Slovenski biografski leksikon

Korytko Emil, narodopisec, r. 1813 v Žežavi pri Zaleszczykih v vzhodni Galiciji, u. 31. jan. 1839 v Lj. Bil je sin Stanislava K., lastnika dvorca in vasi Žežave, iz prvotno ukrajinske, a že davno polonizirane plemiške rodbine grba Okša. Prve šole je dovršil v Lvovu, kamor je šla ž njim tudi mati, in bil v 2. letniku filozofije (8. gimn. razr.), ko so ga 1833 osumili in med 5. marcem in 20. majem 1834 vteknili v preiskovalni zapor radi motenja javnega miru in suma veleizdaje. Bilo je to v času, ko so pravkar prenehali četaški napadi iz Galicije na Rusko Poljsko, a je še tlela revolucijonarstvo med nacijonalistično poljsko mladino. Po dolgi preiskavi so ga sicer spričo pomanjkanja dokazov oprostili obtožbe radi veleizdaje, a ker so mu dokazali zveze s tajno tiskarno in razširjanje revolucijonarnih brošur ter ga osumili udeležbe pri “tajnem društvu z nevarnimi nameni”, so ga obsodili v internacijo; za kraj pregnanstva se mu je določila s ces. odl. 10. okt. 1836 Lj. Dospel je tja 27. jan. 1837, radi dolgega zapora ves oslabljen in potrt. Ker se je vedel v Lj. politično ves čas brezhibno, se mu je po ponovnih prošnjah s ces. odl. 10. jan. 1839 dovolil povratek v domovino, a preden je dospela vesela vest do njega, je bil že umrl za “kataralno revmatično mrzlico”. V Lj. se je seznanil K. že prvi mesec med drugimi s Kastelcem v licejki, z dr. Crobathom, čigar žena je bila Poljakinja, in s Prešernom, s katerim sta se vzajemno poučevala v svoji materinščini (Prešeren je že 4. marca 1837 objavil v IB nemški prevod Mickiewiczevega soneta “Resignation”). Hodil je ž njimi tudi na izprehode in daljše izlete, dokler jih ni Sedinitzky sredi jul. 1837 prepovedal, hodil je v licejsko in Čopovo knjižnico, v kazinsko čitalnico in študiral tudi doma, delal poljske pesmi (Prešeren je dve prevel na nemško) in čakal pomilostitve. V tem se je seznanil z ilirskim gibanjem, lotil se “z vso dušo učenja srbskega, češkega in dalmatinskega jezika” in se oprijel pomladi 1838 zavestno Kollárjeve ideje o slovanski vzajemnosti; vendar pa je bil pod dojmom Prešernove osebnosti in njegovih razlogov mnenja, da je treba ohraniti slovenščino kot pravi pismeni jezik za ljudstvo in za izobražence, v nasprotju z Gajem in Vrazom, ki sta jo hotela vsaj za izobraženstvo zameniti z “ilirsko” štokavščino. Ko je v začetku 1838 izprevidel, da se ne bo še tako kmalu vrnil v domovino, in se je resno oprijel misli na izvršitev novih književnih načrtov, je sklenil K., Poljak, “v srečni sintezi Kollárjevega in Prešernovega principa”, da “posveti svoje gmotne in duševne moči” slovanskim bratom Slovencem saj je videl, da so tega potrebni in vredni (Kidrič). V Lj. je prišel K. z obzorjem poljskega etnografa začetnika; prav v njegovih študijskih letih se je začel v Lvovu uveljavljati nov tip poljskih etnografov, A. Bielowski, V. Zaleski, K. L. Woicicki, J. Dunin-Borkowski i. dr., in K. se jim je bil pridružil. V Lj. se mu je razširilo obzorje na Južne Slovane in začel ga je razpenjati po čeških dopisnikih preko Čehov, po poljskih tudi preko Rusov. Prvo, za kar se je zavzel, je bila vsaj v zgodnji pomladi 1838 pač po Prešernovem vplivu izdaja slovenskih nar. pesmi s Kranjskega. Gradiva je dobil že nekaj časa pred 4. apr. 1838 od Prešerna in Kastelca (pri tem si je dal prepisati tudi Smoletovo zbirko), blizu tedaj tudi od Rudeža, Metelka in (največ) od Ravnikarja-Poženčana. Prešeren mu je pomagal tudi primerjati in čistiti inačice tujih dostavkov in izprememb (prim. Žigon, Lepa Vida, DS 1927). Aprila ali maja so šli 4 snopiči prvega zvezka v cenzuro. Med tem je dobil K. tudi že drugega narodopisnega gradiva (vsaj od Rudeža) in prosil v članku “Den Freunden des Slaventhums in Krain” z dne 10. jun. 1838 (IB, 21. jun. 1838, št. 25) novih prispevkov iz vseh panog narodopisja. Takoj nato je v člankih “Sammlung krain. Volkslieder von E. Korytko” z dne 24. jun. 1838 (Ost und West, 8. avg. 1838, št. 63) in “Slovenische Volkslieder in Krain” z dne 26. jul. 1838 (IB, 28. jul. 1838, št. 30) z vabilom na naročbo oglasil prvi zvezek “Slovenskih pesmi kranjskega naroda”, ki naj bi izšel v 3 snopičih s 3 litografijami, in sicer v gajici, 3. snopiču bo dodan z ovojem in kamenotiski tudi uvodni predgovor (IB); v 2. zvezku na več knjig proračunanega dela pa naj bi izšel kritični pogovor, ki je poljski že spisan (OW). Ko je bila knjiga v cenzuri, se je pogajal K. z Gajem v Zagrebu radi tiska. Ta je zahteval (8. jul. 1888), da se mora podrediti delo i v naslovu i v predgovoru pravi, t. j. ilirski tendenci. K.-a, posebno pa Prešerna, je to sicer vznevoljilo (Prešeren Vrazu 19. jul. 1838), vendar pa se je K. odločil, da se glede naslova vda; ko je po prvi pogojni aprobaciji (28. jul. 1838; izpustiti, oz. izpremeniti je bilo treba dve mesti: pri Štreklju št. 78, v. 58 sl. in št. 1862 b, v. 12) v začetku avg. dobil končno odobritev, je šel rokopis v Zagreb z naslovom “Ilirske pesmi naroda krainskago”. Toda prepričanja o eksistenčni pravici slov. pismenega jezika, v katerem ga je potrdil še Kopitar (11. jul. 1838), Gaju ni hotel žrtvovati. V informativnem predgovoru k I. knjigi Nar. pesmi, ki ga je (v nem. prevodu) 15. avg. 1838 dovršil in nato po Kopitarjevih nasvetih (v pismu z dne 12. sept.) še predelal, se je zavzel za slovenščino prav s Kopitarjevimi in Prešernovimi razlogi, češ, da je slovenščina, če ji odstrižemo, kar je v njej tujega, najčistejše in najbolj starinsko praslovansko narečje, najbližje staroslovenščini; že z lingvističnega stališča bi noben Slovan ne smel prezreti kranjskih narodnih pesmi in slovenskega jezika. Nesoglasje, ki ga je radi tega predgovora pričakoval ali morda že doživel z Gajem, je nagnilo K.-a, da je poslal članek 6. okt. uredniku praškega Ost und West s prošnjo, naj ga natisne takoj, vsaj v teku prvega tedna po prejemu, vsega ali okrajšanega, ker “namerava s tem nekaj, česar bi poznejša objava več ne dosegla”. Ali je hotel ž njo Gaja nekako javno prisiliti, da bi predgovora ne odklonil, četudi ga ni podredil ilirski tendenci? Objava pa se je le zakesnila. Predgovor je izšel brez uvoda, ki ga je zaplenila praška policija, in odlomkoma šele 7., 10. in 21. nov. 1838 (Ein Wort über daš Volkslied in Krain). Med tem je bil Sedlnitzky 17. avg. zahteval, naj se pošlje K.-ov rokopis še njemu v cenzuro, Gaj ga je moral vrniti, da so ga poslali 3. okt. iz Lj. na Dunaj; došlo je tudi že dunajsko cenzurno dovoljenje (5. nov. 1838; črtati se je moral le še “motto” iz Mickiewicza) in rokopis je bil zopet pri Gaju. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: nekaj dni potem, ko je mogel biti konec K.-ovega članka ali vsaj njegov zagovor slovenščine (OW, 10. nov. 1838, št. 90) v Gajevih rokah, je ta s sirovim pismom (4. dec. 1838) vrnil K. -u rokopis “kranjskih” nar. pesmi, odklonil tisk in zapretil internirancu, ki je občeval v Lj. z najodličnejšimi krogi z guvernerjem Schmidburgom vred in ki mu je bil še 8. jul. “schätzbarer Freund”, sam pa njemu “mit Hochachtung ergebenster Freund”, naj odslej docela prizanese njemu in vsem ostalim tamošnjih “slavistom” z vsakršnim dopisovanjem in kakršnimkoli drugačnim stikom, češ, “naše lojalno delovanje je pod neposrednim varstvom prevzvišene vlade in ni nam na misli, da bi to za nas častno zaupanje le z najmanjšim videzom dvoličnosti žalili, kaj šele, da bi ga hoteli izgubiti”. Zdaj je ponudil K. rokopis že odobrenega 1. zvezka, pomnoženega z enim še neodobrenim sešitkom, s predgovorom (ali slovenskim ali nemškim, glede tega se še ni odločil) in s 1. snopičem 2. zvezka za 100 gl. CM J. Blazniku v založbo (načrt pogodbe 15. dec. 1838). Ta založbo res prevzel, a najbrž šele po K.-rovi smrti. Ker rokopis še ni bil do vseh podrobnosti urejen, sta “Slovenske pesmi kranjskega naroda” (5 zv., 1839–1844) priredila za tisk M. Kastelic in J. Kosmač, a izšle so v bohoričici, ker Blaznik 1839 še ni imel novih črk, in brez predgovora (in brez kamenotiskov). Načela, po katerih je hotel K. izdati svojo zbirko; so, da bi se “nar. pesmi nikdar ne smele drugače zapisovati, nego kakor jih pevec poje”, da narodne pesmi popravljati, se pravi, kvariti jih, da naj bi se sprejele tudi inačice, kjer je zmisel ali čuvstvo izpremenjeno. Njegova zbirka tem načelom ne odgovarja docela. Kriv pa temu ni on, ampak zapisovavci in – cenzura. K. je pripravljal tudi knjigo v poljskem jeziku o Kranjski, in sicer naj bi bil to le začetek nekake vseslovanske narodopisne enciklopedije, o čemer priča naslov: “Slowanšćyzna. T. I. Iliria. Slovency”. Obsegalo naj bi razen označitve slov. jezika, slovstva s prevodi in slikami V. Vodnika, M. Čopa in Fr. Prešerna ter narodnih pesmi s prevodi še opis vseh narodopisnih posebnosti slovenskih. Mislil je tudi na monografijo o Kočevcih, ki jih je imel za “slovansko knjigo, prevedeno na nemško”. Nabral je za to že obilo gradiva; največ ga je dobil od Rudeža v Ribnici že pred znanim pozivom, pozneje mu je dohajalo tudi od drugih z raznih krajev z narodnimi pesmimi vred, množil ga je pa tudi sam, zlasti odkar so mu sredi jul. 1838 zopet dovoljevali daljše izlete. Tako je šel 29. jul. v Idrijo, 7. avg. na Bled, 15. avg., 7. sept., 4. nov. v Ribnico, v sept. od tam tudi na Kočevsko, 25. okt. v Cerknico, vselej za več dni. Posebno se je zanimal za narodne noše. Dal je naslikati po Kurzu Goldensteinu 70 koloriranih slik narodnih noš (Carn. 1844, str. 4. govori celo o več ko 80 slikah), ki jih je iz K.-ove zapuščine kupil dr. Crobath, iz zapuščine njegove hčere L. Pesjakove pa lj. Nar. muzej. Dvanajst takih slik, namenjenih za izdajo nar. pesmi, mu je s portretoma V. Vodnika in M. Čopa lj. guverner tudi že dovolil razmnožiti (12. jul. 1838). Dal pa je izvršiti pri dunajskem litografu L. Blumu hkrati s portretoma, ki sta bila namenjena za stenski okras, le dve izmed njih, Predico in Pastirja, ki sta bili določeni menda z Goldensteinovo še nerazmnoženo ilustracijo k “Trdoglavu in Marjetici” prvotno za I. zv. Slovenskih (ilirskih) pesmi kranjskega naroda. Vseh 12 slik pa je izšlo v Carn. 1844 v bakrorezih dunajskega umetnika L. Zechmayerja. K. se je hotel poskusiti tudi kot prevajavec. Sklenil je prevesti v poljščino (razen slovenskih umetnih in narodnih pesmi) najboljša dela iz dalmatinske in srbske književnosti, začeti pa je hotel z Gundulićevim Osmanom, ki bi bil Poljakom tudi snovno zajemljiv. V K.-ovi glavi se je rodila tudi misel na časopis, posvečen samo slovanskim zadevam, pisan v vseh slovanskih jezikih z eno samo abecedo in skupnim pravopisom. Ko se ta načrt umeknil nameravanemu Blaznikovemu listu “Zori” s Prešernom kot urednikom, je mislil na izdajo almanaha. Dasi teh načrtov ni mogel izvesti, je bil K. po spodbudi, ki jo je dajal za znanstveno in književno delo, po živahnosti duha in mnogostranosti interesov, s katero je širil obzorje ljubljanskih književnikov, ena najvažnejših osebnosti v prehodni dobi med Čbelico in Novicami.

Prim.: Marn XLVI, 60; LMS 1875, 156; Radics, Frau Musica in Krain, 40–41; Prijatelj, E. K., Zbornik u slavu V. Jagića, Berlin 1908, 604–11; IMK 19, 1909, 1–24, 79–91; Ivan Franko, E. K., zabutij slavjanskij etnolog, Zapiski Nauk. Tov. im. Ševčenka, t. 86 (1908), 83–123; Kidrič, Paberki o K., LZ 1910; Žigon, ZMS V, 150 op.; K.-ova pogodba z Blaznikom, LZ 1920, št. 5–12; Prešernova čitanka II (1922), Kronološki pregled, 40–7. Grf.

Grafenauer, Ivan: Korytko, Emil (1813–1839). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi291086/#slovenski-biografski-leksikon (18. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine