Slovenski biografski leksikon

Cigler Janez, pisatelj, r. 7. maja 1792 v Udmatu pri Lj., u. 11. apr. 1867 (op. ur.: 11. apr. 1869)v Višnji Gori. Študiral je v Lj. gimn. 1804–9 (iz III. razr. je prišel v V.), filozofijo 1809–10 (po uvedbi franc. šolske naredbe je mogel iti s 1. letnikom filoz. v teol.), teologijo 1810–14 (ord. 9. apr. 1815), bil radi mladosti poslan za domačega učitelja na neko kranjsko graščino (menda Jablanico), po ordinaciji (9. apr. 1815) kaplan na Kolovratu do 2. okt. 1815, v Dobu do 26. jan. 1816, v Škocjanu pri Dobravi do 14. nov. 1820, pri Sv. Petru v Lj. do 2. jun. 1823, upravitelj v Toplicah do 24. nov. 1823, in kaznilniški kurat na Gradu v Lj. do 30. sept. 1832, ko je postal župnik v Višnji Gori. — Imel je Vodnika za učitelja ter se za njegove pesmi pač še v času njihove sveže aktualnosti tako navdušil, da jih je znal še v poznejših časih na pamet. Rano se je navadil oglajenega vedenja in si pridobil široko, zlasti tudi jezikovno naobrazbo, ki jo je poglabljal z vsakoletnimi potovanji po Avstriji, Nemčiji, Laškem in Balkanu. Po lastni izjavi iz 1832 je obvladoval »kranjščino, nemščino, latinščino, nekoliko tudi italijanščino in francoščino«, k čemur pa je treba dodati še prilično poznanje ruščine (izza kongresa), precejšnje znanje srbohrvaščine (pač zlasti izza dobe ilirizma) in pa nekoliko angleščine, s katero se je bavil šele proti koncu življenja. — Veselje do slovenščine se mu je za časa službe v Lj. v družbi Bedenčiča (pri Sv. Petru njegovega župnika), bivšega sošolca Andriolija in mlajše generacije povečalo. Še pred 11. dec. 1824 je izdal pri Kremžarju neki mali kranjski prevod (ZMS IX, 3), morda »Litanije od vsih svetnikov ino matere božje« 1820 (Simonič 279). Pri »Slavinji«, ki je prošnjo zanjo podpisal 1824 obenem z Andriolijem in Holzapflom, mu je bila po vsej priliki namenjena precejšnja vloga. Od 1828 je objavljal leto za letom svoje stvari, deloma v časopisih in zbornikih, deloma v obliki knjig (psevdonimi: * * *, Z, Višnjagorc, Višnjagorski, I. V–i). Na polju cerkvenega slovstva je z »Molitvami za bolnike« (Lj. 1828) zamašil izza 1795 zevajočo vrzel, s prevodom Baragovih pisem otvoril novo panogo slov. misijonsko-agitatorične literature (Bratovščina s. Lepolda, Lj., I 1833, II 1837), z ascetično knjigo (Štiri posledne reči, Lj. 1831), molitveniki (Mašne bukvice, Lj. 1832; Duhovni studenc, Lj. 1835), navodili za krščansko in trezno življenje (Dober nauk, Lj. 1832; Kratki nauki, Lj. 1835) in religijozno povestjo (Življenje S. Heme, Cel. 1839) pa dal prejšnjim panogam nove varijante, izmed katerih so se nekatere zelo priljubile (»Duhovni studenc« je izšel v 7 izd.; »Mašne bukvice« v novi izd. z letnico 1832, v bohoričici brez letnice, 1852 v gajici, pač iz njih »Križev pot« 1854 še posebej; »Molitve za bolnike« 1830 v 2. izd.). Pisal je o književnih novostih slovenskih (Carinthia 1829), M. Hofmanu (1839 v izd. njegovih »Eksercicij«), Baragi (1833 in 1837 v Brat. s. Leop.), prirodoslovju (N 1843), vražah (N 1843, 1858), nar. gospodarstvu (N 1844, 1846), splošni in lokalni zgodovini (N 1848, 1854, 1860, 1862), lokalni politiki (N 1848), splošni politiki (N 1862), in jezikovnih posebnostih (N 1860, 1862), objavljal kratkočasnice (N 1844, 1845, 1859, 1860) in poučne prigodbe (N 1845, 1846, 1852, 1860) ter pripravljal »Skušnje gospodarske in zdravilske« ter »Olikanega Slovenca«. Cerkveno pesmarico v »Mašnih bukvicah« in »Duhovnem studencu« je sestavil po večini iz starejšega repertoarja (Japljevega, Pohlinovega in Potočnikovega), nekaj tekstov je pa priredil tudi sam. V mlajših letih je zlagal tudi posvetne pesmi, ki so bile menda deloma določene za »Slavinjo« (izšlo jih je nekaj v Čbelici II in III in v N 1844, 1849). Pesmi (basni, poučne in lokalne zgodbe in satire) so brez osebne note in pesniškega poleta. Mera njegovih posvetnih pesmi je Vodnikova ali narodna, le izjemoma si je izbral tudi umetnejšo obliko. Vrhunec njegovega pisateljevanja je »Sreča v nesreči ali popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčkov« (Lj. 1836), prva originalna slov. povest. Tipično slovenskega je v njej razen imen malo, poučna tendenca jarko podčrtana, karakteristika oseb šablonska, slabo utemeljenih in neverjetnih situacij mnogo, vsaka stran pa priča o avtorjevem veselju, potovati po daljnih krajih in o njegovi sposobnosti, kratkočasiti preprosto in radovedno ljudstvo. V slovenskem pismenstvu je bila povest v času, ko je tvorilo vso njegovo posvetno pripovedno »beletrijo« kakih osem prevodov iz Krištofa Schmida (najstarejši iz 1824), senzacija z izrečno relativno vrednostjo, se hitro širila (izšla je v 1500 primerkih, prim. Blaznikov Arbeitsbuch), postala nar. blago ter zanašala med široke plasti veselje do slov. knjige (2. izd. 1882). Ostali dve njegovi posvetni povesti (Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov, Cel. 1863, 2. izd. 1894; Kortonica, koroška deklica, Cel. 1866, 2. izd. 1893), ki jih je napisal vsled Levstikove ugodne ocene prve povesti (1858) a čisto po šabloni »Sreče«, ne pomenita z ozirom na popolnoma izpremenjene slovenske slovstvene razmere nobenega napredka. Za spise je rabil tuintam vire, ki jih ni navedel (»Kortonica« n. pr. je posneta menda po neki povesti v »Pustert. Bote«, basen »Mravlja s kobilico« po ital. predlogi). Jezik mu je domač in za svojo dobo okreten. Povesti so pisane vseskozi v resnem tonu in natrpane s poučnimi odstranitvami, v mnogih člankih pa prevladuje šaljiva nota. — C. je imel izrazito obiteljsko zavest, ki ga je zavedla tudi do lahkovernega iskanja plemiškega pokolenja. Bojevita in agresivna narava ni bil, po svoji cerkveni orijentaciji predstavlja tip zmernega janzenista, kj se je izogibal skrajnosti, po politični pa tip zmernega domorodca, ki ni čutil potrebe za direktno agitacijo v svoji okolici. Skušal je biti toleranten, v pridigi se je izogibal žalitev, tercijalstvu je nasprotoval, v križev pot je sprejel Klementinijeve janzenistične postaje, njegovo besedilo pa priredil samostojno ter ga disponiral po zgledu frančišk. križevega pota (Stegenšek, Zgodba pobožnosti kr. pota, 119). Metelčico je sicer 1829 pohvalil (Carinthia), v »Čbelici« po 1832 ni več objavljal, vendar ga ni niti med tistimi, ki so rabili Metelkov pravopis v praksi, niti med tistimi, ki so se eksponirali zanj v abecedni vojski. Avstr. oblastim je bil izza nekega razgovora z vohunom v kaznilnici polit. sumljiv (kazal je pač kako mržnjo do tiranstva, simpatijo do gesel franc. ali laških revolucijonarjev ali radost nad kulturnim napredkom slovanskih narodov). Pod izrazom »Iliri«, »ilirski jezik« je razumel že izza 1829 tudi Slovence in njihov jezik, vendar ni šel med agitatorje aplikacije Vrazovega ilirizma na Slovence. V gosp. oziru je bil izrazit nasprotnik konservativnosti. Vkljub skrbi za sorodnike je dal 1847 večjo vsoto za Alojzijevišče v Lj. — Prim.: Vrhovnik, J. C, slov. pisatelj, Lj. 1892 (s sliko, ki jo je povzel Grilc po daguerotipiji iz 1848, in podpisom, ki ga je priredil Zupan); Harambaša, LZ 1892, 424, 544; Vrhovnik, Natečaj za Višnjo goro, IMK 1906, 119; šolski katalogi in škof. shematizmi. Ostalina, ki je prišla v last nečaku Jožefu Jakliču v Šmartnem pri Litiji, se je porazgubila. Eno pismo (bratu v Vodmatu) hrani Vrhovnik, ki je porabljal tudi odlomke nekaterih drugih njegovih pisem; register pridig v lic. knj. v Lj. Kd.

Kidrič, Francè: Cigler, Janez (1792–1869). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi158832/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine