Cigler, Janez (1792–1869)
Vir: DLib

Novi Slovenski biografski leksikon

CIGLER, Janez(Janes Ziegler, Joannes Cegler, Johann Ciegler, Janez Ciegler, Janez Nepomučan Cigler, psevdonimi: Višnjagorc, Višnjogorski, Višnogorski, šifre: ⁎ * ⁎, * ⁎ *, C., J. V – c., J. C., V−i., J. Z.), duhovnik, pisatelj, pesnik (r. 7. 5. 1792, Ljubljana, Vodmat; u. 11. 4. 1869, Višnja Gora). Oče Andrej Ceglar, kmet, mati Margareta Ceglar, r. Skatinka.

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1804−09). Filozofske študije je opravil 1809/10 in nato študiral teologijo 1810−14. Ob koncu študija je bil še premlad za posvetitev, zato ga je vodstvo semenišča za nekaj mesecev poslalo za domačega učitelja na neko kranjsko graščino, domnevno Jablanico. V duhovnika je bil posvečen 9. aprila 1815, novo mašo je imel v cerkvi sv. Petra v Ljubljani. V naslednjih osmih letih je bil kaplan na Kolovratu do oktobra 1815, v Dobu do januarja 1816, v Škocjanu (Dolenjska) do novembra 1820, pri sv. Petru v Ljubljani do junija 1823 ter upravitelj v Dolenjskih Toplicah do novembra 1823. V Ljubljani je bil kaplan pri župniku Janezu Bedenčiču (ki je mdr. prevedel delo Hoja za Kristusom Antona Kempčana) v župniji sv. Peter. 1823 je dobil mesto kaznilniškega kurata na Ljubljanskem gradu. Med zaporniki so bili tudi italijanski karbonarji, s katerimi je vzpostavil tesnejše stike in jih oskrboval s knjigami, zaradi česar je postal sumljiv oblastem. Od septembra 1832 do smrti je bil župnik v Višnji Gori. Bil je med finančnimi podporniki Alojzijevišča. Z dovoljenjem ordinariata je veliko potoval po slovenskem etničnem prostoru ter precejšnjem delu Balkana in Evrope (današnja Avstrija in Nemčija, Italija, Francija). Govoril je številne jezike, poleg klasičnih, nemščine in francoščine, ki se jih je učil že med izobraževanjem in med bivanjem na graščini, je obvladal še italijanščino, ruščino in srbohrvaščino, pa tudi češčino, hrvaščino, madžarščino in nekoliko angleščino.

Bil je predsednik družbe za ustanovitev Slavinje, »ilirskega lista« v slovenskem (kranjskem) jeziku, ki naj bi izhajal kot tedenska domoznansko-literarna priloga časopisa Laibacher Zeitung. Poleg njega sta vlogo za izdajanje Slavinje septembra 1824 podpisala še Ignacij Holzapfel in Frančišek Ksaverij pl. Andrioli, sošolec iz gimnazije in bogoslovja. Cenzurni dvorni urad na Dunaju je januarja 1825 izdajo zavrnil, sklicujoč se na dvom ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa o usposobljenosti podpisanih vlagateljev. V prispevku Literarische Notiz aus Krain, objavljenem 1829 v Carinthii, je poročal o novejših knjigah v slovenskem jeziku ter poudaril enakovrednost Slovencev in Nemcev na tem območju. Zlasti pohvalno se je opredelil do jezika Zgodb Svetega pisma prevajalca Matevža Ravnikarja. 1830 je neuspešno kandidiral za mesto bibliotekarja v Licejski knjižnici.

Objavil je nekaj knjig z molitvami, cerkvenimi pesmimi, poduki in premišljevanji. Iz mnenja škofa Wolfa o načrtovanem časopisu Slavinja in glede na podatek v Slovenski bibliografiji (1903) je verjetno avtor Litanij od vsih svetnikov ino matere božje (1820), večino tovrstne literature pa je objavil od 1828 dalje, vsa dela so bila večkrat ponatisnjena: Molitve za bolnike (1828); Štiri poslednje reči ali premišljevanje smrti, sodbe, pekla in nebes (1831); Dober nauk ali kratko podučenje se časne in večne nesreče obvarvati (1832); Duhovni studenc (1835); Kratki nauki za vsaciga človeka (1835); Mašne bukvice (1832). Iz nemščine je prevedel Bratovšino s. Leopolda (1833, 1837), v kateri so objavljena pisma Friderika Ireneja Barage iz Amerike oskrbnikom Leopoldine misijonske družbe na Dunaju in sestri. Posthumno je objavil Eksercicije Mihaela Hofmana (1839) in jim napisal uvod.

Za slovensko literarno zgodovino je najpomembnejša njegova pripovedna literatura. 1836 je objavil prvo slovensko izvirno pripoved, družinsko povest Sreča v nesreči. Zgodba prikazuje usodo slovenske družine, očeta Franca, matere Neže ter dvojčkov Janeza in Pavla, ki se nesrečno razidejo in na koncu srečno združijo. Povest se uvršča med bidermajerske moralične zgodbe, v skladu s tem je v pripovedi prepoznavna tradicija eksemplov, pojavljajo se značilni bidermajerski motivi, kot so nedolžno preganjanje, otroci, ki počastijo starše, ali spreobrnjeni hudobneži, zapleti se razrešijo z molitvijo, zaupanje v Boga prinese rešitev iz vsake stiske, v ključnem trenutku v dogajanje poseže Bog kot deus ex machina. Celoto sestavljajo posamezne zgodbe, ki delujejo kot samostojna enota. Najvišje postavljene vrednote so neomajno zaupanje v Boga, podložnost cesarju, vedoželjnost fantov, skromnost deklet in Bogu všečno ravnanje. Značaji so ploski, črno-beli, sorazmerni z enostavno družbeno razslojenostjo in moraličnostjo: dobro nasproti slabemu, moralno nasproti nemoralnemu. Naslavlja dvojnega naslovnika, mladino in odrasle; mlademu bralcu se približa z razgibano, napeto zgodbo, odraslemu z zgledom krščanskega življenja in modelom za krščansko vzgojo otrok. Knjiga je bila izredno priljubljena, v kratkem dvakrat ponatisnjena (1838, 1840) in razprodana. Na pomen Sreče v nesreči v slovenski literarni zgodovini je prvi opozoril Fran Levstik, ko jo je v svojem literarnem programu Popotovanje od Litije do Čateža (Slovenski glasnik, 1858) postavil za vsebinski zgled ene od smeri slovenskega pripovedništva in jo nato v istem letniku Slovenskega glasnika podrobneje predstavil ter pohvalno in tudi kritično ocenil. 1839 je Cigler objavil pripovedno delo, ki spada v tradicijo svetniških življenjepisov, Življenje Sv. Heme, brumne koroške grafine. Po vsej verjetnosti gre za prevod iz nemščine, ki ni nujno Ciglerjev, mogoče izvira iz zapuščine Mihaela Hofmana. V naslednjih dveh desetletjih je objavljal le v periodiki. 1848 je bila v Drobtinicah objavljena kratka poučno-moralična pripoved Neznani rešitel, najverjetneje prevod, v Novicah pa je objavil več kratkih t. i. kratkočasnih ali poučnih zgodbic, tudi anekdot, pogosto s šaljivo noto, deloma prevedenih, deloma izvirnih, ter pregovore in uganke: Dokončana pravda, Besedne vganjke (1844); Persega, Zobačnik, Nesreča (1845); Staršam v poduk, Žalostna pustna zgodba, Pohujšljiva ženska noša (1846); Pred 50 leti (1852); Bezeg daj moža, Ukleti osel (1859); Resnična zgodba, Čertica iz življenja sedanjega papeža Pija IX., Napoleon III., študent v Augšburgi, Dva draga kamna, Posvetni blagri, Jezikoslovne posebnosti, Podučljivi pregovori (1860); Nemčeva domačija kje je?, Čudno je, da Nemci tako radi padajo (1862). V Novice je pošiljal tudi kratke poučne prispevke z naravoslovno in zgodovinsko tematiko: Luna (1843); Ozir na pretekle čase na Krajnskim (1848); Kukovica (1860); Bandera in grbi obrtniških in rokodelskih družb (1862); ter poročila o dogajanju v Višnji Gori (1848, 1854, 1860, 1863). V Novicah je v istem obdobju objavljal tudi prispevke o kmetovanju: Novih navad ne zaničovati, Ječmenova rodovitnost (1844); Skušnja je učila (1845); Korist čebelic, Pridnost potrebna (1846); Živinozdravniška skušnja (1853); Od kebrovega olja nekaj, Kratek popis kmetijstva po ribniškem okraji (1858). S kmetijstvom se je tudi sam ukvarjal, na dvostranskem tisku Perpomočik goveji živini v kužni bolezni pomagati, in ji živlenje ohraniti(nedatirano) je podpisan kot član državne Družbe kmetijstva na Kranjskem.

V šestdesetih letih 19. stoletja se je ponovno posvetil pripovedni literaturi. 1863 je izšla Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov, zanjo je 1862 prejel nagrado na prvem razpisu Mohorjeve družbe v Celovcu za izvirno ali prevedeno povest. Najverjetneje ga je k pisanju spodbudila Levstikova navedba Sreče v nesreči kot zgleda za slovensko pripoved, saj je Deteljica pisana po vzorcu njegove prve povesti. Podobnosti med Deteljico in Srečo v nesreči poleg v osnovni zgodbi, ki prikazuje družino v času Napoleonovih vojn, najdemo še v dogajalnem prostoru, motivih, zapletih in razrešitvah, moralnih podukih ter v strukturi zaporednega prikazovanja posameznih usod. Pripoved Kortonica, koroška deklica iz 1866 pa pomeni določen odmik od Ciglerjevega vzorca pripovedne proze. Tudi v Kortonici se družina, mati in hči, razide ter na koncu srečno združi, vendar je v središču pripovedi dekliški oz. ženski lik, podan je negativen zgled vzgoje, nesreča junakov je v veliki meri posledica njihovih ravnanj, in ne le spletkarjenja negativnih likov ali usode, glavna junakinja vsaj deloma sama usmerja svoje življenje, iz težav se izkoplje z lastnimi dejanji. Karakterizacija ni le črno-bela, opazno manj je pasusov s podajanjem moralnih naukov, prisotna je humornost. Domnevno je Cigler Kortonico priredil po pripovedi v južnotirolskem tedniku Pusteltaler Bote, verjetno iz ene od prilog, kar bi lahko bil vzrok za odmik od njegovega dotedanjega pripovednega vzorca. Deteljica in Kortonica sta izšli pri založbi Družbe Svetega Mohorja in sta bili večkrat ponatisnjeni.

Veliko manj uspešen kot pripovednik je bil kot pesnik. Prve pesmi je objavil v Krajnski čbelici; v drugem zvezku 1831 tri basni v verzih (Mravlja s kobilico, Šinkovic ušel, Pajk z muho) in dve pripovedni pesmi (Plahta na dvoje, Dozdevna smrt) ter v tretjem zvezku 1832 dve basni v verzih (Lesica s kužetam, Povračilo). Od nadaljnjega sodelovanja pri Kranjski čbelici naj bi ga odvrnila Prešernova kritika. Dve pesmi je kasneje objavil še v Novicah (Ljubljanski kovači, 1844; Zmota, 1849). V NUK-u je ohranjenih pet njegovih neobjavljenih in verjetno še nedodelanih pesmi, ki jih je pisal v krogu pesniške šole Frana Serafina Metelka, s katerim sta skupaj študirala teologijo v Ljubljani. Navduševal se je nad pesmimi Valentina Vodnika, svojega gimnazijskega profesorja, in po njem povzel zunanjo oblikovanost pesmi. Kot pesniku so mu očitali neizvirnost v vsebini in obliki, pomanjkanje pesniškega poleta in pripovednost.

Med Ciglerjevo zapuščino, ki jo je podedoval njegov nečak, vendar se je z leti porazgubila, naj bi bili zapisi s potovanj, rokopis Olikanega Slovenca ter Skušnje gospodarske in zdravilske, ki jih je zbiral iz Novic in raznih časopisov v nemščini.

V Višnji Gori mu je bil 2002, ob 210. obletnici rojstva, postavljen doprsni kip. Po njem se imenuje kulturno-umetniško društvo v Višnji Gori.

Dela

  • Molitve sa bolnike, V’ Ljubljani, 1828.
  • Literarische Notiz aus Krain, Carinthia, 30, 1829, 55−56.
  • Şhtiri poşledne rezhi ali Premişhljevanje şmerti, şodbe, pekla in nebes, V 'Iblani [V Ljubljani], 1831.
  • Mashne bukvize to je : Molitve per şveti maşhi, tudi druge vsakimu kristjanu potrebne molitvize, V' Ljublani, 1832.
  • Dober nauk ali Kratko poduzhenje şe zhasne in vezhne nesrezhe obvarvati, V Ljubljani, 1832.
  • Bratovşhina s. Leopólda, k' pomózhi misijonarjam, to je poslanim osnanovavzam kershanske katolshke vére v' Ameriki; ali popís, kako se karshanshka katolshka véra v' Ameriki rashirjá, V' Ljubljani, 1833.
  • Duhovni ştudenz, to je, lepe molitvize, s' kterimi samorejo kershanske dushe velíko dobrot od Bogá sprositi, V' Ljubljani, 1835 (več izdaj in ponatisov)
  • Kratki nauki sa vşaziga zhlovéka, V' Ljubljana, 1835.
  • Şrezha v' nesrezhi, ali Popişvanje zhudne sgodbe dvéh dvojzhikov, V' Ljubljani, 1836 (več izdaj in ponatisov).
  • Bratovşhina ş. Leopólda, k' pomózhi misijonarjem, to je poslanim osnanovavzam kershanske katolshke vére v' Ameriki; ali popís, kako se karshanshka katolshka véra v' Ameriki rashirjá : druge bukvize, V' Ljubljani, 1837.
  • Shivlenje ş. Heme, brumne koroshke grafine, V Celovcu, 1839.
  • Nepoznan rešitel, Drobtinice, 3, 1848, 102−105.
  • Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov, Celovec, 1863.
  • Kortonica, koroška deklica, Celovec, 1866 (21893, 31901).
  • Perpomočik goveji živini v kužni bolezni pomagati, in ji živlenje ohraniti [b. l.].
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • NUK, rokopisni oddelek, Ms 1207 VRHOVNIK, Ivan, Zapuščina, VII.2.6.2 Korespondenčne tematske skupine: Janez Cigler; Ms 1646 METELKOVA PESNIŠKA ŠOLA (Ljubljana), I. Pesmi učencev F. S. Metelka.
  • SBL.
  • Fran Levstik: Popotovanje od Litije do Čateža, Slovenski glasnik, 1, št. 3, 1858, 113−114.
  • Fran Levstik: Glasnik literarni, Slovenski glasnik, 2, 1858, št. 1, 15−17; št. 2, 35−37, št. 3, 54−56.
  • Archiv für Heimatkunde : Geschichtsforschungen, Quellen, Urkunden und Regesten, 1, 1882, št. 2.
  • Fran Podkrajšek (Harambaša): Janez Ziegler, Ljubljanski zvon, 12, 1892, št. 7, 424−428, št. 9, 544−550.
  • Ivan Vrhovnik: Janez Cigler, slovenski pisatelj, Ljubljana, 1892.
  • Ivan Prijatelj: Doneski k slovenski literarni in kulturni zgodovini, Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, 9, 1907, 1−27.
  • Rudolf Kolarič: Uvod, Janez Cigler, Sreča v nesreči, Celje, 1936.
  • Matjaž Kmecl: Ciglerjeva Sreča v nesreči, Janez Cigler: Sreča v nesreči, Ljubljana, 1974 (spremna beseda).
  • Andraž Jež: Elementi gorenjskih govorov v rokopisih Metelkove pesniške šole, Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne, Ljubljana, 2017, 321−328.
Žejn, Andrejka: Cigler, Janez (1792–1869). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi158832/#novi-slovenski-biografski-leksikon (25. november 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Cigler Janez, pisatelj, r. 7. maja 1792 v Udmatu pri Lj., u. 11. apr. 1867 (op. ur.: 11. apr. 1869) v Višnji Gori. Študiral je v Lj. gimn. 1804–9 (iz III. razr. je prišel v V.), filozofijo 1809–10 (po uvedbi franc. šolske naredbe je mogel iti s 1. letnikom filoz. v teol.), teologijo 1810–14 (ord. 9. apr. 1815), bil radi mladosti poslan za domačega učitelja na neko kranjsko graščino (menda Jablanico), po ordinaciji (9. apr. 1815) kaplan na Kolovratu do 2. okt. 1815, v Dobu do 26. jan. 1816, v Škocjanu pri Dobravi do 14. nov. 1820, pri Sv. Petru v Lj. do 2. jun. 1823, upravitelj v Toplicah do 24. nov. 1823, in kaznilniški kurat na Gradu v Lj. do 30. sept. 1832, ko je postal župnik v Višnji Gori. — Imel je Vodnika za učitelja ter se za njegove pesmi pač še v času njihove sveže aktualnosti tako navdušil, da jih je znal še v poznejših časih na pamet. Rano se je navadil oglajenega vedenja in si pridobil široko, zlasti tudi jezikovno naobrazbo, ki jo je poglabljal z vsakoletnimi potovanji po Avstriji, Nemčiji, Laškem in Balkanu. Po lastni izjavi iz 1832 je obvladoval »kranjščino, nemščino, latinščino, nekoliko tudi italijanščino in francoščino«, k čemur pa je treba dodati še prilično poznanje ruščine (izza kongresa), precejšnje znanje srbohrvaščine (pač zlasti izza dobe ilirizma) in pa nekoliko angleščine, s katero se je bavil šele proti koncu življenja. — Veselje do slovenščine se mu je za časa službe v Lj. v družbi Bedenčiča (pri Sv. Petru njegovega župnika), bivšega sošolca Andriolija in mlajše generacije povečalo. Še pred 11. dec. 1824 je izdal pri Kremžarju neki mali kranjski prevod (ZMS IX, 3), morda »Litanije od vsih svetnikov ino matere božje« 1820 (Simonič 279). Pri »Slavinji«, ki je prošnjo zanjo podpisal 1824 obenem z Andriolijem in Holzapflom, mu je bila po vsej priliki namenjena precejšnja vloga. Od 1828 je objavljal leto za letom svoje stvari, deloma v časopisih in zbornikih, deloma v obliki knjig (psevdonimi: * * *, Z, Višnjagorc, Višnjagorski, I. V–i). Na polju cerkvenega slovstva je z »Molitvami za bolnike« (Lj. 1828) zamašil izza 1795 zevajočo vrzel, s prevodom Baragovih pisem otvoril novo panogo slov. misijonsko-agitatorične literature (Bratovščina s. Lepolda, Lj., I 1833, II 1837), z ascetično knjigo (Štiri posledne reči, Lj. 1831), molitveniki (Mašne bukvice, Lj. 1832; Duhovni studenc, Lj. 1835), navodili za krščansko in trezno življenje (Dober nauk, Lj. 1832; Kratki nauki, Lj. 1835) in religijozno povestjo (Življenje S. Heme, Cel. 1839) pa dal prejšnjim panogam nove varijante, izmed katerih so se nekatere zelo priljubile (»Duhovni studenc« je izšel v 7 izd.; »Mašne bukvice« v novi izd. z letnico 1832, v bohoričici brez letnice, 1852 v gajici, pač iz njih »Križev pot« 1854 še posebej; »Molitve za bolnike« 1830 v 2. izd.). Pisal je o književnih novostih slovenskih (Carinthia 1829), M. Hofmanu (1839 v izd. njegovih »Eksercicij«), Baragi (1833 in 1837 v Brat. s. Leop.), prirodoslovju (N 1843), vražah (N 1843, 1858), nar. gospodarstvu (N 1844, 1846), splošni in lokalni zgodovini (N 1848, 1854, 1860, 1862), lokalni politiki (N 1848), splošni politiki (N 1862), in jezikovnih posebnostih (N 1860, 1862), objavljal kratkočasnice (N 1844, 1845, 1859, 1860) in poučne prigodbe (N 1845, 1846, 1852, 1860) ter pripravljal »Skušnje gospodarske in zdravilske« ter »Olikanega Slovenca«. Cerkveno pesmarico v »Mašnih bukvicah« in »Duhovnem studencu« je sestavil po večini iz starejšega repertoarja (Japljevega, Pohlinovega in Potočnikovega), nekaj tekstov je pa priredil tudi sam. V mlajših letih je zlagal tudi posvetne pesmi, ki so bile menda deloma določene za »Slavinjo« (izšlo jih je nekaj v Čbelici II in III in v N 1844, 1849). Pesmi (basni, poučne in lokalne zgodbe in satire) so brez osebne note in pesniškega poleta. Mera njegovih posvetnih pesmi je Vodnikova ali narodna, le izjemoma si je izbral tudi umetnejšo obliko. Vrhunec njegovega pisateljevanja je »Sreča v nesreči ali popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčkov« (Lj. 1836), prva originalna slov. povest. Tipično slovenskega je v njej razen imen malo, poučna tendenca jarko podčrtana, karakteristika oseb šablonska, slabo utemeljenih in neverjetnih situacij mnogo, vsaka stran pa priča o avtorjevem veselju, potovati po daljnih krajih in o njegovi sposobnosti, kratkočasiti preprosto in radovedno ljudstvo. V slovenskem pismenstvu je bila povest v času, ko je tvorilo vso njegovo posvetno pripovedno »beletrijo« kakih osem prevodov iz Krištofa Schmida (najstarejši iz 1824), senzacija z izrečno relativno vrednostjo, se hitro širila (izšla je v 1500 primerkih, prim. Blaznikov Arbeitsbuch), postala nar. blago ter zanašala med široke plasti veselje do slov. knjige (2. izd. 1882). Ostali dve njegovi posvetni povesti (Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov, Cel. 1863, 2. izd. 1894; Kortonica, koroška deklica, Cel. 1866, 2. izd. 1893), ki jih je napisal vsled Levstikove ugodne ocene prve povesti (1858) a čisto po šabloni »Sreče«, ne pomenita z ozirom na popolnoma izpremenjene slovenske slovstvene razmere nobenega napredka. Za spise je rabil tuintam vire, ki jih ni navedel (»Kortonica« n. pr. je posneta menda po neki povesti v »Pustert. Bote«, basen »Mravlja s kobilico« po ital. predlogi). Jezik mu je domač in za svojo dobo okreten. Povesti so pisane vseskozi v resnem tonu in natrpane s poučnimi odstranitvami, v mnogih člankih pa prevladuje šaljiva nota. — C. je imel izrazito obiteljsko zavest, ki ga je zavedla tudi do lahkovernega iskanja plemiškega pokolenja. Bojevita in agresivna narava ni bil, po svoji cerkveni orijentaciji predstavlja tip zmernega janzenista, kj se je izogibal skrajnosti, po politični pa tip zmernega domorodca, ki ni čutil potrebe za direktno agitacijo v svoji okolici. Skušal je biti toleranten, v pridigi se je izogibal žalitev, tercijalstvu je nasprotoval, v križev pot je sprejel Klementinijeve janzenistične postaje, njegovo besedilo pa priredil samostojno ter ga disponiral po zgledu frančišk. križevega pota (Stegenšek, Zgodba pobožnosti kr. pota, 119). Metelčico je sicer 1829 pohvalil (Carinthia), v »Čbelici« po 1832 ni več objavljal, vendar ga ni niti med tistimi, ki so rabili Metelkov pravopis v praksi, niti med tistimi, ki so se eksponirali zanj v abecedni vojski. Avstr. oblastim je bil izza nekega razgovora z vohunom v kaznilnici polit. sumljiv (kazal je pač kako mržnjo do tiranstva, simpatijo do gesel franc. ali laških revolucijonarjev ali radost nad kulturnim napredkom slovanskih narodov). Pod izrazom »Iliri«, »ilirski jezik« je razumel že izza 1829 tudi Slovence in njihov jezik, vendar ni šel med agitatorje aplikacije Vrazovega ilirizma na Slovence. V gosp. oziru je bil izrazit nasprotnik konservativnosti. Vkljub skrbi za sorodnike je dal 1847 večjo vsoto za Alojzijevišče v Lj. — Prim.: Vrhovnik, J. C, slov. pisatelj, Lj. 1892 (s sliko, ki jo je povzel Grilc po daguerotipiji iz 1848, in podpisom, ki ga je priredil Zupan); Harambaša, LZ 1892, 424, 544; Vrhovnik, Natečaj za Višnjo goro, IMK 1906, 119; šolski katalogi in škof. shematizmi. Ostalina, ki je prišla v last nečaku Jožefu Jakliču v Šmartnem pri Litiji, se je porazgubila. Eno pismo (bratu v Vodmatu) hrani Vrhovnik, ki je porabljal tudi odlomke nekaterih drugih njegovih pisem; register pridig v lic. knj. v Lj. Kd.

Kidrič, Francè: Cigler, Janez (1792–1869). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi158832/#slovenski-biografski-leksikon (25. november 2020). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine