Slovenski biografski leksikon

Klun, Vinko Fereri, zgodovinar, literarni zgodovinar, geograf in politik, r. 13. apr. 1823 v Lj., u. 15. jul. 1875 v Karlovih Varih na Češkem, pokopan na Dunaju. V Lj. je študiral gimn. (1833–40) in licej, služboval nekaj časa pri pokrajinskem drž. računovodstvu, odšel kot vzgojitelj v Benetke in promoviral v Padovi. Njegovo tajništvo pri beneškem revolucijonarju in diktatorju Danielu Maninu ni zadostno izpričano; zapustil je Benetke ob revoluciji pod zaščito francoskega konzulata in se vrnil v začetku jun. 1849 v Lj., kjer je postal dec. 1849 urednik LZg (do 1856), bil 1850 z Ambrožem tajnik odbora delničarjev slov. gledališča, tajnik zgodovinskega društva in urednik njegovih publikacij (1851–6), tajnik trg. in obrtne zbornice (1851–6; tajnik ustanovnega odbora od sept. 1850); 1852 je napravil prof. izpit iz zgodovine za gimn. in poučeval na lj. privatnem ženskem učilišču svoje poznejše žene Marije Feyerabend, r. Švicarke. 1856 je prevzel profesuro za zgodovino v Lichtensteigu (Kanton St. Gallen) v Švici, se vrnil kot prof. v Zadar, postal ob koncu 1857 prof. geografije in statistike na novo ustanovljeni trgovski akademiji na Dunaju, 1862 priv. docent za geografijo na univerzi, nov. 1867 sekcijski in 1869 dvorni svetnik v trgovskem ministrstvu, odložil službo 1871 in odšel na svoje posestvo pri Luzernu v Švici, odkoder se je vrnil 1874 zopet na Dunaj. Testamentarično je določil 8 dijaških ustanov po 100 gld. letno in glavnico 20.000 gld. za revne lj. vdove. (LT 1875, št. 217).

V Benetkah je pričel publicistično delovati. Bil je poročevavec augsburške Allgemeine Zeitung in je objavil v časopisu Aleanza dei popoli vrsto člankov Il Panslavismo, v katerih se je izrekel proti političnemu, a tudi literarnemu panslavizmu (Wurzbach, XII, 126). Po vrnitvi iz Benetk je razvil živahno publicistično delovanje in postal predvsem sotrudnik lj. in graških listov in časopisov; opisal je kot očividec beneško revolucijo Venedigs Gegenwart (IB 1849), Der zweiundzwanzigste März… (LZg 1850, 8, 22, 38, 68, 88, 97), Die Revolution in Venedig (Die Gegenwart, Leipzig, IV, 723–58), poročal je o lj. gledaliških predstavah v IB (1849) in po 1849 v LZg (n. pr. 1850, 22, 68, 427), v kateri je odslej obdeloval do svojega odhoda iz Lj. splošno zanimive kranjske zadeve: Veldes (LZg 1850, 438), Das Bleibergwerk in Knapousche (ib. 1855, 865–8), Industrielle Briefe aus Krain (ib. 1856, št. 194, 197, 200, 206, 229, 235, 241, 247; istočasno tudi v Grazer Zg), opozoril jo na potrebo pogozdovanja Krasa (Der Karst, LZg 1850, 491, 497) ter nameraval ustanoviti pri LZg leposlovno prilogo (1855). V LZg 1850, 127, 132, 140, 144 je v članku Der Socialismus u. der Commmunismus smatral oba pojava za nevarna in je bil še 1869 na interminister. komisiji na Dunaju mnenja, da je treba najstrožje postopati proti soc. dem. delavskemu gibanju. Z informativnimi članki o kranjskih zadevah in o Slovencih je sodeloval tudi pri izvenkranjskih listih (gl.: Costa, Beiträge MHK 1855–7), v Faustu (1855–6, Nicolai-Fest in Krain, Südslavische Bilder, Die Gottscheer), v Anzeiger für Kunde d. deutschen Vorzeit (1854. Die Gottscheer), v Deutsche Mundarten (1855, Gottscheer Mundart), v Westermanns Monatshefte (Südslavische Bilder, XIII), Der Wanderer (1856, Bilder aus Krain), Klagenfurter Zg (1856, Krains Eisenindustrie), Oesterr. Blätter f. Literatur u. Kunst (1857, Rojenice, obširno poročilo v Der Aufmerksame 1857), Der Aufmerksame (1857, št. 14, Fr. X. Richter; BK 1857, št. 16), poročal je o lj. izkopinah v Mitteilungen d. Centralkomission (I) in podal etnografsko sliko Slovencev (Russkaja besěda 1857, III, 2. god., knj. 7, nauki 65 do 120). — Za historično društvo za Kranjsko je izdelal nova pravila (MHK 1851), poživil njega delovanje, vnemal k sotrudništvu, skušal pridobiti in organizirati stalne dopisnike iz cele dežele, sam pripravil za tisk historično gradivo, regeste in prispeval zgodovinske članke: Rückblicke in d. Geschichte d. Stadt Laibach (MHK 1851), Diplomatarium Carniolicum (MHK 1852, 1854–5 in kot priloga 1855), Zur Erklärung des Namens Laibach (MHK 1852; ime izvaja iz nemščine), Inhalt »gemeiner Stadt Laybach fürnembsten Freiheiten« (MHK 1852), Zur landwirtschaftlichen Statistik… (MHK 1853), Beiträge zur Topagrafie and Statistik von Krain (MHK 1855), Über die Geschichtsforschung u. Geschichtsschreibung in Krain (MHK 1857, iz Oesterr. Blätter f. Literatur 1857, št. 2), Anton Alois Wolf (MHK 1859), čigar delovanje je opisal tudi v anonimni brošuri A. A. Wolf… ein Beitrag zur Geschichte d. Diöcese Laibach (Wien, 1858) in dr. Osnoval je Archiv für die Landesgeschichte des Herzogthums Krain (Heft 1–3, Laibach 1852–4), ki naj bi zbiral in kritično urejeval tiskano in netiskano gradivo za kranjsko zgodovino, ki pa je po K.-ovem odhodu iz Lj. prenehal izhajati, kakor tudi Diplomatarium. — Obenem se je pričel baviti z literarno-zgodovinskimi študijami: Beiträge zur Literatur-Geschichte von Krain (MHK 1852, 1854; objava treh vprašanj Erbergovega Versucha (SBL 166), seznam Erbergove zbirke portretov in življenjepis Trubarja in Hrena); Literarische Briefe aus Krain (Der Aufmerksame 1855, 110, 119, 146, 182, 210, 310, 346) obdelujejo slov. in nemško kranjsko slovstvo od Čopa do sodobnikov, Beiträge zur slovenischen Literaturgeschichte (Der Aufmerksame 1856, 38, 41, 62, 66, 70, 98, 102, 114, 118, 134, 142, 146) dobo od Trubarja do Valvasorja; celotno sliko podaja s spisom Die slovenische Literatur (Oest. Revue 2. Jg., Bd. 3, 5, 7) in je napisal tudi za časopis Russkaja beseda Beiträge zur Literatur-Geschichte der Slovenen (Vodnikov spomenik 117; v l. 1858. Russkaja bes. tega spisa še nima). K.-ov nastop v Lj. in delo te dobe nosi znake slov. zavednosti; bil je v krogu prof. Kersnika (IB 1849, 205) in nabiral po njegovi smrti prispevke za spomenik (LZg 1855, št. 165, 171; N 1855, št. 60), hvalil slovensko petje filharmoničnega društva, zahteval, naj se Slovensko društvo reorganizira, naj bi izdajalo znanstven časopis in pospeševalo slov. književnost (Slovenische Literatur u. Kunst, LZg 1850, 276, 304), ter bil tajnik gledališkega odseka, ki je zbiral akcije za slov. gledališče. Ni bil sicer sotrudnik N, pač pa Triglava (Die Taufe an der Savica, Triglav 1865, št. 19–21 in prej v Der Aufmerksame 1856; Die Verkehrsstraßen, Triglav 1865, št. 26) in je iskal 1858 z Dunaja zvezo z Levstikom. Sam je poudarjal, da je Slovenec in slovansko narodno zaveden (MHK 1852, 86), zagovarjal je slovenstvo in slov. kulturna prizadevanja, priznaval velik vpliv nemštva na Slovence, zavzel stališče cuique suum in deloval s svojimi informativnimi članki o Slovencih in slov. književnosti za medsebojno razumevanje Slovencev in Nemcev, ki bi bila v korist obeh narodov (Österr. Revue, 2. Jg., 1864, Bd. 7). — Na. Dunaju je dobilo K.-ovo literarno delo po večini drugo smer; snoval je z Vukom Karadžićem skupno, očividno etnografsko delo o južnih Slovanih (N 1858, 414), a služba ga je silila predvsem v geografijo. Že v Lj. je izdal Knobleharjev opis potovanja po Beli reki v slov. in nemškem jeziku (Lj., 1850, 1851), na Dunaju pa je postal član geografskega društva in je objavil v njegovem glasilu razne prispevke: Einfluß der Rotation d. Erde auf die Uferbildung d. Flüße (Mittellungen d. geograph. Gesellschaft 1862), Flußkarten der Donau u. d. Theiss (ib. 1863), Ritter und Humboldt (ib. 1863) in dr. Sestavil je zemljepisne učbenike, ki pomenjajo velik napredek: Allgemeine u. Handels-Geographie… für kommerzielle u. technische Lehranstalten… Wien, 1860, 1875⁴), Allgemeine Geographie mit bes. Rücksicht auf… Oesterreich… (Wien, 1861), Leitfaden f. den geograph. Unterricht an Mittelschulen (Wien, 1862³, 187010, 187618, 187819 predel. G. A. Schimmer, 189420 predel. R. Trampler, 189723), Das Kaiserthum Oesterreich. Geograph-statist. Abriß… (Wien, 1861, 1873⁶), Handels- u. Schulatlas über alle Theile der Erde (Freiburg i. Br. 1869, 1873³, 1882⁴), Atlas zur Industrie- u. Handelsgeographie … (Klun & Henry Lange; Leipzig 1864–6), Statistik v. Oesterreich-Ungarn (Wien, 1876). Podrobneje se je začel baviti z gospodarskimi problemi, bil urednik in lastnik tednika za trgovino, finance, industrijo in kmetijstvo Volkswirth s prilogo Allgemeine Versicherungszeitung (1865, prodal ga 1868 za 10.000 gld.), sotrudnik drugih listov, bil med ustanovitelji dun. pisateljskega društva Concordie, njen blagajnik (1859–68) in se trudil zlasti za njen penzijski fond, ter bil 1874 podpredsednik društvu Grillparzer-Verein.

V političnem življenju se je pojavil K. 1867. Razvil je v N (1867, št. 3) svoj program, v katerem je zahteval zedinjeno močno Avstrijo, razvoj posameznih narodov, federalizem, ki naj veže avtonomne dežele v močno in krepko enoto, ravnopravnost v javnem življenju, šoli in uradih, odpravo vsake narodne hegemonije, politično in državljansko svobodo in pravičnejšo razdelitev ter znižanje davkov. Udeležil se je tudi shoda federalistov na Dunaju (1867). Na podlagi tega programa je bil kot kandidat slovenske stranke izvoljen v dež. zbor kranjski, kjer je zastopal 1867 mesto Lj., 1867–70 trgovsko in obrtno zbornico, po prestopu k nemški stranki veleposestvo (1870–1); resigniral je avg. 1871. V drž. zboru (poslan od dež. zbora 1867–70) je bil član raznih odsekov, poročevavec za železnico Lj.-Trbiž in Št. Peter-Reka, za koalicijski zakon o sklepanju družb delavcev in delodajavcev ter član nagodbene deputacije (1867). Že jul. 1867 se je ločil od slov. poslancev in bil edini izmed njih, ki se ni pridružil nastopu poslanca Jägerja proti predlogu poslanca Herbsta, ki je bil zahteval zakonski načrt, s katerim naj dobi zakonsko pravo državljanskega zakonika zopet veljavo za katolike, za izročitev postopanja v zakonskih zadevah civilnim sodiščem, za emancipacijo šolstva od cerkve in ureditev interkonfesijonalnih zadev po principu enakopravnosti. Zavzel je stališče, da je programatična točka stranke samo enakopravnost in razširjenje avtonomije, da je sprejel samo ti dve točki v svoj program, da so pa konkordatne zadeve individualno vprašanje vesti. Slovenstvo ne sme iskati opore le v katoliški duhovščini, ki ni edina upravičena voditeljica ljudstva, temveč le njen del, zahteval je narodno, politično in državljansko svobodo, a tudi svobodo vere, uka in prometa, ter se je istočasno izrekel proti rusomaniji Slovencev. Razdor se je poglobil, ko sta K. in L. Svetec, zvesta sklepu slov. kluba, glasovala za decembrsko ustavo, ko so N to grajale in prinesle Svetčev zagovor, ne pa tudi K.-ega, in je postal nepremostljiv, ko je K. govoril v drž. zboru za emancipacijo šole od cerkve in glasoval kot edini slov. poslanec za zakonsko določbo, da bodi pouk prost vpliva sleherne cerkve ali verske družbe. Čeprav je slov. klub proglasil konkordatno vprašanje za svobodno vprašanje, je izzval K.-ov nastop pri Slovencih ostre napade, ki so se še poostrili, ko so mu poslali Nemci zaupnico za njegov nastop v konkordatnih zadevah. Zato je izstopil iz narodne stranke in vstopil v Herbstov klub liberalcev, kjer so odločevali nemški liberalni poslanci iz Češke. Skušal je zainteresirati Kranjce za ustanovitev napredne stranke, ki naj bi združila naprednjake obeh narodnosti, in je pristopil 1868 lj. ustavovernemu društvu; slov. člani lj. trgovske in obrtne zbornice in klub slov. dež.-zborskih poslancev so mu poslali nezaupnico (LT 1867, 348–52; N 1867, 357, 362–4, 383–4, 390–1, 415; LZg 1867, 1767, 1806, 1839, 1847, 1907; SGp 1867, št. 32; 1868, 3; SN 1889, št. 98, 112). Programatično se je sicer še sedaj zavzemal za edinstvo med narodi, ki je možno le kot posledica enakopravnosti, priznal je, da je decembrska ustava potrebna reforme, katero naj izvede drž. zbor, izvoljen po direktnih volitvah, s čimer bi se povečala tudi avtonomija dežel (volivni oklic: An die… Wähler in Rudolphswerth, Wien, 1870), a faktično je postal zagovornik agresivnega nemštva. V drž. zboru je omalovaževal slov. zahteve, zagovarjal vlado, da noče germanizirati, odrekel Kranjski historično in sploh vsako pravo na samostojnost, smatral združeno Slovenijo za neresno zadevo (adresna debata 1870) in se tudi izstopu slov. poslancev iz dunajskega parlamenta ni pridružil (marca 1870). Odslej je bil na Dunaju po Dežmanu zaupnik nemške stranke in zastopnik želja kranjskih ustavovercev, dal je pobudo za zahvalno adreso grofu Auerspergu, ki jo je sam izročil v imenu ustavoverne stranke (1868), priskrbel LT-u brezplačne korespondence tiskovnega urada (gl. tudi N 1870, 156, 162), onemogočil Razlagovo izvolitev v drž. sodišče, pri Giskri in drugih ministrih deloval za razpust dež. zbora kranjskega (1869), pri Taaffeju proti sankcijoniranju sklepov kranjskega dež. zbora (1870) in dr. Postal je sotrudnik LT, kjer je objavil spis Das bürgerliche Gewerbe s svobodomiselno tendenco (1868, v ponatisu v založbi konstitucijonalnega društva, Laibach, 1868), zagovarjal v časopisu Das Ausland germanizacijo Slovencev in imenoval poizkus sprave med avstrijskimi narodi »interesantnim narodom se prilizujočo slabost« (N 1872, 156, 166). Zaradi bolezni se je umaknil 1871 iz političnega življenja in odpotoval v Švico, vsekakor pa je na ta sklep vplival tudi nastop Hohenwartove dobe (gl. tudi N 1871, 121, 137). Po vrnitvi iz Švice se je ponudil kranjskim ustavovercem po odstopu J. Suppana in smrti M. O. Apfaltrerna ter Al. Auersperga za dež. poslanca (1874), a ponudba ni bila sprejeta. — K.-ova zavednost in zanimanje za zgodovino in slovstvo domačega prebivalstva nista bila slovenska, nego bolj lokalno-kranjska, kar mu je zabrisalo izrazito orijentacijo; del krivde za njegovo odpadništvo nosi tudi narodna stranka, ki je stala v kulturnih vprašanjih pod vplivom zastarele ideologije, a tudi osebna K.-ova ambicijoznost, samoljubje in morebiti dobičkaželjnost; z imenovanjem za sekcijskega svetnika pa je dobil njegov prestop žig plačanega izdajstva. Od sodobnikov so K.-a satirično slikali Levstik (Pavliha, 1870, št. 1, s sliko), Alešovec (Brencelj 1869, št. 17; 1870, št. 11, 13, 16 in dr., s karikaturami) in Hoffmann (Der Maskenball, 1868; Messerschmiedshammer). — Prim.: K.-ova pisma Bleiweisu, Lončar NZ VI; Dežmanu v lj. muzeju; Levstiku, Žigon, Slovan 1916; R. G. Puffu, Glonar, ČZN XII; Juventus; Obravnave dež. zbora kranjskega; Stenographische Protokolle des Abgeordnetenhauses; Wurzbach, XII, 125; Das Inland 1874, št. 7 (s sliko); LT 1875, št. 160; LSZg 1875, 212–3; Petermanns Mitteilungen 1876, 75; Apih 17, 232; Trstenjak, Slov. gledališče 41; Ottův slovník naučný XVI, 416; Pfeifer, Landtagsabgeordnete; Kolmer II, 37; Vošnjak, Spomini I, 241; Concordia Festschrift 47, slika 28; Prijatelj, Kersnik I, 16, 61, 70, 135, 139; Lončar ZMS XI, 183–4; Lončar 142; Bohinec, Geografski vestnik 1925, 7–8; Šuklje I, 47–8; Brügel, Gesch. der öst. Sozialdemokratie I, 176. Pir.

Pirjevec, Avgust: Klun, Vinko Fereri (1823–1875). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi277396/#slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine