Slovenski biografski leksikon

Ziherl Boris, sociolog in politik, r. 25. sept. 1910 v Trstu sod. uradniku Josipu in Ani (gl. čl.), u. 11. febr. 1976 v Ljubljani. Obiskoval je lj. II. drž. gimn. 1921–31 (matura 1932). Že tedaj se je zanimal za družb. vprašanja, mdr. kot član srednješol. sekcije Orjune. Razočaranje nad diktaturo (1929) in nacional. organizacijami ga je usmerilo k ideji komunizma. 1929 bil sprejet v SKOJ, 1930 v KPJ (sodel. v agitpropu PK KPJ, mdr. 1932–4 pri razmnoževanju Rdečega prapora). 1932 se je vpisal na Pravno fak. v Lj. (absolutorij 1941), delal v ileg. študent. gibanju, kot član PK KPJ za Sjo (od 1932) pa je bil odgovoren za Notranjsko. 1934 je bil obsojen po zakonu o zaščiti države na 4 leta zapora, ki jih je preživel v Sremski Mitrovici. Tu je proučeval hist. materializem ter slov. kult. in polit. zgodovino (v družin. arhivu ohranjeni zapiski Mitroviški zvezki). Po prihodu iz zapora je pri agitpropu CK KPS vodil partij. tečaje v Kranju in okolici, delal v študent. Slov. klubu, kjer se soočal z razl. polit. smermi in skupinami. Od 1940 je bil član CK KPS in sekretariata Društva prijateljev SZ. – Po kapitulaciji Jsle 1941 je bil soustan. OF in član IO, ileg. delal (z imenom Gorazd) v Lj., največ v agitpropu CK KPS, mdr. ur. Delo 1941, Radio vestnik OF 1942, SPor 1942–3. Jan. 1943 je odšel v partizane v Polhograjske Dolomite, nadaljeval delo v agitpropu CK KPS, od jul. 1943 predaval in vodil partij. šolo v Kočevskem Rogu in sodel. pri ur. LdP 1943–4, bil 1944 namestnik direktorja Znanstvenega instituta pri SNOS (poverjenik za prosveto). Od avg. 1944 je bil član prop. odd. VŠ NOV in POJ na Visu, sept. med borci prekom. brigad v Bariju (Italija), od okt. 1944 v Bgdu član agitpropa CK KPJ (sour. Borbe 1944–5). Od avg. 1945 je bil predstavnik CK KPJ pri CK VKP(b) v Moskvi, od 1946 v Bgdu preds. komiteja za šole in znanost pri vladi FLRJ, 1947–9 v agitpropu CK KPJ (1947–8 ur. glasilo informbiroja Za trajan mir, za narodnu demokratiju), 1949–50 direktor (tudi soustan.) Instituta za društvene nauke v Bgdu. Od 1950, ko se je vrnil v Lj., je bil minister za znanost in kulturo LRS, od 1953 (dobil naziv redni prof. za teorijo družb. ved na Fil. fak. v Lj.) preds. ideol. komisije CK ZKS, 1959–64 direktor Inštituta za sociologijo (soustanovitelj), obenem 1960–4 predaval občo sociol. kulture na novoustan. oddelku za študij sociol. na lj. Fil. fak. Od 1964 je bil prof. marksist. filoz. in sociol. na Visoki šoli za polit. vede v Lj.

Opravljal je štev. polit. dolžnosti: 1945–71 je bil član GO (od 1966 rep. komiteja) SZDL Sje (do 1953 OF Sje) in 1947–66 zvez. odb. SZDL Jsle; 1946–53 in 1958–63 poslanec v Skupščini Sje in 1947–67 Jsle; 1948–68 član CK ZKS (od 1954 v izvrš. komiteju, od 1965 v predsedstvu) ter 1952–69 in 1974–6 CK ZKJ; od 1963 član Sveta federacije. - Bil je član SAZU (od 1949 dopisni, od 1958 redni, od 1975 podpredsednik). – Prejel je spomenico 1941 in odlikovanja: 1945 red bratstva in enotnosti z zlatim vencem, 1946 zaslug za narod s srebrnimi žarki, 1947 nar. osvoboditve, 1951 za hrabrost, 1961 republike z zlatim vencem, 1970 junak socialist. dela. – Nagrade: Prešernova 1950 (za knjigo F. Prešeren, pesnik in mislec) in 1958 (za knjigo Književnost in družba), AVNOJ (1972) idr.

Že v gimn. se je poglabljal v teoret. vprašanja marksizma. Formalno je stopil v slov. kulturo 1932 kot član ur. Književnosti. V njej je obj. prevode del, ki so se mu zdela najnujnejša za teoret. krepitev komunist. gibanja (V. I. Lenin, K. Marx, oboje 1932/3), prve polemike idr. Knjižno sta izšla njeg. prevoda G. V. Plehanova Pripombe k ruski izdaji Engelsovega Ludwiga Feuerbacha (v knj. Engels in Plehanov, Uvod v dialekt. materializem, 1933) in Osnovni problemi marksizma (1934, ponatis 1954), s predgovorom, ki že kaže značinosti Z-ovega odnosa do marksizma (-leninizma). 1938–41 je pisal predvsem za Sd: Iz poglavja o narodnih tradicijah, Dve razdobji fašizma na Slov., Temelji rasne teorije (vse 1938), Smotri franc. revolucije v bojih slov. kmetov, Znanost in politika (polemika s F. Vebrom), I. Cankar in slov. delav. gibanje (vse 1939); O realizmu v literaturi (1941). Po naročilu CK KPS je napisal nekritično brošuro O Sovjetski zvezi (1940).

Med NOB je pisal članke za Delo, SPor, LdP in Borbo (Bgd), pripravil brošure (glavna študijska lit. za partij. polit. šole): V. I. Lenin in J. V. Stalin, O agrarnem in kmečkem vprašanju (1943, prev. in predgovor), Tri razdobja v razvoju delav. gibanja (1943; prir. po Stalinovem Kratkem kurzu VKP/b), K. Zetkin, Lenin in žensko vprašanje (1943, predgovor). Besedila so pretežno komunist. propagandna, a tudi kult. prosvetiteljska, z vplivom na kult. razvoj med NOB.

Po vojni je pisal polit., propagandne in ideol. članke in razprave v štev. časopisje: Borba (Bgd), Delo, Komunist, LdP, Novoe vremja (Moskva), NRazgl, NS, NSd, Teorija in praksa, Vprašanja naših dni idr., sodel. pri zbornikih, prispeval sprem. besede h knjigam, zlasti filozofskim. Poleg skript je izšlo knjižno v sloven.: Članki in razprave (1948), O nekaterih problemih borbe za novo Jslo (1948), France Prešeren, pesnik in mislec (1949), Komunizem in domovina (1950), Umetnost in miselnost (1956), Književnost in družba (1957), O nekaterih aktualnih vprašanjih socializma (1959), O humanizmu in socializmu (1965), Včeraj in danes (1974), Temelji marks. obče sociologije (1974), Ivan Cankar in naš čas (1976). Veliko tega je bilo tudi prev. v jsl jezike. S F. Kozakom je 1953–5 ur. NSd, izbral tekste za Marx-Engels ID, I–V (1967–75).

Značilnosti Z-ovega dela kažejo tri prelomna življenjska obdobja: 1) oblikovanje in opredeljevanje na polit. in kult. levici pred 1941; 2) revolucija in neposredni povojni čas 1941–50, ko delal idejno, polit. in deloma že pedag.; 3) po 1950 (zlasti zadnjih 20 let), ki je najbolj teoretsko, public. in pedag. polno, saj se je Z. vpisal med pomembne oblikovalce in nosilce družboslovne misli v Sji; tedaj je bila tudi potrjena zanj pogosto uporabljena oznaka revolucionar-znanstvenik, kar pomeni predvsem, da je družbenopolit. in partij. delo in zaposlitve povezoval s poglabljanjem v teorijo. Praktične polit. potrebe, ideol. naloge KP ali ZK in svojo vero v socializem je v vsakem od teh obdobij gradil in izvajal iz študija marks. lit. (bil izjemen poznavalec klasikov marksizma), zgodovine, zgod. filoz. in književnosti. Na vseh področjih je bilo zanj značilno, da je poskušal tudi analize konkretnih družbenopolit. okoliščin, kulturoloških in ideoloških razhajanj in filoz.-sociol. dilem razlagati na podlagi zgod. procesa in z dosledno zvestobo svojemu ideol. prepričanju. To dokazuje že njeg. pojmovanje obče (marksistične) sociologije kot (v bistvu) histor. materializma. Sociologijo je gradil iz zgod. znanja (v povezavi z zgod. vedo) na ideol. postulatih klas. marksizma ter v povezavi s filoz. in kult. zgod. slov. naroda. V tem kontekstu so izvirni elementi sociol. analize, ki jih je vnašal v obravnavo nekaterih zgod. tem in kult. sociol. analize Cankarja in Prešerna. Zvestobo marks. idejno teoret. modelu je branil v štev. polemikah, zlasti odmevne in zgod. pomembne so nekatere z idealističnimi filozofi (A. Ušeničnik, F. Veber idr.), po vojni o umetnosti in ideologiji, književnosti in miselnosti (polemika z J. Vidmarjem 1956–7), realizmu v umetnosti, dekadenci, eksistencializmu idr. Zaradi njih je obveljal za trdega zagovornika socrealizma in v kulturni politiki za »ždanovca«. Bleščečega in lahkotnega sloga, potrebnega za to zvrst, sicer ni pokazal, bolj pa teoret. trdnost in ideol. neomajnost, kar ga je zaznamovalo kot ortodoksnega marksista in dogmatika (npr. nekatere teze o partijnosti in hkratni objektivnosti znanosti, zavračanje t. i. zahodnih vplivov). Glede na dejstvo in objektivno izkušnjo, da takšne oznake pomenijo, kar jim je v danem času in prostoru naloženo pomeniti, velja z bolj končno oceno specifičnosti Z-ove ideol. in teoret. drže počakati na kritično izdajo njeg. zbranega dela. Pripravlja ga Filoz. inštitut ZRC SAZU, doslej izšle tri knjige (1980–6) v ur. N. Pagon-Brglez (pri I. sour. A. Erjavec), spr. beseda B. Majer, N. Pagon-Brglez in L. Čarni.

V gimn. času pogosto, pozneje pa redkeje je prev. tudi leposlovje (gl. Moder, SLNP). Krajšo rus. prozo je 1929–33 obj. v DP, J, Književnosti, MP, S in SN. Po vojni so izšle knj. V. P. Katajev, Ptički božji (1960), L. N. Sejfulina, Virineja (1960) in M. M. Zoščenko, O čem je pel slavec (1973, s S. Lorenci). Za Dramo SNG je prev. igri: Katajev, Milijon težav (1933, knj. objava 1947) in S. S. Juškevič, Gospod Sonjkin in njegova sreča (1934). – Psevd.: pred vojno: B. Z., Stanko Dornik, B. Ločan, Anton Ločnik, A. Poljanec, S. D.; med vojno: Bogdan, Bogdan Kovač, St. Križnar; po vojni v SZ: A. Pomerancev.

Prim.: osebni podatki; Z-ova zapuščina (v družin. lasti v Lj.); arhiv. gradivo Rep. komiteja SZDL Lj.; EJ; Zssl VII; SBibl; ULj I–III/1; LSAZU 1948/9 (1950), 165–71; 1958 (1959), 38–40 (oboje z bibl.), 1976 (1977) 119–24 (vse s sliko); F. Zadravec, Slov. književnost 1945–65, 1967; B. Pogačnik, Delo 1972, št. 334 (s sliko); – nekrologi 1976: Delo, št. 35 (B. Majer, P. Žagar, s sliko), št. 37 (L. Šentjurc, A. Bibič, B. Kreft, s sliko), št. 49 (D. Rupel); Komunist, št. 7 (J. Vidmar, s sliko), št. 8 (B. Majer); NRazgl 89 (S. Kraigher), 89–91 (B. Kreft); Sd 183–4 (I. Bratko), 185–90 (F. Zadravec); TV–15, št. 7 (B. Osolnik); ZČ 319–22 (B. Majer); – N. Pagon-Brglez, Teorija in praksa 1977, 46–93; J. Goričar, NRazgl 1979, 607–8; M. Jogan, NRazgl 1979, 640–1; M. Kerševan, NRazgl 1979, 606–7; B. Majer, Delo 1979, št. 244; isti, Loški razgledi 1980, 112–9; F. Zadravec, Delo 1979, št. 261 (s sliko); Vestnik Inštituta za marks. študije, 1989, št. 1, 13–50 (bibl); A. Erjavec, NRazgl 1986, 410–1. – Intervjuji: Delo 1974, št. 103 (Lj. Vasković); 1976, št. 55 (M. Meden); Dnevnik 1975, št. 101 (M. Ovsenik, vsi s sliko). – Upodobitve: M. Pijade (risba, 1937), G. A. Kos (olje, 1963), B. Pečar (karikatura, prim. Umetniki in spremljevalci, 1981). Pagon

Pagon, Neda: Ziherl, Boris (1910–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi868215/#slovenski-biografski-leksikon (25. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Primorski slovenski biografski leksikon

ZIHERL Boris, sociolog in politik, r. 25. sept. 1910 v Trstu, u. 11. febr. 1976 v Lj. Oče Josip, sodni uradnik, mati Ana Kobal, socialna delavka. Osn. š. v Škofji Loki, nato 2. drž. gimn. v Lj. (1921–31). L. 1932 se je vpisal na Pravno fak. in dosegel absolutorij 1941. Kot dijak je postal član srednješolske sekcije Orjune, a se je nato pod vplivom Toneta Tomšiča in zaradi razočaranja nad šestojanuarsko diktaturo obrnil k ideji komunizma. 1929 je bil sprejet v SKOJ, 1930 pa v KPJ. Delal je v agitpropu PK KPJ, od 1932 je bil kot član PK odgovoren za Notranjsko. 1934 je bil po zakonu o zaščiti države obsojen na štiri leta ječe, ki jih je prebil v kaznilnici v Sremski Mitrovici, kjer je študiral zgodovinski materializem in slov. zgod. V letih tik pred 2. svet. vojno je vodil partij. tečaje in delal v Slov. klubu, od 1940 pa je bil član CK KPS in sekretariata Društva prijateljev SZ. Po okupaciji Sje je poleti 1941 postal član Izvrš. odb. OF, v Lj. je do konca 1942 nato delal v agitpropu CK KPS, urejeval Delo, Radio vestnik OF in SPor. S tem delom je nadaljeval tudi po odhodu v partizane jan. 1943, vodil pa je še partij. š. in sodeloval pri ured. LdP. 1944 je bil poverjenik za prosveto in namestnik dir. Znanstvenega inštituta. Avg. 1944 je postal član propagandnega odd. Vrhovnega štaba NOV in POJ na Visu, okt. pa član agitpropa CK KPJ in sour. Borbe v Bgdu. Od avg. 1945 do maja 1946 je bil predstavnik CK KPJ pri CK VKP (b) v Moskvi, nato pa do jun. 1947 preds. komiteja za znanost in šolstvo pri vladi FLRJ ter do 1949 ponovno v agitpropu CK KPJ, vmes pa je bil tudi ur. glasila Informbiroja Za trajan mir, za narodnu demokratiju (1947–48). Bil je tudi ustanovitelj in 1949–50 dir. Instituta za društvene nauke v Bgdu. – 1950 se je vrnil v Lj., bil sprva minister za znanost in kulturo LRS, od 1953 prof. za teorijo družbenih ved na Filoz. fak., ustanovitelj in dir. Inštituta za sociologijo (1959–64), prof. marksistične filoz. in sociol. na Vis. š. za polit. vede (od 1964). Bil je tudi preds. ideol. komisije CK KPS, član glav. odb. OF oziroma SZDL (1945–71), poslanec republ. (1958–63) in zvezne skupščine (1947–67), član CK KPS (1948–68), član CK KPJ (1952–76), član Sveta federacije itd. Bil je izvoljen tudi za člana SAZU in 1975 za podpreds. SAZU. Prejel je sedem drž. odlikovanj ter dvakrat Prešernovo nagrado (1950, 1958), nagrado AVNOJ pa 1972. – Za teoretska vprašanja marksizma se je Z. zanimal že kot dijak, aktivno pa se je s tem pričel ukvarjati kot član ured. Književnosti, kjer je objavljal prevode iz ruske in nemške marksistične liter. V letih pred vojno je objavljal največ v Sd, pisal je npr. o Cankarju, polemiziral s Fr. Vebrom, omeniti pa velja še njegovo prepotentno in krivično razpravo Dve razdobji fašizma na Slovenskem (Sd 1938). Po naročilu CK KPS je sestavil tudi apologetsko brošuro O Sovjetski zvezi (1940). Med vojno je pisal propagandna in paternalistična besedila za partij. in OF glasila ter prirejal marksistično liter. v obliki brošur za partij. šole. – Po vojni je s tem nadaljeval, objavljal pa je tudi v bgd. in celo moskovskih partij. glasilih. Vse bolj se je posvečal ožji filoz. in sociol. marksistični misli, podprti z zgod. analizami ter kulturološkimi ilustracijami. – Objavil je mnogo teoretičnih člankov v različnih revijah in čez deset knjig. Ostajal je zvest ozkemu marksističnemu obravnavanju kulture in umetnosti, kar je izkazoval posebej v kritiki Aleša Ušeničnika in Franceta Vebra ter v polemiki z Jos. Vidmarjem sredi petdesetih let, prvi pa se je na Slov., čeprav ostro odklonilno, spoprijel s pojavom eksistencializma (Nsd 1953). Sodobniki so ga zato doživljali kot neomajnega zagovornika socialističnega realizma v umetnosti ter kot ždanovca v kult. politiki. Posebej se je Z. trudil, da bi teoretično in tudi praktično zavrnil in preprečil vse zahodne vplive v kulturi in umetnosti na Slov. Njegove najpomembnejše knjižne objave po vojni: članki in razprave (1948), O nekaterih problemih borbe za novo Jugoslavijo (1948), France Prešeren, pesnik in mislec (1949), Komunizem in domovina (1950), Umetnost in miselnost (1956), Književnost in družba (1957), O nekaterih aktualnih vprašanjih socializma (1959), O humanizmu in socializmu (1965), Včeraj in danes (1974), Temelji marksistične obče sociologije (1974), Ivan Cankar in naš čas (1976). Ob tem je še naprej prevajal, tako marksistično liter. kot tudi nekaj ruskih leposlovnih del. – Objavljal je tudi pod psevdonimi B. Z., Stanko Dornik, B. Ločan, Anton Ločnik, A. Poljanec, S. D., Bogdan, Bogdan Kovač, St. Križnar, A. Pomerancev.

Prim.: SBL IV, 811–13; ULjBB I-III (z bibliografijo); LSAZU. 1948–49, 1958; Delo 1972, št. 334 s sl.; 1976, št. 35 s sl., št. 37 s sl.; TiP 1977, 46–93; B. Ziherl, Zbrana dela I-V, Lj. 1981–89 (ur. N. Pagon-Brglez); B. Majer, Življenje in delo B. Ziherla, Loški razgledi 1980, 112–19; Dim. Rupel, Slov. intelektualci, Lj. 1989, 81–97; Al. Gabrič, Slov. agitpropovska kult. politika 1945–1952, Lj. 1991, pass.

Mlakar

Mlakar, Boris: Ziherl, Boris (1910–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi868215/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (25. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine