Slovenski biografski leksikon

Metelko Franc Seraf., jezikoslovec, šolski in nabožen pisatelj, r. 14. jul. 1789 (po rojstni knjigi!) v mlinu graščine Vrh (št. 21) v Škocijanu pri Mokronogu, u. 27. dec. 1860 v Lj. Normalko in gimn. je obiskoval pri frančiškanih v Novem mestu, filozofijo in bogoslovje v Lj., ord. 11. sept. 1814; nato od 21. okt. 1814 do 18. apr. 1815 kaplan v Gorjah pri Bledu, kjer je bil takrat dekan J. Škrinar, prevajavec sv. pisma; od 1815 pa do svoje smrti je bil stolni katehet v Lj., kjer je poučeval ob nedeljah in praznikih rokodelske in obrtniške učence krščanski nauk. Od 1. maja 1815 do velike noči 1817 je bil tudi hišni gospodar in duhovni voditelj v bogoslovnem semenišču, kjer je bil tedaj za ravnatelja M. Ravnikar, oče slov. proze; 14. febr. 1817 je bil imenovan za profesorja na novo ustanovljeni stolici za slov. jezik na lj. liceju, kjer je ostal do 1849, ko je po reformi avstr. šolstva prestopil na gimnazijo, ki je bila odslej združena s prejšnjo filozofijo (2 licejska razr.) v 8-razr. srednjo šolo. Upokojen je bil 18. avg. 1857.

V šolah se je, kolikor je znano, zelo dobro učil. Ko je obiskoval v Novem mestu gimn., je bil pri neki ital. družini za domačega učitelja in se tam naučil italijanščine. To mu je pozneje zelo koristilo, ko je po Vodnikovi smrti (1819) skoraj dve leti poučeval italijanščino na lj. liceju; kot stolni kaplan je bil dolgo vrsto let edini spovednik Italijanom. Poleg slovenščine in italijanščine je znal še nemški, latinski, grški, hebrejski, francoski in razumel »vseh deset narečij slovanskih«, kot je po Čopovi smrti navedel v svoji prošnji za bibliotekarsko mesto, ki ga pa ni dobil. Zanimanje za slovenščino in ljubezen do nje so mu vzbudili že Vodnikovi spisi. Po Vodnikovi smrti je M. prevzel tudi službo prevajavca uradnih ukazov in razglasov ter to delo opravljal do 1847. Z raznimi prevodi je pomagal tudi Kranjski kmetijski družbi, ki ga je v zahvalo imenovala 1822 za svojega pravega člana. Tudi za škof. ordinariat je mnogo prevajal. L. 1818 je začel sam od sebe in brezplačno učiti pripravnike za ljudske šole na kmetih, kako je treba slov. jezik brati in pisati in kako ga razlagati učencem.

Stolica za slovenščino na lj. liceju je bila po prizadevanju Ravnikarjevem, Zoisovem in Kopitarjevem ustanovljena že 15. dec. 1815 (Prijatelj, LZ 1921, 394). Da jo je dobil M., pa je predvsem zasluga Ravnikarjeva. Ta ga je, dasi mladega duhovnika, spravil tudi v Lj. Sploh mu je bil dolgo nekak duševni vodnik, ki ga je vzpodbujal zlasti za slovenščino. Slovenščino pri M.-u so bili dolžni poslušati bogoslovci II. letnika, smeli pa so ta predavanja obiskovati tudi licejski dijaki. Kot nekako učno knjigo za ta svoja predavanja je rabil spočetka Kopitarjevo slovnico, ki pa za praktični pouk, kot je bil tukaj mišljen, ni bila primerna. Vsekako je moral M. prav kmalu priti na misel, da bi sam sestavil primerno učno knjigo slov. jezika, ki bi bila znanstveno utemeljena in bi obenem ustrezala praktičnim potrebam pouka. Vendar spisati tako slovnico ni bilo lahko, posebno zato ne, ker so se takrat vse pogosteje čuli glasovi o ureditvi slov. črkopisa in pravopisa. Zlasti Kopitar je v uvodu k svoji slovnici izrazil željo po novem sv. Cirilu, ki naj bi uredil slovenski in sploh slovanski črkopis, kateremu naj bi bila osnova latinica. Sestavljen pa bi moral biti tako, da bi vsakemu slovanskemu glasu ustrezal tudi en sam enoten znak, ki ne bi smel imeti nobenih diakritičnih znamenj ne pod črko in ne nad njo. Latinico bi torej bilo treba pomnožiti s primernimi znaki. M. je tako abecedo oznanil že 1817 (Marn IX, 10); menda mu je dal pobudo Ravnikar ali pa Bilčev latinski alfabet za vse nove evropske jezike, ki ga je M. dobil 1817 v presojo, a ga je zavrnil. L. 1820 so se radi novega slovenskega in celo občeslovanskega črkopisa posvetovali na Dunaju Dobrovský, Kopitar, Ravnikar, Metelko, Kalister in Šlakar, a se niso zedinili.

M. je nato sestavil svojo abecedo in jo najbrž s Kopitarjevim dovoljenjem priobčil v svoji slovnici Lehrgebäude der Slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen. Nach dem Lehrgebäude der böhm. Sprache des Hrn. Abbé Dobrowsky (Laibach 1825, 8°, XXXVI+296). Svojo abecedo in sploh slovnico je M. naslonil na domače dolenjsko narečje. Sprejel je vanjo deloma po cirilici nova znamenja ne samo za soglasnike, temveč tudi za samoglasnike, za katere je vpeljal tri nove črke: za polglasnik znak, ki je sličen cirilskima znakoma za polglasnika, dalje znak za ozki e, podoben grškemu ε, in za ozki o, nekoliko podoben grškemu ω. Za široki e in o je ohranil navadna latinska znaka za e in o. M. je torej dobro ločil vokalne kvalitete (8 slov. samoglasnikov). Med soglasniki je ohranil znak s (S) samo za glas s; po cirilici pa je nekako zmaličil enotne znake za c, š ž, šč; z je ohranil samo za glas z. Uvedel je tudi razlikovanje med velarnim ch in aspiriranim h. Po cirilici je ustvaril tudi znaka za palatalni ľ in ń. — Metelčice so se oprijeli le najožji M.-ovi prijatelji. V nji so razen M.-a pisali: Janez Zalokar, ki je prvi začel pisati knjige v metelčici (5 knjig), Blaž Potočnik (Svete pesmi, 1827), Franc Jelovšek, Jožef Burger, ki je bil tudi najbolj vnet zagovornik metelčice (izdal 4 lastne knjige in 2 Pekčevi), in Urban Jerin. M. je z raznimi učbeniki spravil svojo abecedo tudi v šole (deloma prej že Stanič). Ti učbeniki so: Abecednik za slovenske šole v c. k. deržavah (Lj. 1829); Abecednik nemško-slovenski za šole v c. k. deržavah (Lj. 1830); Slowenische Sprachlehre. Ein Auszug aus dem Lehrgebäude d. slow. Sprache (Laib. 1830); Številstvo za slov. šole po c. k. deržavah (Lj. 1830); najbrž tudi Deutsch-krainisehes Nahmenbüchlein für Landschulen in den kaiserl. königl. Staaten (Laib. 1831, Dočim navaja Simonič 283 za isto M.-ovo knjigo letnico 1829). Razen nemški spisanega posnetka iz lastne velike slovnice, so vse drugo le prevodi in prireditve raznih nemških učbenikov. M.-ovo Berilo za male šole na kmetih … Na Dunaju, 1834 (1846²) pa je izšlo v bohoričici, v kateri je od 1819–47 spisoval tudi vsa Oznanila c. kr. Ilirskega poglavarstva v Lj. Prav tako je izdal v bohoričici iz nemščine prevedeno nabožno knjigo Serce ali spoznanje in zboljšanje človeškega serca … (1847, nove izd. 1848, 1851 in v gajici 1862) in Vir in izvirek vsih zveličanskih naukov, to jè: Razlaganje evangelija sv. Matevža (I. del, Lj. 1849). — V metelčici torej ni izšlo mnogo knjig, celo manj kot v danjčici. Pri večini je metelčica že takoj spočetka naletela na odpor, ki je vedno naraščal. Hud nasprotnik ji je bil Andrej Albrecht, javno pa jo je prvi napadel 1831 dr. Jakob Zupan v celovški Car. Prav tam mu je v 25. in 39. štev., pozneje pa v IB 1832, št. 10, odgovoril Jožef Burger. Iz vsega se je razvila znamenita abecedna vojska, o kateri glej podrobno pri M. čopu. S to vojsko sta Čop in Prešeren zadala metelčici smrtni udarec. Z odlokom 6. nov. 1833 jo je c. kr. naučna dvorna komisija prepovedala za šole oz. šolske knjige. Za odpravo metelčice iz šole se je izreklo 17 okr. šol. nadzornikov, proti odpravi pa le eden.

Več uspeha je imel M. s svojimi predavanji o slovenščini, ki so dolgo vrsto let budila v njegovih učencih, zlasti duhovniških, smisel in veselje do izobrazbe v materinem jeziku. Poslušal ga je med dr. tudi M. Čop in baje celo Prešeren (Marn IX, 28). Uspeh te stolice slov. jezika je bil velik. Predvsem s prižnic se je kmalu razlegla enotnejša, slovniško pravilnejša in blagoglasnejša slov. beseda (Prijatelj, LZ 1921, 595); isti jezikovni napredek je opaziti tudi v knjigah, v prvi vrsti nabožnih, ki so jih začeli v obilnem številu pisati M.-ovi učenci. Resnično velik in trajen uspeh pa je M. dosegel s svojo slovnico (1825), ki je poleg Kopitarjeve, na katero se je tudi močno naslonil, ena izmed najboljših in najvažnejših slov. slovnic, po mnenju Baudouina de Courtenaya še danes najboljša vseh starejših slovanskih slovnic. Njeno odličnost so vedno priznavali tudi nasprotniki njegove »žabice«, kakor so nazivali metelčico. Pogrešena je bila le toliko, da jo je naslonil v prvi vrsti na svoje dolenjsko narečje, ne pa na ves slov. narodni govor. Sestavljena je slovnica, kot označuje M. že v naslovu, po znameniti češki slovnici Dobrovskega, in sicer po obeh izdajah (1809, 1819). Začetek predgovora je skoraj dobesedno vzel iz prve izdaje. V slovnici sami pa se je glede razdelitve in obravnavanja večinoma držal druge izdaje. Dobrovský sam pravi (Marn IX, 24), da se je delo M.-u izvrstno posrečilo, kakor z njegovo črkopisno reformo ni bil zadovoljen ( 162).

Razdeljena pa je slovnica takole: V 29 str. dolgem predgovoru govori najprej na kratko o prvotnih bivališčih in selitvi Slovanov, o pokristjanjenju Slovencev in zapadnih Slovanov sploh, o pozivu sv. Cirila in Metoda na Moravsko, o njunem in njunih učencev delovanju, o južnih Slovanih, o starem cerkvenoslovanskem jeziku, ki mu je kot Kopitarju panonskoslovenski, nadalje o brižinskih spomenikih, izmed katerih navaja v slovnici prvega (prvotni tekst, transkripcijo v metelčici, latinski prevod in nekaj opomb; na sličen način je v Anhang der Vorrede des Lehrgebäudes der slow. Sprache, Lj. 1848, izdal še drugi in tretji brižinski spomenik, le da s podrobnejšo razlago in prevodom v današnjo slovenščino, pač pa brez prvotnega teksta). Za brižinskimi spomeniki navaja Dobrovskega klasifikacijo slovanskih jezikov, kjer pa je namesto 8. točke Dobrovskega (gen. -ago : -ego, dat. -omu : -emu) vzel razliko pepel : popel in dodal 10. točko desnica : pravica (kot Dobrovský v 1. izd.). Slovenščino imenuje do sem, na koncu predgovora in v zadnjem delu slovnice (v sintaksi), sicer le redko, »das Slowenische oder das Windische«, dočim rabi sicer skoraj dosledno izraz »das Krainische«, »der Krainer, der Steyrer spricht«, »krainische Literatur, Sprachlehren« in podobno. Šele proti koncu knjige se pogosteje pojavljajo izrazi »das Slowenische«, »der Slowene«. Prav tako nosi tudi naslovna stran »Lehrgebäude der Slowenischen Sprache« in samega sebe nazivlje »Professor der Slowenischen Philologie«. Kazalo samo pa rabi dosledno izraz »Krainisch«. M. je začel opuščati izraze »Kranjci«, »kranjski jezik« i. pod. ter uvajati namesto tega »Slovenci«, »slovenski jezik« pod Jarnikovim vplivom (Marn IX, 17). — V poglavju »Krainische. Literatur« obdeluje M. le naše protestante Trubarja, Dalmatina, Krelja in Bohoriča, za ostale protestante in poznejšo literaturo pa opozarja na uvod h Kopitarjevi slovnici. V poglavju »Krainische Sprachlehren« razpravlja precej kritično, dasi zelo na kratko, o slovenskih slovnicah od Bohoriča do Dajnka. — Za predgovorom sledi uvod, kjer v tabeli najprej primerja tiskano metelčico z bohoričico, nato s hrvaško, nemško, francosko in italijansko abecedo. Za tem govori o izgovoru kranjskih črk (t. j. glasov), njih sorodnosti, o dvoglasnikih, vokalih in prevoju, o soglasnikih in njih spremembah. »Buchstabenzusatz« je posvečen v prvi vrsti dialektičnim različicam. V uvodu govori še o eliziji in slovanskem naglasu, potem pa preide k besedotvorju, kjer čisto po vzoru Dobrovskega govori najprej o debelskih glasovih in zlogih raznih razredov, nato o določitvi spola, za tem pa po vrsti razpravlja besedotvorje samostalnika, pridevnika, števnika, zaimka, glagola (ki ga je izmed Slovencev prvi delil po Dobrovskem v šest vrst), predlogov, prislovov, veznikov in medmetov. Temu sledi oblikoslovje samostalnika, pridevnika, števnika, zaimka in glagola, nato pa sintaksa (raba besednih vrst in oblik, elipsa, besedni red). Dodane so še razne rečenice, izrazi, izreki, pregovori in 40 Ezopovih basni.

Slovnica je v resnici izvrstno sestavljena in je M. v marsičem prekosil svoj vzor. Po vsej knjigi so raztresene razne zanimive in številne dialektološke opazke, predvsem iz njegovega domačega dolenjskega narečja. Razna pravila in trditve je podprl z mnogimi dokazi iz starejših slovenskih piscev od protestantov dalje. Slovenska izreka je bila v tej slovnici prvič znanstveno določena. Ločil je natančno vokalne kvalitete (glej gori!). Za obravnavanje slovnice si je izbral le pristni narodni govor, kar sam zatrjuje v predgovoru str. XXVIII. M.-ova slovnica je imela velik vpliv na razvoj slov. jezika in slov. slovnice. Vsi poznejši slov. slovničarji so črpali iz nje ne samo gradivo, marveč so našli v njej tudi marsikak dober svet.

M. je po Vodnikovi smrti dobil od Ravnikarja vso njegovo zapuščino, zlasti slovarsko. To zapuščino je M. vestno ohranil; sedaj leži v lj. štud. knjižnici še skoraj nepregledana. Slovarskega gradiva M. menda ni dosti pomnožil. Med rokopisi štud. knjižnice je pod štev. 428 iz M.-ove zapuščene zaznamenovana Slowenische Wörtersammlung, darin: homöopatische Anleitung. Zbirka je najbrž M.-ova, a določiti nisem mogel, ker je pod omenjeno številko shranjen le ovitek z navedenim napisom. Držala bo pač Marnova trditev (Kopitarjeva spomenica 82), da je M. 1848 izročil vse slovarsko gradivo nepomnoženo tedanjemu Slovenskemu društvu; nemško-slovenski slovar je potem izšel 1860, uredil pa ga je M. Cigale.

Kot uradni prevajavec je M. mnogokrat naletel na velike težave pri pisanju krajevnih imen. Zato se je 1822 obrnil s posebno prošnjo do dež. vlade, naj da popisati krajevna imena po Kranjskem, in sicer tako, da bo imenu v imenovalniku dodan tudi rodilnik. M. je za to popisovanje sestavil posebno navodilo. Iz nabranega gradiva, ki mu ga je izročila vlada 1828, si je sestavil abecedni seznam važnejših krajev po Kranjskem. S tem gradivom in nasvetom je pomagal tudi H. Freyerju, ko je le-ta sestavljal zemljevid Kranjske s slov. imeni (1842, 1849), in prav posebno še pri njegovem Alphabetisches Verzeichniss aller Ortschafts- und Schlossnamen des Herzogthums Krain … 1846. Podpiral je tudi Korytka pri nabiranju slov. nar. pesmi. Za Alliolijevo sv. pismo (1856–9), ki mu je bil urednik Jurij Volc, je prevedel preroka Ezehiela in Daniela. — Svojega spisa o slov. slovstvu ni nikdar objavil. Kot član Zgodovinskega društva je na sejah često čital razne svoje jezikoslovne in literarno-zgodovinske sestavke. M.-ovo Malikoslovje in njegov prevod Petruzzijeve Vzajemnosti slovenskega z drugimi sorodnimi jeziki je izdal po njegovi smrti Jos. Marn (1864).

M. je bil tihe in mirne narave. To vidimo že iz abecedne vojske, v katero sam aktivno ni niti posegel. Bil pa je vsekako zelo trmast, ker je še 1848, ko je gajica že popolnoma prodrla, priobčil v omenjenem Anhang der Vorrede des Lehrgebäudes drugi in tretji brižinski spomenik v metelčici, in ga je še 1848 Bleiweis v N očitno prosil, naj opusti svoj črkopis in se poprime novega. A M. je rajši pisal v stari bohoričici. Za skrajno svojeglavega ga označuje tudi Dajnko ( 162). Svoje veliko premoženje (70.000 gld.), ki ga je pridobil največ s srečkami, je skoraj vse zapustil v dobrodelne namene. — Prim.: Marn IX do XI; isti, Kopitarjeva spom. (1880) 81–3; Wurzbach XVIII, 21; Glaser II, 164–9, 240–1 (s starejšo literaturo); V. Steska, IMK 1905, 1–38; V. Jagić, Istorija slavj. filol. 436–7 in še večkrat; P. Bohinjec, Zgodbe fare Škocijan (Lj. 1911) 101–2; I. Prijatelj, Duševni profili naših preporoditeljev, LZ 1921; Mal 343–6; 414–20, 434–7; 227 op. 264 (sicer gl. imensko kazalo). Klč.

Kolarič, Rudolf: Metelko, Franc Serafin (1789–1860). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi363425/#slovenski-biografski-leksikon (20. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine