Zupan, Tomo (1839–1937)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Zupan Tomo, prešernoslovec, literarni zgodovinar in narodni delavec, r. 21. dec. 1839 v Smokuču posestniku in trgovcu s suknom Matiju ter Mariji r. Fertin (Prešernova sestrična), po dom. pri Novakovih, u. 8. marca 1937 na Okroglem blizu Kranja, pok. na Žalah v Lj. (ob cerkvi sv. Križa, v istem grobu Prešernova sestra Lenka). 1846/7 je obiskoval enorazrednico na Breznici (zasebno ga še poučeval brezn. učitelj Janez Medja), 1848–50 normalko v Lj., kot gojenec Alojzijevišča 1851–8 klas. gimn., jo končal z odliko. 1858–62 je tu štud. bogoslovje, 1863. bil ord. I. 1. je romal na Velehrad na proslavo tisočletnice prihoda Cirila in Metoda na Velikomoravsko, tam si postavil za življ. cilj službo narodu. 1862–7 je bil prefekt v Alojzijevišču, zasebno štud. stcsl. in sloven. (pripravljal ga F. Levstik) in 1869 opravil usposobljenostni izpit iz sloven. pri F. Miklošiču na Dunaju, iz verouka pa že 1868 v Lj. (oboje za vse gimn. razr.), oba predmeta učil: 1864–7 na gimn. v Lj., 1867–79 v Kranju, 1879–904 spet v Lj., 1899–904 samo verouk na TSŠ. Od 1881 je bil tudi vodja Alojzijevišča; ko je bil 1893 razrešen, se je užaljen zaman potegoval za bibliot. mesto v Licejski knjižnici. Kot član dež. šol. sveta 1882–94 se je zavzemal za slov. učni jezik. 1885–92 je bil lj. občinski svetnik in od 1894 odbornik Družbe za kršč. umetnost. 1895 je bil kandidat katol. stranke pri volitvah v drž. zbor v mestni kuriji okraja Novo mesto, med volitvami kandidaturo umaknil; 1897 je kandidiral v drž. zbor v kmečki kuriji okraja Kranj, a pred volitvami odstopil v korist J. Pogačnika. Po upok. 1904 je živel na svojem gradiču na Okroglem, vsestransko delaven dočakal nestorsko starost. Dnevnik J (1936, št. 295) ga je imenoval »naš najuglednejši nar. svečenik in najstar. pismeni Slovenec … naslednik slovan. apostolov«. Bil je slov. izobraženec, ki je vse življenje in delo posvetil svojemu narodu; iz tega življenja odseva slov. zgod. domala od srede 19. stol. do 2. svet. vojne. – Dobil je veliko priznanj, mdr. Francjožefov viteški križec 1904, red sv. Save 1925; častni meščan Lj. in Kranja, častni občan Naklega, častni konzist. svetnik, apostolski protonotar, od 1898 papežev tajni komornik – msgr., od 1907 častni član CMD. – 1968 sta bili na r. hiši v Smokuču in na gradiču na Okroglem vzidani spominski plošči.

Vse življenje se je ukvarjal s prešernoslovjem. Zbiral je zlasti podatke o pesnikovem rodu (do 1920 v razvidu 400 imen) in njegovih znancih. Sest. je rodovnik Prešernove družine po očetovi in materini strani, ga večkrat predelal (NUK, Ms 723 in 54/51). Vztrajno je iskal informatorje, ki so bili s pesnikom v sorodu (Katra Černe, Marijana Grom, Ivan Fertin, Vida Jeraj, Ivan Svetina) ali so ga osebno poznali (J. Grabrijan, Betty Kogl, Angela Koprinsky, Karel Šavnik, Johana Wohlmuth). Poglavitni Z-ov poročevalec je bila Prešernova sestra Lenka, z njo se je načrtno pogovarjal 1878–90, pripoved skoraj dobesedno zapisal, 1912–25 besedilo dopolnjeval in prepisoval: Črtice iz dr. Prešerinovega življenja (5 zvezkov), Spomini na dr. Prešerina (12 zvezkov, oba rkp v NUK). Zapiski niso važni le za pesnikovo biobibl, ampak tudi za študij njegovega jezika, saj so podani v »nar. govorici« ožjega Prešernovega sorodnika. V tisku je Z. obj. le posamezne drobce (SN 1878, št. 119; LZ 1881–2; KCD 1903, 1905, 1906, 1930), ker je hotel izdelati monografijo. Zaradi Kidričevega dvoma o avtentičnosti in zanesljivosti Lenkinih navedb (Kidrič, PA 286) je Z. natis celotnega gradiva odlagal, nazadnje obj. samo povzetek (M 1932) in ga ponat. v knj. Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje (1933; oc. I. Pregelj, DS 1933, 431–2; U. Džonić, Prilozi za knjiž., jezik, istoriju … Bgd 1933, 185–9; znova obj. v knj. Sila spomina, 1986, 104–65). Na podoben način je obj. Lenkine opise matere Mine, bratov Jurija in Joža, sestre Jere in štirih stricev (M 1933–5). Pri teh poizvedbah je odkril nekaj dotlej neznanih Prešernovih priložnostnih pesmi: Puštabe boš dobiva, Ne hodi med Lahe, Četudi je fest, Sonce se skriva, Se z bukvam' usajam. Nabral je in pietetno shranil v tkim. Prešernovi sobi na Okroglem več kosov pesnikovega pohištva (postelja, mizica, dva stola, predalnik), osebnih predmetov (kavni mlinček, tobačnica, mrtvaški prt) in dokumentov (spričevala). Vse to je po Z-ovi smrti prišlo z volilom v Mestni oz. NM v Lj.; danes je pohištvo v Prešernovem spominskem muzeju v Kranju (gl. istoimensko brošuro, 1964, 38). Našel je tudi dele zapuščine drugih Prešernov, npr. rkp pridig strica Jakoba. Dobro poznavajoč dom. narečje, je Z. razložil več nejasnih Prešernovih besed (divnjek) oz. imen (Nabois) in rešil propada oz. izgube nekaj Prešernovih rkp: pismo staršem (iz 1824), pesmi Romarska (oz. Šmarna gora), Romanca od Strmega grada (oz. Pesem od zidanja cerkve na Šmarni gori) in lat. nalogo (iz 1818/9); tiskov: Krst (1836) s posvetilom bratrancu Janezu Prešernu (gl. KCD 1904, 46–7) in B. Crobathu (razen slednjega vse v NM). Več Prešernovim sorodnikom je dal na svoje stroške postaviti nagrobnike, npr. 1919 sestri Katri (u. 1873).

Sestavil je ok. 300 daljših ali krajših biografij, predvsem bližnjih rojakov, mdr.: L. Knafelj (Izv. gimn. Kranj 1874), J. Mencinger (DS 1912; Mentor 1912/3), M. Čop (S 1919, št. 134), L. Janša (GMDS 1930), in spominov na alojzijeviščnike: F. Levstik (ŽiS 1931, knj. 10), F. Detela, J. Jurčič, L. Svetec, J. Stritar (rkp v NUK). V tem pogledu je znamenita Z-ova pridiga ob odkritju spomenika škofu J. Z. Pogačarju na Breznici 28. avg. 1912 (omenja vse pomembnejše Gorenjce zadnjih 130 let; kopija v arhivu SBL); o slednjem je zbral veliko gradiva, v knjigi nameraval izdati večjo biografijo. Poskrbel je za zapuščino S. Jenka. Dopisoval si je z vsemi pomembnimi slov. sodobniki (lit. zgod., kult. delavci, politiki, duhovniki), pri tem ohranil tudi osnutke svojih pisem, večina zadeva Prešerna. Z-ov dom na Okroglem je bil na široko odprt za obiskovalce, vsak se je moral vpisati v spominsko knjigo (4 zvezki v NUK). Zbiral je tudi sicer vse, kar se mu je zdelo pomembno za slov. kult. zgod. (vabila, osmrtnice, vrednotnice, razglednice, znamke, kinoprograme in drobne tiske nasploh, šol. zvezke). Imel je bogato knjižnico z mnogimi redkimi knjigami (Dalmatinova Biblija, 5 izv. Krsta, Prešernove Poezije, kompleti osrednjih časnikov in časopisov, orig. izd. slov. klasikov, rkp bukovnika Mat. Nagliča), evidentiral še druge lit. zgod. dragocenosti: Vodnikov rkp načrta za slovnico, njegovo Pismenost s Prešernovim podpisom, Poklukarjevo teol. terminologijo, fragment lat.-slov. slovarja M. Nagliča. Knjižnica je na Z-ovo željo prišla v NUK kot korpus separatum.

Pesmi je pisal zlasti v mladosti, jih obj. v dijaških rkp listih Concordia (1857) in Slov. lipa (1861–2), nato v tisku: Vodnikov spomenik (1858), ZD (1862, 1877), LZ (1882), krajšo spomin. prozo v ZD (1874: Pismo iz Rima; 1879: Spomini na Gorenj.; 1886: Romanje v Lurd), ojdipovski odnos do matere izpovedal mdr. v DS (1914) in KCD (1920, z biografijo sestre Agneze; prim. tudi ohranjene materine osebne predmete v NUK). Bil je stalni sodelavec ZD, od 1899 odg. urednik, 1903–5 lastnik (z naslovom Danica). V okviru CMD je zasnoval Vestnik in zbirko Knjižnica (1888–902), kot 11. zv. izšla Z-ova knjiga Naš cesar Fran Josip I. (1898, 1903³ samozal.). V rkp je ostal osnutek povesti Jesensko listovje, šibka idejna vzporednica Tavčarjevemu Cvetju v jeseni.

Z. je bil vešč cerkv. govornik, pridige je obj. v SPj (1873) in ZD (1903–5), jih ponat. v samozal.: Propovedi, I–II (1905–6; oc.: CFr 1906, zv. 8, platnice; Dr. Fr. P., DPast 1906, 483; P., ib. 1908, 376; P 1906, 252; A. Medved, VBV 1906, 456 in 1908, 330–1). Taka besedila je tudi lektoriral drugim in jih rad arhaiziral, npr. J. Pogačarju. V pravorečju je vneto zagovarjal 1, v stilistiki pa menil, da se mora slov. stavek končati z jambom ali kvečjemu s spondejem, ne pa s trohejem. Pisal je o cerkv. zgod. (Izv. gimn. Kranj 1871: Cerkev sv. Klemena in sv. Ingemina in Albina), cerkv. umetnosti oz. obredni opremi (ZD 1874, 1876–7), zbiral podatke o slov. orglah in zvonovih (rkp NUK, Ms 72/78).

V narodnoobrambnem pogledu je najpomembn. delo opravil kot soustanovitelj in dolgoletni preds. (1885–907) DCM, ki je za preprečevanje ponemčevalne dejavnosti Schulvereina v narodnostno najbolj ogroženih krajih ustanovila vrsto otroških vrtcev in osn. šol (gl. Vesna 1894, 288–9). Zaradi nastopov proti nem. politiki in rahlo svobodnjaških nazorov je doživljal hude napade, tudi iz kat. tabora. Bil je znan kot strog vodja Alojzijevišča, skrbel, da so se gojenci priučili trdemu delu in dobili čim popolnejšo in vsestransko dodatno izobrazbo (govorništvo, jeziki, leposl. pisanje, gledal. igra); kot vzgojitelj je pripravljal knjigo o lepem vedenju. 1929 je bil v prid ogroženih otrok ustan. sklad msgr. T. Z-a (gl. KCD 1930, 41; NUK, inv. št. 305), svoj gradič na Okroglem je zapustil slepim Sje. – Psevd.: S., T. Z., Z.

Prim.: zapuščina (NUK); Z-ova in Žigonova mapa (NM); Prešerniana, Škofjeloški muzej (Šk. Loka); Erjavec 165; Kidrič, PA; DS 1904, 765–6; I. P. (I. Vrhovnik), KCD 1908, 25–34; Pogled na prvo četrtstoletje DCM … 1910, 49, 97; M. Pirnat, LZg 1913, 525; M 1923, 152–4; KMD 1924, 92–3; IS 1929, št. 50 in 51; (I. Vrhovnik), J 1929, št. 299; A. Hudovernik idr., SN 1929, št. 292; M. Pirnat, Jsln 1930, št. 172; F. S. Finžgar, M 1930, 28–9; A. Pirjevec, Levstikova pisma, 1931, 238, 337–9; M 1937, 155; I. Kolar, MiD 1937, 106–11; isti, KCD 1938, 36–9; KMD 1938, 73; Spomin. knj. TSŠ 1888–938, 145; V. Melik, Volitve na Slov. 1965, 272, 350, 361; Č. Zorec, Panorama 1965, št. 13; isti, Glas 1968, št. 44, 46; A(ndrej) T(riler), ib. št. 11; J. Munih, Nova M 1973, 432–3; Š. Bulovec, Prešernova bibl, 1975; Č. Zorec, Snovanja 1976, št. 1; isti, Po Prešernovih stopinjah, 1987, 15 in pass. Slike obj. pri večini gornjih člankov. – Upodobitev: I. Sajevic, doprsni kip (1929) na občin. upravi v Lj. (marmor, 1941 uničen) in Kranju (mavec, pogrešan), repr. J 1937, št. 59. Shk.

Brat Ivan, r. 11. maja 1844 v Smokuču, u. 1. avg. 1892 v Lj., je po osn. šoli na Breznici obiskoval 1856–63 klas. gimn. v Lj., 1865–8 štud. nem., zgod. in zemljepis na Dunaju, 1869 opravil usposobljenostni izpit in služboval: 1868 v Gor., 1868–80 na Reki (od 1870 pravi učitelj), 1880–2 prof. na gimn. v Varaždinu in 1884–6 na klas. gimn. v Zgbu, kjer je bil zaradi bolezni upok. Zadnja leta pred smrtjo je živel pri bratu v Lj. – V mladosti je obj. nekaj liričnih pesmi (1861 na Bledu proglašen za pesnika leta, gl. Vošnjak, Spomini I, 106), ki so izšle v N (1861), broš. Venec … J. Nečáseku … 1862, almanahu Vila (Karlovac 1867) in Razlagovi Pesmarici (1868, 1872), posamezne so uglasbili D. Fajgelj, G. Ipavec, H. Volarič idr., npr. pesem Lahko noč kar pet avtorjev (A. Hajdrih, G. Ipavec, A. Leban, H. Vogrič in M. Železnik, gl. čl.). Manjši anon. prozni sestavki so izšli v sodobnih slov., hrv. in nem. časopisih. Pomembnejši sta razpravi Nješto o kritici u obče, a historijskoj napose (Program … gimn. na Reci 1871/2), Prof. i bibliotekar M. Čop (ib. 1873/4; gl. S 1874, št. 148). – Psevd.: Rodinski. - Prim.: glasb. zbirka (NUK); Bibl JLZ 7; Hribar, Spomini I, 23, 29; Lilek II, 31, 63; V. Antić, Rijeka (zbornik), Zgb 1953, 471–514; M. Mezorana, ib. 523–32; Zbornik naučnih i umjetn. priloga biv. djaka i prof. zgb klas. gimn. … 1607–1957, Zgb 1957, 1025 (Župan). Lc.

Suhadolnik, S., Lisac, L.: Zupan, Tomo (1839–1937). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi881750/#slovenski-biografski-leksikon (22. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine