Slovenski biografski leksikon

Ziherl Boris, sociolog in politik, r. 25. sept. 1910 v Trstu sod. uradniku Josipu in Ani (gl. čl.), u. 11. febr. 1976 v Ljubljani. Obiskoval je lj. II. drž. gimn. 1921–31 (matura 1932). Že tedaj se je zanimal za družb. vprašanja, mdr. kot član srednješol. sekcije Orjune. Razočaranje nad diktaturo (1929) in nacional. organizacijami ga je usmerilo k ideji komunizma. 1929 bil sprejet v SKOJ, 1930 v KPJ (sodel. v agitpropu PK KPJ, mdr. 1932–4 pri razmnoževanju Rdečega prapora). 1932 se je vpisal na Pravno fak. v Lj. (absolutorij 1941), delal v ileg. študent. gibanju, kot član PK KPJ za Sjo (od 1932) pa je bil odgovoren za Notranjsko. 1934 je bil obsojen po zakonu o zaščiti države na 4 leta zapora, ki jih je preživel v Sremski Mitrovici. Tu je proučeval hist. materializem ter slov. kult. in polit. zgodovino (v družin. arhivu ohranjeni zapiski Mitroviški zvezki). Po prihodu iz zapora je pri agitpropu CK KPS vodil partij. tečaje v Kranju in okolici, delal v študent. Slov. klubu, kjer se soočal z razl. polit. smermi in skupinami. Od 1940 je bil član CK KPS in sekretariata Društva prijateljev SZ. – Po kapitulaciji Jsle 1941 je bil soustan. OF in član IO, ileg. delal (z imenom Gorazd) v Lj., največ v agitpropu CK KPS, mdr. ur. Delo 1941, Radio vestnik OF 1942, SPor 1942–3. Jan. 1943 je odšel v partizane v Polhograjske Dolomite, nadaljeval delo v agitpropu CK KPS, od jul. 1943 predaval in vodil partij. šolo v Kočevskem Rogu in sodel. pri ur. LdP 1943–4, bil 1944 namestnik direktorja Znanstvenega instituta pri SNOS (poverjenik za prosveto). Od avg. 1944 je bil član prop. odd. VŠ NOV in POJ na Visu, sept. med borci prekom. brigad v Bariju (Italija), od okt. 1944 v Bgdu član agitpropa CK KPJ (sour. Borbe 1944–5). Od avg. 1945 je bil predstavnik CK KPJ pri CK VKP(b) v Moskvi, od 1946 v Bgdu preds. komiteja za šole in znanost pri vladi FLRJ, 1947–9 v agitpropu CK KPJ (1947–8 ur. glasilo informbiroja Za trajan mir, za narodnu demokratiju), 1949–50 direktor (tudi soustan.) Instituta za društvene nauke v Bgdu. Od 1950, ko se je vrnil v Lj., je bil minister za znanost in kulturo LRS, od 1953 (dobil naziv redni prof. za teorijo družb. ved na Fil. fak. v Lj.) preds. ideol. komisije CK ZKS, 1959–64 direktor Inštituta za sociologijo (soustanovitelj), obenem 1960–4 predaval občo sociol. kulture na novoustan. oddelku za študij sociol. na lj. Fil. fak. Od 1964 je bil prof. marksist. filoz. in sociol. na Visoki šoli za polit. vede v Lj.

Opravljal je štev. polit. dolžnosti: 1945–71 je bil član GO (od 1966 rep. komiteja) SZDL Sje (do 1953 OF Sje) in 1947–66 zvez. odb. SZDL Jsle; 1946–53 in 1958–63 poslanec v Skupščini Sje in 1947–67 Jsle; 1948–68 član CK ZKS (od 1954 v izvrš. komiteju, od 1965 v predsedstvu) ter 1952–69 in 1974–6 CK ZKJ; od 1963 član Sveta federacije. - Bil je član SAZU (od 1949 dopisni, od 1958 redni, od 1975 podpredsednik). – Prejel je spomenico 1941 in odlikovanja: 1945 red bratstva in enotnosti z zlatim vencem, 1946 zaslug za narod s srebrnimi žarki, 1947 nar. osvoboditve, 1951 za hrabrost, 1961 republike z zlatim vencem, 1970 junak socialist. dela. – Nagrade: Prešernova 1950 (za knjigo F. Prešeren, pesnik in mislec) in 1958 (za knjigo Književnost in družba), AVNOJ (1972) idr.

Že v gimn. se je poglabljal v teoret. vprašanja marksizma. Formalno je stopil v slov. kulturo 1932 kot član ur. Književnosti. V njej je obj. prevode del, ki so se mu zdela najnujnejša za teoret. krepitev komunist. gibanja (V. I. Lenin, K. Marx, oboje 1932/3), prve polemike idr. Knjižno sta izšla njeg. prevoda G. V. Plehanova Pripombe k ruski izdaji Engelsovega Ludwiga Feuerbacha (v knj. Engels in Plehanov, Uvod v dialekt. materializem, 1933) in Osnovni problemi marksizma (1934, ponatis 1954), s predgovorom, ki že kaže značinosti Z-ovega odnosa do marksizma (-leninizma). 1938–41 je pisal predvsem za Sd: Iz poglavja o narodnih tradicijah, Dve razdobji fašizma na Slov., Temelji rasne teorije (vse 1938), Smotri franc. revolucije v bojih slov. kmetov, Znanost in politika (polemika s F. Vebrom), I. Cankar in slov. delav. gibanje (vse 1939); O realizmu v literaturi (1941). Po naročilu CK KPS je napisal nekritično brošuro O Sovjetski zvezi (1940).

Med NOB je pisal članke za Delo, SPor, LdP in Borbo (Bgd), pripravil brošure (glavna študijska lit. za partij. polit. šole): V. I. Lenin in J. V. Stalin, O agrarnem in kmečkem vprašanju (1943, prev. in predgovor), Tri razdobja v razvoju delav. gibanja (1943; prir. po Stalinovem Kratkem kurzu VKP/b), K. Zetkin, Lenin in žensko vprašanje (1943, predgovor). Besedila so pretežno komunist. propagandna, a tudi kult. prosvetiteljska, z vplivom na kult. razvoj med NOB.

Po vojni je pisal polit., propagandne in ideol. članke in razprave v štev. časopisje: Borba (Bgd), Delo, Komunist, LdP, Novoe vremja (Moskva), NRazgl, NS, NSd, Teorija in praksa, Vprašanja naših dni idr., sodel. pri zbornikih, prispeval sprem. besede h knjigam, zlasti filozofskim. Poleg skript je izšlo knjižno v sloven.: Članki in razprave (1948), O nekaterih problemih borbe za novo Jslo (1948), France Prešeren, pesnik in mislec (1949), Komunizem in domovina (1950), Umetnost in miselnost (1956), Književnost in družba (1957), O nekaterih aktualnih vprašanjih socializma (1959), O humanizmu in socializmu (1965), Včeraj in danes (1974), Temelji marks. obče sociologije (1974), Ivan Cankar in naš čas (1976). Veliko tega je bilo tudi prev. v jsl jezike. S F. Kozakom je 1953–5 ur. NSd, izbral tekste za Marx-Engels ID, I–V (1967–75).

Značilnosti Z-ovega dela kažejo tri prelomna življenjska obdobja: 1) oblikovanje in opredeljevanje na polit. in kult. levici pred 1941; 2) revolucija in neposredni povojni čas 1941–50, ko delal idejno, polit. in deloma že pedag.; 3) po 1950 (zlasti zadnjih 20 let), ki je najbolj teoretsko, public. in pedag. polno, saj se je Z. vpisal med pomembne oblikovalce in nosilce družboslovne misli v Sji; tedaj je bila tudi potrjena zanj pogosto uporabljena oznaka revolucionar-znanstvenik, kar pomeni predvsem, da je družbenopolit. in partij. delo in zaposlitve povezoval s poglabljanjem v teorijo. Praktične polit. potrebe, ideol. naloge KP ali ZK in svojo vero v socializem je v vsakem od teh obdobij gradil in izvajal iz študija marks. lit. (bil izjemen poznavalec klasikov marksizma), zgodovine, zgod. filoz. in književnosti. Na vseh področjih je bilo zanj značilno, da je poskušal tudi analize konkretnih družbenopolit. okoliščin, kulturoloških in ideoloških razhajanj in filoz.-sociol. dilem razlagati na podlagi zgod. procesa in z dosledno zvestobo svojemu ideol. prepričanju. To dokazuje že njeg. pojmovanje obče (marksistične) sociologije kot (v bistvu) histor. materializma. Sociologijo je gradil iz zgod. znanja (v povezavi z zgod. vedo) na ideol. postulatih klas. marksizma ter v povezavi s filoz. in kult. zgod. slov. naroda. V tem kontekstu so izvirni elementi sociol. analize, ki jih je vnašal v obravnavo nekaterih zgod. tem in kult. sociol. analize Cankarja in Prešerna. Zvestobo marks. idejno teoret. modelu je branil v štev. polemikah, zlasti odmevne in zgod. pomembne so nekatere z idealističnimi filozofi (A. Ušeničnik, F. Veber idr.), po vojni o umetnosti in ideologiji, književnosti in miselnosti (polemika z J. Vidmarjem 1956–7), realizmu v umetnosti, dekadenci, eksistencializmu idr. Zaradi njih je obveljal za trdega zagovornika socrealizma in v kulturni politiki za »ždanovca«. Bleščečega in lahkotnega sloga, potrebnega za to zvrst, sicer ni pokazal, bolj pa teoret. trdnost in ideol. neomajnost, kar ga je zaznamovalo kot ortodoksnega marksista in dogmatika (npr. nekatere teze o partijnosti in hkratni objektivnosti znanosti, zavračanje t. i. zahodnih vplivov). Glede na dejstvo in objektivno izkušnjo, da takšne oznake pomenijo, kar jim je v danem času in prostoru naloženo pomeniti, velja z bolj končno oceno specifičnosti Z-ove ideol. in teoret. drže počakati na kritično izdajo njeg. zbranega dela. Pripravlja ga Filoz. inštitut ZRC SAZU, doslej izšle tri knjige (1980–6) v ur. N. Pagon-Brglez (pri I. sour. A. Erjavec), spr. beseda B. Majer, N. Pagon-Brglez in L. Čarni.

V gimn. času pogosto, pozneje pa redkeje je prev. tudi leposlovje (gl. Moder, SLNP). Krajšo rus. prozo je 1929–33 obj. v DP, J, Književnosti, MP, S in SN. Po vojni so izšle knj. V. P. Katajev, Ptički božji (1960), L. N. Sejfulina, Virineja (1960) in M. M. Zoščenko, O čem je pel slavec (1973, s S. Lorenci). Za Dramo SNG je prev. igri: Katajev, Milijon težav (1933, knj. objava 1947) in S. S. Juškevič, Gospod Sonjkin in njegova sreča (1934). – Psevd.: pred vojno: B. Z., Stanko Dornik, B. Ločan, Anton Ločnik, A. Poljanec, S. D.; med vojno: Bogdan, Bogdan Kovač, St. Križnar; po vojni v SZ: A. Pomerancev.

Prim.: osebni podatki; Z-ova zapuščina (v družin. lasti v Lj.); arhiv. gradivo Rep. komiteja SZDL Lj.; EJ; Zssl VII; SBibl; ULj I–III/1; LSAZU 1948/9 (1950), 165–71; 1958 (1959), 38–40 (oboje z bibl.), 1976 (1977) 119–24 (vse s sliko); F. Zadravec, Slov. književnost 1945–65, 1967; B. Pogačnik, Delo 1972, št. 334 (s sliko); – nekrologi 1976: Delo, št. 35 (B. Majer, P. Žagar, s sliko), št. 37 (L. Šentjurc, A. Bibič, B. Kreft, s sliko), št. 49 (D. Rupel); Komunist, št. 7 (J. Vidmar, s sliko), št. 8 (B. Majer); NRazgl 89 (S. Kraigher), 89–91 (B. Kreft); Sd 183–4 (I. Bratko), 185–90 (F. Zadravec); TV–15, št. 7 (B. Osolnik); ZČ 319–22 (B. Majer); – N. Pagon-Brglez, Teorija in praksa 1977, 46–93; J. Goričar, NRazgl 1979, 607–8; M. Jogan, NRazgl 1979, 640–1; M. Kerševan, NRazgl 1979, 606–7; B. Majer, Delo 1979, št. 244; isti, Loški razgledi 1980, 112–9; F. Zadravec, Delo 1979, št. 261 (s sliko); Vestnik Inštituta za marks. študije, 1989, št. 1, 13–50 (bibl); A. Erjavec, NRazgl 1986, 410–1. – Intervjuji: Delo 1974, št. 103 (Lj. Vasković); 1976, št. 55 (M. Meden); Dnevnik 1975, št. 101 (M. Ovsenik, vsi s sliko). – Upodobitve: M. Pijade (risba, 1937), G. A. Kos (olje, 1963), B. Pečar (karikatura, prim. Umetniki in spremljevalci, 1981). Pagon

Pagon, Neda: Ziherl, Boris, akademik (1910–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi868215/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine