Potočnik, Blaž (1799–1872)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Blaž_Potočnik.jpg (19. 5. 2014)

Slovenski biografski leksikon

Potočnik Blaž, pesnik, nabožen in podučen pisatelj, časnikar in narodni buditelj, r. 31. jan. 1799 v Struževem pri Kranju, u. 20. jun. 1872 v Št. Vidu n. Lj. Oče Jakob je bil strugar in se je kmalu preselil v Kranj; blizu roženvenske cerkve si je s prijateljem sezidal novo hišo, ki pa je 1811 pogorela, nato se je družina preselila v Lj. na Poljane. Prvi poduk je Blaž prejel od matere Barbare, ki je znala brati, 1809–11 je hodil v kranjsko normalko in obiskoval 1. razred francoske gimn.; v letih 1811–8 je končal gimn. in licej v Lj. — sošolci so mu bili M. Kastelic, Bl. Crobath, Andr. in Matija Gollmayer — nato je stopil v bogoslovje, kjer je užival posebno naklonjenost škofa Gruberja; ord. je bil 20. sept. 1822 in 22. sept. pel v šempetrski cerkvi novo mašo. Kot kaplan je služboval v Št. Jerneju, po smrti stolnega organista Hellerja pa je bil 1. sept. 1825 poklican za kaplana in »kantorja« v lj. stolnico, kjer sta z Gregorjem Riharjem oskrbovala cerkveno petje; 8. avg. 1833 je dobil župnijo Št. Vid n. Lj., ki jo je nastopil 1. sept. in ostal tam 39 let. Iz Lj. se je baje umaknil zaradi rastočega vpliva janzenistov.

P. je izrazit primer tistih duhovnikov, ki so svojo nadarjenost cepili v polihistorsko zanimanje in vse svoje znanje uporabljali v praktično ljudsko izobrazbo: povsod je zapustil sledove svojega dela, a nikjer to delo ne presega povprečnosti in mere časovnih potreb. V dijaških letih se je priučil poleg gimn. jezikov francoščine in italijanščine, kot Vodnikov, Metelkov in Zupanov učenec si je prisvojil tedanjo racionalistično domoljubno pesem, slovansko filološko orientacijo in še cerkv. pisateljsko tradicijo. Prva pesem, ki bi jo z gotovostjo lahko postavili v l. 1817, je Slavinja; po zgledu Vodnikove Ilirije oživljene s preporodnim navdušenjem pozdravlja ustanovitev slovenske stolice na lj. liceju. Metelku je za naloge prinašal pesmi, tako so nastale Jutro, Žetev, Ogenj, Spomlad, Vijolica (Marn, Jezičnik XXIII, 86); za objavo pesmi ni imel lit. organa, zato in zaradi praktičnih potreb je stopilo v ospredje njegovo cerkveno pisanje in pesnjenje.

Cerkveno pisateljsko tradicijo je P. sprejel v restavracijski vnemi, t. j. proti janzenizmu. Po naročilu škofa A. A. Wolfa je pripravil: Premišlovanje za čas svetiga leta Jakoba Benigna Bossueta, nekdajniga škofa v' Meaux na Francoskem. V' krajnsko prestavleno, s' zraven perstavlenimi molitvami per obiskovanju štirih k' zadoblenju odpustika svetiga leta, odločenih cerkvà (Lj. 1826, 1826²). Naslednje leto je priredil iz nemškega Molituvne bukvice posebno za mlade ljudi; njegovo skrb za nabožno knjigo je nekoliko potisnilo v ozadje delo za cerkveno pesem; pozneje je priredil iz italijanščine še Slava Marije Device, od svetiga Alfonza Marije od Liguori, škofa pri Sv. Agati in začetnika društva presvetiga Zveličarja (Lj. I. del 1845, 1853²; II. del 1854); brez navedbe vira je kot samostojno delo izdal Spomin Jezusoviga terpljenja, ali molitve za pobožniga kristjana (Lj. 1850; do 1894 osem natisov). V Slov. cerkv. časopisu je od 22. jul. 1848 naprej priobčeval vsako nedeljo Kratke premisleke, posnete po evangeliju; nadaljeval jih je v ZD do 12. jul. 1849 in tako sestavil za vse leto homilije, ki razodevajo gorečega pa modrega cerkv. govornika.

P.-ovo delo za cerkveno pesem sega najmanj v št. jernejsko službo (prim. Pesem od sv. Jerneja); morda sta še starejši Pesem od sv. Petra in Pavla in Pesem od sv. Štefana, ker kažeta na šempetrsko župno okrožje, kjer je bil tedaj za kaplana skladatelj Jan. Traven. Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letom (Lj. 1827), ki so dobile škof. imprimatur 5. apr. 1827, so nedvomno delo daljše dobe; pomnožene so izšle Pesmi še 1837² in 1845³;. Nove (Druge) bukvice teh Pesmi, večinoma z novimi izdelki, je P. pripravil 1843, iz pomnoženih obojih bukvic pa priredil še četrti natis (Lj. 1859, nov natis 1874). V Svetih pesmih je P. nadaljeval Japljevo tradicijo (sprejel je tudi nekaj njegovih pesmi); prevajal je iz lat. in nemšč., a najboljše so originalne pesmi, zlasti Mariji in svetnikom v čast; v njih je zajemal iz živega baročno-cerkvenega duha in dal tako izrazito slov. tipiko, da so te pesmi v njegovih, Travnovih, posebno pa Riharjevih napevih dobile popolnoma ljudski značaj. Marsikaka pesem je prešla v poznejše Volčičeve in Jeranove izdaje, mnogo se jih je ohranilo do danes. P. je bil sam dober pevec in nadarjen glasbenik; kje je dobil praktično in teoretično izobrazbo, ni znano, morda kot bogoslovec pri organistu Hellerju ali kakem drugem lj. orglavcu. — Kot praktični delavec za cerkveno petje je izdal v pomoč duhovnikom in pevcem (kantorjem) Das Officium in Nativitate Domini und Hebdomadae Sanctae Resurrectionis Domini in Choralnoten gesetzt. Mit vorausgeschickter theoretischer und praktischer Anleitung zum gregorianischen Choral-Gesange (Lj. 1859).

Kot posvetni pesnik se je P. pridružil KČ in sodeloval v I. bukvicah (1830); tu je objavil Nebesa, Vodniku pri Savici 1829, Ženjice, Slaba vinska letina, Zdravica, Dolenjska, v katerih se pozna Vodnikova šola, vendar se je učenec dvignil nad racionalizem svojega učitelja in izraža že precej romantičnega čustvovanja. Ker je bil pristaš metelčice, v naslednjih letih pri KČ ni več sodeloval, kar mu je Prešeren povrnil s sršenom Pred pevcu potlej homeopatu (KČ III, 1832); verjetno je P. ta čas res prenehal pesniti. Pozneje se je pridružil N; njegove noviške pesmi so: Mlatiči (1843, 17), Češka predica slovenski (ib. 93), Gornika up (1844, 165), Zvestega Slovenca pesem (1845, 65), Hči na grobu matere (ib. 133), Besede vere (prevod Schillerja 1846, 165), legenda Sveti Martin (ib. 177), Planinar (1847, 41), Prašanje, odgovor (ib. 61), Prerokovanje od vremena za vsako leto gotovo (ib. 137, ponatis iz Velike pratike za l. 1848), Žalostni glas zvonov (1849, 51). Nekatere teh pesmi spolnjujejo sicer praktični noviški program, večinoma pa izražajo romantično domačnostno težnjo, čeprav najbrž niso čisto originalne; mnogo jih je ponarodelo. L. 1848 je poklonil narodni straži v Lj. Slovencov narodno pesem (izšla pri T. Eger), kot posebno prilogo N istega leta je prevedel Bojno pesem avstr. vojakov v Lombardiji (izšla tudi v Drobtincah 1851, 249); v njih se kaže tradicionalno avstr. domoljubje. Izmed pesmi v Slov. cerkv. časopisu 1848 je posebno značilna David in Goliat (str. 33), ki se obrača proti sovražnikom cerkve in ima kulturnozgodovinsko ozadje. Pesnil je še v ZD in LČ, kjer se je poskusil tudi v pripovedni prozi, n. pr. Blagosrčni pismar (LČ 1850, 76). Sodeloval je tudi pri Vodnikovem spomeniku (1859); njegov dialog Prerokovanje lepega vremena v prihodnjem letu so igrali v lj. čitalnici 3. dec. 1862 (N 1862, 423; Terstenjak, 50). — P.-ove pesmi v KČ je Čop hvalil, da so prav prikladne za petje in jih imenuje najodličnejše v zbirki, zlasti Dolenjsko in Ženjice (Šaf., 42); kot cerkvenega pesnika ga Trdina v Pretresu slov. pesnikov (LČ 1850, 300) imenuje edinega mojstra. Tudi za svoje posvetne pesmi je P. rad skladal napeve; nekateri so izšli v Slov. Grlici in Lavoriki.

Med podučnimi spisi je Kolera, potrebno podučenje za kmeta, kakó naj sam sebe in svoje ljudi te strašne bolezni obvaruje. V vprašanjih in odgovorih (Lj. 1831). V članku Cerkve na Kranjskem (N 1843, št. 10–12) razlaga oba glavna tipa naših cerkvenih slogov in podučuje, kako naj se cerkve dopolnijo in okrase, obenem priporoča šentviške kamnoseke in podobarje. Pri Bleiweisovih izdajah Velike Pratike je sodeloval z napisi v verzih, pisal o vremenu in zvezdoslovju. — Ko je prenehala Sja, je 1850 (2. apr.) prevzel uredništvo uradnega LČ in ga vzdržal do konca leta; kljub temu, da je pisal v konservativno ustavnem duhu, je širil živo narodno zavest; lepoznanski del, ki ga je oskrboval Cegnar, je postal pomembno slovstveno središče. P. je napisal več podučnih člankov; tako razlaga v uvodniku Prijatlam slov. ljudstva (št. 1) potrebo v ustavnem duhu pisanega časnika, v članku Kako je današnji na kmetih šol treba (št. 5 in 7) utemeljuje učenje verskih naukov, lepega vedenja in snage, poduka v gospodarstvu in zakonodaji; Oprostenje od zemljišč (št. 27) svari pred ljudskimi podpihovalci, Enakopravnost slov. ljudstva v [Kranjski] in v njej sorodnih kronovinah (št. 29) se poteguje za pravice nar. jezika. — Za šolsko uporabo je prevedel Napeljevanje v računstvo za drugi in tretji klas farnih in glavnih šol v c. kr. deželah (Dunaj 1847, 2. izd. v Trstu 1848), priredil Praktično slov.-nemško gramatiko (Dunaj 1857) in sodeloval pri sestavljanju berila za 4. razr. ljud. šol. Za pouk slovenščine v srednji šoli l. 1848 je pripravil in izdal Grammatik der slow. Sprache (Lj. 1849), z uvodom, ki ima močne narodne poudarke; slovnica sama je delo nagle roke in navaja na 95 straneh glavna oblikoslovna in sintaktična pravila, važnejše je berilo (krestomatija), ki prinaša Komenskega Svet v obrazih (Orbis pictus) str. 100–140 in s tem završuje o. Hipolita in Vodnikovo učno tradicijo, nato nekaj proze (Povesti), Prešernove pesmi (Krst pri Savici, Slovo od mladosti, Gloso in več sonetov), Vodnikove pesmi, Koseskega in dve svoji. V 2. nat. 1858 je slovnični del izboljšal, dodal pa Miklošiču Lautlehre der slow. Sprache, Bildungslehre der Nomina, Bildung der Adverbien, v berilu pa je ohranil samo Svet v obrazih, ker so se tedaj že uvajala Miklošičeva berila; knjiga se v šoli ni rabila, ker se je prav tedaj začel pouk slovenščine v materinščini; kot slovničar je sodeloval tudi pri Cigaletovem Deutsch-slow. Wörterbuch (Lj. 1860). — Kot nasprotnik ilircev je P. zavrnil Svetčev predlog glede »novih oblik« (Sja 1850, št. 2–4) s precej žaljivim odgovorom Novooblikarski vihar (N 1850, št. 4), v katerem očita dunajskim in drugim dopisnikom oblastnost in jih s Prešernom imenuje »janičarji slavščine«, nakar ga je Svetec stvarno zavrnil v Sji št. 11–12. P. je svoj izpad skušal popraviti z dopisom Še en prijazen odgovor (Sja št. 15), kjer pravi, da je bil njegov odgovor namenjen »bolj na neslane iliromane in druge take dopisovavce v Sloveniji, kateri naš slov. jezik s potujčevavnimi zvijačami pačijo«, vendar pa ne more skriti nevšečnosti proti »novim oblikam«. — Po njegovi zaslugi je tudi lj. Cathalogus cleri začel izhajati v slovenščini, in v N 1868, 159 zaneseno govori o stsl. bogoslužju.

P. je veljal za učenega duhovnika in zlasti za avtoriteto v šolskih zadevah; največ se je ukvarjal z jezikoslovjem in zvezdoslovjem. Bil je resnični ljudski duhovnik in skrbel za dušni in telesni blagor svojih župljanov: ustanavljal je bratovščine, uvajal razne pobožnosti, s svojim denarjem prenovil cerkev in zidal novo pokopališče; posebno je bil skrben za šolski napredek in je na vseh straneh pomagal kmetom (mlekarski vozički lj. okolice so njegov izum) in obrtnikom; bil je tudi znan homeopat. L. 1866 je zidal novo šolo in isto leto ustanovil narodno čitalnico (prim. N 1866, 307, 332); ker je bil neizčrpen humorist in družabnik, se je o njem ohranilo mnogo anekdot; 4. okt. 1891 mu je šentviška čitalnica odkrila na župni cerkvi spominsko ploščo; lit. zapuščino hrani župni arhiv. — Prim.: Juventus 1814–6; N 1872, 208; ZD 1872, 202; LMS 1872–3, 137; Marn, XV, 4; XXIII, 86; S 1888, št. 141; Fr. Lampe, DS 1891 (s sliko); LZ 1891, 698; J. Žirovnik, B. P., Spomenica ob 25 letnici čitalnice v Št. Vidu n. Lj. 1891; Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah; Jos. Levičnik, Ob stoletnici Riharjevega rojstva, DS 1896, 631, 668; Glaser II, 144; J. Benkovič, B. P. in njegova doba, S 1899, št. 25–37; SN 1899, št. 211; M. Pirnat, INK 1900; F. Ilešič, P.-ova Zvonikarjeva, P 1904, 84–6; Grafenauer, Kratka zgodovina, 132, 141; Fr. Erjavec, Ob 60 letnici B. P.-ove čitalnice v Št. Vidu n. Lj. (s sliko); Iv. Pregelj, Izbr. sp. VII, 128–31; Simonič 410. Slika ASK 10. Kr.

Koblar, France: Potočnik, Blaž (1799–1872). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi451410/#slovenski-biografski-leksikon (11. december 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine