Slovenski biografski leksikon

Stritar Bogdana (S. rod D VI/1), operna altistka, r. 1. sept. 1911 v Solkanu glasbeniku Albinu st. (gl. čl.) in Alojziji r. Čubej, živi v Lj. Po osn. 1917–22 in mešč. šoli 1922–6 v Ptuju, učiteljišču 1926–32 (mat. 1932) v Lj. je študirala solist. petje 1932–3 na lj. drž. konservatoriju (prof. V. Wistinghausen), učiteljevala 1933–8 pri Sv. Duhu na Stari gori pri Ljutomeru, 1938–40 v Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem, s študij. dopustom 1939–41 se učila petja na Sred. glasb. šoli (prof. Ado Darian) do absolutorija. Od 1941 je članica SNG (opera), bila avg. 1943–maja 1945 v partizanih, okt. 1943 v Kočevju izvoljena v SNOS, od jan. 1944 članica SNG na osvobojenem ozemlju, potem do danes v Lj.

Ko operna in koncertna pevka je pela okr. 70, večidel karakternih in dramat. vlog v Lj. in na gostovanjih v drugih mestih Jsle, v Avstr., ČSSR, Franc., Ital., Nem., Nizozem., SZ, mdr.: Amneris (Verdi, Aida), Azucena (isti, Trubadur), Carmen (Bizet), Dueña (Prokofjev, Zaroka v samostanu), Jela (Kozina, Ekvinokcij), Ježibaba (Dvořák, Rusalka), Marina (Musorgski, Boris Godunov), Pavlina (Čajkovski, Pikova dama), Sida (Švara, Veronika Deseniška), Ulrika (Verdi, Ples v maskah). – Na gramofonskih ploščah (Philips) v treh popolnih operah v izvedbi ansambla lj. Opere: Clarice (Prokofjev, Zaljubljen v tri oranže; Grand prix du disque 1956), Hivrjo (Musorgski, Soročinski semenj), Ljudmila (Smetana, Prodana nevesta); Partizanska umetna pesem (Mladin. knj. 1966, U-LP-9), izmenoma s sestro Nado (sopran). Od 1927 je sodelovala pri radiu (pot utrl E. Adamič, SBL I, 2) v Lj., gostovala tudi v Clcu in na Nizozemskem. Na javnih koncertih je nastopila v tercetu (pozneje kvartetu) sester Stritar od 1930, potem solistično v Lj., drugih jsl mestih, Bolgariji, Italiji. Zasnovala in pripravila je s sodelovanjem radij. urednikov govornoglasbene oddaje o kult. delu v partizanih in prvih letih po osvoboditvi: Tovarišica, zapoj mi še enkrat (1960); Veseli veter na Primorskem (1961); Naš tovariš avto (1963). – Napisala je (kultura pri partizanih, gostovanje) nekaj člankov: Delo 1961, št. 199; 1962, št. 69; Tov 1963, št. 39, 40–1; TT 1963, št. 12. – Dobila je: nagrado ministr. za prosveto LRS 1946, mesta Lj. 1965; red zasluge za narod 1948; dela 1950. – Prim.: osebni podatki; GLLjO od 1941 dalje (s slikami); Tov 1964, št. 6, 14–5 (s sliko); TT 1964, št. 30; M. St., Delo 1966, št. 288 (s sliko), 289; GLLjO 1966/7, 100–3 (s slikami); LDk 1966, št. 287 (s sliko); 1968, št. 251 (s sliko); NŽ 1966, 342–3 (s slikami); Pionirski list 1966, 8–9 (s slikami); VMb 1966, št. 250; TV–15, 1966, št. 25–6. – Slika: GL Mrb 1952–3, št. 10. Alc.

Ajlec, Rafael: Stritar, Bogdana (1911–1992). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi621140/#slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Primorski slovenski biografski leksikon

STRITAR Bogdana, operna pevka, r. 1. sept. 1911 v Solkanu. Oče Albin, glasbenik, mati Alojzija Čubej. Osn. in mešč. š. v Ptuju, učit. v Lj. (matura 1932). Solopetje je študirala na lj. konservatoriju in pozneje na Sred. glasb. š., izpopolnjevala se je pri znanih glasbenikih (npr. J. Betetto in B. Leskovic). Od 1933 do 1940 je opravljala učiteljski poklic v okolici Ljutomera in Polhovega Gradca ter pela kot solistka v učit. zboru E. Adamič. 1941 je postala članica lj. Opere. Od 1943 do 1945 je delovala v OF. V tem času je vodila igralsko skupino IX. korpusa in tudi sama nastopala v dramskih vlogah, na koncertih in na Radiu osvobojenega ozemlja. Po vojni je bila spet članica lj. Opere do upokojitve 1964. Tudi pozneje je še vedno nastopala v najrazličnejših vlogah in koncertirala. - S-jeva je kot mezzosopranistka z obsežnim glasovnim razponom in temperamentnostjo ustvarila vrsto opernih likov. Med njimi so vloge iz Figarove svatbe (Mozart), Aide (Verdi), Borisa Godunova in Hovanščine (Musorgskega), Rusalke (Dvořák), Pikove dame (Čajkovski), Veronike Deseniške (Švara) in Ekvinokcija (Kozina). Gostovala je v raznih mestih Jsle in v drugih evr. državah. Na koncertnih nastopih je pela sama, pa tudi v tercetu, pozneje kvartetu sester Stritar. Z ansamblom lj. Opere je za posnetek na ploščah pela v treh operah (Zaljubljen v tri oranže S. Prokofjeva, Soročinski sejem M. Musorgskega in Prodana nevesta B. Smetane). S sestro, sopranistko Nado Stritar Vidmar, je posnela ploščo Partizanska umetna pesem. Od 1927 je pela na lj. radiu; po vojni je sodelovala pri govorno glasbenih oddajah, med katerimi je bila Veseli veter na Primorskem (1961). Za svoje dolgoletno in uspešno delovanje na kult. umet. področju je prejela več priznanj in nagrad.

Prim.: SBL III, 513; SGL III, 672; Leksikon Jugoslavenske Muzike II, Zgb 1984, 383.

Gorjan

Gorjan, Klara: Stritar, Bogdana (1911–1992). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi621140/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine