Slovenski biografski leksikon

Smolnikar Bernard (pri krstu Andrej), verski in družbeni reformator, r. 29. nov. 1795 v Kamniku, u. pod konec 1869 v Filadelfiji. Oče Jožef je imel na Grabnu (št. 18) mesarijo, mati je bila Jera r. Bernot. S. je obiskoval osn. šolo pri kamniških frančiškanih; ti so nadarjenega dečka napotili 1809 v Lj. Tu je končal 1814 gimn. Učitelji so mu bili 1811–4 M. Kalister (SBL I, 425), 1812–3 V. Vodnik, v filoz. 1814–6 M. Ravnikar (SBL III, 468), J. Paušek (ib. II, 267–71) in v bogosl. 1816–20 J. Paušek in dr. Jaka Zupan, sošolca pa mdr. Frid. Baraga (SBL I, 23–4) in Matija Čop. Slednji mu je bil ves čas tekmec v uspehu, hkrati pa najljubši prijatelj; uvajal ga je v poznavanje grških, rim., nem., franc., ital. in špan. klasikov. Kot teolog je zaradi izr. uspehov dobil ustanovo verskega sklada. Poslušal je Vodnikov tečaj italij. in dobil kot najboljši od njega v dar Dantejevo Divino komedijo. Kot študent filoz. in teol. je pomagal Kalistru v licej. biblioteki. Po ord. 1819 je kaplanoval od 1820 do 1821 v Stični, od 1821 do 1822 v Zagorju ob Savi, od 1822 do 1824 v Starem trgu na Notr. in od 1824 do 1825 v Škofji Loki. Tu je bil v tesnem stiku z ožjim rojakom, nunskim spiritualom Fr. Svetcem, ki je kot goreč duhovnik vplival nanj. Ker je bil S. bolj nagnjen k študiju kakor k duš. pastirstvu, je pri škofu Al. Wolfu 1825 dvakrat prosil za odpust iz škofije, ga dobil 31. okt. 1825 ter odšel k benediktincem v Šent Pavel na Kor. Tu se je 1826 zaobljubil in kot p. Bernard vneto poprijel študija biblije in patristike; po uspešnem konkurzu je bil 1827 imenovan za suplenta, 1829 za prof. za novi testament na clškem bogoslovju, kjer je predaval 10 let. Tačas je veljal za zglednega, a nekoliko prenapetega duhovnika, vnetega spovednika in učenjaka. Bil je v zvezi z A. M. Slomškom (gl. čl.), U. Jarnikom (SBL I, 386–9), 1832 s Prešernom in si dopisoval s Čopom (5 S-jevih pisem 1828–34 v NUK, Ms 489). L. 1828 je S-ja obiskal poljski slavist A. Kucharski. Za Jarnika je posredoval pri Ravnikarju, da mu je le-ta posodil Vodnikovo slovarsko gradivo, s Čopom sta mdr. izmenjavala misli o filol. vprašanjih, Prešeren mu je obljubil neko pošiljko (najbrž knjigoo) in mu 1836 poslal svoj Krst s posvetilom. Družil se je tudi z Jak. Zupanom, pregnanim v Clc 31. dec. 1835, avtorjem v KČ I najbrž na S-ja nanašajoče se verzif. anekdote Duhovi-tatovi. Kakih izrazitejših prerodnih misli v S-jevem delu te dobe ni najti, četudi je v kritiki o Slomškovi knjigi Hrana evangelij. naukov (Anzeige des Werkes Hrana …, nebst einer Anempfehlung des slavischen Sprachstudiums, Car. 1835, 64–5, 68–9, s podpisom B. S.) opazil Slomškovo predmetu primerno privzdignjeno dikcijo, lep, bogat in slikovit jezik, poudaril potrebo, da se duhovniki usposobijo za izbrano izražanje v slov., potožil, kako izobraženci zanemarjajo materinščino, se je sramujejo in opozoril na potrebo študija primerjal. jezikoslovja, sklicujoč se na Fr. Boppa, J. Dobrovskega, J. A. B. Dorna, J. Adelunga idr. Čopu toži, da pogreša v clški knjižnici slovan. del, in blagruje Kranjce, da jih imajo, sicer pa ima malo časa za slov. slovstvo, ker ga preveč zaposluje poklicni študij. Že tu preseneča s čudaško mislijo, da se bodo nekoč vsa ljudstva združila v eni cerkvi, k čemer »bo veliko prispeval primerjalni študij jezikov vseh narodov«. Objavil je tudi poročilo o Slomškovem molitveniku Življenja srečen pot (Car. 1837, 132). Zaradi preobilnega, neurejenega študija in najbrž dispozicije je S. začel kazati znamenja posebneža. Njegovi verski nazori so se jeli odmikati drž. in cerkv. normam (zasledovalni strah, fiksna ideja »hiperortodoksnosti«), vendar je znal to dobro prikrivati. V bogosl. predavanjih se je držal načela, naj pri razlagi biblije odloča razum, šele nato avtoriteta cerkve. Zanimal se je za zgod. pokristjanjenja Slovanov in se poglabljal zlasti v reformac. literaturo (Luter, Melanchton, Zwingli, Kalvin), začel se je šteti za novega protestanta: papež mu je bil ovira za združitev vseh kristjanov v eno cerkev, odrekel mu je nezmotljivost, v sebi je čutil klic, da je apostol nove cerkve; hotel je cerkev brez papeža, svetnikov, maše, nekakšno demokratično versko organizacijo na osnovi novega testamenta in apokalipse (zagovarjal bogoslužje v narod. jezikih, odpravo posta, duhovniškega, celo redovniškega celibata ter napovedoval tisočletno vladavino miru in blagostanja). S-jevo službeno stališče je postalo nevzdržno, ko je marca 1837 izšel odlok o učnih knjigah v viš. odd. javnih šol: prof., ki ni uporabljal aprobiranih tiskanih knjig, je moral svoja predavanja predložiti štud. komisiji v potrdilo. Po tem odloku bi bil S. gotovo zašel v hude težave, zato je ob Baragovem prihodu v domovino sklenil, da se umakne v Ameriko. Po Slomškovem ali Pauškovem posredovanju mu je Baraga na dvoru izposloval dovoljenje za izselitev (31. jul. 1837), češ da pojde za misijonarja v detroitsko škofijo, in ga oskrbel tudi z denarjem. Dne 3. okt. 1837 se je v Trstu vkrcal, prej še obiskal škofa Ravnikarja, in pristal 28. nov. i. l. v Bostonu. O potovanju in prvih stikih z novim svetom je suhoparno poročal v odprtem pismu z dne 4. dec. 1838: (Andreas Bernard Smolnikar seinen Freunden in Europa, Car. 1838, 9–11).

Po prihodu v ZDA ni odšel na določeno mu misijonsko postajo, pač pa je ostal v Bostonu. Organiziral je, ker še ni znal dovolj angl., četudi se je je učil že v Clcu, župnijo iz nem. priseljencev in opravljal bogoslužje v bostonski katedrali. Ustanovil je jan. 1838 prvo nem. katol. šolo, ki pa je kmalu prenehala. Čutil se je osvobojenega duhovnih spon, zato se je njegova miselnost vse bolj radikalizirala. V pridigah, ki je z njimi začel jan. 1838, je širil s katolištvom nezdružljive nazore in 15. apr. v posebni proklamaciji zagrozil papežu, cerkv. dostojanstv., vladarjem idr. z izobčenjem, če ne bodo sprejeli njegovih naukov. S tem je izzval spor s svojim škofom, izstopil iz Cerkve, za svojega naslednika pa priporočil Slomška, ker je ta baje želel priti v Ameriko. Poslej se je brez stalnih dohodkov veliko selil ter z osebnimi stiki, javnimi nastopi, zlasti na zborih raznih verskih ločin, s tiskom in dopisovanjem agitiral za svoje reformatorske nazore. Postavil se je na čelo Mirovne zveze; ta naj bi združila pripadnike vseh verskih ločin v eni cerkvi, ki naj bi vzpostavila Kristusovo tisočletno vladavino miru in blagostanja na zemlji ter uresničila idejo iz Apokalipse o univerzalni republiki (hiliazem, millennium). Bil je v stiku z množico znanih osebnosti: z voditelji verskih ločin (adventisti, kvekerji, mormoni: Jos. Smith, Brigham Young, Wilh. Miller), politiki (npr. vsemi tedanjimi preds. ZDA), soc. reformatorji (Alb. Brisbane, J. H. Noyes). Ukvarjal se je tudi s parapsihologijo (Bengel, Jung-Stilling, Swedenborg). Na osnovi vizij, biblije, Dantejeve r. letnice in nekega podatka v njegovih Vicah je »izračunal«, da je prav on kot Slovan in Kamničan izbran za posebnega božjega odposlanca (v pismu z dne 26. apr. 1843 neznancu se npr. podpiše »Apostel des in der Bibel verheissenen Friedens«; NUK, Ms. 575). Onemogočen v Bostonu, se je preselil med Nemce v Filadelfijo, se vračal v Boston, se mudil v Washingtonu, Detroitu, Clevelandu; Pittsburghu, New Yorku, Nashwillu, Baltimoru, Cincinattiju, v južnih državah in Kanadi, kjer se je l. 1862 v Quebecu hotel vkrcati, da bi se vrnil v domovino, a si je premislil. L. 1840 se je mdr. sestal s Fr. Pircem (SBL II, 354–6), 1856 z Barago, a se z njima sprl, medtem ko je bila Baragova sestra Antonija vd. Höffern (SBL I, 327), verjetno pod njegovim idejnim vplivom. Zaradi pomanjkanja sredstev, da bi sam organiziral shode, je pogosto nastopal na »konvencijah« drugih ločin in strank ter tam razglašal svoje nazore. Tako je bil 1843 na socialist. shodu v New Yorku prvi od petih podpreds. A pri agitiranju si je velikokrat škodoval z dokazovanjem, da je izvoljenec, in z razglašanjem, da so elementarne nesreče kazen, ker mu verniki dovolj ne sledijo.

Zelo zanimivo je S-jevo social. reformatorstvo v smislu utopičnega socializma. Na enem izmed potovanj je naletel na naselbino Economy, ki jo je po zgledu Rob. Owena ustanovil Georg Rapp. Pod vplivom fourrierista Brisbana je S. zasnoval ustanovitev take naselbine: vsa lastnina naj bi bila skupna, družinsko življenje njenih članov strogo predpisano, čimbolj naj bi se izkoriščali tehnični izumi, da bi se člani lahko čimveč posvečali umskemu delu. V njenem okviru naj bi se ustanovila univerza, tiskarna in bila naj bi središče za podružniške naselbine. Iskal je delničarje (celo v Evropi je dobil nekega Avg. Hillerja, NUK Ms. 575) in pritegnil šarlatan. izumitelja J. A. Etzlerja, češ da ga je božja previdnost naklonila prav S-ju, ki ne dvomi v uspeh, ker temeljijo njegove tehnične naprave za melioracijo zemlje na matematičnih principih in izkustvu, verjel je, »da bodo v prihodnjih letih tisoči naših ubogih rojakov imeli tukaj vsega v izobilju«. Zdi se, da so se prvi vključili v njegovo naselbino, ki jo je imenoval Gothenburg oz. Peace-Union-Settlement in osnoval 1843 blizu Limestona (Warren County, sevzah. Penns.), siromašni Nemci iz njegove nekdanje bostonske župnije ter razočarani pristaši adventista Millerja, sredstva pa je dobil od fourrieristov. Ker so Etzlerjevi stroji odpovedali, so se 1844 prebiv. kolonije razšli in zamisel je propadla. Vendar se S. poslej ni odrekel podobnim načrtom. L. 1847 je sestavil pravila za naselbino Green Plain pri mestu Xenia (Ohio); nato je skušal ustanoviti kolonijo na meji med Illinoisom in Indiano z denarjem Nemca J. G. Zeiglerja, toda mecen je bil umorjen. L. 1848 je po »izračunih« izbral lokacijo za naselbino v območju Cumberland Mountains (Tennessee); prišlo je do slavnostne otvoritve, nadaljnja usoda te kolonije pa ni znana. L. 1849 je poskušal z naselbino Grand Preairie (Illinois). Več sreče, dasi mnogo razočaranj je imel 1859 z manjšo naselbino, ki jo je imenoval Springhill, jugovzh. od Millerstowna (Penns.) v hriboviti, na Sjo spominjajoči pokrajini. To pot ga je gmotno dobro podprl industrijalec R. E. Eldridge, kajti kljub finan. polomu, ki ga je povzročila upraviteljeva smrt, nato pa še izropanje posestva po njegovi vdovi ter draga pravda, je ta kolonija obstajala do S-jeve smrti.

Zaradi intenzivnih reformator. prizadevanj, zlasti v zvezi s propagando za svetovni mir, je S. nujno posegal tudi v politiko. Ker je agitiral za svoje ideje tudi v Avstriji, pošiljajoč pisma in tiske na razne naslove, ga je predmarčna policija imela »za javnemu redu nevarnega sanjača«. Sedlnitzky je 1843 ukazal zoper S-ja preiskavo in konfiskacijo njegovih publikacij takoj ob iztovorjenju v Trstu; zato njegovih knjig pri nas malone ni. S. si je mdr. prizadeval pridobiti ogrskega revoluc. L. Kossutha in Fr. A. Pulszkega, oba emigranta v ZDA; 1851 se je sestal z njima, toda njegove ideje so bile zanju nesprejemljive. Ko se je v ZDA zaostrilo vprašanje suženjstva in je bil 1859 abolicionist John Brown obsojen na smrt, se je S. zavzel zoper usmrtitev. Bil je za osvoboditev sužnjev, toda na miroljuben način. Ostro je nastopal zoper Lincolnovo izvolitev, ker je pričakoval, da bo to izzvalo drž. vojno. Po njenem izbruhu je odšel na jug, prekoračil bojno črto in poskušal doseči mir na sestankih z vodjem južnih dežel Jeffersonom Davisom. Ta in podobna prizadevanja pri guvernerjih ZDA, kakor tudi pismena obleganja evropskih vladarjev (avstr., bavar., franc.) in cerkv. dostojanstv. seve niso mogla uspeti.

Med biografskimi podatki je mnogo dvomljivih trditev. Take so npr. da je pred odhodom v ZDA napisal latin. disertacijo iz primerjal. jezikoslovja; da se je l. 1853 vrnil v domovino in prinesel s seboj slov. rokopis nekega teološkega dela, ki z njim polemizira P. Hitzinger (SBL I, 323) v ZD 1856, št. 40–5 v članku Prava pot v nebesa ni v temi skrita; da je 1853 spremljal iz ZDA v Evropo L. Kossutha, se ustavil v Parizu in se tam sestal s Karlom Marxom in Frid. Engelsom. Vsaj sporni, ker nedokazani sta tudi trditvi, da je predložil avstr. cenzuri neki slov. rokopis, a ni bil aprobiran, in da je pred smrtjo napisal o Vatikanskem koncilu 3 knjige v slovenščini.

Ker je bila S-ju tiskana beseda neobhodno agitac. sredstvo, je bil po preselitvi v ZDA publicist. zelo aktiven. Njegova še ne dokončno dognana bibliografija (Mija Gaber, Seznam S-jevih spisov, VI. kamniški zbornik, 1960, str. 84–6) izkazuje 6 ali 7 knjig, 12 brošur in 4 letake, medtem ko številni članki v raznih amer. listih niso evidentirani. Spisi, navadno opremljeni z izredno dolgimi naslovi, so zanimivi bolj zaradi biografskih in kulturno- oz. literarnozgodovin. podatkov, ki imajo dokumentarno vrednost, kakor zaradi nenavadnih reformat. idej. S tega vidika so najzanimivejše 3 knjige, blizu 2000 str. obsegajoče delo Denkwürdige Ereignisse im Leben des Andreas Bernardus Smolnikar … oder geschichtlicher Beweis, dass Jesus Christus den genannten … zum ausserordentlichen Gesandten zur Vereinigung der Völker in einer Kirche vorbereitete, und ihm … öffentlich aufzutretten befahl (Boston 1838, tiskala na avtorjeve stroške harvardska univerzit. tiskarna); Denkwurdige Ereignisse … oder Beleuchtung des Beweises, dass der Verfasser als ein … ausserordentlicher Gesandter Christi aufgetretten sei und Erklarung der Geheimnisse, welche er auf Befehl des göttlichen Geistes zur Vereinigung der Christen aller Parteien in eine apostolische Kirche vollzogen hat. Mit einem Anhange über das Unchristliche des Papstthumes. II. (Filadelfija 1838); Denkwürdige Ereignisse … oder: Erklärung der Weissagungen … dass er Christus uns zur Erfüllung seiner Verheissungen … erschienen sei … und … den Verfasser zum ausserordentlichen Gesandten oder Apostel bestimmt … habe. III. (New York 1840). V tem delu govori med drugim o Čopu, Kalistru, J. Paušku, Jak. Zupanu, Ravnikarju, Antonu Stelzichu, Vodniku in Slomšku. Iz Dogodivščin je sam objavil v brošuri kratek angl. izvleček Treatise on the Work … »Memorable Events in the Live of Andreas B. Smolnikar« (New York 1840). Avtobiografske in kulturnozgod. podatke vsebuje tudi knjiga, ki je bila prevedena v angl. Eines ist Noth, nähmlich die glorreiche Erscheinung unseres Herrn … wie sie sich … zum allgemeinen Frieden für alle Völker … offenbaret, möglichst weit bekannt zu machen (Filadelfija 1841). L. 1842 je S. izdal vsaj 15 štev. (po drugih podatkih 26) časopisa Friedensbotschaft an alle Volker, katerega posamezne štev. v več iztisih je pošiljal tudi v Evropo. Mdr. vsebuje časopis podatke o sporu z boston. župljani in o organizaciji Peace-Union. To je prvi period. tisk, ki ga je Slovenec izdajal v ZDA. Da je S. 1840 izdajal tudi časopis Deutscher Anzeiger, ni izpričano. L. 1842 je dal razmnožiti latinsko okrožnico in jo razposlal evropskim in drugim škofom, med njimi Ravnikarju, Al. Wolfu, Fr. Lušinu, Ig. Zimmermannu, Ad. Lidmanskemu in menda Slomšku. L. 1859 mu je Eldridge založil čez 200 str. obsegajočo knjigo Secret Enemies of True Republicanism …, ki v njej propagira trajen mir, razgalja »sovražnike resničnega republikanstva«, uči, kako naj se narodi rešijo monarhov in drugih zatiralcev, napoveduje obljubljeno dobo sožitja, resnice in pravice, pove, da je bil 1838 v skladu s prerokbami sam izbran za božjega poslanca, za medij in orodje višje volje, kako je zaman čakal odgovorov na ponudbo, da bi šel na Franc. in v Avstr. preprečevat revolucijo, zatrjuje, da ni Nemec, ter priobčuje pismo, ki ga je jun. t. l. pisal Slomšku, po napačni informaciji »ljublj. škofu«. Knjiga The Great Message to all Governements and all Nations (Filadelfija 1864) vsebuje podatke o S-jevih doživljajih med secesijsko vojno in o pravdi zaradi nereda v naselbini Springhill. Od brošur so zanimivejše: Wichtige Ausschüsse, auch eine Einladung zu einer Zusammenkunft der Republikaner-Protestanten gegen die Papisten und andere Monarchisten … (Pittsburg, 1850), polemika s sinoptično tiskanim nem. in angl. besedilom; Lecture, on the Dreadful Abuse of Human Magnetism … (Salem, 1851), predavanje zoper zlorabo sugestije in hipnoze v verske namene; Multum in parvo: or, A Brief View of the Great Anti-Christian Conspiracy … (b. k., 1853), pamflet, ki ga je S. poslal predsedniku ZDA in članom obeh zbornic parlamenta, da bi preprečil revolucijo in vojno, ki da grozi Ameriki in Evropi; Pneumatologie ! Signs of the Times! … (Baltimore, 1854) vsebuje večinoma pisma cerkv. dostojanstvenikom in amer. državnikom, ki se v njih mdr. pritožuje, da ga slabo podpirajo, medtem ko imajo za Kossutha dovolj denarja; spis je podpisan »Andrew Smolnikar, of Illiria of Illyricum«; The Great Encyclic Epistle … (Baltimore, 1865), razmišljanja ob smrti A. Lincolna in ujetju Jeffersona Davisa; več svojih krajših spisov iz l. 1854–64 je S. strnil v knjigo Miscellaneous Pamphlets (b. k. in l.). Od okrožnic, tiskanih v obliki letakov, so v razvidu: Epistle to all the Nations … (Columbia, 1856); Proclamation of the True Union … (Springhill, 1861), naperjen zoper Lincolna v zvezi z državljan. vojno; Highly Important Communication … (Filadelfija, 1866), govori o avtorjevi zvestobi višji zapovedi in o predsmrtnih slutnjah; zadnji znani S-jev tisk je letak Highly Important Public Epistle … (Baltimore, 1867). Vse te objave ne kažejo volje po literarnem ali umetniškem oblikovanju, pač pa so propagandno tendenčne, izražanje je često gostobesedno, razblinjeno, neosredotočeno.

S. je bil telesno trden, dober pešec, ostrega vida, nizke rasti, širokega obraza, modrih oči z »divjim, skrivnostnim in žalostnim izrazom« (Longfellow). Osebnih koristi in ugodja ni iskal, bil je strog moralist, izredno vztrajen, delaven in neodjenljiv. V ZDA se je otepal z revščino in je vse, kar je zaslužil ali naprosjačil, vtaknil v svoje publikacije in kolonije. Še v domovini so sodobniki opazili, da se ga loteva duševna bolezen, ki jo je Kidrič bržčas pravilno opredelil za paranoio (rkp. v SAZU); Slomšek je npr. to označil, da »zapada učenjaški vrtoglavici« in da je »glede na svoje prenapete ideje v duhu zelo razmajan«. Kopitar pa ga ironično imenuje 13. apostola (v pismu H. Freyerju z dne 5. dec. 1841, Č 1916, 200). Iz S-jevih spisov je razvidno, da so ga mučile fiksne ideje, samoveličje, zasledovalni strah ter da mu je manjkal smisel za trezno presojo, kljub temu pa je bil sposoben jasnega, logičnega mišljenja. Pri vsem idejnem eklekticizmu in relig. zmedenosti je v nekaterih pogledih prehiteval svoj čas: socialist. družb. ureditev, miroljubno sožitje med narodi, združitev krščanskih ver. ločin, bogoslužje v nar. jeziku, ženska enakopravnost itd. Umrl je zapuščen in razočaran.

S-jevo delovanje v ZDA je bilo domovini malo znano. Pač pa je bila njegova nenavadna osebnost nekajkrat pobuda ali predmet literarnim obdelavam. Njegovega nekdanjega učenca Jerneja Levičnika (SBL I, 648–50) je tako prizadel S-jev odpad, da je zložil pesnitev Katoliška cerkev (ok. 1846) in mu v njej za kazen odmeril mesto v peklu. S. je prodrl tudi v svet. književnost: ko je ameriški pisatelj H. W. Longfellow, najbrž kot prof. harvardske univ., osebno spoznal S-ja in prebral 1. knjigo Ereignisse, ga je upodobil kot »brata Bernarda« v 6. in 7. pogl. IV. dela romana Hyperion (1839) ter vanju vpletel obširne odlomke iz nje. Manj jasno, ker z več pesniškimi licencami, ga je prikazal v romanu Kavanagh (1849) in v pesniški zbirki Tales of a Wayside Inn (1863). S-jeva utopist. kolonija pa je dala snov za scenarij o Gothenburgu, ki ga je ok. 1950 predvajala amer. Televizija. – Med našimi izseljenci pomeni S-jevo sicer neuspešno udejstvovanje tudi začetek nepretrgane publicistične dejavnosti. – Prim.: DAS: Prezidialni akti 1843, 695, 1136; Dunaj, Allgemeines Verwaltungsarchiv: Studienhofkommission 1829, 4533/258; Juventus 1814; katalogi bogoslovcev 1817–20 in vložni protokoli v ŠkALj; šematizmi lj. škofije 1816–25; Mal 519–21; isti, DS 1930, 294–5; The National Cyclopedia of American Biography XII, 202–3; Car. 1838, 9; J. H. Noyes, History of American Socialismus. 1870, 251–2; J. Benkovič, DS 1897, 369, 370; ib. 1898, 99; ib. 1901, 758; J. E. Krek, Socijalizem. 1901, 224; I. L. Zaplotnik, KolAM 1927, 105–16; Avg. Pirjevec, AZN I, 12–20; Kidrič, Prešeren II, 146; Fr. Koblar, Č 1941, 300–2, 331–4; M. Rupel, SR 1954, 302; -drv- (D. Vresnik.), Tov 1955, 430; J. Zupančič, GG 1957, št. 57; Iv. Zika, VI. kamniški zbornik 1960, 69–86; J. Stanonik, SIK 1962 170–4; isti, NSd 1964, 385–403, 524–42; Stanley Zele (Stanko Žele), Prosveta (Chicago) 1962, št. 132–3, 135–8, 110 3, 145–7, 150–3, 155–8, 160–3, 165–6, 170. Kr.+Snk.+Gpn.

Koblar, F., Stanonik, J., Gspan, A.: Smolnikar, Bernard, pater (1795–1869). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi589066/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine