Slovenski biografski leksikon

Nabergoj Ivan, politik, na Proseku pri Trstu r. 28. maja 1835 in u. 10. sept. 1902. Dovršil je ljudsko šolo, prevzel po očetu posestvo in dobavljal material za zgradbo gradu Miramar, kjer je postal nadv. Maksimilijan naj pozoren. V N 1862, 142 najdemo kratek njegov dopis o kmečkih zadevah, 1863 je nagovoril Bleiweisa v imenu primorskih Slovencev ob dvajsetletnici N (1863, 225) in 1864 je bil na Proseku prvič izvoljen za župana (N 1864, 230). Dec. 1865 je bil prvič izvoljen v tržaško mestno in dež. zastopstvo, kjer je ostal do 1900. Tu je v prvih letih iskal možnosti sodelovanja in sporazuma z ital. večino, ki je 1869 razveljavila vse okoliške mandate razen N.-evega, kar mu je prineslo očitek strahopetnosti in mlačnosti (SN 1869, št. 53, 58–9, 62). V mestnem in dež. zastopstvu je zahteval 1865, naj se ukine v tržaški okolici narodna straža, ali pa naj se ta služba plača, 1868 je zahteval ločitev okolice od mesta in združitev v posebno županijo ter še pozneje ustanovitev posebnega šolskega odseka za okolico. Ko je zagovarjal slov. narodnostne zahteve in 1883 prošnjo slov. staršev za slov. šole v Trstu, je sam prišel v ostre konflikte z ital. večino, ki so se stopnjevali tako, da je tržaški obč. svet dvakrat razveljavil tudi njegov mandat. Ta sklep je sicer uničila vlada in drž. sodišče okt. 1897, a ko so slov. zastopniki prišli v zbornico, jih je galerija – ob nenavzočnosti ital. poslancev – dejansko napadla, na kar se N. ni več udeleževal sej (SN 1899, št. 155; E 1898, št. 262; 1899, št. 1, 155). Kmalu nato se je udeležil sestanka primorskih dež. poslancev v Trstu, kjer so izdali poslanci vseh treh dež. zborov primorskih proklamacijo in izvolili stalni ožji odbor za obrambo skupnih nar. interesov proti ital. večini (E 1899, št. 93). — Udeležil se je tabora v Šempasu (1868), kjer je govoril za uvedbo slovenščine v gole in za ustanovitev pravne akademije v Lj. Sodeloval je pri politični in gospodarski organizaciji tržaških in okoliških Slovencev, bil je med ustanovitelji Sadjarskega trgovskega društva (1873), Delavskega podpornega društva, Slov. kmetijskega društva za tržaško okolico in tržaške posojilnice (registrirana 1891). Pri polit. društvu Edinost je sodeloval od ustanovitve (1874), bil njega predsednik od jun. 1875 do apr. 1891, zagovarjal na občnem zboru 1875 pomnožitev slov. šol v okolici in predlagal kot referent o šolskih zadevah, naj prosi pol. društvo Edinost mestni svet, da ustanovi tri glavne šole s slov. učnim jezikom, naj spremeni v Rojanu 3. ital. razred v slov. in naj se ustanovi pri Sv. Magdaleni zgornji enorazrednica. Po Edinosti so starši prosili za slov. šole 1883, 1884 in 1891. Pri vprašanju slov. časnika za Trst je zavzel N. 1875 stališče, naj bi se pol. društvo Edinost pogodilo s Sočo. — V drž. zbor je kandidiral na podlagi mladoslov. programa (N 1873, 298) in zastopal četrti tržaški volivni razred z okolico 1873–97. Bil je član kluba, ki so ga tvorili mladoslov. poslanci Vošnjak, Razlag, Pfeifer, glasoval ž njimi za Stremayrjeve cerkvenopolitične postave, a vstopil 1876 v Hohenwartov klub, iz katerega je izstopil 1893. Bil je med onimi poslanci, ki so 1891 zahtevali in glasovali za ustanovitev samostojnega jugoslov. kluba (E 1893, št. 3–4), in je 1893 predlagal, naj bi vsi slov. in hrvaški poslanci zapustili Hohenwartov klub. Kot govornik se je udeleževal proračunskih debat in je govoril predvsem za gospodarske potrebe Trsta in okolice, za slov. narodnostne zahteve, zlasti za slov. šolstvo na Primorskem (1880), in je vložil interpelacijo, naj ukaže ministrstvo tržaškemu namestništvu, oz. mestnemu zastopstvu ustanovitev slov. ljudskih šol v Trstu (1888). Zahteval je, naj bo pouk na bodoči drž. obrtni šoli v Trstu tako urejen, da bo obisk omogočen tudi slov. dijakom (1887), in je pridobil tri štipendije za istrske in tržaške mladeniče za obisk slov. oddelka kmetijske šole v Trstu. Govoril je za ustanovitev obrtne kamnoseške šole na Proseku (1891) in podal 1894 resolucijo za slov. srednje šole na Primorskem in za provizorične pripravljalne razrede v Trstu in okolici. Zavzemal se je za drugo železniško zvezo Trsta z zaledjem (1874, 1882, 1885, 1896), govoril proti opustitvi proste luke v Trstu (1886), proti užitninski črti in proti trgovski pogodbi z Italijo. L. 1897 je propadel pri državnozborskih volitvah proti ital. kandidatu. — Prim.: Protokolle des Abgeordnetenhauses; Hahn, Reichsrathsalmanach 1879/80, 162; LL 1885, št. 97; KMD 1890, 101 s sliko; E 1890, št. 105; 1902, št. 205–8, 210; 1926, št. 15 s sliko; SS 1891, 10; 1894, 352; DS 1902, 636; Sn 1902/3, 69 s sliko; SN 1902, št. 208; 1922, št. 75; S 1902, št. 208; Gorica 1902, št. 73; N 1902, 372; INK 1903, 78–80 s sliko; Kolmer I, V, VII; KCM 1909, 71–3; Vošnjak II, 32–3, s sliko, 108, 259; Prijatelj II, 72, 182, 198, 200, 558; Veda 1913, 41; Lončar; Šuklje I–II; isti, Sodobniki. Pir.

Pirjevec, Avgust: Nabergoj, Ivan (1835–1902). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi383433/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine