Slovenski biografski leksikon

Rupel Mirko, literarni zgodovinar in lingvist, r. 28. avg. 1901 v Trstu očetu Jakobu R-u, carinskemu uradniku, in materi Elviri, hčeri slov. politika s Proseka Iv. Nabergoja (SBL II, 186–7). Po osnovni šoli in gimnaziji v Trstu se je po zlomu Avstro-Ogrske s starši preselil v Lj. in tu maturiral (1919). Na filoz. fakulteti lj. univerze je študiral slavistiko in romanistiko in doktoriral 27. jun. 1923 na podlagi disertacije Literarni in jezikovni odnošaji med slov. Artikuli, Tibinga 1562, in hrvatskimi Artikuli s cirilskimi in glagolskimi črkami, Tubinga 1562. Jeseni istega l. je postal suplent na trgovski akademiji v Lj. Medtem je s štipendijo franc. ministrstva za prosveto študiral 8 mesecev na Sorboni v Parizu. Od 1926 je bil suplent ozir. profesor na klas. gimn. v Lj. do premestitve v NUK v Lj. (4. maja 1946), katere upravnik je od 13. nov. 1946. V letih 1946–50 je na akademiji za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, od jeseni 1949 dalje pa predava na univerzi starejše slov. slovstvo. Od 1946 vodi pri Radio-Lj. jezikovne pogovore. Organizacijsko se je udejstvoval v Slavističnem društvu in v Društvu bibliotekarjev Sje oz. Zvezi bibliotekarskih društev FLRJ (predsednik 1956–9). Bil je urednik Znanstvenega vestnika Akademske založbe, sourednik SJ (1938–41), uredil je drugi Trubarjev zbornik (1952) in ureja pri EJ gradivo iz slov. slovstva. Od sept. 1952 do marca 1953 je kot štipendist Unesca študiral bibliotekarstvo Francije, Švice in Belgije ter se udeležil več mednarodnih bibliotekarskih konferenc in kongresov. Na 3-tedenskem simpoziju vodij evropskih nacionalnih bibliotek, ki ga je priredil Unesco 1958 na Dunaju, je bil vodja skupine. Je član sveta za kulturo in prosveto LRS in član komsije za slov. gramatiko in pravopis pri SAZU. Za sodelovanje pri Slov. pravopisu je 1950 prejel Prešernovo nagrado.

Po pobudah, ki jih je dobil na univerzi zlasti od prof. Kidriča in Ramovša, je začel proučevati slov. reformacijo in protireformacijo in se ukvarjati s slov. opisno slovnico. V literarnozgodovinski študiji Trubarjevi Artikuli (ČJKZ 1927) je ugotovil, kako in čemu je oče slov. knjige po svoje prikrojil ta dogmatični tekst s tem, da je združil v celoto augsburško, württemberško in saško veroizpoved, v objavi Glagolski in cirilski Artikuli in njih razmerje do Trubarjevih (Slavia 1929) pa njegov delež pri hrv. izdajah tega dela. Knjigi Slovenski protestantski pisci (1934) in za šolsko rabo prirejena izdaja Protestantski pisci (1934) prinašata izbor najznačilnejših besedil iz spisov in korespondenc protestantskih avtorjev z oznako dobe in glavnih osebnosti ter izčrpnimi opombami k tekstom. Na novo najdenem arhivskem gradivu slonijo R-ovi prispevki H korespondenci Trubar-Bullinger (SR 1950), Novo Trubarjevo pismo (ib. 1951), Primož Trubar in Formula concordiae (2. Trubarjev zbornik), Namestitev Felicijana Trubarja v Lj. (ZČ 1952–3), Tisk slov. knjig v Vergerijevih pismih Bullingerju (SR 1954), Kdaj je bil Trubar v Lauffenu (ib.), Dva Trubarjeva računa (ib. 1955), Povabilo in odpoved Gašperju Melissandru — značilna epizoda v razvoju slov. protestantizma (ib.), Trubar in škof Kacijanar (ib.), Trubariana (Razprave SAZU 1958) itd., medtem ko poroča v člankih Wichtige Funde alter jugoslawischer Drucke in den schweizerischen Bibliotheken (Nachrichten schweizerischer Bibliothekare 1954), Der grosse u. d. kleine glagolit. Probezettel v. 1560 (Welt der Slawen 1957), Nov izvod Bohoričeve slovnice (2. Trubarjev zbornik) in v publikaciji SAZU Nove najdbe naših protestantik (1954) o uspehih sistematičnega iskanja protestantskih tiskov, namreč o najdbi del, ki jih bibliografija slov. in hrv. protestantizma ni poznala: 3 Trubarjeva, 1 Dalmatinovo, 1 J. Herbranda-P. Trubarja ml., 1 Matija Trošta (novo evidentiran pisec) in 2 cirilskih poskusnih listov. V člankih, kakor Primož Trubar v Trstu (Razgl 1951), Trubar in Vergerij (LD 8. okt. 1951), 400 godina slov. knjige (Borba, Zgb, 9. sept. 1951), Življenje in delo Primoža Trubarja II (Cvetnik naše reformacijske misli, 1951), Ob jubileju slov. knjige (NS 1951) dopolnjuje in popularizira dozdajšnje izsledke ter označuje pomen našega protestantskega slovstva. — Protireformacijsko in baročno dobo obravnava s komentiranim izborom in prevodom Valvasorjevo berilo (1936, 1951²) in z redakcijo Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega (1937), s Prispevki k protireformacijski dobi 1–18 (SR 1951, 1954, 1956, 1958), v katerih razpravlja o poimenovanju dobe, dopolnjuje biografske podatke o J. Svetokriškem, Hipolitu, Rogeriju in Romualdu, objavlja razne rokopisne najdbe in poroča o nekaterih tiskih, ki so veljali za izgubljene. Sem gredo tudi študije Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah (SR 1949), Slov. akt ob protireformacijski epizodi v Vipavi (ib. 1956) in Prva prekmurska knjiga, Temlinov Mali katekizem (Razprave II, SAZU, 1956). Ti obdobji našega slovstva je sintetično prikazal in ocenil v Zgodovini slov. slovstva I (1956), in sicer v poglavjih Reformacija ter Protireformacija in barok. — S področja prešernoslovja je razen nove izdaje Poezij doktorja Franceta Prešerna (1949) in dovršitve Kidričevega PA (1950, oboje s so delovanjem A. Gspana) objavil naslednje: Prešeren in popotnik iz Stolpa v Gdansk (GLLjD 1945/6), Novo Prešernovo posvetilo (SR 1948), Spet novo Prešernovo posvetilo (ib. 1949) in Še eno Prešernovo posvetilo (ib. 1954). Iz novejšega slov. slovstva je priobčil Valjavčev Dnevopis (SJ 1941) in Jurčičev dnevnik leta 1863 (Mlada pota 1956), oskrbel nove izdaje Jurčičevega Jurija Kozjaka (1934, 1940, 1957), Hčere mestnega sodnika (1947), Domna (1947), Treh povesti (1952) in S. Gregorčiča Izbranih pesmi (1946, 2 izdaji), pri DZS pa izhaja od 1946 njegova komentirana izdaja Jurčičevega Zbranega dela. — Iz srbsko-hrv. slovstva je objavil Šenoov Karamfil s pjesnikova groba (1934), Epske narodne pesmi I–II (1936–7) in napisal uvod in opombe h Gradnikovemu prevodu Njegoševega Gorskega venca 1947.

Na področje opisne slovnice in jezika je posegel s knjigami Slov. pravorečje (1946) in Slov. jezik. Pregled slov. slovnice (Clc 1957) ter s članki Izgovor sičnikov pred šumevci (SJ 1939), Zborna ali knjižna izreka (Obz 1946), O izreki slov. samoglasnikov (ib.), Nekaj o današnjem pisanju (NS 1948), Naš jezik (Slov. Vestnik 4. decembra 1953 sl.), Nova izdaja Slov. pravopisa (SPor 29. decembra 1957), O Župančičevem jeziku (NS 1948), Župančičevo delo za slov. pravopis (NS 1950), Kako je Župančič sam sebe popravljal (JiS 1955/6) itd. Sodeloval je pri izdaji Slov. pravopisa (1950), Slov. slovnici za III. in IV. razred (1940) in Slov. slovnici (1947, 1956). Za srednjo šolo je oskrbel Srbohrvatsko vadnico I–IV (1929–38), bil soavtor Slov. čitanke I–IV (1931–5, 1939², 1945³) in Slov. berila IV (1946, 1948²).

Napisal je nadalje več ocen, in sicer v LZ o 2. in 3. snopiču SBL (1927, 1929), o ČJKZ VII (1929), Kidričevi Zgod. slov. slovstva (1929), zborniku Zgodovina slov. univerze v Lj. do 1929 (1930), o Slovencih v Aleks. Brücknerja in T. Lehra-Spławińskega Zarysu dziejów literatur i językow literarckich slowiańskich (1930), v SJ pa o Ramovševi Historični gramatiki VII (1938) itd. — Sestavil je bibliografijo dr. Fr. Kidriča do njegove šestdesetletnice (SJ 1940) ter priobčil v LZ, KolKM, GMDS, DEn, SPor, LdTd, NS, LSAZU in NSd več priložnostnih (n. pr. o Trubarju, Fr. Prešernu, Fr. Levstiku, Jos. Jurčiču, Iv. Cankarju, O. Župančiču, Fr. Kidriču, Iv. Prijatelju, J. Šlebingerju in Fr. Ramovšu) kakor tudi informativnih člankov (n. pr. Razstava naše knjige v Oslu, Najstarejše knjižne redkosti, Naše slovstvo na Primorskem v star. dobi, Stari tiski, The Yugoslav Book through the Centuries) ter opremil Kidričevega P. Trubarja (1951), Ramovševo Karto slov. narečij v priročni izdaji (1957), faksimile Ta prvi psalm 1579, Ta slov. kolendar 1557 (oboje 1957), Abecedarium 1555 (1959) glagolsko Tablo za dicu (1959) in cirilsko Tablo za dicu (1959) s spremnimi besedami. Nekaj R-ovih sestavkov je posvečenih pedagoškim oz. metodičnim vprašanjem pouka materinščine in nekaj našemu bibliotekarstvu (NUK po osvoboditvi, SPor 18. septembra 1949; Boj za univarzitetno knjižnico, LdP 8. nov. 1949; Ob 175-letnici NUK, P 1949; Naše bibliotekarstvo i Savez bibliotekarskih društava Jsle, Bibliotekar, Bgd 1949; Knjižnice v zahodni Evropi, Knjiga 53; Ljudske knjižnice na Francoskem, LdP 1953; Naše znanstvene in strokovne knjižnice, NRazgl 14. dec. 1957; Bibliogr. dejavnost nar. knjižnic, Knjižnica 1958). Za naš oder je prevel in priredil Držićevega Dunda Maroja pod naslovom Boter Andraž (1941) in Goldonijeve Primorske zdrahe ter jezikovno priredil njegovega Lažnika (1954); prevel je Prešernova pisma (NS 1949, skupaj z A. Gspanom), Nušićevo Oblast in Nazorjeve Istranke (1950). — Sodeluje pri SBL in EJ. — Prim.: Pavle Kalan, Ob petdesetletnici Mirka Rupla, SR IV (1951); ULj 412–4 (z bibliografijo); B. Borko, Deset let jezikovnih pogovorov, Knjiga 56, 84; Radio Sja 27. avg. 1951 (s sliko); LDk 8. maja 1956 (s sliko); Ko je ko, 616; Objave univerze v Lj., št. 14 (1959). *

Uredništvo: Rupel, Mirko (1901–1963). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi526965/#slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

RUPEL Mirko, literarni zgodovinar, slovničar, šolnik, organizator bibliotečne stroke, publicist in prevajalec, r. 28. avg. 1901 v Trstu, u. 20. okt. 1963 v Mrbu za možgansko kapjo. Oče Jakob, višji carinski uradnik s Proseka, mati Elvira Nabergoj, hči politika I. Nabergoja s Proseka pri Trstu (PSBL II, 485–86), gospodinja; bratje: violinist Karlo, sodnik Slavko in prof. Nada (gl. čl.). V Trstu je dovršil osn. š. in gimn., maturiral pa je 1919 v Lj., kamor se je po prvi svet. vojni družina preselila. Na Filoz. fak lj. U je dovršil slavistiko in romanistiko in doktoriral 27. jun. 1923 z disertacijo Literarni in jezikovni odnošaji med slov. Articuli, Tibinga 1562, in hrv. Artikuli s cirilskimi in glagolskimi črkami, Tubinga 1562. V jeseni 1923 je začel poučevati na Trg. akademiji v Lj., nato je dobil štipendijo franc. ministrstva za prosveto in 8 mes. študiral na Sorboni v Parizu. Od 1926 je bil prof. na Klas. gimn. v Lj. do 4. maja 1946, ko je bil prestavljen v NUK, kjer je že 13. nov. i. l. postal upravnik in obdržal to mesto do smrti. V letih 1946–50 je na Akad. za igralsko umetnost honorarno predaval odrski jezik, od jeseni 1946 do smrti po je honorarno predaval na U starejše slov. slovstvo. Od 1946 do smrti je vodil na lj. Radiu jezikovne pogovore, ki so našli velik odmev med poslušalci (8–10 pisem na teden), dve leti je predaval o jezikovnih vprašanjih tudi v oddaji koprskega Radia, vendar tam ni našel toliko odmeva (B. Borko, Deset let jezikovnih pogovorov, Knjiga 56, 84–85). Od sept. 1952 do mar. 1953 je kot štipendist Unesca študiral bibliotekarstvo Franc., Švice in Belgije. Udeležil se je več mednar. bibliotekarskih konferenc in kongresov. Na 3-tedenskem simpoziju vodij evropskih narodnih knjižnic, ki ga je priredil Unesco 1958 na Dunaju, je bil vodja skupine. Organizacijsko je deloval v Slavističnem društvu in v Društvu bibliotekarjev Sje oz. v Zvezi bibliotekarskih društev FLRJ, kjer je bil 1956–59 preds. Bil je ur. Znanstvenega vestnika Akademske založbe, sour. Slovenskega jezika, ur. za slov. knjiž. v EJ, uredil je Drugi Trubarjev zbornik (1952) in sodeloval v SBL. - Kot vzgojitelj je bil človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen in iz njegovih razr. je izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Z Bajcem, Kolaričem, Sovretom in Šolarjem je bil soavtor znamenitih predvojnih Slovenskih čitank za prve štiri razr. sred. in sorodnih šol (1931–35), ki so doživele tri izdaje (1939, 1945). Z istimi je sodeloval pri Slovenski slovnici za III. in IV. razr. (1940) in pri Slovenski slovnici (1947, 1956). Za sred. š. je oskrbel Srbohrvatsko vadnico I-IV (1929–38) in bil soavtor Slovenskega berila IV (1946, 1948). Za Cvetje MD je opremil z uvodom in opombami Jurčičevega Jurija Kozjaka (1934, druga, pregledana izdaja 1940, tretja 1957). - Po pobudah, ki jih je dobil na U pri ugledni četvorici prvih slavistov Nahtigala, Prijatelja, Ramovša in Kidriča in romanista Skoka, je začel raziskovati slov. reformacijo in protireformacijo in se ukvarjati z vprašanjem jezika in opisne slovnice. Najprej je razširil in dopolnil doktorsko tezo in v literarnozgod. študiji Trubarjevi Artikuli (CJKZ 1927) ugotovil, kako in zakaj je Pr. Trubar po svoje združil v celoto augsburško, württembersko in saško veroizpoved. V razpravi Glagolski in cirilski Artikuli in njih razmerje do Trubarjevih (Slavia 1929) pa je prikazal Trubarjev delež pri hrv. izdajah tega dela. Da bi v celoti prikazal to dobo, je pripravil obsežno knjigo Slovenski protestantski pisci (1934), v kateri je izbor najrazličnejših besedil iz spisov in korespondenc protestantskih avtorjev z označbo dobe in glavnih osebnosti ter z izčrpnimi opombami k tekstom (ponatis 1966). Za šol. uporabo je priredil krajšo izdajo Protestantski pisci (1934). Ko je postal upravnik NUK, je v nekaj letih popolnoma reorganiziral knjižnico. Začel je sistematično dopolnjevati fond, v prvi vrsti z iskanjem prvih slov. tiskov. Našel je 3 Trubarjeva dela, 1 Dalmatinovo, 1 J. Herbranda-P. Trubarja ml., 1 Matije Trošta (nov pisec) in 2 cirilska poskusna lista. Na novih najdbah slonijo R-ove razprave in poročila: H korespondenci Trubar-Bullinger (SR 1950), Novo Trubarjevo pismo (SR 1951), Primož Trubar in Formula concordiae (Drugi Trub. zbornik), Namestitev Felicijana Trubarja v Lj. (ZC 1952–53), Tisk slov. knjig v Vergerijevih pismih Bullingerju (SR 1954), Kdaj je bil Trubar v Lauffenu (prav tam), Dva Trubarjeva računa (SR 1955), Povabilo in odpoved Gašperju Melissandru - značilna epizoda v razvoju slov. protestantizma (prav tam), Trubar in škof Kacijanar (prav tam), Trubariana (Razprave SAZU 1958), Nov izvod Bohoričeve slovnice (Drugi Trub. zbornik), Nove najdbe naših protestantik (SAZU 1954). Njegovo življenjsko delo pa je monografija Primož Trubar - Življenje in delo (1962, srb. izdaja 1960, nem. 1965). Zanjo je dobil Kidričevo nagrado. - Vzporedno je raziskoval protireformacijo in barok. Prikazal ju je s komentiranim prevodom in izborom Valvasorjevo berilo (1936, 1951) in s prireditvijo Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega (1937). V Prispevkih k protireformacijski dobi 1–18 (SR 1951–58) razpravlja o poimenovanju dobe, dopolnjuje biografske podatke o J. Svetokriškem, Hipolitu, Rogeriju in Romualdu, objavlja razne rokopisne najdbe in poroča o nekaterih tiskih, ki so veljali za izgubljene. Sem spadajo tudi študije Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah (SR 1949), Slov. akt ob protireformacijski epizodi v Vipavi (prav tam 1956), Prva prekmurska knjiga, Temlinov Mali katekizem (Razprave II, SAZU 1956). Ti obdobji slov. slovstva je sintetično prikazal in ocenil v Zgod. slov. slovstva I (SM 1956), in sicer v pogl. Reformacija ter Protireformacija in barok (str. 185–325). - Iz prešernoslovja je odkril tri Prešernova posvetila in pripravil novo izdajo Poezij Franceta Prešerna (1949) ter dovršil Kidričev Prešernov album (1950, 1980 - pri obeh knjigah sodeloval Al. Gspan). Iz novejšega slovstva je priobčil Valjavčev Dnevopis(SJ 1941), Jurčičev dnevnik leta 1863 (Mlada pota 1956), oskrbel nove izdaje njegovih povesti Hči mestnega sodnika (1947), Domen (1947), Tri povesti (1952) in Gregorčičevih Izbranih pesmi (1946, dve izd.), pri DZS je pripravil 9 knjig Jurčičevega Zbranega dela (1946–60 - nadaljeval J. Logar). Iz srbohrv. slovstva je objavil Šenoov Karamfil s pjesnikova groba (1934), Epske narodne pesmi I-II (1936–37) in napisal uvod in opombe h Gradnikovemu prevodu Njegoševega Gorskega venca (1947). - Na jezikovno področje je posegel s knjigama: Slov. pravorečje (1946) in Slov. jezik. Pregled slov. slovnice (Clc 1957). Važnejši jezikoslovni članki so: Izgovor sičnikov pred šumevci (SJ 1939), Zborna ali knjižna izreka (Obz 1946), O izreki slov. samoglasnikov (prav tam), Nekaj o današnjem pisanju (NS 1948), O Zupančičevem jeziku (NS 1948), Kako je Župančič sam sebe popravljal (JiS 1955/56). Sodeloval je pri Slov. pravopisu 1950 in prejel za to Prešernovo nagrado, in pri izdaji iz 1962. - S spremnimi besedami je opremil faksimile izdaje: Ta prvi psalm 1579, Ta slov. kolendar 1557 (oboje 1957), Abecedarium 1555(1959), glagolsko Tablo za dicu(1959) in cirilsko Tablo za dicu(1959). Napisal je vrsto priložnostnih in informativnih člankov, strok. razprav o bibliotekarstvu, kritik in poročil. - Za oder je prevedel in priredil Držićevega Dunda Maroja pod naslovom Boter Andraž(1941) in Goldonijeve Primorske zdrahe(1954 - v prim. narečju), jezikovno priredil njegovega Lažnika (1954). Prevedel je Prešernova pisma (NS 1949 - skupaj z Alf. Gspanom), Nušićevo Oblastin Nazorjeve Istranke (1950). - R. je bil vse življenje marljiv kot čebela, velik strokovnjak v starejši literaturi in jezikoslovju. Njegova velika zasluga je, da je mogel napraviti v NUK »dostopno popolno serijo slov. in hrv. protestantik, zbrati reprodukcije vseh ugotovljenih arhivalij in korespondenc naših reformatorjev« (Alf. Gspan, JiS 1963/64).

Prim.: SBL III, 166–67; P. Kalan, Ob petdesetletnici M. R., SR IV, 1951; B. Borko, Deset let jezikovnih pogovorov, Knjiga 56, 84–85; Alf. Gspan, M. R. v spomin, JiS 1963/64, 1–4; ULjBB I, 412–14; II, 525 (v obeh bibliografija); PDk 22. okt. 1963; SGL III, 603; Slov. književnost, CZ Lj. 1982, 307–08; ZSS VI, 309 skupinska sl.; SLNP 261.

Jem.

Jevnikar, Martin: Rupel, Mirko (1901–1963). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi526965/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine