Slovenski biografski leksikon

Nabergoj Ivan, politik, na Proseku pri Trstu r. 28. maja 1835 in u. 10. sept. 1902. Dovršil je ljudsko šolo, prevzel po očetu posestvo in dobavljal material za zgradbo gradu Miramar, kjer je postal nadv. Maksimilijan naj pozoren. V N 1862, 142 najdemo kratek njegov dopis o kmečkih zadevah, 1863 je nagovoril Bleiweisa v imenu primorskih Slovencev ob dvajsetletnici N (1863, 225) in 1864 je bil na Proseku prvič izvoljen za župana (N 1864, 230). Dec. 1865 je bil prvič izvoljen v tržaško mestno in dež. zastopstvo, kjer je ostal do 1900. Tu je v prvih letih iskal možnosti sodelovanja in sporazuma z ital. večino, ki je 1869 razveljavila vse okoliške mandate razen N.-evega, kar mu je prineslo očitek strahopetnosti in mlačnosti (SN 1869, št. 53, 58–9, 62). V mestnem in dež. zastopstvu je zahteval 1865, naj se ukine v tržaški okolici narodna straža, ali pa naj se ta služba plača, 1868 je zahteval ločitev okolice od mesta in združitev v posebno županijo ter še pozneje ustanovitev posebnega šolskega odseka za okolico. Ko je zagovarjal slov. narodnostne zahteve in 1883 prošnjo slov. staršev za slov. šole v Trstu, je sam prišel v ostre konflikte z ital. večino, ki so se stopnjevali tako, da je tržaški obč. svet dvakrat razveljavil tudi njegov mandat. Ta sklep je sicer uničila vlada in drž. sodišče okt. 1897, a ko so slov. zastopniki prišli v zbornico, jih je galerija – ob nenavzočnosti ital. poslancev – dejansko napadla, na kar se N. ni več udeleževal sej (SN 1899, št. 155; E 1898, št. 262; 1899, št. 1, 155). Kmalu nato se je udeležil sestanka primorskih dež. poslancev v Trstu, kjer so izdali poslanci vseh treh dež. zborov primorskih proklamacijo in izvolili stalni ožji odbor za obrambo skupnih nar. interesov proti ital. večini (E 1899, št. 93). — Udeležil se je tabora v Šempasu (1868), kjer je govoril za uvedbo slovenščine v gole in za ustanovitev pravne akademije v Lj. Sodeloval je pri politični in gospodarski organizaciji tržaških in okoliških Slovencev, bil je med ustanovitelji Sadjarskega trgovskega društva (1873), Delavskega podpornega društva, Slov. kmetijskega društva za tržaško okolico in tržaške posojilnice (registrirana 1891). Pri polit. društvu Edinost je sodeloval od ustanovitve (1874), bil njega predsednik od jun. 1875 do apr. 1891, zagovarjal na občnem zboru 1875 pomnožitev slov. šol v okolici in predlagal kot referent o šolskih zadevah, naj prosi pol. društvo Edinost mestni svet, da ustanovi tri glavne šole s slov. učnim jezikom, naj spremeni v Rojanu 3. ital. razred v slov. in naj se ustanovi pri Sv. Magdaleni zgornji enorazrednica. Po Edinosti so starši prosili za slov. šole 1883, 1884 in 1891. Pri vprašanju slov. časnika za Trst je zavzel N. 1875 stališče, naj bi se pol. društvo Edinost pogodilo s Sočo. — V drž. zbor je kandidiral na podlagi mladoslov. programa (N 1873, 298) in zastopal četrti tržaški volivni razred z okolico 1873–97. Bil je član kluba, ki so ga tvorili mladoslov. poslanci Vošnjak, Razlag, Pfeifer, glasoval ž njimi za Stremayrjeve cerkvenopolitične postave, a vstopil 1876 v Hohenwartov klub, iz katerega je izstopil 1893. Bil je med onimi poslanci, ki so 1891 zahtevali in glasovali za ustanovitev samostojnega jugoslov. kluba (E 1893, št. 3–4), in je 1893 predlagal, naj bi vsi slov. in hrvaški poslanci zapustili Hohenwartov klub. Kot govornik se je udeleževal proračunskih debat in je govoril predvsem za gospodarske potrebe Trsta in okolice, za slov. narodnostne zahteve, zlasti za slov. šolstvo na Primorskem (1880), in je vložil interpelacijo, naj ukaže ministrstvo tržaškemu namestništvu, oz. mestnemu zastopstvu ustanovitev slov. ljudskih šol v Trstu (1888). Zahteval je, naj bo pouk na bodoči drž. obrtni šoli v Trstu tako urejen, da bo obisk omogočen tudi slov. dijakom (1887), in je pridobil tri štipendije za istrske in tržaške mladeniče za obisk slov. oddelka kmetijske šole v Trstu. Govoril je za ustanovitev obrtne kamnoseške šole na Proseku (1891) in podal 1894 resolucijo za slov. srednje šole na Primorskem in za provizorične pripravljalne razrede v Trstu in okolici. Zavzemal se je za drugo železniško zvezo Trsta z zaledjem (1874, 1882, 1885, 1896), govoril proti opustitvi proste luke v Trstu (1886), proti užitninski črti in proti trgovski pogodbi z Italijo. L. 1897 je propadel pri državnozborskih volitvah proti ital. kandidatu. — Prim.: Protokolle des Abgeordnetenhauses; Hahn, Reichsrathsalmanach 1879/80, 162; LL 1885, št. 97; KMD 1890, 101 s sliko; E 1890, št. 105; 1902, št. 205–8, 210; 1926, št. 15 s sliko; SS 1891, 10; 1894, 352; DS 1902, 636; Sn 1902/3, 69 s sliko; SN 1902, št. 208; 1922, št. 75; S 1902, št. 208; Gorica 1902, št. 73; N 1902, 372; INK 1903, 78–80 s sliko; Kolmer I, V, VII; KCM 1909, 71–3; Vošnjak II, 32–3, s sliko, 108, 259; Prijatelj II, 72, 182, 198, 200, 558; Veda 1913, 41; Lončar; Šuklje I–II; isti, Sodobniki. Pir.

Pirjevec, Avgust: Nabergoj, Ivan (1835–1902). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi383433/#slovenski-biografski-leksikon (9. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Primorski slovenski biografski leksikon

NABERGOJ Ivan, politik, r. 28. maja 1835 na Proseku pri Trstu, u. 10. sept. 1902 tam. Oče Ivan je bil kmet, ki se je z Vipavskega priženil k Mariji Rupel na Prosek. Osn. š. je dovršil na Proseku, potem se je sam izobraževal. Po očetu je prevzel posestvo in dobavljal material za zgraditev Miramarskega gradu (1856–60). Tedaj se je tako seznanil z nadvoj. Maksimilijanom, da ga je spremljal na Dunaj. 1862 se je prvič oglasil v N. z dopisom o kmečkih zadevah (str. 142), leto pozneje pa je užival že tak ugled, da je nagovoril Bleiweisa v imenu prim. Slov. ob 20-letnici Novic (N 1863, 225). Leta 1864 je bil na Proseku prvič izvoljen za župana, ker »je že toliko storil za našo vas« (N 1864, 230), na dopolnilnih volitvah prve dni jan. 1866 pa v VI. okraju (Prosek – Kontovel – Sv. Križ) v trž. mestni in deželni svet namesto Pietra Kandlerja (Zaliv 1972, št. 34–35, 57) in na tem mestu ostal do 1900. Že isti mesec je govoril v mestnem svetu, naj bi odložili v Trstu vojaške nabore in naj bi okoličanski bataljon tisoč mož še naprej opravljal svoje delo za mesto in okolico, morali pa bi mu odmeriti primerno odškodnino (Zaliv 1973, št. 44–45, 407). V prvih letih je iskal sodelovanja in sporazuma z it. večino, a ni našel odmeva; ko pa so v mestnem svetu 1869 razveljavili vse okoličanske mandate razen njegovega, so mu rojaki očitali narodno mlačnost in strahopetnost (SN 1869, št. 53, 58–59, 62) ter izdali proti njemu letake (N 1868, 402). Leta 1868 je zahteval ločitev okolice od mesta in združitev v samostojno županijo, malo pozneje ustanovitev samostojnega šolskega odseka za okolico. 18. dec. 1883 je zagovarjal v mestnem svetu slov. prošnjo 1.428 očetov iz Trsta, naj se odpre v mestu slov. šola, češ: »Mi smo doletni postali. Zavedamo se svojih narodnih pravic, ki jih zahtevamo v imenu svobode in vesoljnega napredka« (KCM 1909, 71). Podobne vloge je zagovarjal 1884 in 1891. S tem in s stalnim zagovarjanjem slov. potreb se je tako zameril it. večini, da so mu dvakrat razveljavili mandat. Sklep sta vlada in sodišče okt. 1897 razveljavila, ko pa so slov. zastopniki prišli v zbornico, jih je galerija dejansko napadla, it. svetniki pa so izostali. Od tedaj se N. ni več udeleževal sej. N. je bil 1868 med organizatorji tabora v Šempasu (18. okt. 1868) in na njem govoril za uvedbo slov. jezika v šole in za ustanovitev visoke pravne šole v Lj. Bil je odbornik briškega (25. apr. 1869) in pivškega tabora (9. maja 1869). Ko so 1870 odprli na Proseku pripravnico za vstop v srednje šole, ji je N. odstopil prostore v rojstni hiši in jih še povečal, sam pa si je blizu nje zgradil enonadstropno hišo, nekak dvorec. Sodeloval je pri polit. in gosp. organizaciji trž. Slov. Bil je med ustanovitelji Sadjarskega trgovskega društva (1873), Slov. delavskega podpornega društva (1879), Slov. kmetijskega društva za trž. okolico, Tržaške posojilnice in hranilnice (ust. 1885, registr. 3. nov. 1891). Na Proseku je bil preds. Bralnega društva (ust. 5. jan. 1878, E 12. jan. 1878) in društveni prostori in prireditve so bili v njegovi novi hiši, ki je imela dvorano z odrom. Pri Političnem društvu Edinost je bil od ustanovitve (12. nov. 1874) in od prvega občnega zbora 2. febr. 1875 do apr. 1891 preds. Na občnem zboru 1875 je zagovarjal pomnožitev slov. šol v okolici in predlagal kot referent o šolskih zadevah, naj prosi Edinost mestni svet, da ustanovi tri glavne šole s slov. učnim jezikom, da spremeni v Rojanu 3. it. razr. v slovenskega in da odpre pri Sv. Mariji Magdaleni Zgornji slov. enorazrednico. Že na prvem občnem zboru je A. Trobec (gl. čl.) predlagal, da bi Edinost izdajala svoje glasilo. Ker se je N. z nekaterimi odborniki bal, da bi z listom škodili gor. Soči, so se z njo pogajali za skupno izdajanje; ko pa so Gor. trž. predloge odbili, je začela E 8. jan. 1876 izhajati (do 2. sept. 1928). N. jo je ves čas podpiral. Leta 1873 je kandidiral v IV. trž. volivnem razr. z okolico v drž. zbor in bil izvoljen z dvetretjinsko večino kot prvi Slov. iz trž. okolice. Zagovarjal je mladoslovenski program (N 1873, 298) in z Vošnjakom, Razlagom in Pfeiferjem so ustanovili v drž. zboru poseben klub ter apr. 1874 vsi štirje glasovali za Stremayrove cerkveno-polit. zakone. Hohenwartovemu klubu, ki je družil konservativce in slovanske skupine, so se vsi štirje pridružili 1876. Kot govornik se je N. udeleževal proračunskih razprav, zagovarjal gosp. potrebe Trsta in okolice in slov. zahteve. Kot v trž. mestnem svetu so mu bile tudi v dunajskem parlamentu prva skrb slov. šole na Prim., o katerih je večkrat govoril. Med drugim je zahteval, naj bo pouk na bodoči obrtni š. v Trstu tako urejen, da ga bodo mogli obiskovati tudi slov. dijaki (1887). Leta 1888 je vložil interpelacijo, naj ukaže ministrstvo trž. namestništvu oz. mestnemu zastopstvu ustanovitev slov. osn. šol v Trstu. Pridobil je tri štipendije za istrske in trž. fante za obiskovanje slov. oddelka kmetijske š. v Trstu. Potegoval se je za ustanovitev obrtne kamnoseške š. na Proseku (1891), 1894 je vložil resolucijo za slov. sred. š. na Prim. in za provizorične pripravljal. razr. v Trstu in okolici. Zavzemal se je za drugo železniško zvezo Trsta z zaledjem (1874, 1882, 1885, 1896), govoril proti opustitvi proste luke v Trstu (1886), proti užitninski črti in proti trg. pogodbi v It. Leta 1891 je bil N. med tistimi poslanci, ki so zahtevali ustanovitev samostojnega jsl. kluba (E 1893, št. 3–4), 1893 pa je predlagal, naj bi vsi slov. in hrv. poslanci zapustili Hohenwartov klub, kar so N. in še nekateri storili, ko se je Hohenwart povezal z nem. levico. Izjavili so, da se hočejo potegovati za združitev slovanske opozicije v boju za enakopravnost vseh slovanskih narodov (SN 1893, št. 271). Leta 1891 je dobil za zasluge naslov »vitez«. Leta 1897 je propadel pri državno-zborskih volitvah proti it. kandidatu, ki so ga podprli tudi slov. »cikorijaši«. Umaknil se je iz aktivnega polit. življenja, krepko pa je pomagal v domači vasi in v Trstu in si nakopal zasmehovanje it. listov, ki so ga imenovali »oste a Prosecco« (E 2. maja 1900), ob volitvah 8. apr. 1900 pa tožbo stražnika Ciucha, ker ga je N. ovadil, da je nagovarjal volivce za it. kandidata. N. je bil tudi »umen vinogradnik, kteri je pridobil penečemu proseškemu vinu občno priznanje« (KMD 1890, 103). Po značaju »je bil trd in neomajljiv kakor kraške skale ... Tudi njegov največji nasprotnik je moral priznati, da je bil priprosti sin iz priproste okoličanske hiše nenavadna prikazen in izreden talent, saj drugače bi ne mogel vztrajati več desetletij na krmilu trž. Slovencev« (Marica Bartol). Užival je tak ugled kakor še noben okoličanski ali trž. Slovenec pred njim. Njegova hiša je bila središče polit. in kult. življenja v zadnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja, v njej sta ga obiskala dunajski in budimpeštanski župan, cesar ga je osebno poznal in cenil. Bil je »mož lepe postave, nosil je kakor trž. okoličani kratke modre hlače in bil obut v nogavice in šolne. Tako opravljen je tudi še leta 1873 prišel v drž. zbor in celo hodil k avdiencam in na cesarske plese. Vendar je pozneje ... začel nositi civilno obleko« (Vošnjak). Zapustil je šest sinov in tri hčere.

Prim.: Podatki sorodnikov; SBL II, 186–87 z lit.; Slov. poslanci v drž. zboru, KMD 1890, 101–03 s sl.; Gonja proti I. N., E 26. maja 1900; I. vit. N., DS 1902, 636; M. B.(artol), I. N., Sn 1902–03, 69 s sl.; I. N., Svetilnik II, Trst 19. sept. 1902; »Umrl je mož, kje je še tak med nami?«, Soča 1902, št. 13; Vošnjak II, 32–33 s sl., 108, 259; O dvajsetletnici slov. družbine šole pri Sv. Jakobu v Trstu, KCM 1909, 71–73; I. Mohorič, Razvoj kreditnega zadružništva, Veda 1913, 41; E. Slavik, Početki lista Edinost 1876–1926, E, Trst 1926, 8–11 s sl.; Vek. Španger, 70-letnica pevskega društva Hajdrih na Proseku, JKol 1957, 98; Isti, Kulturno prebujenje in njen razvoj na Proseku-Kontovelu, Prosvetno društvo Prosek-Kontovel, Trst 1962, 8–12 s sl.; S. Pahor, Nastanek in vzpon kmečkih čitalnic v trž. okolici 1863–1869, JKol 1968, 130; Isti, Prebujanje slov. zavesti, Prosvetni zbornik 1868–1968, Trst 1968, 25; J. Merkù, »Fatti di luglio«, Zaliv 1972, št. 34–35, 57; št. 36–37, 200–01, 206, 208; 1973, št. 44–45, 407, 409; B. Marušič, Prim. tabori (1868–1871), GorLtk 1974, 55, 57; Kmalu bo sto let od prve uprizoritve Županove Micke na Proseku, Naš glas, glasilo amaterskega odra Prosek-Kontovel, št. 2, 3.4.1977, 5; M. Skrinjarjeva je izdala in založila 1899 razglednico: Pozdrav iz Trsta; na levi je slika Ivana vit. Nabergoja, v sredi Miramar, desno pogled proti Kontovelu, spodaj trž. stolnica (priobčil J. Merkù, Zaliv 1972, št. 34–35, 48 a); EJ VII, 193.

Jem.

Jevnikar, Martin: Nabergoj, Ivan (1835–1902). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi383433/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (9. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine