Vidmar, Nande (1899–1981)
Vir: © arhiv Miša Vidmarja

Novi Slovenski biografski leksikon

VIDMAR, Nande (Ferdinand Vidmar), slikar, grafik, likovni pedagog (r. 17. 8. 1899, Prosek/Prosecco, Italija; u. 16. 6. 1981, Ljubljana). Oče Ferdinand Vidmar, železničar, mati Helena Vidmar, r. Benčina. Brat Drago Vidmar, slikar, grafik, bratranec Josip Vidmar, kritik, esejist, politik.

Osnovno šolo je obiskoval na Brezovici in v Ljubljani, tu se je 1913 vpisal na učiteljišče. 1917 je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko in poslan v oficirsko šolo. 1919 je maturiral in se zaposlil kot namestnik učitelja v Podjuni na Koroškem. 1920 se je poročil in preselil v Šentrupert nad Laškim, kjer je deloval kot učitelj in šolski upravitelj. 1918–22 je bil večkrat na Dunaju. 1923–24 je študiral na umetniški akademiji v Zagrebu in bil na krajšem študijskem potovanju v Dresdnu. 1926 je obiskal Beneški bienale. 1928 se je zaposlil kot upravnik osnovne šole v Vrhu nad Laškim (tedaj Sv. Lenart). 1933 se je na zagrebški višji pedagoški šoli vpisal na študij likovne vzgoje, vendar ga je po enem letu prekinil. 1935 se je z družino preselil v Bistrico pri Tržiču, kot učitelj risanja in deških ročnih del je bil premeščen na meščansko šolo v Tržiču. 1937 je bil štiri mesece na študijskem dopustu v Parizu. 1941 je iz Tržiča pobegnil v Ljubljano in se vključil v Osvobodilno fronto (OF). 1942 je bil interniran v taborišče Čiginj, nato v Gonars, kjer je poučeval v »slikarski šoli«, zatem je bil premeščen v taborišče Renicci, naslednje leto pa izpuščen. 1943 se je vključil v Šlandrovo brigado, nato je bil premeščen v oddelek 15. divizije. 1944 so ga zaradi zdravstvenih težav odpustili iz vojske. 1945 je poučeval risanje na črnomaljski gimnaziji in sodeloval pri fotosekciji propagandne komisije OF. 1946 se je preselil v Ljubljano in se zaposlil kot profesor risanja na II. državni gimnaziji. 1954 se je upokojil in se docela posvetil likovnemu delu. Prvič je razstavljal 1920–21 kot član mariborskega Umetniškega kluba Grohar. Že v zgodnjih dvajsetih letih ter v glavnem ves predvojni in povojni čas je razstavljal skupaj z bratom Dragom Vidmarjem. Bil je član Kluba mladih, Slovenskega lika, Udruženja prijatelja umetnosti Cvijeta Zuzorić in Društva slovenskih likovnih umetnikov; 1929 je bil izvoljen v odbor Umetniške matice.

V najširšem pogledu je za njegov opus značilno tesno prepletanje ekspresije in mimetičnega. Motivno je bil razpet med krajino, figuraliko in tihožitjem, deloma tudi aktom. Med vojnama se je uvrščal med vodilne predstavnike ekspresionizma in nove stvarnosti na Slovenskem. Razstavljal je tudi v tujini skupaj z osrednjimi imeni slovenske likovne umetnosti. V dvajsetih letih 20. stoletja je v ruralnem okolju ustvaril ključna ekspresionistična in novostvarnostna dela ter se obenem trudil ohranjati stik z umetniškim dogajanjem v prestolnici. Njegove grafike iz obdobja ekspresionizma z oblikovnega vidika spominjajo na dela nemških ekspresionistov iz skupine Die Brücke, medtem ko je v slikarskih krajinah čutiti več pastoznega, impresionističnega naboja. Z izjemo nekaj del prevladuje profani tip ekspresionizma brez religiozne trpkosti. V javnosti so izstopali predvsem slikarjevi monumentalni novostvarnostni portreti in krajine z zelenkastim ali modrikastim koloritom, za katere je značilna plastična modulacija, in bolj premišljene prostorske kompozicije. V tridesetih letih se je v okviru estetike socialnega realizma še bolj dosledno identificiral s kmečkim in delavskim slojem, ki ga je sicer že prej sočutno upodabljal. Pri zahtevnejših slikarskih prizorih si je pogosto pomagal z risbo in fotografijo. Med drugo svetovno vojno je kot risar dokumentiral obdobje svoje internacije in partizanstva.

Že v zgodnji ustvarjalnosti je močno vplival na slikarstvo, grafiko in risbo mlajšega brata Draga, s katerim je vse do konca življenja ohranjal globoko vez. Njuna dela so si bila vse do petdesetih let izjemno podobna, dokler se ni starejši in likovno naprednejši Nande vzpel k drznejši poetiki. V petdesetih letih je namreč njegovo slikarstvo pod vplivom francoskega slikarstva dobilo nov, barvit zagon. V tistem obdobju se je začel umikati izpred oči javnosti in je v duhu intimizma slikal ateljejske motive, v katerih je praviloma upodabljal predmete in družinske člane. V zadnji fazi svoje ustvarjalnosti je ponovno predrugačil kolorit, se oddaljil od mimetičnega upodabljanja ter se naslonil na abstraktne težnje in prizadevanja mlajše generacije slovenskih likovnikov. V teh poznih, enigmatičnih delih, v katerih je prav tako kot v mladostnem obdobju izražal ekspresivnost, je tematiziral predvsem razkol med svojim partizanskim angažmajem in povojno družbeno ureditvijo, do katere je ostajal kritičen.

Njegov osrednji vzornik je bil Oskar Kokoschka, vendar so nanj vplivali številni nemški, francoski in hrvaški, tudi slovenski slikarji, mdr. Veno Pilon. Do začetka druge svetovne vojne je gojil stike s predstavniki slovenske ekspresionistične generacije ter prijateljeval s slikarjem Franjem Stiplovškom in pisateljem Tonetom Seliškarjem, ki sta vplivala na Vidmarjeve predstave o umetnosti, bodisi po vsebinski ali oblikovni plati.

1928 je postal dopisni član dunajskega umetnostnega združenja Hagenbund. 1946 je prejel medaljo zaslug za narod, 1949 medaljo za hrabrost, 1957 red dela z zlatim vencem, 1975 red zaslug za narod z zlato zvezdo. 1978 je skupaj z bratom Dragom Vidmarjem prejel Prešernovo nagrado.

Dela

Zimska pokrajina (olje na platnu, 1921, zasebna last).
Zločin (tuš, 1921, Galerija Božidar Jakac).
Utrujeni delavec (lesorez, 1922, zasebna last).
Stekleno oko/Portret Toneta Seliškarja (lesorez, 1923 zasebna last).
Dekle z lopato (olje na platnu, 1924, zasebna last).
Odaliska/Ležeča žena (olje na platnu, 1927, zasebna last).
Portret slikarja Draga Vidmarja (olje na platnu, 1928, zasebna last).
Južina (olje na platnu, 1927, Mestni muzej Ljubljana).
Št. Rupert/Vas (olje na platnu, ok. 1928, Moderna galerija, Ljubljana).
Bajtarski otroci (tuš, 1935, zasebna last).
Prijateljici/Sestri (olje na platnu, 1936, zasebna last).
Pretepena delavca/Tihi pogovor s prisluškovalcem (linorez, 1936, zasebna last).
Interniranec (iz mape Žrtve vojne; pastelni svinčnik, 1942, zasebna last).
Pobeg internirancev/Gonars, nočni apel (iz mape Taborišče Gonars; laviran tuš, svinčnik, 1942, zasebna last).
Rdeči naslanjač (olje na lesonitu, 1948, zasebna last).
Mlačev (olje na platnu, 1949, zasebna last).
Delo na polju (olje na platnu, 1949, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana).
Akt v ateljeju (olje na lesonitu, ok. 1955, zasebna last).
Avtoportret z bajonetom (tempera na kartonu, 1958–59, zasebna last).
Sončni žarek/Obisk neimenovanih (olje na platnu, 1959, zasebna last).
Zapuščena stena (mešana tehnika na kartonu, 1971, zasebna last).

Samostojne razstave

Maribor, 1921 (Narodno gledališče, skupaj s Franjem Stiplovškom).
Ljubljana, 1928 (skupaj z Dragom Vidmarjem in Tinetom Kosom), 1936 (skupaj z Dragom Vidmarjem), 1938 (Jakopičev paviljon).
Ljubljana, 1942 (Galerija Obersnel, skupaj z Dragom Vidmarjem).
Ljubljana, 1989 (Mestni muzej Ljubljana).
Ljubljana, 1993 (Muzej novejše zgodovine Slovenije).
Murska Sobota, 2019 (Galerija Murska Sobota).
Kostanjevica na Krki, 2019 (Galerija Božidar Jakac).

Skupinske razstave

III. umetnostna razstava Kluba mladih (Ljubljana, 1922).
Razstava slovenskih umetnikov v Hodoninu (Hodonin, 1924).
Razstava Slovenskega umetniškega društva (Praga, Berlin, 1926).
Razstava jugoslovanskega kiparstva in slikarstva (London, 1930).
Razstava slovenskih umetnikov partizanov (Zagreb, 1945).
Avtoportret na Slovenskem (Ljubljana, 1958).
1929–1950: nadrealizem, postnadrealizem, socialna umetnost, umetnost NOB, socialistični realizem (Beograd, 1969).
Lesorez na Slovenskem 1540–1970 (Slovenj Gradec, 1970).
Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem 1920–1930 (Ljubljana, 1986).
Corpus del akti. Akt na Slovenskem I. Slikarstvo (Ljubljana, 1999).
Obrazi ekspresionizma –odtisi duha (Kostanjevica na Krki, 2018; Kutna Gora, 2019).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv Miša Vidmarja.
Narodna in univerzitetna knjižnica, Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov, Nande Vidmar, inv. št. 10/2019; Drago Vidmar, inv. št. 11/2019.
SBL.
PSBL.
ES.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Tone Seliškar: Nande Vidmar, Drago Vidmar, Ljubljana, 1930.
Milček Komelj, Igor Kranjc: Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem, 1920–1930, Ljubljana, 1986.
Iztok Durjava: Nande Vidmar, Ljubljana, 1989.
Robert Simonišek, Gojko Zupan: Nande Vidmar : retrospektiva, Kostanjevica na Krki, 2019.
Simonišek, Robert: Vidmar, Nande (1899–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi785844/#novi-slovenski-biografski-leksikon (27. september 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Slovenski biografski leksikon

Vidmar Nande (Ferdinand), slikar, r. 17. avg. 1899 v Proseku pri Trstu, u. 16. jun. 1981 v Ljubljani (brat Draga, gl. čl.). Po osn. šoli na Brezovici in v Lj. je obiskoval nižjo gimn. in 1913 do 1917 učiteljišče v Lj. (maturiral 1919), bil 1917 mobiliziran, 1918/9 se slikar. izpopolnjeval na Dunaju, 1920 (do plebiscita okt.) bil na Kor., nato učil na šoli v Sv. Rupertu (sedaj Breze pri Laškem). 1923/4 študiral na umet. akademiji v Zgbu, 1928 postal upravitelj osn. šole v Sv. Lenartu (sedaj Vrh nad Laškim), 1933 se je vpisal na VPŠ v Zgbu. Od 1934 je bil učitelj risanja in deških ročnih del na meščan. šoli v Tržiču, vmes (1937) na študij. dopustu v Parizu. Aprila 1941 se je iz Tržiča umaknil v Lj. in se vključil v OF, 1942 postal član ZKJ. 25. febr. 1942 so ga Italijani aretirali in internirali (Čiginj, Gonars, Renicci). Po prihodu iz internacije je 9. sept. 1943 odšel v partizane. Najprej je bil v 12. brigadi vodja propag. odseka, nato v 15. div. namestnik vodje propag. odseka. Maja 1944 je odšel na bazo 13/23 nad Kolpo, kjer je ostal do febr. 1945, nato poučeval risanje na partiz. gimn. v Črnomlju in do avg. 1945 sodeloval pri fotosekciji propag. komisije pri IOOF. 1946 se je spet vključil v pedag. delo kot prof. risanja na II. drž. gimn. v Lj., tu upokojen 1954. — Bil je član umetn. društev: klub Ivan Grohar, Klub mladih, Slovenski lik, Udruženje prijatelja umetnosti Cvijeta Zuzorić in DSLU ter dopisni član umetn. društva Hagen na Dunaju (od 1928). — Odlikovanja: medalja za hrabrost in red zasluge za narod (kmalu po 1945), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1975). 1978 je prejel Prešernovo nagrado.

Naslikal je štev. olja, npr. Zima v St. Rupertu (1921), Portret J. B. (1925), Tihožitje (1926), Portret brata Draga (1927), Dekle (1927), St. Rupert (1928), Počitek v vasi (1948), Delo na polju (1948), Interieur (1949), Cvetlično tihožitje (1951), Rdeči naslanjač (1952). Uveljavil se je tudi kot grafik, npr. z lesorezi (Kalobje, št. Rupert, Utrujeni delavec — vse 1922; Portret T. Seliškarja, 1923) in linorezi (V ječi, 1935; Mučena jetnika, 1937; Minometalec, 1944; Kolona, 1944; Čez progo, 1944). Ustvaril je štev. risbe, mdr. Razpelo (svinčnik, 1918), Nočne blodnje (perorisba s tušem, 1920), Sestri (svinčnik, 1923), Fabriške sirene tulijo (tuš, 1924), Bajtarski otroci (laviran tuš, 1935), Tabrharji — tihi razgovor (tempera, tuš, 1937), Kosilo (tempera, tuš, 1939), Patrulja (skica iz brigade, mešana tehnika, 1943), Gorski Kotor (kreda, sepija, 1944), Sirote iz Drežnice (laviran tuš, 1944), Motiv iz Bele krajine (akvarel, 1944). Nekaj slik je izdelal v temperi ali mešanih tehnikah, npr. Partizanski marši (1960), Nepobarvano platno (1960–2), Stena z umivalnikom (1965). Ilustriral je knjige: T. Seliškar, Rudi, 1938; S. Mihelič-Ambrož, Borba za Zdensko vas in N. Košir, S topovi in havbicami, 1944 (Prop. odsek 15. div.; šapirograf); D. Savnik-San, Lavrica 1944 (Prop. odsek 15. div.; šapirograf). — Razstavljal je prvič v Mrbu 1920/1 s klubom I. Grohar, 1921 s F. Stiplovškom (ocena J 1921, št. 212). Od 1922 se je udeleževal istih razstav kot brat Drago (gl. čl.). 1979 je podaril 85 risb iz druge vojne paviljonu »F. Novak« v Mur. Soboti (prim. Delo 1979, št. 189), kjer so mu 1980 prir. samost. razstavo risb (s katalogom).

V začetnem snovanju je bil V. izrazit ekspresionist, na njegove zgodnje risbe je še posebno vplival O. Kokoschka. Že tedaj pa je pogosto opazna tudi socialnokritična nota. Sredi 20-ih let je bil eden najčistejših zastopnikov novostvarnostnega umetniškega kreda, ki ga je v naslednjem desetletju preusmeril v socialno angažiran realizem; dela iz tega obdobja so pomembna vzporednica socialno angažirani slov. književnosti. Ustvarjanje v taboriščih in v partizanih je bilo logično nadaljevanje predvojne slikarske usmerjenosti. Ta kontinuiteta pa sega tudi do prvih povojnih let, ko je naslikal več realističnih del na temo NOB in povojne graditve. Dela iz 50-ih let označujemo kot barvni realizem, poznejša, ki jih karakterizira dovršeno obvladovanje elementov slikovnega polja, pa so poglobljeno razmišljanje o našem trenutku skozi osebno skušnjo revol. časa.

Prim.: osebni podatki; izv. I. drž. gimn. 1910–2 in II. drž. gimn. 1912/3 Lj.; Bibl JLZ; ELU; SBibl; K. Dobida, M 1928, 355; V. Visočnik, Borec, 1969, 710–7; Delo 1979, št. 192; 1981, št. 149. Drugo gl. pri čl. o bratu Dragu. — Slika: IS 1931, 73. Durjava

Durjava, Iztok: Vidmar, Nande (1899–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi785844/#slovenski-biografski-leksikon (27. september 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

VIDMAR Nande, slikar, r. 17. avg. 1899 na Proseku pri Trstu, u. 16. jun. 1981 v Lj. Oče Ferdinand, zaposlen na železnici kot odpravnik vlakov, mati Helena Benčina, gospodinja. Bil je prvi od sedmih otrok (še štirje bratje in dve sestri). Osn. š. je obiskoval na Brezovici, niž. gimn. v Lj., med leti 1913–17 učiteljišče v Lj. (maturiral 1919). 1917 je služil v avstr. vojski in imel prvi resnejši stik s slikarsko umetnostjo, ko je slučajno obiskal Dunaj. Okt. 1920 je bil na Koroškem, učil na šoli pri Sv. Rupertu (danes Breze pri Laškem). 1923 se je vpisal na likovno akad. v Zgbu, 1928 bil upravitelj osn. š. pri Sv. Lenartu (danes Vrh nad Laškim), 1933 je nadaljeval študij skupaj z bratom Dragom (gl. čl.) na VPŠ v Zgbu. 1934 se je zaposlil kot učitelj risanja in deških ročnih del na mešč. š. v Tržiču na Gorenjskem. 1937 je študijsko obiskal Pariz. Po kapitulaciji jsl. vojske je odšel v Lj. in se vključil v OF. 25. febr. 1942 so ga It. aretirali skupaj z ostalimi člani družine in internirali v taboriščih Čiginj, Gonars, Renicci. Po kapitulaciji It. je odšel v part., najprej v 12. brigado in nato k štabu 15. div., kjer je delal na propagandnem odseku. Za nekaj časa je odšel na bazo 13/23 nad Kolpo, nato poučeval risanje na part. gimn. v Črnomlju. Delal je pri Fotosekciji propag. komisije pri IO OF. Apr. 1945 je odšel iz Bele krajine preko Gorskega Kotarja v Trst in nato v Lj. 1946 se je zaposlil kot prof. risanja na II. drž. gimn. v Lj. Upokojen je bil 1954. – Njegova prva dela, razstavljena 1920 v Mrbu, so še realistično-impresionistična, a že na prvi samostojni razst. 1921 v Mrbu (skupaj s F. Stiplovškom) je čutiti vpliv O. Kokoschke in ekspresionistične avantgarde, ki postopoma pripelje V. sredi dvajsetih let v bolj umirjeno novo stvarnost. V naslednjem desetletju se je preko socialnokritičnih iskanj preusmeril v socialni realizem, ki ga spremlja do prvih povojnih let. Od začetka pa do srede petdesetih let je ustvaril zelo obsežen opus, predvsem slike, ki jih označujemo z izrazom barvni realizem. Prvič se po kratkem ekspresionističnem obdobju v začetku dvajsetih let sooča s problemom čiste, intenzivne barve in njenimi učinki. Počasi se odpove bogatim barvnim harmonijam in preide v novi realizem. »V svojem novem realizmu, ki ga je označil kot delno senzacijo in ekspresijo form, slikar gradi novo barvno sintakso na osnovi kontrastov med monokromnim barvnim nosilcem (črna, rjava, siva) in intenzivnimi barvnimi poudarki (tudi zlata barva), ki jim odmerja zelo skop prostor. Sicer pa se v nasprotju s poprejšnjim barvnim realizmom odloča za hladne barve« (Iztok Durjava, Nande Vidmar, str. 53). – V. je ustvarjal predvsem v olju, akvarelu, tušu, kredi, temperi, pastelu, gvašu, risbi in mešanih tehnikah. Kot grafik je izdelal več lesorezov in linorezov zlasti s part. tematiko. Ilustriral je naslednje knjige: T. Seliškar, Rudi, 1938; S. Mihelič-Ambrož, Borba za Zdensko vas in N. Košir, S topovi in havbicami, 1944; D. Savnik-San, Lavrica, 1944. Bil je član umetniških združenj: Klub Ivan Grohar, Klub mladih, Slovenski lik, Udruženje prijatelja umetnosti Cvijeta Zuzorić in DSLU ter od 1928 dopisni član umetn. društva Hagen na Dunaju. Samostojno je razstavljal v Mrbu 1921, Lj. 1928, 1936, 1938, 1942, 1970, v Zgbu 1935, Tržiču 1971, Murski Soboti 1980. 1989 je bila v Galeriji revolucije v Lj. retrospektivna razstava s celovitim pregledom in monografsko knjižno predstavitvijo V-jeve ustvarjalne poti. Skupinsko je razstavljal še v Bgdu, na Reki, v Splitu, Sarajevu, Pragi, Berlinu, Dunaju, Novem Sadu, Londonu, Amsterdamu, Bruslju, Košicah, Zgbu, Trstu, Gor., Moskvi, Veroni, Idriji, Ajdovščini, Bukarešti, Minsku, Gradišču ob Soči, Gradcu. Prejel je naslednje nagrade in priznanja: medalja za hrabrost in red zasluge za narod (po 1945), prva nagrada za sliko na temo socialist. izgradnje Glav. odb. Zveze sindikatov Sje (1947), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1975), Prešernova nagrada za leto 1977 (1978).

Prim.: SBL IV, 459–60 in tam navedena liter.; M. Jevnikar, Nande in Drago Vidmar, KolGMD 1983, 133; Iztok Durjava, Nande Vidmar, Mestni muzej in Part. knjiga, Lj. 1989 – Borci umetniki, in tam navedena liter.; Knjiga 89, št. 9–10, 402; Iztok Durjava, Drago Vidmar, Part. knjiga, Lj. 1990 – Borci umetniki, in tam navedena liter.

Ž-l

Žerjal, Franko: Vidmar, Nande (1899–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi785844/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. september 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine