Slovenski biografski leksikon

Vidmar Josip, literarni kritik in teoretik, esejist in prevajalec, r. 14. okt. 1895 v Ljubljani kot peti izmed sedmero živih otrok dežnikar. obrtnika in trgovca Josipa ter Josipine r. Jusič (brat Cirila, Mete, Milana st., Staneta, gl. članke) in tu živi. Rasel je v družini, naklonjeni umetnosti, odločilno je nanj vplivala mati. Po 5 razr. osn. šole (1901 do 1905) je obiskoval 1906–14 klas. gimn. v Lj. (mat. z odliko), se v tem času seznanil z Iv. Albrehtom, Iv. Cankarjem (ga na Rožniku obiskoval), P. Golio, A. Kraigherjem in O. Župančičem. Jeseni 1914 se je vpisal na TVŠ v Pragi, se ob koncu 1. sem. vrnil v Lj., 1. mar. 1915 bil vpoklican v avstrij. vojsko. Čez 14 dni poslan v ofic. šolo (ki pa je ni končal) v Breže na Kor., kot desetar premeščen v Ptuj (poveljnik kompanije P. Golia), nato v Judenburg, avg. pa poslan na bojišče v Galicijo (Zaleščik, 17. pešpolk). 13. sept. 1915 je pri Dnjepru (vas Dzvinac) prebežal na rusko stran, tu spet srečal P. Golio. Do 20. maja 1918 ostal v ruskem ujetništvu, se selil iz mesta v mesto, največ bival v Dnjepropetrovsku (ted. Jekaterinoslavu), se preživljal s tehn. risanjem in poučevanjem nem. Nato je bil spet v avstrij. vojski v istem mestu (vmes na dopustu na Dunaju in v Lj.), kot bivši ujetnik uvrščen v VII. korpus avstrij. okupac. vojske, tolmač za ruščino. 30. nov. 1918 se je vrnil (spotoma zaprt v Brestlitovsku) prek Prage in Dunaja v Lj. Dec. 1918 (verjetno na Cankarjevem pogrebu) se je seznanil z M. Kogojem in V. Pilonom, kmalu s posredovanjem Fr. Albrehta in sošolca K. Dobide še z Iv. Prijateljem. Konec dec. 1918 je odpotoval na Dunaj, kjer se je nameraval vpisati na eksportno akad. (sicer izrazito matem.-tehn. nadarjen); jan. 1919 je tja prišel tudi Dobida. Apr. 1919 se je vrnil v Lj., letni semester vpisal na fil. fak. v Zgbu, sredi sept. odpotoval v Berlin, prišel le v Krakov in končno v Prago, kjer je 1919/20 na univ. štud. »čisto filozofijo in literature« (prof. Fr. Drtina, V. Tille) in se družil s slov. visokošolci (F. Kozak, Fr. Mesesnel, B. Jakac, L. M. Škerjanc, Ante Trstenjak, N. Preobraženski idr.). Jeseni 1920 je bil spet v Lj.; 26. sept. se je v Nov. mestu seznanil z A. Podbevškom in se še bolj zbližal z M. Kogojem, ki je na V-ja pomembno vplival (poglobil njegova naravna nagnjenja za racionalno mišljenje in za zgolj bistveno presojanje literature in življenja, gl. Zbornik J. V-ja, 1975, 247). 1921 je živel na Dunaju, v Lj. in deloma v Pragi, 1922 se je ustalil v Lj. Od dec. 1926 je kot štipendist franc. vlade prebil več kot pol leta v Parizu, potlej spet 6 mesecev v Pragi. 18. okt. 1928 je diplomiral na fil. fak. v Lj. iz slov. in primerjalne liter. zgod. s teorijo. Zaradi izhodišč, ki jih je V. razvil v uvodu h »kritični portretni študiji« Oton Župančič (1935), mu je Prijatelj knjigo kot doktorsko dis. zavrnil (gl. Obrazi, 1979, 85). Preživljal se je s pisanjem in prevajanjem, 1931 postal zunanji sodelavec lj. Drame, na povabilo P. Golie nov. 1934 njen dramaturg (do maja 1942), a bil tudi umetniški vodja in celo režiser (A. Čehov, Striček Vanja, 1939).

1940 je začel sodelovati s KPS, predvsem z B. Kidričem, zaradi snujočega se slov. društva prijateljev SZ vzdrževal stike s sovjetsko ambasado v Bgdu (bil v odboru za pripravo). Tri tedne po napadu Nemcev na Jslo (17. apr. kapitulirala) je bila 27. apr. 1941 v V-jevem stanovanju v Lj. (Cesta na Rožnik, danes Cesta 27. apr.) ustanovljena Protiimperialistična zveza delovnega ljudstva Sje, kmalu preimenovana v OF; V. je postal njen član. Aprila 1942 mu je u. žena Angela r. Kosmatin, s katero se je por. 9. febr. 1921 na Dunaju; iz tega zakona je sin Tit (gl. čl.); 23. marca 1944 se je por. z operno pevko Nado Stritar (gl. čl.); otroci tega zakona: Rok (1944), Nada (1946) in Živa (1949). 9. maja 1942 je odšel v partizane, se maja in jun. zadrževal na Notranjskem (Loška dolina), prišel pred ital. ofenzivo na Kamenjak v Kočev. Rogu, odtod se skupaj s člani IOOF umaknil v Polhograjske Dolomite blizu Lj., ob zborovanju na Pugledu pri Starem Logu pomagal urejati razmere znotraj OF. 14. jan. 1943 bil izvoljen za preds. IOOF (do 27. apr. 1953, tedaj OF preimenovana v SZDL), apr. 1943 se je vrnil na Rog. Okt. je na kočev. zboru odposlancev slov. naroda imel uvodni govor. Od 9. nov. je kot delegat IOOF s slov. skupino potoval iz Bele krajine prek Gorskega Kotara in Like v Bosno na II. zasedanje AVNOJ 29. nov. v Jajcu (v imenu slov. delegacije predlagal podelitev naslova maršal Titu, govor 1966 posnet na gramofon. ploščo: Tako je rodjena nova Jsla, Jajce); nato se vrnil na Rog. Med 4. in 6. jan. 1944 je sodeloval na 1. kongresu kult. delavcev Sje na osvob. ozemlju v Semiču, z B. Kidričem in M. Brecljem tu zamislil ustanovitev SNG (ga pomagal voditi), zanj kot tudi za znanstv. inšt. pri IOOF in za Prešernov dan 8. febr. kot kult. praznik podpisal ustanovne listine. 24. febr. 1944 je postal preds. SNOS, se 5. maja udeležil zasedanja prve slov. vlade v Ajdovščini in se z njo 10. maja vrnil v Lj.

V novi državi je opravljal štev. družbeno-polit. dolžnosti: 1945–52 je bil preds. Prezidija ljudske skupščine LRS, 1945–53 član Zveznega prezidija FLRJ, 1945–53 preds. Doma narodov Ljud. skupščine FLRJ, bil od 1945 poslanec zvezne in republ. skupščine, 1953–67 član predsedstva zveznega odbora SZDL Jsle oziroma Zvezne konference SZDL, 1967–74 je bil član Sveta federacije SFRJ, od 1974 pa je član predsedstva SRS. Na kongresu KPJ 21.–29. jul. 1948 v Bgdu je podprl stališča maršala Tita in KPJ proti Informbiroju, jih potrdil z vstopom v KPJ. 1951 bil v diplomat. misiji (pojasnjeval stališča nove Jsle), se kot član parlamentarne delegacije mudil v Londonu in Parizu (tudi pred mednar. Odborom za mir). 1. dec. 1945 je prevzel mesto prof. za teoret. dramaturgijo na novoustan. AIU v Lj. (do. 28. febr. 1950), 6. dec. 1949 je postal redni član SAZU, 11. apr. 1950 upravnik njenega Inšt. za literature (do 1964). Po smrti Fr. Ramovša je bil 27. okt. 1952 izvoljen za preds. SAZU, kar je ostal do 1976; v tem svojstvu bil 1966–9 preds. sveta akademij SFRJ. Kot šef jsl delegacije je 1957 potoval prek Moskve v Peking, kjer je podpisal kult. konvencijo s Kitajsko. Udeležil se je 1961 mednar. literar. seminarja ob 100-letnici rojstva Rab. Tagoreja v Indiji, 1956 kongresa evrop. nacionalnih komisij UNESCO v Franciji, 1964 kongresa PEN klubov na Norveškem, 1965 33. kongresa PEN klubov v Parizu, 1964 obiskal Inst. de France in Acad. française v Parizu, 1967 Max Planck Gesellschaft v Zah. Nemčiji, junija 1969 obe akademiji v ČSSR (Praga, Bratislava), 1970 z drugimi preds. jsl akademij Italijo (proučeval organiz. znanstv. dela), i. l. tudi SZ in njene kult.-znanstv. ustanove. Sicer se je tvorno udeleževal vseh pomembnih kulturnopolit. dogajanj v Sji in Jsli, mdr. 1952 (III), 1958 (V) in 1975 (VII) kongresa Zveze književnikov oz. pisateljev Jsle (1952–8 njen preds.), 1954 izr. plenuma te zveze, 1976 simpozija o Iv. Cankarju (tudi organiziral) in 1978 o O. Župančiču v Lj. Od 1956 je preds. GO Sterijinega pozorja v Novem Sadu, 1966 je bil preds. odbora za nagrade AVNOJ, 1970 preds. Borštnikovega srečanja v Mrbu, 1974–8 preds. sveta Lj. festival.

V. je član Društva slov. pisateljev od 1922, slov. PEN kluba od 1926, Društva slov. knjiž. prevajalcev od 1955; dopisni: JAZU 1951, SANU 1961, Akad. SR Romunije 1965, Akad. nauka i umjetnosti BiH 1969, Maked. akad. nauka i umjetnosti 1969, Akad. umetnosti Nem. dem. republike 1975, Crnogorske akad. nauka i umjetnosti 1981, Vojvođanske akad. nauka i umetnosti 1981; častni: Slavist. društva Sje 1975, SAZU 1976. — Je nosilec partizanske spomenice 1941; prejel je odlikovanja: red nar. osvoboditve I, 1944; red bratstva in enotnosti I; red zasluge za narod I; red jsl zastave I, 1955; red junaka socialist. dela 1960; red republike z zlatim vencem 1968; red jsl zvezde z lento 1975; red Polonia restituta; odlikovanja Officier de l'ordre des arts et des lettres 1964 (prevzel 1966); Ordre national de la légion d'honneur 1975 (prevzel 1976). Nagrade: komiteja za umetnost FLRJ 1949, Zveze književnikov Jsle 1960, Sterijina 1965, Prešernova 1966, AVNOJ 1967, Branko Gavella 1971, Župančičeva 1975, Kidričeva 1976, Njegoševa 1981 (za knjigo Obrazi). Priznanja: za ilegalno delo 1971, zlata plaketa ilegalca 1975, zlata plaketa, značka in listina Borštnikovega srečanja 1977, spominska plaketa ob 40-letnici SAZU 1979. Od 1966 je dr. hon. c. Univerze v Lj. —

S pisanjem se je V. začel ukvarjati v višji gimn., pesnikoval, snoval drame in prevajal Goetheja, sodeloval v rkp. dij. listu Biseri. Prva spisa Kako si je človek podjarmil naravo ter Buddha in njegov nauk je objavil 1911 (Naša bodočnost str. 43–4, 108–12; podpis: V.), naslednje leto poslal v DP črtico Pri glasovirju (1912, 177), s kritiko enodejank E. Kristana pa se prvič oglasil v LZ (1913, 559; podpisal se s sošolčevim imenom Jos. Šest). V ujetništvu se je naučil rušč., se učil poljšč., spoznal rusko življenje in literaturo. Odločilno je nanj vplivala kratka pesnitev v prozi M. Gorkega Človek (gl. Meditacije, 1954, 16). Po vrnitvi v domovino sodi prvo V-jevo pomembnejše liter. delo v leto 1919. Začel je prevajati L. Andrejeva: komedijo Dnevi našega življenja (gl. Obrazi, 1979, 78), črtici Marseljeza (Svoboda 1919, 59 do 60) in Iz povesti, ki ne bo nikdar končana (ib. 78–81), štiri novele so izšle v knjigi Plat zvona (1922), dve v Povest o sedmih obešenih (1923), dramo Črne maske (1924), napisal o njem članek (GLLjD 1920/1) in na pobudo I. Prijatelja, ki je ocenjeval V-jeve prevode za založnico Tiskovno zadrugo, daljši esej Bogoiskanje L. Andrejeva (LZ 1922). Po oceni prevoda Gaudeamus istega avtorja (NZ 1920) je na Glonarjevo povabilo prevzel v LZ referat o prevodih iz rušč., kar je začetek V-jevega kritičnega pisanja. Odtlej se je posvečal mnogostranski kritični publicistiki o skoraj vseh področjih umetniškega dela, odpiral načelna in teoretična vprašanja slov. umetnosti in kulture, zlasti v književnosti in gledališču, ocenjeval večino novosti v literarnem in gledal., deloma tudi likovnem življenju. Objavljal je v LZ 1913, 1920–4, 1928–32, NZ 1920, GLLjD 1920/1 in redno med 1934/5–1941/2, Kritiki 1925/6 in 1926/7, DS 1924–5, MP 1929/30 do 1937/8 in priložnostno v drugih listih, po vojni zlasti v NS 1946–52, NSd od 1953, LdP 1945–58, SPor 1945–58, Delu od 1959 (redni gled. kritik 1961–8, kritični seriji Iz dnevnika 1964–7 in K našemu trenutku 1971 do 1973), Almanahu Saveza književnika 1952 do 1962 idr. (podrobno bibl vodi Kabinet J. V-ja pri SAZU).

Pomemben mejnik v V-jevem ustvarjanju je njegova kritika Župančičeve Veronike Deseniške (DS 1924, 216–20), h kateri ga je nagovoril M. Kogoj (gl. Obrazi, 70, 221). Odtlej je pogosto razpravljal o kritiki tudi načelno. Izzvan s strani Ant. Vodnika (Umetnostni nazor J. Vidmarja, DS 1927) je začel polemiko (Umetnost in svetovni nazor, LZ 1928) s katol. teoretiki o umetnosti in literaturi (Božja misel in razodetje, LZ 1929; Poglavje o morali, ib.; Neliterarni problemi, ib. 1930), ki se je vlekla in se posebno razgorela 1929–30 (gl. A. Ušeničnik, O svobodni umetnosti, Č 1928/9; isti, Krščanstvo in umetnost, ib. 1929/30; B. Vodušek, Ali so to literarni problemi? DS 1929). Po 2. vojni je obravnaval načelna vprašanja mdr. v člankih: O moralnem kriteriju (NSd 1953: liter. idr. problemi), Kritika na razpotju (ib. 1962, gl. odzive: V. Kralj, ib. 354–60 in D. Pirjevec, ib. 1964, 1175–82), O edinem kriteriju (Delo 1965, št. 142: Iz dnevnika), V blodnjaku antidrame (Sd 1967: Prazna miza), o gledal. kritiki (ib. 1972), Pogovor z neznanimi (Delo 1973, št. 320, 331, 338, 345).

Napisal je mnogo literarnih esejev in kritik o slov. in drugih književnostih, mdr. o slov. moderni literaturi (Slawonic review, London, 1927/8), I. Preglju (LZ 1928–32; Srpski književni glasnik 1930; Sd 1933), Iv. Cankarju (LZ 1929, 1931–2; NSd 1968), o slov. književnosti 1929 (Letopis Matice srpske 1930, knj. 232; Slawische Rundschau, Praga, 1930), F. S. Finžgarju (LZ 1930, 1932), F. Levstiku (MP 1930/1; LZ 1931), Beležke o Karamazovih (LZ 1931), o Goetheju (LZ 1932), M. Gorkem (Sd 1936; NS 1946, 1952), Shakespearju (GLLjD 1936/7 do 1940/1), Levu Tolstoju (Sd 1940), Belinskem (NS 1948), Kocbekovem Strahu in pogumu (NS 1952), Kozakovi Leseni žlici (NS 1952), Prešernu (NSd 1954), Lily Novy (NSd 1956), slov. poeziji (ib. 1960). Nekatere eseje je objavil kot spremne besede h knjigam, zlasti če jih je tudi uredil ali prevedel (o teh gl. niže), mdr.: M. Kranjec, Sreča na vasi (1933); Filip Kalan-Kumbatovič, Pustolovci (1933); Prežihov Voranc — L. Kuhar, Samorastniki (1940); Molière, ID I (1947); F. Prešeren: Poezije (1949), Pjesme (Cetinje 1954) in Sonetni venac (Bgd 1968, 1975); Goethe, Pesmi (1950) in Faust (1955); H. Chr. Andersen, Snežna kraljica… (1955) in Pravljice (1975); Antologija slovenačke poezije (Bgd 1961); M. Krleža, Na robu pameti (1975); O. Wilde, Hiša granatnih jabolk (1975); I. Mrak, Igre sveta (1977). Številni so literarno-teoretski eseji in članki, mdr.: Osrednje besede (Sd 1933), Resnica in kriterij (ib.), Prehodi (NS 1952), o dram. ustvarjanju v vojnih časih (ib.: Iz dnevnika; gl. polemiko I. Potrča in B. Ziherla ib., M. Bora-Pavšiča v NRazgl 1952, št. 15), Sodobna drama (NS 1952: Iz dnevnika), Zapiski o realizmu (NSd 1954), Realizem in fantastika (ib. 1955; LdP 1954, št. 270), o čisti umetnosti (NSd 1955: Iz dnevnika), O Leninu in Tolstoju (ib. 1956: Iz dnevnika; sprožil vrsto neprizanesljivih ocen), Nazorski nesporazumi, Estetski nesporazumi (ib. 1957), o navdihu (ib. 1957: Meditacija), V začaranem krogu (ib. 1958), o meditaciji (Delo 1967, št. 109: Iz dnevnika), o eksistencializmu in umetnosti (ib. 1966, št. 61: Iz dnevnika), Zvoki in liki (Sd 1975) itn.

Članek, naj bo to esej, kritika ali polemika, je za V-ja najbolj ustrezna in pogosta oblika pisanja, ker se je z njim lahko najhitreje odzival. Zato so besedila, izišla v knjižni obliki, razmeroma redka: esej Kulturni problem slovenstva (1932; ocene: Tone Brodar (= E. Kardelj), Književnost 1932/3; I. G(rahor), LZ 1932; B. Borko, Nova Evropa 1932; S. Gogala, Č 1932/3; L. Ude, Kriza LZ, 1932; idr.), kritična študija Oton Župančič (1935; z esejem Stvarstvo; ocene: R. Ložar, Č 1934/5; T. Debeljak, S 1935, št. 8; L. Legiša, Sd 1936; idr.), v času NOB brošure Beseda o OF (1943, 6 natisov), Klevete in dejstva (1943, 6 natisov) in Lik maršala Tita (1944; najprej v SPor 1943, št. 28a; 8 natisov; prev. v shrv. in ital. 1945), eseja Dr. France Prešeren (1954; ponat. iz NSd 1954) in Ivan Cankar (1969; ponat. iz Sd 1968), z osebnimi pričevanji obogatena biografija Oton Župančič (1978, v zbirki Znameniti Slovenci), ki je povzetek V-jevih raziskovanj in razmišljanj o pesniku, čigar osebnost in delo sta ga vse življenje spremljala in zanimala (prim. tudi LSAZU 1948/9). Njegova najbolj obsežna knjiga so Obrazi (1979, 1980²; shrv. prevod Moji savremenici, Sarajevo 1981), spomini in pričevanja o 25 slov. sodobnikih (o bratu Milanu, Iv. in Iz. Cankarju, K. Dobidi, M. Kogoju, L. Novy, M. Jarcu idr.). Strnitev spoznanj, ki so ga vodila v presojanju umetniškega ustvarjanja, je knjiga Esej o lepoti (1981, 1982²).

Iz prispevkov, objavljenih v slov. in jsl revialnem tisku, in iz knjižnih uvodov je pripravil več tematsko oblikovanih izborov: Literarne kritike (1951), Meditacije (1954), Dramaturški listi (1962), Drobni eseji (1962), Polemike (1963), Srečanje z zgodovino (1963; mdr. teksti iz NOB), Literarni eseji (1966), Dnevniki (1968; izhajali najprej v Delu 1965, št. 104–1967, št. 120; o sod. slov. kulturnih vprašanjih), Gledališke kritike (1968), Slovenske razprave (1970), Odgovori (1970; intervjuji, delno obj. v jsl tisku, o sod. kulturi, miselnosti, zanikanju kriterijev, hermetični poeziji ipd.; prim. J. Kos, Sd 1971, 329 sl.), K našemu trenutku (1973; prvotno izh. v Delu 1971, št. 268 — 1973, št. 88 in drugod); prispevki zadnjih 5 let so v knjigi Presoje (1981). Najbolj značilne odlomke iz V-jevega opusa je izbral J. Javoršek v knjigo Misli (1964). Isti je pripravil tudi ID za zbirko Naša beseda (1970, več ponat.). V. sam pa je odbral in uredil 1975 pet knjig ID in jih poimenoval: Iz slovenske literature, Polemike, Eseji, Dramaturški zapisi in Meditacije.

Precej izborov, pogosto oblikovanih na novo, je izšlo v shrv. prevodih: Zapisi i kritike (Zgb 1954, spremna beseda T. Potokar), Književne kritike (Bgd 1955, 1964², spremna bes. V. Bartol), Literarni eseji (Sarajevo 1963), Za i protiv (Bgd 1963), Dramaturški zapisi (Novi Sad 1968), Prešeren, Cankar, Župančič (Novi Sad 1972), Razumijevanje književnog stvaranja (Sarajevo 1977, izbor in spremna bes. F. Zadravec), Kritička razmišljanja (Bgd 1978, izbor J. Javoršek, spremna bes. B. Novaković). V makedonščini so izšli Odbrani esei (Skopje 1976, spremna bes. T. Arsovski), v madž. pa Esszék es meditációk (Novi Sad 1978, izbor in spremna bes. J. Pogačnik).

Mnoga svoja estetska merila in kritična stališča je V. uveljavil z uredniškim delom. Z M. Kogojem in A. Podbevškom je 1922 ustanovil in ur. modernistični časopis Trije labodje, ki je že z 2. št. prenehal zaradi ideološkega razhajanja s Podbevškom. Po polemiki okoli Župančičeve Veronike Deseniške se je V. odmaknil od LZ in ustanovil časopis Kritika, prvi te vrste na Slov.; izdajal ga je od mar. 1925 do febr. 1927, sprva s K. Dobido in St. Kosovelom, pisal pa večinoma sam. Z idejno teoret. članki o gledališču, sod. kritiki, narodnostnem vprašanju in nekat. moralnih problemih slovenstva je postavil temelje slov. sodobni kritični misli. 1928 se je vrnil k LZ kot vodilni liter. kritik ter s F. Kozakom pomagal uredniku Fr. Albrehtu. Jeseni 1932 je prišlo do spora med nekat. sodelavci in založnico Tisk. zadrugo, ker ni dovolila obj. kritične polemike k Župančičevim razmišljanjem v članku Adamič in slovenstvo; te so nato izšle v knjigi Kriza LZ (konec 1932), disidenti pa so ustanovili »neodvisno slov. revijo« Sd (1933–41). Prvi letnik so ur. V., F. Kozak in S. Leben, drugega V. sam, naslednje pa F. Kozak. Po službeni dolžnosti je V. ur. GLLjD (od 1935/36 št. 1–1941/2 št. 17). Med okupacijo je bil sourednik ileg. Slovenskega zbornika (1942, ponat. 1945), po vojni bil v ur. odboru SR (1950–63). Od 1977 je preds. skupnega sveta Enc. Sje in slov. izdaje EJ. V. je ur. tudi več knjižnih zbirk in posameznih knjig, pretežno leposl. vsebine, včasih jim dodal uvod ali spremno besedo. Bil je preds. ur. odbora zbirk Naša beseda (1967–74) in Beseda sodobnih jsl pisateljev (1975–81), sam ur. zbirki Polemika (1973–5, 7 del) in Znameniti Slovenci (1977–). Skupaj s pesnikom je pripravil Dela O. Župančiča I–IV (1938) in jih uvrstil tudi v Našo besedo (1967), sam ur. shrv. izdajo Pesme (Bgd 1961, z uvodom) ter z D. Pirjevcem (od 1967 z J. Mahničem) sour. Župančičevo ZbD I– (1956–). Za Našo besedo je pripravil še izbore: Iv. Cankarja I–VII (1967), F. Levstika (1968), S. Gregorčiča (1969), S. Jenka (1969), J. Stritarja (1969), I. Preglja I–III (1970), P. Golie (1970), L. Novy (1970), F. Kozaka (1971), Iz. Cankarja (1972) in E. Kardelja (1973). Za zbirko Lirika je ur. izbor Goetheja (1971) in Prešerna (1973), oboje s spremno besedo. Sicer je ur. še knjige: A. Gradnik, Svetle samote (1932, z uvodom); P. Golia, Pesmi (1936, anonimno); L. Novy, Temna vrata (1941, anonimno), Oboki (1959, z uvodom) in Majhni ste na tem velikem svetu (1973, z uvodom); antologijo proze Iz partizanskih let (1947, z uvodom); Župančič, Veš, poet, svoj dolg? (1948, z J. Logarjem in J. Udovičem); L. Krakar, Izbrane pesmi (1971, z uvodom); I. Cankar, My life and other sketches (Lj. 1971, z uvodom); Prešeren, Versei (Budimpešta 1975, z uvodom); idr.

Tehtna sestavina V-jevega bogatega dela je prevajanje. Prozo in drame, a tudi poezijo, pretežno vrhunska dela svet. literature, je povečini sam odbiral in obj., s ponatisi vred nad 70 knjig. Največ je prevajal ruske pisatelje: Andrejeva (poleg navedenega še zbirko Povest o 7 obešenih 1963 z uvodom), Bunina (Gospod iz San Franciska 1933), Čehova (novele Anjuta 1930), Dostojevskega (Krotka 1926), Fedina (Mesta in leta 1931), Gogolja (Mrtve duše 1936, Ženitev 1948), Gorkega (Trije ljudje 1934, Lev Tolstoj 1940, O literaturi 1952 z uvodom, Spomini na sodobnike 1955), Gončarova (Oblomov 1935, 1965 z uvodom), Gribojedova (Gorje pametnemu 1949 z uvodom), Lenina (O kulturi in umetnosti 1950), T. Mrakova (Trinajst 1944, 6 natisov), Ostrovskega (Nevihta 1949), Puškina (Drame 1949), Tjutčeva (Pesmi 1951 z uvodom), Alekseja K. Tolstoja (trilogija: Car Fjodor Ioanovič 1975, Smrt Ivana Groznega 1979, Car Boris v rkp), Alekseja N. Tolstoja (Peter Veliki I–II 1932–5), Leva N. Tolstoja (Spoved 1922, Rodbinska sreča 1927, Oče Sergij 1933, Smrt Ivana Iljiča 1933), Turgenjeva (Pomladne vode ter Očetje in sinovi 1936). Veliko truda je posvetil Molièru, ki ga je 1938 prvič prev. za lj. Dramo (Izsiljena ženitev, 1942 še Šolo za žene), nato med NOB (Ljudomrznik), po 1945 nadaljeval zlasti iz želje, da bi ga Slov. v celoti predstavil. Sad tega je najprej 12 dram v 2 knjigah ID (1947, 1956) in nato 18 dram v 4 knjigah z nasl. Dela I–IV (1972–4). Iz shrv. je prev. Krležo (Aretej 1962, Deset krvavih let … 1962) in Nušića (Sumljiva oseba 1964). Od drugih tujcev je prev. Indijca Mukerjija (Mladost v džungli 1928), Nemce E. Ludwiga (Napoleon 1931), Eckermanna (Pogovori z Goethejem 1959 z uvodom) in Lessinga (Modri Nathan 1981), Angleže Dickensa (Božična pesem v prozi 1926), R. Stevensona (Will iz mlina 1951 z uvodom) in O. Wilda (Jetniška balada iz Readinga 1960 z uvodom). S področja filozofije je prev. E. Spektorskega Zgod. socialne filozofije I–II (1932–3). — Od 1920 pogosto prevaja tudi odrska dela, pretežno iz klasičnega repertoarja. Ta opus obsega blizu 50 dram; rkp hrani večinoma Slov. gled. muzej v Lj., nekaj pa je bilo tudi natisnjenega (gl. zgoraj). Prvi V-jev upriz. prevod je delo L. Andrejeva Misel (1920 Celje). Sledile so drame, poleg že omenjenih: Čehov, Češnjev vrt (1923) in Striček Vanja (1939), Andrejev, Profesor Storicin (1925), Krleža, V agoniji (1929) in Maškarada (1974), Lev N. Tolstoj, On je vsega kriv (1931), Katajev, Kvadratura kroga(1932), Nušić, Pokojnik (1924) in Žalujoči ostali (1934), R. Vesnić, Gosposki dom (1936), F. Werfel, Juarez in Maksimilijan (1936), A. V. Suhovo-Kobilin, Tarelkinova smrt (1937), F. Mauriac, Asmodej (1940), Turgenjev, Mesec dni na kmetih (1948) idr. Prev. ali predelal je libreta za opere Musorgskega Hovanščina (1937), Foersterja Gorenjski slavček (1937) in Verdija Falstaff (1939). — Iz V-jevih zapisov o prevajanju je razvidno, da se je ukvarjal tudi s teoret. vprašanji, štel prevajanje za reprodukt. umetnost; zahteval, da mora prevajalec simultano obvladati vsako besedilo, ob vsaki besedi vedeti, na kateri dogodek ali miselni motiv se avtor z njo sklicuje. Omenjal je tudi stališče O. Župančiča, po katerem prevajalec ne sme dati besedam niti gram več teže, kot jim jo je dal avtor.

Literarni teoretik. a) Ustvarjanje in svetovni nazor. 1920–2 je v LZ pisal o moralnem in svetovnem nazoru Leva Tolstoja, Andrejeva, Čehova in Merežkovskega (pri slednjem se spopadal z mnenjem Iv. Prijatelja, ki je V-jeva razlago končno sprejel) in o vplivu nazora na njihovo pisanje. Pokazalo se mu je, da so v njih umetniško plodna samo temeljna čustva ali razpoloženja, medtem ko »preveč intelektualni način opazovanja« poglablja prepad med umetnino in temi čustvi. Razum in nazor je moč, ki sicer lahko konstruira epske like, a jih kot konstrukte izriva iz prave umetnosti. Glede razmerja med umetnostjo in moralo je menil, da je umetnost humanizacijska in da umetniška morala služi vsemu človeštvu enako. Zato ji morala nobenega sistemskega nazora ni dorasla, običajno ji celo nasprotuje. V eseju Pomen umetnosti in država (Trije labodje 1922) je nadnazorskost umetnosti in njeno posebno moralno vlogo strnil v že natančnejšo misel: umetnost je produkt svobodnega navdiha, izraz breztendenčnega gledanja in spoznanja; samo svobodno gledanje na pojave in stvari omogoči umetniško spoznanje in pravo umetnino.

Hipotezo, da samo nadnazorska umetnost lahko nemoteno opravlja posebno moralno vlogo in služi človekovemu apriornemu vzponu k etično višjemu, razumnejšemu bivanju, je teoretsko utrjeval v reviji Kritika. Skliceval se je tudi na Župančiča in Iv. Cankarja, ki sta ločevala med moralo umetnosti in praktičnimi moralnimi nazori. Zdaj je tudi menil, da ima umetnost svoj posebni nazor ali »nazor umetnosti«, ta pa edini zagotavlja neposrednost, pristnost, živost življenjske resnice v umetnini. Umetniško lepo je strogo odmaknil vsakršni racionalni, nazorski in praktični moralni sferi, kajti človeški duh se izraža intenzivno in v svojem najglobljem bistvu prav v »proizvajanju tvorb in likov in podob« umetnosti. S teh teoretskih izhodišč je 1928 do 1930 v polemiki s katol. pesniki in kult. ideologi (A. Ušeničnik, A. Vodnik, B. Vodušek) z izbrano argumentacijo dokazoval, da svetovni nazor ni pomembno udeležen pri nastanku umetnine, da umetnost z njim ni v kavzalni zvezi. »Umetnost je modifikacija — izraz ne svetovnega nazora, marveč dejanske človečnosti in je z njo v kavzalni zvezi, ne pa z življenjskim nazorom. Nazor pa se v umetnini izrazi kot nekaj nebistvenega.« Hipotezo je preskušal tudi ob Dostojevskem in Goetheju, se spraševal o naravi njunih navdihov in umetniških posledicah le-teh. Dokazoval je, da je Dostojevski primer idejnega pisatelja in zato ne dosega umetniških kvalitet čistega umetn. navdiha, Goethe pa primer umetnika, ki ni niti Fausta napisal po »vodilni ideji«. Tudi v »krit, portretni študiji« O. Župančič (1935) je pokazal, da je Župančič »pomembna človeška narava«, ki svojega navdiha ne moti z nazorom, njegovo umetništvo pa da je »kristal« enkratne osebe-narave, ne pa razvidnost dogmatske resnice. V 30-ih letih je nasprotoval vsaki kulturnofilozofski smeri, ki je ogrožala svobodoumni temelj umetnosti in jo zavezovala za »koristi« svojega moralnega nazora.

Po 1945 je menil, da je osvoboditev slov. naroda in marksist. družbena ureditev spremenila naloge slov. pisatelja, zlasti pa odpravila nasprotje med umetnikom in družbo. Duh umetnosti in duh jsl družbenega programa, zlasti njegova samoupravljalska prvina, sta se tako približala, da je njun cilj postal isti: »Sedanja oblast ima v programu prav to, kar je literatura vedno zahtevala, in literatura mora zato nujno biti z njo. Vztrajal pa je, da mora literatura ostati pri neprogramskem človeku, pri »osebnih usodah« in da nima pravice niti ne more človeka domišljati. Zato je odklanjal socialist. realizem, pa tudi eksistencialistično, realistično in drugačno idealistično miselnost, kolikor si je prilaščala literaturo. Ko je 1956–7 v polemiki z B. Ziherlom in Mih. Lifšicem (NSd 1956–8) ponovno dokazoval, da je »miselnost po svoji vsebini za vprašanje kakovosti nekega dela popolnoma nevažna«, se je skliceval na Lenina, ki je kritiziral Leva Tolstoja kot misleca, visoko pa ga cenil kot umetnika. Sodobne liter. likovne in glasb. modernizme je vrednotil po njihovi estet. in humanist. moči oz. po tem, koliko se od človeka oddaljujejo v okvirih svojih idealist. in nihilist. filozofij. Strah, absurd, obup v slov. literaturi je ocenjeval kot naplavljeno zemljo buržoaznih mislecev Sartra, Camusa in Heideggerja ter zmerom znova, zlasti v knjigi k Našemu trenutku (1973) pozival, naj slov. umetnost nastaja v skladu z življenj. vrednotami socialist. družbe.

Svoj umetnostni nazor si je dogradil tudi s pobudami, ki jih je dobival v stališčih umetnikov, kot so bili Iv. Cankar, Župančič, Goethe, Th. Mann, soglasje za tezo o živosti in proti abstraktnosti v liter. umetnosti pa našel tudi pri Engelsu, Marxu in Leninu.

b) Odnos do literarnih zvrsti. Že 1925 je zapisal zvezo »tri umetniška plemena« in z njo ločeval tri psihološke in estetske zvrsti literature: epsko, lirsko, dramatsko. Umetniški izvajalci teh psiholoških in estetskih stanj so ga kot teoretično vprašanje spremljali vse dotlej, dokler ni našel formule, s katero je poskušal izčrpno označiti razmerje med vrsto življenj. dogodka in literarnoestetsko zvrstjo, ki iz njega poteka: »Lirika je dogodek v človeku, epika je človek v dogodku, dramatika je dogodek iz človeka«. Po 1945 je podrobneje razlagal le aforizem za dramatiko. Menil je, da dramatiki niso naklonjene tiste dobe, v katerih človek ne ustvarja dogodkov iz sebe, ampak je potegnjen v dogajanje kolektiva. Potrdilo je iskal tudi v renesansi, ki jo je človek ustvarjal iz sebe, posledica velikega človekovega prebujenja pa je bila Shakespearova dramatika; razlaga pa ne vzdrži znanstvene kritike.

Značilna prvina V-jeve estetike je t. i. umetniška »kristalizacija«. S tem izrazom je označeval epsko in dramsko osebo, »ki je popolnoma individualen pojav, ki pa je hkrati tudi nosilka izrazitega življenj. načela, izrazite življenj. moči«. Neke vrste kristalizacijo je našel tudi pri vsakem umetniku, v njegovem izraznem središču, ki ga je imel za središče njegove biti in literature. Središče ali konstanta pesnikove osebnosti in njegove umetnosti je zgoščena v nekaj besedah, ki se vračajo v vseh ključnih položajih njeg. dela. Nadaljnji prvini V-jeve liter. estetike sta »prehod« v umetniškem delu in inspiracija ali navdih. Za »prehode« je štel tiste »sklepe« umetniškega dela, na katerih temelji njegova struktura: v lirski pesmi je to odlična beseda ali metafora kot njeno estetsko in smiselno jedro, v drami katastrofa, sistem dogajanja pred njo in razpletni trenutki za njo, v romanu pa npr. zaključek, kjer se življenj. zgodba spusti iz zgoščene zapletne lege v vsakdanjo. Nekatere novejše smeri so prehode odpravile, zato pa po njeg. mnenju podrle princip umetniškega ustvarjanja. Navdih je sprva pod Goethejevim vplivom razlagal kot demonijo, po vojni pa ga je zadržal v mejah človeka, ga imel za izbruh človekove moči, ki nastane in oblikuje neodvisno od zavedne volje in hotenja. Označeval ga je tudi z mislimi Fr. X. Šalde, Nietzscheja, kritika W. H. Paterja, predvsem pa z Župančičevim izrekom, da »umetnik vsakokrat svet podre in ga postavi na novo«.

Že v časopisu Kritika je V. definiral estetske pojme v literaturi, kot so komično, tragično, vloga smeha in ironije. Temeljna liter. stila, realizem in romantiko, pa je razlagal tudi in predvsem psihološko. Stila ni imel nikoli za odločilno prvino umetnosti, zato so ga stilna vprašanja teoretsko manj zanimala. K estetskim prvinam, s katerimi je od 1925 poskušal izboljševati slov. formalni liter. program, pa je šteti zlasti fantastiko.

Kritik. Že 1925 je zavrnil ideološke atribute tedanje kritike »napredna«, »katoliška«, »proletarska« literatura in izjavil, da pravega kritika zavezuje le »umetnostna in duhovna pomembnost delo. Ne sme se vezati na strankarsko, nazorsko in klikarsko miselnost, kajti samo nevezan kritik je sposoben pisati jasno in načelno. Zanimati ga mora, ali je pisatelj obvladal življenje, o katerem govori, in oceniti, ali so sredstva izražanja zares umetniška, pokazati, ali gre za izpoved doživetega ali za bobnečo retoriko. Mora imeti oster čut za umetnikovo notranjo svobodo in za živost umetnine, za obe nadrazumski prvini, ki šele skupaj zagotavljata popolno kvaliteto umetnosti. Absolutno merilo za umetnino je njena živost ali uprizorjenost življenja brez miselne tendence. Zlasti v jubilejnih meditacijah o Goetheju (LZ 1932) je dokazoval, da je živost ali obvladanost »življenja« najvišji estetski kriterij za besedne umetnine. Ves čas pa je pomembno mesto prisojal tudi moralnemu kriteriju in ga v kritikah uveljavljal v obliki gesla »zvestoba samemu sebi«, ga sprva rabil na dveh ravneh: zvestoba samemu sebi, svoji naravi, navdihu in spoznanju je veljala za umetnika, zvest samemu sebi pa je moral biti tudi epski in dramski karakter. Ker pa je na drugi ravnini zagovarjal pred vojno tudi individualist. moralo, je po 1945 s tem geslom zavezoval le še pisatelja. Zvesto samoizpoved je imel za njegov moralni imperativ.

a) Gledališki. Kot estetski pojav in kot moralno stanje človeka so ga zaposlovale tudi gledališka in likovna umetnost (gl. LZ 1929, 501–4; MP 1931/2, 245–9), glasba in arhitektura. Vedel je, da mora gledal. kritik soditi po impresiji in da se uprizoritev v enaki obliki več ne ponovi. Zato je menil, da je kriterij preverljivosti gledal. umetnine skoraj neznaten, da torej gledal. kritika nima možnosti, da bi neki dramski lik poglabljala skozi stoletja, kakor ga lahko literarna interpretacija. Poznati mora dram. besedilo in odrski umotvor in ju med seboj primerjati. To lahko opravi v redu le, če pozna značaj vsake osebe, vsakega prizora, težo vsakega stavka in vlogo vsake besede, ker samo s takim poznanjem lahko objektivno sledi režiserju in igralcem; znati mora razčleniti režijo in igralčev umotvor, oceniti, kako je režiser ubral posamezne stvaritve igralcev v ritem igranja in kako je uspel obvladati dinamično črto dram. dogajanja, kako je obvladal prehode, kako ločil naglašene trenutke od stranskih ali kako jih je znal povzdigniti. Pri gledal. ustvaritvi je bil pozoren zlasti na delež, ki ga je moral in koliko ga je znal opraviti režiser. 1961–8 je kritiziral sodobno evrop. in amer. naturalist., intelektualistično dramatiko, enako zavračal tudi dramatike absurda, pisce moralitet in oznanjevalce grotesknega. Tudi v tem drugem kritičnem valu so ga manj zanimale formalne novosti dramatike kot bivanjski zasnutek človeka v njih in pa posluh, s katerim so pisatelji obravnavali človekove slabosti in vrednote.

Kot dramaturg je obj. prek 100 dramaturških improvizacij. Pri sestavi repertoarja je uveljavljal načelo, da osrednje nar. gledališče mora skrbeti za reprodukcijo klasike, v kateri se razkriva človek nasploh, enako pozorno pa mora uprizarjati tudi sodobna svetovna in domača dela, saj si tekoči čas zastavlja svoja vprašanja. Ob slov. dramatiki so se v V-jevih repertoarjih vračala imena Shakespeare, Molière, Sofokles, Gogolj, Shaw in Pirandello, Cankar, Finžgar in Nušić, pojavijo se pa tudi nekat. sovjet. dramatiki. Objave v GLLjD povejo, da se je zavzeto razgledoval po teoriji drame in estet. kategorijah.

b) Literarni. Za pravi začetek velja kritika Župančičeve Veronike Deseniške (DS 1924), s katero je metodološko opozoril, da je delo ocenjevalca, ki ve, da sta »svet in osnovna prvina kritike razum«, in ki zna jasno, logično in brezobzirno razčleniti in vrednotiti literarni organizem. Kritika ideje ga tedaj ni zanimala, označil jo je za predmet filozofa, sam vrednotil le »globino umetniškega pogleda« na življenje ter preskušal dramsko dejanje in kompozicijo z načeli klasične in realistične dramaturgije. Kot psihol. kritik je pazil, ali se umetnik izpoveduje neovirano, na živost in doslednost epskih likov in na kompozicijsko obvladanost celotnega besedila. Vpraševal se je, ali se pesnik v zbirki ukvarja s pomembnimi ali neznatnimi pojavi duhovnega življenja, ali upesnjuje, »kar čuti« in ni sentimentalen do sebe in drugih. Vso literaturo je presojal tudi s stališča, ali pisatelj kaj obsoja ali odobrava, ali življenjske pojave izpoveduje, »kakršni so« in ima zato »pravi umetniški način prikazovanja«. Odklanjal je vsakršno moralno in nazorsko obremenjenost liter. dela. — Njegove razprave o slov. pisateljih gredo mimo biografske in sociološke metode, usmerjajo k »duhovni strukturi« pesnikove osebnosti in k njegovemu umetniškemu »stvarstvu«. Načelno je priporočal kritično in selektivno liter. vedo, od metod (v novejšem času) pa izrecno historično materialistično.

Specifični knjigi sta Obrazi (1979) in Esej o lepoti (1981). V prvi označuje duhovne moči 25 sodobnikov — znancev, pisateljev in drugih umetnikov, politikov in znanstvenikov ter vrednoti njihove prispevke slovenski kulturi. Ob njih se razkrijejo tudi njegove lastne duhovne in moralne moči in značilnosti. Napisana je z umetniško nazornostjo in učinkovitostjo. V drugi so Slovenci dobili prvo nekatedrsko razmišljanje o lepoti kot pojavu narave, človeka in njegovih stvaritev. V skladu z realnim pojmovanjem sveta, življenja in umetnosti to svojo najvišjo sintezo upravičeno imenuje »realna estetika«.

Odnos do naroda in narodnosti. Velik del kritičnega pisanja je V. posvečal potrjevanju slov. naroda v jsl državi in nasproti večjim narodom. Zaradi protinar. ideologije integralnega jugoslovanstva je začel o tem pisati že 1925. Tedaj in kasneje je podiral mit, da je velik narod poklican za višje naloge kot mali. Da bi dokazal enakovrednost obeh, je velikemu prepuščal posvetne, civilizacijske naloge, malemu pa zadržal kulturne. Z delitvijo vlog je utrjeval vero v obstoj in smisel svojega naroda. Temu je posvetil tudi svojo prvo samost. knjigo Kulturni problem slovenstva (1932), ki je povzročila veliko polemičnega trušča, odobravanja in zavračanja. V njej je navajal vrsto zgod. primerov o kult. vlogi malih evrop. narodov in odločno poudaril samobitnost slov. kulture proti takratni polit. ideji jezikovne stopitve s shrv. Avtonomnost in kult. pomen slov. naroda je zagovarjal tudi v polemiki z O. Župančičem ob Louisu Adamiču. Protinar. igro obeh meščan. strank je zavračal vsa 30-a leta (gl. Klavrna bilanca, Sd 1937). V 60-ih letih je ugovarjal teorijici samojugoslovanstva, ker je naskakovala zlasti nar. zavest Slov. in Makedoncev, 1970 pa zavrnil še slov. defetiste in nekakšne pluraliste, ki so omahovali glede smisla nadaljnje slov. nar. eksistence (gl. Socializem kot nihilizem: K našemu trenutku, 1973). Odgovarjal je s pozitivno alternativa: »Biti — ne biti — biti!« Ponovno je tudi trdil, da kultura je in mora biti še naprej poglavitni del slov. nar. programa (gl. Srečanje z zgodovino, 1963, kjer so zbrani V-jevi nar. polit. članki in razprave).

Prim.: osebni podatki; dokumentacija o življ. in delu (kabinet akad. J. Vidmarja pri SAZU). Izbor lit.: EJ; SGL; ULj III/2; VE; Zssl VIT; LSAZU 1948/9 (1950), 172–84 (z bibl in sliko); E. Kocbek, Tovarišija, 1949; Ljetopis JAZU za 1951/2 (Zgb 1953), 311–3; L. Novy, LdP 1955, št. 241 (s sliko); Fr. Albreht, NSd 1955, 865–70; B. Štih, NRazgl 1955, 495–6 (s sliko); O. Šest, GLLjO 1955/6, št. 2, 47–50; H. Grün, GLLjD 1955/6, 60–2 (s sliko); M. Krleža, Vjesnik (Zgb) 1960, št. 9936 (s sliko) in NSd 1961, 261–5; Godišnjak SANU za 1962 (Bgd 1964), 435–7; R. Čolaković, Delo 1965, št. 280; Velibor Gligorić, ib.; Jože Snoj, ib. (s sliko); E. Kardelj, ib. št. 282; B. Zupančič, NRazgl 1965, 390 (s sliko); P. Džadžić, Politika 1965, št. 18689 (s sliko); B. Štih, Sd 1965,1089–92; B. Borko, Večer 1965, št. 238 (s sliko); F. Petrè, Vjesnik (Zgb) 1965, št. 6702; J. Jurančič, Delo 1966, št. 285 (s sliko); A. Ocvirk, Sd 1966, 119–27; Savremeni pisci Jsle, Zgb 1966, 369 (s sliko); E. Kocbek, Listina, 1967; J. Koruza, Fr. Zadravec idr., Slov. književnost 1945–65, II, 1967 (s sliko); Ko je ko u Jsli, Bgd 1970; Suvremeni knjiž. prevodioci Jsle, 1970, 175–6 (bibl); Jsl knjiž. leksikon, Novi Sad 1971, 563–4; Delo 1975, št. 240 (s sliko), 244; B. Rudolf, Dialogi 1975, 617–8 (s sliko); M. Kranjec, NRazgl 1975, 501–2; Politika 1975, št. 22277 (kult. pril. posvečena V-ju, s slikami); T. Arsovski, Razgledi (Skopje) 1975, 697–711; Sd 1975, št. 10 (posvečena 80-letnici); J. Vidmar (zbornik), 1975 (mdr. spomini E. Kardelja, V. Tomšič, M. Breclja, B. Ziherla, M. Kranjca idr.; A. Ocvirk, V-jeva estetska misel in besedna umetnost; J. Kos, Spoznavno-vrednostna izhodišča V-jeve kritike; D. Moravec, Iz poglavja o zgovornih partizanskih muzah; J. Snoj, J. V. prevajalec-izpovedovalec; J. Javoršek, Osnovni podatki za življenjepis J. V-ja; bibl knjig, knjižnih in gledal. prevodov; s slikami); F. Petrè, Vjesnik (Zgb) 1975, št. 10122; F. Zadravec, Scena (N. Sad) 1975, knj. II, št. 6, 36–41 (s sliko); isti, SR 1975; isti, Lit. teoretik in kritik J. V., 1976; isti, J. V., Novi Sad 1981 (dodano: J. Javoršek, J. V. i Sterijino pozorje); GLLjD 1975/6, št. 1, 32–42; Dokumenti SGM 1976, 1–7; T. Kermauner, Most 1976, št. 45/6, 20–31; SAZU, ob 40-letnici, 1978, 77–8 (s sliko); D. Moravec, Slov. gledališče od vojne do vojne, 1980.

Intervjuji, mdr.: DS 1927, 90–4 (zapisal J. Traven); SN 1929, št. 101 (M. Zadnek); J 1931, št. 14 (B. Borko); LZ 1934, 19–29 (J. Kozak); Hramovi zapiski 1934/5, 2–6 (M. Javornik); Tov 1947, 811–2 (H. Grün); NRazgl 1955, 496–7 (J. Zorn); Tov 1967, št. 47/8 (Ž. Kozinc); Le livre slovène 1970, 2–9 (F. Slokan); Delo 1974, št. 57 (S. Fras idr.); Delo 1975, št. 108; 7 dni 1975, št. 44 (J. Šprogar); ITD 1976, št. 24 (B. Goričar); Delo 1979, št. 285, 291, 297; 1980, št. 3 (D. Rupel); Četvrti jul (Bgd) 1980, št. 960 (J. Petričević); Nova Makedonija (Skopje) 1980, št. 12168 (S. Gurovska); SN revija (Zgb) 1980, št. 211 (N. Kulenović).

Upodobitve (izbor). Slike: V. Pilon, kolorirana risba 1921; B. Jakac, 13 risb 1919, 1943–4, 1958; K. Bulovec-Mrak, risba 1934; I. Cargo, risba 1938; G. A. Kos, olje 1965; L. Perko, risba 1969; F. Zupet-Krištof, risba 1979 in olje 1981; K. Meško, olje 1979 in 1981; Bard Iucundus-Oblak, risba 1981. Karikature: B. Kos, N. Pirnat, B. Pečar, J. Trobec. Kipi: Sonja Rauter-Zelenko, patiniran mavec, pred 2. vojno; A. Herman, bron 1973; Z. Kalin, bron 1977 (SAZU). Medalja: L. Dolinar. Plaketa: V. Stoviček 1975. (Gl. Umetniki in spremljevalci, 1981.) Zadravec

Zadravec, Franc: Vidmar, Josip, akademik (1895–1992). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi783877/#slovenski-biografski-leksikon (15. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine