel. Kaj je snoval 1833, ko je Vraz poročal o njem, da v njegovih možganih »že pa neka Minerva rožta«, ni znano. Eno leto pozneje je baje redigiral »tisk nekih bombastnih predig« (Vraz Gaju 26. okt. 1834), a h koncu 1835, ko je bil medtem kot konkurent za slov. stolico propadel in tako izgubil zadnjo možnost, da se literarnemu delu posveti kot poklicu, čujemo v njegovo opravičilo, da ima »mnogo silnih opravil« kot »ceremoniarius« (pač pristav) in »ne vtegne slovenski pisati« (Vraz Muršcu). Edino delo, ki ga je v tem času izvršil, je izdaja Volkmerjevih pesmi (Leopolda Volkmera Fabule ino pésmi, V' Gradci 1836), katero je posvetil grofu Wickenburgu ter jo opremil s pesnikovim življenjepisom in raznimi nem. pojasnili, na koncu pa pesmim dodal še dve anonimni (Cvetkovi). Izdaja je splošno razočarala. Ostro jo je obsodil Prešeren, češ, da so Volkmerjeve pesmi »čenče« in »neslane«, kar je s pesniškega vidika res, njihov izdajatelj pa »izdajavec«, »lakomen Iškarijot« in »nemšk'vavec«, kar je nedvomno pretirano; radi izraza »Iškarijot« je Miklošič 1846 kot cenzor Prešernovih Poezij epigram črtal. Ostro je sodil o izdaji tudi Vraz, iz čigar obsodbe zveni poleg nezadovoljstva z jezikovno in estetsko neužitnostjo Volkmerjevih »ščrbekarij« obenem nezadovoljstvo s – samozavestnim M.-m, ki da je v tem času na Vraza in njegove tovariše gledal z viška, češ, kaj bodo mladi neizkušeni ljudje. Še par let poprej je v družbi, ki so jo tvorili ti graški tovariši (Vraz, Miklošič, Matjašič, Caf i. dr.), M. zavzemal vodilno mesto, sedaj se ji je čutil odraslega in je stal sam zase, po Vrazovi označbi »mlad starec«. Po neuspehu Volkmerjeve izdaje je odločilno posegel v literarno življenje le še enkrat, pozvan k temu uradno: ko je vprašanje dajnčice nanovo postalo pereče, je na poziv sekovskega ordinariata, da naj poda svoje mnenje o črkopisu in jeziku šolskih knjig za Spodnje Štajersko, v juliju 1836 napisal dve obsežni vlogi (eno izrečno proti Kvasu), v katerih je v glavnem ponovil načela, ki se jih je držal v slovnici in slovarju, le da jim je dal tukaj določnejši izraz. Po M.-vem mnenju novega črkopisa sploh ni treba, ker bohoričica popolnoma zadošča. Na noben način pa kot nadomestilo zanjo ne prihaja v poštev dajnčica, ker je neenotna in neorganska ter bi nikoli ne mogla splošno prodreti, kar bi štaj. Slovence docela izoliralo. Da se to prepreči, naj se ohrani bohoričica; če pa se že hoče uvesti kaj novega, naj se uvede češki pravopis, kakor ga uvajajo sosedni Hrvatje: z njim se bomo vsaj približali velikemu sorodnemu narodu, kar nam bo gotovo koristilo. Kakor v pisavi, tako naj se Slovenci (mišljeni so tu predvsem štajerski) združijo tudi v jeziku; zato naj se šolske knjige ne pišejo v narečjih, ampak naj se skuša najti »lepa in mogoča sreda med obema skrajnostima, med hrvatsko-slovenskim in kranjsko-slovenskim narečjem« in se enako upošteva govorica mariborskega ter celjskega okrožja. S tema vlogama (sedaj v arhivu Zgod. društva v Mariboru), napisanima ostro, a stvarno in jasno, je M. zapečatil usodo dajnčice. Že v marcu 1837 je graški gubernij predlagal, naj se Dajnkove knjige za šole prepovedo, kar se je z odl. 21. jul. 1838 res zgodilo; izdelava novih knjig pa se je poverila M.-u samemu. Še preden je to naročilo izvršil, je izzval nezadovoljstvo pri Vrazu in drugih Ilircih, ker je nameraval knjige izdati v bohoričici. Ko je razen tega h koncu 1838 dobil mesto vzgojitelja pri Wickenburgu, so njegovi literarni interesi še bolj stopili v ozadje. Naročenega prevoda šolskih knjig sploh ni izvršil, pa tudi od ostalih načrtov, ki jih je takrat še imel (nova izdaja slovnice in slovarja, glede katerega je 1841 mislil na pomoč Cafovo, izdaja sv. pisma), je uresničil samo enega: 1843 je nanovo, popravljena in znatno razširjena, izšla njegova slovnica, tokrat v gajici, kar se je zlasti v ilirskih vrstah z odobravanjem sprejelo kot napredek. Bila je prva slovnica slov. jezika v novem črkopisu in mu kot taka nedvomno znatno utrla pot. — Odslej M. ni več prijel za pero in ko je 1850 doživela slovnica nov natis, je izšla brez vsake izpremembe; niti štetje izdaje se ni popravilo. Ali je ta popolna »ohladitev« (Prešeren) v vzročni zvezi s pisateljevim odhodom iz Gradca v dušno pastirstvo, ali pa je istočasnost teh dveh dejstev le slučajna, je težko reči. Po raznih momentih, o katerih je že bilo govora, bi se dalo sklepati, da je glavni vzrok bil v M. samem: manjkalo mu je za ustvarjanje lastnega notranjega nagiba, zato je ustvarjal le takrat, kadar ga je silil k temu pritisk zunanjih okoliščin. Glede na to utegne biti upravičeno mnenje D. Trstenjaka o njem, da »ni bil na pravem mesti«. Kakor ni ustvarjal spontano iz sebe, tudi ni ustvarjal novih vrednot; v izredni meri pa je imel zmožnost, strniti v sintezo in na pravo mesto postaviti to, kar so drugi pred njim pripravili. Tako je, čeprav sam v nobenem oziru ni oral ledine, vendarle svoji dobi veljal za kažipota in je s svojim nastopom za enotnost jezika in pisave to tudi dejanski bil. Usposabljale so ga za to lastnosti in zmožnosti, dane mu v neobičajni kombinaciji: bil je gibčnega, v mladih letih (ko je vsa svoja dela ustvaril) nemirnega duha, obenem pa se je odlikoval po razsodnosti, svobodoumnosti, tolerantnosti v mišljenju in umerjenosti v nastopu, tako da mu Trstenjak pripisuje »zmožnosti diplomatične«. M. sam je za svoje življenjsko geslo smatral resnico in ljubezen in pri tem značilno dostavil, da je ljubezen »razsodna«. Samo mož s takimi lastnostmi in takimi načeli je mogel z uspehom nastopiti zoper malenkostni in kvarni slov. regionalizem. — Prim.: K(opitar), Oest. Beobachter 1832, št. 285 (= Der Aufmerksame 1832, št. 124); Lubomir (Slomšek), Carinthia 1832, št. 10 (= Der Aufmerksame 1832, št. 34); Dalemisel (Rižner), Der Aufmerksame 1832, št. 44–5; Kolo I (1842), 149; Stiria 1843, 47; Razlag, Zora 1852, 139–40; Cigale, Deutsch-slov. Wörterbuch I, str. VI; Wurzbach XIX, 465–6 (biogr. netočna); Trstenjak, Zora 1872, 24–5 (netočno); Vraz, Děla V, 131, 133, 141, 146, 150–2, 157, 175, 287–8, 298, 325; Orožen I, 311–2; LMS 1877, 150, 155; Pajek LMS 1880, 224–57; Macun 109–12, 136; Marn XXIV, 25–6; Košan, Slov. ABC-Streit, gimn. izv. v Mariboru 1890, 19–21, 24–30; Glaser II, 48–50, 132, 189–90 (netočno), 257; Murko M., Miklosichs Jugendund Lehrjahre 35–6; ZSM 1900, 181, 191, 195, 223, 227; DS 1901, 647, 650, 654–5; Pintar, LZ 1901, 490; ZSM 1904, 104–5, 121–4 (3 M.-va pisma Muršcu), 133; 1905, 10, 16, 102, 125, 137, 142–4; Pintar, LZ 1906, 302 do 306; Građa VI, 98, 308, 320–1, 325; Prijatelj, IMK 1908, 58–9; Prijatelj, Veda 1911, 94; Žigon, Kronološki pregled (k Prešernovi čitanki) 6, 20–1, 39, 85; Štrekelj, Histor. slovnica 17; Kazalo k ČZN 60 (glavno: Ilešič, ČZN 1905, 29–68); Breznik, RDHV III, 169–71; Ilešič, ČZN 1927, 40–1, 47–9; Breznik, Josef Dobrovský 1–22; Mal 400–1, 420, 431, 433–4; Prešeren, Zbrano delo 73, 161, 246–7, 250–1, 271; AZN I, 5, 7, 8, 21, 48, 312. Gr.

Glazer, Janko: Murko, Anton (1809–1871). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi380348/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine