Novi Slovenski biografski leksikon

CIGALE, Matej (rojstno ime Matevž Cigale, Matthaeus Zigalle, psevdonimi: Lomski, Istinič, Petričev dohtar), pravnik, jezikoslovec, prevajalec (r. 2. 9. 1819, Lome, Črni Vrh nad Idrijo; u. 20. 4. 1889, Dunaj, Avstrija). Oče Jožef Cigale, kmet, mati Neža Cigale, r. Tominec.

Šolo je začel obiskovati 1830 v Črnem Vrhu nad Idrijo, star enajst let. Po prvem letu je šolanje nadaljeval v Idriji (1831–33), potem pa v Gorici, kjer je 1834–39 obiskoval gimnazijo in 1840–41 licej. 1841 je vstopil v ljubljansko semenišče in ga že po enem letu zapustil. Potem je študiral pravo, do 1843 v Gradcu in nato do 1846 na Dunaju. 1847 je nastopil prvo službeno mesto kot sodni pripravnik na mestnem in deželnem sodišču v Gorici. V začetku 1848 je v Celovcu opravil sodniški izpit, a je čez nekaj mesecev izstopil iz službe na sodišču in še isto leto postal prvi urednik političnega lista Slovenija in tajnik Slovenskega društva. Septembra 1849 je odšel na Dunaj in nastopil službo v uredništvu Državnega zakonika, tj. državnega uradnega lista, in tam delal do smrti.

Več kot štirideset let življenja je posvetil prevajanju zakonodaje in razvoju slovenskega pravnega jezika. Prvo njegovo delo s tega področja je slovenski prevod občinskega reda za Gorico, kar je po naročilu tržaškega guvernerja grofa Franca Stadiona opravil 1847 skupaj z Antonom Mažgonom. Kasneje se je z vprašanji slovenskega pravnega jezika in terminologije srečeval tudi kot urednik političnega lista Slovenija, ki je poleg prispevkov o aktualnem političnem dogajanju objavljal tudi slovenske prevode zakonodaje, mdr. prvih 620 členov Občnega državljanskega zakonika (avstrijskega civilnega zakonika), ki jih je prevedel Anton Mažgon. Cigale je bil urednik časopisa Slovenija od prve številke, ki je izšla 4. julija 1848, pa do jeseni 1849, ko je odšel na Dunaj, čeprav je kot odgovorni urednik naveden še v vseh številkah časopisa do konca 1849.

Od oktobra 1849 je bil na Dunaju skupaj s Francem Miklošičem in Matijo Dolencem član slovenskega dela južnoslovanske komisije za oblikovanje pravno-politične terminologije, ki jo je sklicalo pravosodno ministrstvo. Namen je bil pripraviti terminologijo za prevajanje Državnega zakonika po izdaji oktroirane ustave marca 1849, ki je bil zamišljen kot večjezični državni uradni list, v katerem naj bi se sproti objavljala vsa novosprejeta zakonodaja v nemščini in drugih uradnih jezikih cesarstva, tudi v slovenščini. Rezultat dela omenjene komisije je nemško-hrvaško-srbsko-slovenski pravno-politični terminološki slovar, ki je z naslovom Juridisch-politische Terminologie für die slavischen Sprachen Österreich izšel 1853. Večino uredniškega dela za slovenski del je opravil Cigale ob pomoči Ivana Navratila. Cigale je napisal tudi slovenski predgovor.

V začetku 1850 je bil na priporočilo Franca Miklošiča, ki je prevedel uvod in prvo številko Državnega zakonika, uradno imenovan za slovenskega urednika in prevajalca tega vladnega glasila. Čeprav so Janez Bleiweis in sodelavci Kmetijskih in rokodelskih novic Miklošičev prevod kritizirali zaradi številnih latinizmov, panonizmov in uvedbe »novih oblik« (zapis zlogotvornega r, preglas za soglasnikom c, da namesto de …), je Cigale nadaljeval razvoj slovenskega pravnega jezika v smeri, kot jo je zastavil Miklošič. Opustil je le nekatere panonizme ter pri oblikovanju pravnih terminov poleg Miklošičevih besedotvornih vzorcev uporabljal in razvijal tudi osrednjeslovenske, saj si je prizadeval za enoten slovenski jezik, ki bi bil razumljiv v vseh deželah.

Kmalu po prihodu na Dunaj je ob pomoči Luka Svetca predelal in uredil tudi Mažgon-Kranjčev prevod Občnega državljanskega zakonika, ki je izšel 1853. Istega leta je izšel tudi Cigaletov slovenski prevod Kazenske postave (kazenski zakonik). 1887 je pripravil povsem nov prevod Občnega državljanskega zakonika po terminologiji Državnega zakonika, ki pa je ostal v rokopisu.

Njegovo prevajalsko in uredniško delo je pomembno za razvoj slovenske pravne terminologije in strokovnega jezika. V obdobju po 1849 je bilo namreč prvič v zgodovini omogočeno tako obsežno in sistematično prevajanje zakonodaje v slovenščino, kar pa je terjalo sočasen razvoj slovenske pravne terminologije. Pri oblikovanju novih terminov je dajal prednost domačim tvorbenim načinom in po potrebi prevzemal iz drugih slovanskih jezikov. Medtem ko je dopuščal tudi uporabo mednarodnih tujk, ki jih ni skušal sloveniti za vsako ceno, je imel izrazito odklonilen odnos do kalkiranja. S svojim prevajalskim delom je postavil temelje moderne slovenske pravne terminologije in tako tudi nakazal smer razvoja za terminologije drugih strok.

Poleg problematike slovenskega pravnega jezika se je posvečal tudi drugim vejam jezikoslovja, med katerimi posebej izstopa slovaropisje. Njegovo največje delo s tega področja je Deutsch-slovenisches Wörterbuch (Nemško-slovenski slovar) iz 1860, ki ga je 1848 pod okriljem Slovenskega društva začela sestavljati skupina jezikoslovcev. Delo je bilo osnovano na rokopisnem slovarju Valentina Vodnika, uporabili pa so tudi slovarske zbirke drugih jezikoslovcev, npr. Štefana Kočevarja, Dominika Penna, Matevža Ravnikarja. Kljub temu da so Novice že 1851 poročale, da bo rokopis slovarja kmalu zaključen, je delo po ukinitvi Slovenskega društva zastalo. V takih razmerah je pobudo prevzel Janez Bleiweis, nekdanji predsednik Slovenskega društva, ki je najprej nagovoril škofa Antona Alojzija Wolfa za finančno podporo slovarskega projekta in nato predlagal Cigaleta za novega urednika slovarja. Cigale je delo prevzel 1854 in ga s pomočjo nekdanjih sodelavcev Slovenskega društva pripeljal do konca. Slovar je izšel 1860 v dveh knjigah, ki skupaj obsegata 2.025 strani. V primerjavi z Vodnikovim izhodiščnim gradivom je bil slovar veliko obsežnejši, saj je vseboval okoli 103.000 nemških iztočnic, medtem ko jih je Vodnikov slovar vseboval okoli 30.000. Na koncu druge knjige so slovarju dodani še trije nemško-slovenski seznami, in sicer seznam moških in ženskih imen, seznam zgodovinskih osebnosti ter seznam domačih in tujih zemljepisnih imen.

Slovar na področju leksikografije pomeni velik korak naprej, saj si je Cigale prizadeval za zanesljiv opis slovenščine, na kar med drugim kaže dejstvo, da ni nekritično sprejemal gradiva iz starejših slovarjev, temveč je vključil le aktualno besedje. Da bi zajel živo govorico, se je z vprašanji pogosto obračal na bralce Novic, a je bil tudi tukaj previden, tako da je v slovar vključeval le tisto gradivo, ki je bilo po njegovi presoji verodostojno in ustrezno. Podobno je ravnal tudi pri vključevanju besedja iz časopisja, različnih slovarskih zbirk in slovarjev drugih slovanskih jezikov. Največ je prevzemal iz nemško-hrvaškega slovarja Bogaslava Šuleka, ki je od 1853 izhajal v snopičih. Pomembna odlika Cigaletovega slovarja je, da so tovrstni prevzeti izrazi, viri in drugi podatki dokumentirani. Tako je poleg avtorskih in jezikovnih označevalnikov navajal še pokrajinske in terminološke označevalnike ter s posebnima znakoma označeval nove (†) in tuje (*) ustreznike. Večpomenske besede je pomensko razčlenjeval in navajal tudi frazeološke enote, najbolj tipične zveze ter zglede rabe. Pri nekaterih besedah je dodal še krajše opisne razlage, ki so bile v pomoč pri razumevanju posameznih pomenskih enot.

Slovar je sistemsko in gradivsko vplival na Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894–95), v katerem je preko 40.000 oznak Cig., ki povejo, da so označene besede ali pomenske enote Cigaletove.

Njegovo naslednje pomembno slovaropisno delo je terminološki slovar z naslovom Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880), za katerega v uvodu pravi, da je neke vrste dopolnilo slovarja iz 1860. Tematsko je slovar zastavljen zelo široko, saj glede na seznam področnih označevalnikov v uvodu vključuje terminologijo štiriindvajsetih strok, ki segajo tako na področje naravoslovja kot družboslovja. Slovar je nemško-slovenski, na koncu pa ima krajši slovensko-nemški dodatek. Nastal je po zgledu hrvaškega slovarja Rječnik znanstvenoga nazivlja osobito za srednja učilišta (1874, uredil ga je Bogoslav Šulek), ki se je opiral na češki slovar Německo-český Slovnik védeckého názvosloví pro gymnasia a reálné školy (1853), ki ga je uredil Josef Pavol Šafárik. Pri Cigaletovem slovarju je kljub temu šlo v veliki meri za samostojno delo, na kar kaže že sama terminografska zasnova, ki se razlikuje od hrvaškega in češkega slovarja. Odločil se je namreč za metodo gnezdenja: pod krovno iztočnico so v slovarju navedene še korensko ujemalne podiztočnice, medtem ko omenjena tuja slovarja tovrstnega združevanja terminov ne poznata, temveč navajata vsak termin kot iztočnico. Poleg tega ima Cigaletov slovar manj (nemških) iztočnic, v primerjavi z omenjenima slovarjema pa ima dodanega nekaj splošnega besedja, ki ni vezano na določeno strokovno področje; to besedje je navedeno brez področnih označevalnikov. V zvezi z navajanjem slednjih se kaže še ena posebnost: termine, ki sta jih češki in hrvaški slovar označevala, je Cigale pogosto navajal brez področnih označevalnikov, kar kaže na nekoliko drugačne kriterije za označevanje oz. za razmejevanje med terminologijo in splošnim besedjem. Naslednja pomembna značilnost Cigaletovega slovarja je, da kot ustreznike pogosto navaja iz drugih slovanskih jezikov prevzete termine, kar je v skladu s povedanim v uvodu, da si je še posebej na področju terminologije treba prizadevati za zbliževanje med slovanskimi jeziki in se ne po nepotrebnem cepiti. Tovrstni prevzeti termini iz drugih slovanskih jezikov, ki so označeni z jezikovnimi označevalniki, so včasih navedeni kot edini ustrezniki ob nemških iztočnicah in torej zapolnjujejo poimenovalno vrzel v slovenščini, drugod pa so ob slovenskih terminih navedeni zgolj primerjalno oz. kot potencialna poimenovalna možnost.

Pomemben pečat je pustil tudi na področju preučevanja in slovenjenja zemljepisnih imen. Tako je v prilogi nemško-slovenskega slovarja 1860 objavil nemško-slovenski seznam domačih in tujih zemljepisnih imen. Naslednje njegovo delo s tega področja je Atlant, ki je izhajal 1869–77 in je prvi slovenski atlas sveta. Izšel je v šestih snopičih, v vsakem so tri karte, tako da obsega vsega skupaj osemnajst kart, na katerih je navedenih več kot 22.000 različnih zemljepisnih imen, od katerih jih je približno petina poslovenjenih.

Kot strokovni pregledovalec je sodeloval tudi pri nastajanju šolskih učbenikov in jih nekaj napisal ali prevedel. Napisal je nemško slovnico za prvi (1885), drugi (1886) in tretji (1886) razred občne ljudske (osnovne) šole in prevedel Kratek popis cesarstva avstrijanskega sploh in njegovih dežel posebej (1861) Ludwiga Heuflerja. Vlogo pregledovalca in svetovalca je prevzel pri drugi izdaji Slovenske slovnice za domačo in šolsko rabo (1863) Antona Janežiča, ki je prerasla šolsko rabo in postala najpomembnejša slovnica slovenskega jezika v drugi polovici 19. stoletja. Četrto izdajo nemškega učbenika fizike z naslovom Lehrbuch der Physik für Unterrealschulen (1859), katere avtor je Franz Josef Pisko, pa je dopolnil s slovenskimi fizikalnimi termini in naslovi poglavij, ki so navedeni v oklepajih kar znotraj nemškega besedila v učbeniku.

V zvezi s pravno terminologijo, imenoslovjem in različnimi jezikoslovnimi vprašanji, ki so se dotikala zlasti skladnje, pravopisa, besedotvorja in oblikoslovja, je objavljal prispevke predvsem v Novicah, Slovenskem glasniku in Pravniku slovenskem. Skupna točka prispevkov z omenjenih področij je bila zavzemanje za enoten razvoj slovenskega jezika ter za zmerno in preudarno prevzemanje jezikovnih prvin iz drugih slovanskih jezikov, predvsem iz hrvaščine in srbščine. Zagovarjal je tudi posamezne starocerkvenoslovanske oblike, a le v primeru, če so prispevale k zbliževanju z bližnjimi slovanskimi jeziki.

V spomin na Cigaleta so 1894 slavnostno odprli spomenik v obliki piramide v središču Črnega Vrha nad Idrijo in istega dne še vzidano spominsko ploščo na domači hiši v Lomeh.

Dela

  • Juridisch-politische Terminologie für die slavischen Sprachen Österreich, Dunaj, 1853 (urednik slovenskega dela).
  • Občni deržavljanski zakonik za vse nemške dedne dežele avstrijskega cesarstva, Dunaj, 1853 (urednik).
  • Das Strafgesetz : kazenska postava, Dunaj, 1853 (prevajalec).
  • Deutsch-slovenisches Wörterbuch, Ljubljana, 1860 (urednik).
  • Atlant I–VI, Dunaj, 1869, 1871, 1872, 1874, 1875, 1877.
  • Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča = Deutsch-slovenische wissenschaftliche Terminologie, Ljubljana, 1880.
  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • PSBL.
  • ES.
  • Danilo Majaron: Matej Cigale, Slovan, 4, 1887, št. 15 in 16, 235–237, 250–254.
  • Danilo Majaron: Matej Cigale, Slovenski pravnik, 5, 1889, št. 5; [129]–136.
  • Jože Debevec: Matej Cigale – slovenski jezikoslovec, Dom in svet, 2, 1889, št. 7 in 8, 154–158, 174–176.
  • Josip Marn: Jezičnik : knjiga slovenska v XIX. veku, Ljubljana, 1890.
  • Ivan Navratil: Matej Cigale, Koledar Družbe sv. Mohorja, 1894, [37]–46.
  • Anton Breznik: Vpliv slovenskih slovarjev na srbohrvatske, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 7, 1931, [16]–67.
  • Anton Breznik: Iz zgodovine novejših slovenskih slovarjev, Časopis za zgodovino in narodopisje, 33, 1938, št. 3–4, 147–165.
  • Stane Suhadolnik: Cigaletov besednjak, Jezik in slovstvo, 5, 1959/1960, št. 8, 225–230.
  • Martina Orožen: Oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja : ob Cigaletovem nemško-slovenskem terminološkem slovarju, Slovenski jezik v znanosti 1, 1986, 133–150.
  • Janez Kranjc: Prispevek Frana Miklošiča k oblikovanju slovenske pravne terminologije v prvem letniku dvojezičnega izhajanja državnega zakonika in vladnega lista avstrijskega cesarstva, Miklošičev zbornik; (Obdobja 13), 1992, 117–134.
  • Martina Orožen: Uradovalno in pravno izrazje v Miklošičevem prevodu »Občedržavljanskega zakonika«, Slovenski jezik v stiku s slovanskimi in neslovanskimi jeziki in književnostmi; (Zbornik SDS 2), 1992, 37–58.
  • Irena Orel: Slovansko besedje v nemško-slovenskem slovarju iz leta 1860, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture : zbornik predavanj, 32, 1996, 37–51.
  • Sergej Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1996.
  • Marjeta Oblak: Dosežki Wolf-Cigaletovega nemško-slovenskega slovarja iz l. 1860 v luči sodobne leksikografije, Ljubljana, 2003 (diplomsko delo).
  • Drago Kladnik: Zemljepisna imena v Atlantu in njihov pomen za sodobno imenoslovje, Atlant, 2005, 14–15.
  • Irena Orel: Prvi slovenski terminološki slovar ter hrvaški in češki vir, Razvoj slovenskega strokovnega jezika (Obdobja 24), 2005, 343–364.
  • Milan Orožen Adamič, Mimi Urbanc: Okoliščine nastanka Atlanta, Atlant, 2005, 8–9.
  • Mimi Urbanc: Matej Cigale (1819–1889), Atlant, 2005, 10–11.
  • Metka Furlan: K transliterirani izdaji Pleteršnikovega slovarja, Maks Pleteršnik : Slovensko-nemški slovar : transliterirana izdaja, 2006, I–XV.
  • Nina Novak: Slovenski pravni in pravniški jezik v 2. pol. 19. stoletja, Slavistična revija, 55, 2007, št. 4, [625]–637.
  • Andreja Legan Ravnikar: Razvoj slovenskega strokovnega izrazja, Terminologija in sodobna terminografija, 2009, 49–73.
  • Mateja Jemec Tomazin: Slovenska pravna terminologija od začetkov v 19. stoletju do danes, Ljubljana, 2010.
  • Simon Atelšek: Navajanje prevzetih jezikoslovnih terminov in celovitost pojmovnih skupin v Cigaletovi Znanstveni terminologiji (1880), Jezikoslovni zapiski, 25, 2019, št. 1, 67–82.
Atelšek, Simon: Cigale, Matej (1819–1889). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi158709/#novi-slovenski-biografski-leksikon (24. november 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Cigale Matej, pravoslovec in jezikoslovec, r. 2. sept. 1819 v Dolenjih Loméh št. 12 pri Črnem Vrhu n. Idrijo, u. 20. apr. 1889 na Dunaju. Šolal se je v Črnem Vrhu 1830, v Idriji do 1833, v Gorici (gimn. in fil.) do 1841, v Lj. (teol.) do 1842, v Gradcu (ius) do 1843, na Dunaju do 1846. Do konca 1847 je bil sodni praktikant v Gorici (tribunale civico-provinciale), napravil ob novem letu 1848 izpit za sodnika, zapustil drž. službo in bil od 1. jul. 1848 do srede sept 1849 v Lj., na kar je odšel na Dunaj, kjer je bil 1850 imenovan za ministrskega koncipista v uredništvu drž. zakonika, kjer je ostal do svoje smrti. 1866 je dobil naslov in značaj ministrskega tajnika in 1883 naslov in značaj vladnega svetnika. C. je bil že na gimn. dober jezikoslovec in si je svoje jezikovno znanje (zlasti slovanskih jezikov) razširil v lj. semenišču, v Gradcu in na Dunaju. Pisateljevati je začel najprej v N, kjer je popisal prvo avstr. razstavo na Dunaju (1845) in objavil nekaj prostih prevodov pesmic (1846,1847). Poznejši njegovi spisi se tičejo predvsem slov. jezika. V Gorici je 1847 z A. Mažgonom prevel »občinski ustav«. Kot dobrega poznavavca slovenščine so ga poklicali za uvodničarja Slovenije v Lj. (1848–1849), od koder je bil pozvan na Dunaj, da pomaga sestavljati slov. pravno terminologijo. V začetku 1850 so mu izročili uredništvo slov. dela drž. zakonika, ki ga je urejal 38 let. 1853 je uredil »Juridisch-politische Terminologie. Deutsch-kroatische, serbische und slovenische Separat-Ausgabe« ter popravil in predelal Mažgon-Krajnčev prevod občega državljanskega zakonika. Začetkom 1887 pa je izgotovil nov prevod o. d. z., po terminologiji drž. zakonika, ki pa se po njegovi smrti ni izdal. Poleg tega je prispeval s članki juridične in terminologične vsebine v Razlagovem Slov. Pravniku (1862) in pozneje v perijodičnem SP (1880, 1888). Prevajal je tudi najrazličnejše uradne tiskanice. Bil je praktičen jezikoslovec, predvsem stilist, ki se je pogosto oglašal po N (1853–1884), SG (1858–1863), Vodnikovem Spomeniku (1859) in Kresu (1886). Zastopal je pametno jezikoslovno zbližanje s Slovani, predvsem s Hrvati in Srbi. Glavno njegovo delo je Wolfov nemško-slovenski slovar (1860), ki ga je urejal od 1854–9 in v katerem je zbral veliko gradiva. Kot nekak popravek in dopolnilo je izdal 1880 pri MS v Lj. Znanstveno terminologijo s posebnim ozirom na srednja učilišča. C. je imel tudi velik vpliv na jezikovni razvoj šolskih knjig, ker je bil strokovni presojevavec šolskih knjig drž. zaloge, ki jih je večkrat popolnoma predelal, n. pr. veliki in mali katekizem, začetnico itd., ali pa tudi sam nove spisal, kot prvo, drugo in tretjo nemško slovnico za slov. ljudske šole ter slov. slovnico, ali pa prestavil iz nemščine, n. pr. Heuflerjev »Kratek popis cesarstva Avstrijanskega« za nižje razr. srednjih šol (Dunaj 1861) ter sestavil slov. terminologijo za Piskovo fiziko. C.-ove prevode iz različnih slovstev imajo tudi razne srednješolske čitanke (Miklošičeve) in Janežičevi Cvetniki. Poleg tega je sestavil še imenstvo za Atlant Slov. Matice (1870–77). Bil je izredno delaven in vesten v službi ter iskren rodoljub, ki si je pridobil nevenljivih zaslug za slov. jezik in slov. pravno in javno življenje sploh. V drž. zakoniku je nagrmadil toliko pravno-terminologičnega gradiva v slov. jeziku, da je z njim ustvaril slov. pravniški jezik in ga usposobil za uradovanje. To je bilo silno težavno delo, ker si je moral sproti iskati in ustvarjati razne pravniške in državoznanske izraze. Njegovo jezikoslovno delo pa se je tikalo pred vsem besedotvoritve in sintakse. Njegov slovar in znanstvena tenninologija, s katero je postal ustvaritelj slov. znanstvenega jezika, hranita kljub svoji zastarelosti še marsikak lep izraz. — Prim.: Marn XXVIII, 25; Glaser III, 87, 252; Navratil, SP 1889, 129 (s sliko); DS 1889, 154, 174, 223; KMD 1894, 37 (s sliko); Slovan 1887, 225 (s sliko); INK 1890, 59 (s sliko). Klč.

Kolarič, Rudolf: Cigale, Matej (1819–1889). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi158709/#slovenski-biografski-leksikon (24. november 2020). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Cigale Matej, jezikoslovec in pravnik, r. 2. sept. 1819 v Dolenjih Loméh, župnija Črni vrh nad Idrijo, u. 20. apr. 1889 na Dujnaju. Oče Jožef, polgruntar, mati Neža Tominec. Osnovno šolo je obiskoval Črnem Vrhu do 1830, I. glavno šolo v Idriji do 1833, gimnazijo in licej v Gorici do 1841. Nato je stopil v bogoslovje v Ljubljani, kjer je ostal eno leto. Potem je eno leto študiral pravo v Gradcu, tri leta na Dunaju do 1846. Služboval je kot sodni pripravnik pri mestnem in deželnem sodišču v Gor. Prve dni 1848 je v Clcu, kjer je bil sedež apclacijskega sodišča za Notranjo Avstrijo, napravil izpit za sodnika. Čez nekaj mesecev je izstopil iz državne službe. Postal je urednik prvega slov. političnega lista Slovenija, ki je pričela izhajati v Lj. prve dni julija 1848. V sept. 1849 je C. šel na Dunaj. Na Bleiweisov predlog je bil sprejet v urad pravosodnega ministrstva, kjer so prevajali državne zakone v vse avstrijske jezike. Tam je ostal do smrti. C. se je zanimal za jezikoslovje že na liceju v Gor.; tam je bila stolica za slovenščino. V lj. bogoslovju in na U je študij slovanskega jezikoslovja še poglobil, in sicer iz osebnega zanimanja ter pod vplivom tedaj mogočne ideje o slovanski vzajemnosti. V N 1845 je opisal prvo avstrijsko razstavo na Dunaju. To je bil njegov prvi objavljeni spis. Naslednji dve leti je priobčil v N nekaj prosto prevedenih pesmic. V Gor. je 1847 po naročilu tržaškega guvernerja grofa Stadiona skupaj z Antonom Mažgonom prevedel v slov. občinski red. V Lj. je bil, ko je urejal Slovenijo, odbornik Ljubljanskega slovenskega društva, kateremu je predsedoval Bleiweis. Namen društva je bil »omikanje in razširjevanje slovenskega narečja po vseh mogočih in po ustavi dovoljenih potih« (N 14. jun. 1848). Na Dunaju je bil C. član drž. komisije za juridično-politično terminologijo za slovanske jezike Avstrije. Komisijo je izdala nemško–hrvatsko, srbsko in slovensko terminologijo (Dunaj 1853). C. je obdelal slovenski del Slovenische juridiseh–politisehe Terminologie. Isto leto je izšel na Dunaju Občni državljanski zakonik (trije deli, skupaj 668 str.) in Kazenski zakonik, oba v C.-tovem slovenskem prevodu. C. je poslovenil tudi zakonsko pravo in rudniški zakon. Od 1853 do 1869 slov. prevod državnega zakonika ni izhajal v tisku. Znova je začel 1870; prenehal je 12. novembra 1918. V drugi dobi sta ga prevajala C. in Josip Stritar. 1854 so C.-tu poverili zahtevnejše delo, tj. sestavo nemško-slovenskega slovarja. Že Lj. slov. društvo je imelo v načrtu izdati obširen nemško-slovenski slovar, ki bi ustrezal takratnemu stanju jezika. Načrt se ni izvršil. V avg. 1853 je jezikoslovec Miklošič pisal Bleiueisu o potrebi takega slovarja. Bleiweis je nato v začetku 1854 omenil zadevo slovarja škofu A. A. Wolfu. Ta je misel sprejel in dal na razpolago denar, potreben za ureditev in natis nemško-slovenskega in slovensko-nemškega slovarja. Za uredn. je Bleiweis pradlagal C.-ta. Ta je delo sprejel. Slovar Deutsch-slovenisches je izšel 1860 v dveh delih. Obsega nad 2000 strani. Slovensko-nemški slovar je pa izšel tudi v dveh delih 1894 in 1895. Uredil ga je Maks Pleteršnik. Dvajset let za slovarjem je C. izdal Znanstveno terminologijo s posebnim ozirom na srednja učilišča (Deutsch-slovenische wisscnschaftliche Terminologie. Lj. 1880), ki je v nekem smislu dopolnilo slovarja. C. je v jezikoslovnih člankih v N in drugih časopisih obravnaval besedni red in stavo enklitik (N 1853, 1864; Slov. glasnik 1862), dovršne in nedovršne glagole (N 1854), stavo glagolov v stavku (N 1855), tvorbo ženskih samostalnikov na -ica (N 1857), svojilni in predmetni rodilnik ter nekatere točke slov. sintakse (N 1859), razliko med glagoloma moči in morati (N 1863), pisavo vrt ali vert (N 1866). V teh člankih je pokazal oster čut za duh in pravilnost jezika. Skoraj vsi njegovi predlogi so prešli v slov. slovnico in veljajo še danes. C. je sodeloval z jezikoslovnimi članki tudi pri Slovenskem pravniku in pri celovškem četrtletniku Kres. C. je kot presojevalec imel mnogo opraviti tudi s slov. šolskimi knjigami, katere je izdajala drž. zaloga šolskih knjig na Dunaju. Prevedel je Kratek popis cesarstva avstrijanskega sploh in njegovih dežel posebej. Za nižje gimn. in realke (Dunaj 1861; nemški spisal Heufler Ludwig). Za Atlant, ki ga je Slov. matica izdajala v sešitkih od 1869 do 1877, je priredil slov. besedilo. C.-tov psevdonim je Lomski. C.-tu so 1894 postavili v Črnem vrhu spomenik, na katerem je več izrekov. Med njimi sta dva pomembna. Prvi je C.-tov citat: »Kar zrak stvarem, je narodom narodnost«. V drugem pa Navratil poudarja C-tov pomen: »Jeden poglavitnih stebrov mile slovenščine in jeden največjih dobrotnikov slovenskemu ljudstvu«. Ta spomenik in spomenik postavljen dr. Francetu Lampetu so 1934 Italijani hoteli odstraniti, a je žpk c. oba dala prestaviti z javnega prostora na bivše pokopališče znotraj cerkvenega obzidja. 1967 je Turistično olepševalno društvo sporazumno z žpk dalo prenesti oba spomenika v park sredi vasi.

Prim.: SBL I, 78; J.[ože] D. [ebevec], Matej Cigale – slovenski jezikoslovec, DS 1889, 154–158; 174–178; dr. Fr. Lampe, Matevžu Cigaletu v spomin, DS 1894, 545–547 s sl.; krstna in družinska knjiga župnije Črni vrh; dr. Janko Lokar, Bleiweis in novičarji v borbi za slovenski jezik in domače slovstvo, Bleiweisov zbornik Lj. 1909, 1–140; IS 1926, 171 sl.

K-n

Kacin, Anton: Cigale, Matej (1819–1889). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi158709/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (24. november 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine