Slovenski biografski leksikon

Vidmar Drago, slikar, r. 25. jan. 1901 v Šapjanah (občina Opatija) železn. uradniku Ferdinandu in Heleni r. Benčina, u. 5. maja 1982 v Ljubljani. Po osn. šoli na Brezovici in v Lj. ter po nižji gimn. v Lj. Je 1914–9 obiskoval lj. učiteljišče. Od 1919 je učiteljeval v okolici Celja in Laškega (Sv. Lovrenc — danes Kómpole pri Štorah, Svetina, Kalobje, Sv. Jedert — danes Sedraž), 1924 se je slikarsko izpopolnjeval na umetn. akademiji v Zgbu, od 1933 bil z bratom Nandetom (gl. čl.) vpisan na VPŠ v Zgbu. 1934 se je preselil v Lj. in do 1942 poučeval na meščan. šolah (Prule, Bežigrad, Vič), vmes bil večkrat na štud. potovanjih (Francija, Italija). Na začetku vstaje 1941 se je vključil v OF, 11. sept. 1941 je bil predstavnik slikarjev na I. plenumu kult. delavcev, 1942 postal član ZKJ. Po aretaciji 25. febr. 1942 je bil poslan v internacijo (Čiginj, Gonars, Renicci), po kapitulaciji Italije jeseni 1943 odšel v partizane, najprej v Cankarjevo brigado, nato k propag. komisiji pri IOOF. V začetku 1944 je postal organiz. sekretar in scenograf SNG na osvob. ozemlju, konec avg. 1944 odšel na bazo 13/23 nad Kolpo. 1945 je poučeval risanje na partiz. gimn. v Metliki in delal v fotosekciji propag. komisije pri IOOF (kasneje: foto-odsek Tiskovnega urada pri predsedstvu vlade), kjer je ostal še po osvoboditvi do avg. 1945. Od 1946 je bil v Lj. prof. risanja na I. moški gimn., od 1950 do upokojitve 1956 pa na VPŠ, kjer je organiziral slikarski oddelek. — Bil je član več umetn. društev, npr. Slovenski lik, Klub mladih (kasneje Slov. umetn. društvo), Udruženje prijatelja umetnosti Cvijeta Zuzorić, DSLU in dopisni član umetn. društva Hagen (Dunaj, od 1928). — Za zasluge v NOB in za slikar. dosežke je prejel odlikovanja in priznanja, npr.: red zasluge za narod in medaljo za hrabrost (kmalu po 1945), red dela II (1957), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1975) in Prešernovo nagrado (1978).

Predvojni opus (predvsem olja) je bil med vojno skoraj v celoti uničen. Ohranjena olja, npr. Avtoportret (1926), Portret hčerke(1926), Dekle z vrčem (1929), Motiv iz Rečice pri Laškem (ok. 1930), Sv. Jedert, Vaški prizor, Motiv iz jezera (vse iz 1. pol. 30-ih let), Požgana vas (1947), Tihožitje (1956), Perilo (1965), Interieur (1968), Sama (1973). Ustvaril je štev. grafike, npr. lesoreze (Svetina, Mestne hiše, Sejalec — vse 1922), linoreze (Sirote, 1927; Rudar, 1935; Brezposelni, 1938; Porušeni most, 1943) in monotipije (Interniranec-kandidat smrti, 1943; Požgano drevo, 1944; Obešanje talcev, 1945). Izdelal je risbe: Pred vrati (tuš, 1937), Brezdomec (tuš, 1938), Sama (tuš, sepija, 1940), Požgana vas Vrh (oglje, 1943), V zatišju (kreda, 1944), Begunke (kreda, 1945) idr. Večina grafik in risb je last Muzeja ljudske revol. Sje v Lj. Ilustriral je knjige: ADK 1926; T. Seliškar, Janko in Metka, 1939; F. Bevk, Železna kača, 1946; Na juriš, naprej partizan!, 1947. — Razstavljal je največ skupinsko, mdr. v Lj. (1922 XXIII. umet. razstava; 1924 in 1926 Klub mladih; 1928 Slov. moderna umetnost; 1938 na velesejmu; 1940 Jubilejna um. razstava; 1955 Slov. umetnost po osvoboditvi; 1958 Sodobna slov. umetnost, Avtoportret na Slovenskem), Bgdu (1922 Klub mladih; 1930 in 1940 spomladanska graf. razstava jsl umetnikov), s Klubom mladih še v Hodoninu na Moravskem (1924), v Splitu in na Reki (1925), v Sarajevu (1926), Pragi (1926), Berlinu (1926–7) in na Dunaju (1927), v Zgbu (1935 Slov. lik), Trstu in Gorici (1945 Razstava slov. primor. umetnikov). Z bratom Nandetom je razstavljal v Lj. 1936 (s katalogom; ocene: Č. Škodlar, J 1936, št. 127; K. Dobida, LZ 1936, 378–81; R. Ložar, S 1936, št. 131; T. Seliškar, UT 1936, št. 45), 1938 (katalog; oceni: S. Mikuž, S 1938, št. 211; K. Dobida, LZ 1939, 76–7) in 1942, ob njima 1928 še T. Kos (katalog; ocena: K. Dobida, LZ 1928, 702–4). Sicer se je udeleževal razstav DSLU in predvsem vseh predstavitev partiz. in socialnokritične likovne umetnosti doma in v tujini.

Njegovo prvo slikar. obdobje je povezano z ekspresion. gibanjem in z enim od njeg. najpomembnejših predstavnikov, avstr. slikarjem O. Kokoschko. Sredi 20-ih let se je začel usmerjati v t. i. novo stvarnost. Kasneje, zlasti v 30-ih letih, je ustvaril dela (predvsem grafike), ki jih lahko označimo z izrazom socialnokritični realizem. Pomemben je njegov prispevek k partiz. likovni tvornosti. V povojnih delih je nadaljeval s taboriščno in partiz. tematiko ter pridružil motive povojne graditve. V 50-ih letih, ko se spremene nekatere sestavine njeg. realizma, je dodajal nove motive, ki pa jih vseskozi opredeljuje v njeg. opusu trajno navzoča skušnja revolucije. — Prim.: osebni podatki; T. Tomažič, Brata Vidmarja (1963, dipl. naloga z bibl; tipkopis, fil. fak. Lj.); I. Durjava, Pregled medvojnih opusov slikarjev N. in D. Vidmarja (1978, raziskoval. naloga RSS, tipkopis); izv. klas. gimn. Lj. 1911/2; Bibl JLZ; ELU; SBibl; R. Ložar, Die slow. Malerei der Gegenwart, Die Kunst, München 1929; Drago Vidmar — Nande Vidmar, 1930 (album reprodukcij, uvod T. Seliškar); Ilustrirani Slovenec 1931, 72 (z reprodukcijami); T. Seliškar, Zbornik 39, 1939, 155–8; SPor 1945, št. 98 (pogovor z bratoma V.); F. Stele, Slov. slikarji, 1949, 158–9; Avtoportret na Slov., 1958, 109 (katalog); F. Šijanec, Sodobna slov. lik. umetnost, 1961; H. Vollmer, Allg. Lexikon d. bildenden Künstler d. XX. Jh., Leipzig 1961, V; Š. Čopič, Socijalna umetnost u Sji. Jsl umetnost XX veka, 5, Bgd 1969, 52–3; V. Visočnik, Borec 1971, 78–87; Sto let lj. učiteljišča, 1973; Delo 1981, št. 20 (s sliko); 1982, št. 97; M. Komelj, Slov. ekspresion. slikarstvo in grafika, 1979; Dnevnik 1982, št. 128. Durjava

Durjava, Iztok: Vidmar, Drago (1901–1982). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi783470/#slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

VIDMAR Drago, slikar, grafik in ilustrator, r. 25. jan. 1901 v Šapjanah (občina Opatija) v Istri, u. 5. maja 1982 v Lj. Oče Ferdinand, železniški uradnik, mati Helena Benčina, gospodinja. Osn. š. je obiskoval na Brezovici in v Lj. Po nižji gimn. v Lj. se je 1914 vpisal na lj. učiteljišče, uspešno maturiral 1919 in se zaposlil kot učitelj, najprej pri Sv. Lovrencu pri Celju (danes Kompole pri Štorah), nato v Svetini, na Kalobju, pri Sv. Jederti (danes Sedraž). Slikarsko znanje si je razširil s šolanjem na umetn. akad. v Zgbu (1924), se izpopolnjeval v tujini (Dunaj, Dresden). Od 1933 je bil z bratom Nandetom (gl. čl.) vpisan na VPŠ v Zgbu. Od 1934, ko se je preselil v Lj., pa do 1942 je poučeval na meščan. šolah (Prule, Bežigrad, Vič). 1941 se je vključil v OF. 25. febr. 1942 je bil aretiran in poslan v internacijo (Čiginj, Gonars, Renicci). V jeseni 1943 je odšel v partizane, najprej v Cankarjevo brigado, nato k Propagandni komisiji IO OF. V začetku 1944 je postal sekretar SNG na osvobojenem ozemlju. Na bazi 13/23 nad Kolpo, kamor je odšel konec avg. 1944, je ustvaril večji del svojega part. lik. opusa. 1945 je poučeval risanje na part. gimn. v Metliki in do avg. delal v Fotosekciji Propagandne komisije pri IO OF. Od 1946 do 1950 je bil v Lj. prof. risanja na I. moški gimn., nato do upokojitve 1956 na VPŠ, kjer je organiziral slikarski oddelek. – Prve, bolj zaokrožene rezultate svojega slikarstva je predstavil na skupinski razstavi v Jakopičevem paviljonu 1922. Sledile so si še druge skupin. razst. v Lj., Bgdu, Hodoninu na Moravskem, Splitu, Reki, Sarajevu, Pragi, Berlinu, Dunaju, Zgbu, Trstu, Gorici, Gradišču ob Soči, Gradcu. Pogosto je razstavljal skupaj z bratom Nandetom, in sicer: Lj. 1928, skupaj z njima še Tine Kos, 1936, 1938, 1942, 1970, Tržič 1971. 1990 je bila v Galeriji revolucije v Lj. retrospektivna razstava, kjer je bilo na ogled 120 slik, grafik, risb in fotografij izgubljenih del. Ilustriral je tudi knjige: ADK, 1926; T. Seliškar, Janko in Metka, 1939; F. Bevk, Železna kača, 1946; Na juriš, naprej partizan!, 1947. Bil je član raznih umetniških združenj: Klub mladih, Slovenski lik, Udruženje prijatelja umetnosti Cvijeta Zuzorić, DSLU in dopisni član umetn. društva Hagen na Dunaju. V. je uporabljal različne slik. in ris. tehnike: olje, tuš, kredo, sepijo, oglje. Motive je črpal iz življenja preprostih ljudi na vasi in iz NOB. Njegove pokrajine so mehke, kot da pokrajina sama ustvarja harmonijo med njo in kmetom, ki dela. – »V interieru pa se razvija med prostorom in ljudmi dialog, tih in skrivnosten, ki ga podajajo linije, barve, predmeti, figura« (Špelca Čopič, Slov. slikarstvo, str. 152). Kot vsi ekspresionisti je tudi pomemben grafik in je v veliki meri prispeval k razvoju part. grafike. Ustvarjal je predvsem lesoreze, linoreze, monotipije. V prvi dobi je slikal v ekspresionistični smeri, a že ob koncu 1925 je skupaj s Klubom mladih pripravil razstavo v Galićevem salonu v Splitu, kjer so »Mladi« predstavili rezultate povsem novih umetnostnih iskanj, ki so jih kritiki kasneje označili za novo stvarnost. V naslednjem desetletju je ustvarjal dela, ki jih lahko označimo z izrazom socialnokritični realizem, katerega predmet je bilo slov. podeželje in njegove težke socialne razmere. Pomemben je njegov doprinos k partiz. likovnemu ustvarjanju in tudi povojni slikarski opus je v veliki meri prežet s spomini na part. čas. Za svoje umetniško in družbeno polit. delovanje je prejel številna priznanja: medalja za hrabrost in red zasluge za narod (po 1945), red dela II (1957), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1975), Prešernovo nagrado za leto 1977 (1978).

Prim.: SBL IV, 442–43 in tam navedena liter.; M. Jevnikar, N. in Dr. Vidmar, KolGMD 1983, 133; Iztok Durjava, Nande Vidmar, Mestni muzej in Part. knjiga, Lj. 1989 – Borci umetniki, in tam navedena liter.; Knjiga 89, št. 9–10, 402; Iztok Durjava, Drago Vidmar, Part. knjiga, Lj. 1990 – Borci umetniki, in tam navedena liter.

Ž-l

Žerjal, Franko: Vidmar, Drago (1901–1982). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi783470/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine