Slovenski biografski leksikon

Vidmar Nada r. Stritar (S-jev rod gl. SBL III, 512), operna in koncertna pevka, r. 28. maja 1917 v mestu Bruck an der Leitha (Avstrija) glasbeniku Albinu st. in Alojziji r. Čubej, živi v Ljubljani; 1944 se je poročila s kritikom Josipom Vidmarjem (gl. čl.). Realko je 1937 končala v Lj., 1938 tu obiskovala tečaj Zbornice za trgovino. 1938–42 je študirala petje pri J. Betettu na Sred. šoli drž. konservatorija oz. (od 1939) na Sred. glasb. šoli pri AG, 1942–3 pa na AG. Petju se je posvetila zelo zgodaj, ker je muzikalno družin. okolje ugodno vplivalo na razvoj njene glasb. nadarjenosti. Prvič je nastopila 1930 v tercetu (pozneje kvartetu) sester Stritar (Nada, Bogdana, Zdenka in Zora), ki so pele na razl. prireditvah, koncertih in na Radiu Lj.; tu so občasno nastopale še 1945–61. Med njene prve solist. nastope sodi mdr. sodelovanje na koncertu, ki ga je Akad. pevski zbor lj. univ. priredil na pobudo OF v okupirani Lj. 12. dec. 1941. Angažirana je bila 1941 v operi SNG v Lj., tu najprej pela v zboru, 1941/2 v vlogi Erosa (Ch. W. Gluck, Orfej in Evridika), njen pravi solist. debut pa je vloga Konstance (W. A. Mozart, Beg iz Seraja, 1943). Nato je odšla v partizane, jeseni 1943 prišla v partiz. gledališče, ki ga je takrat ustanovil GŠ NOV in POS, ter nastopala v kultur. skupinah XIV. in XV. divizije. Ko je IOOF (12. jan. 1944) ustan. SNG na osvobojenem ozemlju v Črnomlju, je bila imenovana za članico tega gled., v katerem je nastopala tudi kot dram. igralka, npr. v vlogi Lužarice (Cankar, Kralj na Betajnovi, 1944). 1945–1972 je bila solistka v operi SNG v Lj. Pravi umetn. vzpon je dosegla pa 1950, ko je prebolela posledice naporov iz partiz. let ter svoje pev. znanje še izpopolnila z zasebnim študijem pri B. Leskovicu. Za uspešno delo je prejela več priznanj, mdr.: Prešernovo nagrado (1953) za vloga Violette v Verdijevi Traviati; 1. nagrado na mednar. tekmovanju v Verviersu (Belg.) v razredu za koloraturne soprane (1953); diplomo Zveze glasb. umetnikov Jsle (1974).

Glavne ali vodilne vloge je pela v ok. 40-ih operah, mdr.: N. A. Rimski-Korsakov, Sneguročka (naslovna, 1945) in Carska nevesta (Marfa, 1970); J. Offenbach, Hoffmanove pripovedke (Olimpija, 1946; Antonija, 1956); M. Glinka, Ivan Susanin (Antonida, 1947); M. Polič, Mati Jugovićev (Kosovska devojka, 1947); L. Beethoven, Fidelio (Marcelina, 1948); G. Donizetti, Don Pasquale (Norina, 1948); W. A. Mozart, Figarova svatba (Suzana, 1947; grofica 1971) in Don Juan (Zerlina, 1960); G. Bizet, Carmen (Micaela, 1948); G. Verdi, Falstaff (Kaneta, 1951) in Nabucco (Fenena, 1959); A. Foerster, Gorenjski slavček (Ninon, 1953); R. Strauss, Kavalir z rožo (Sofija, 1954) in Ariadna na Naksosu (Zerlinetta, 1958); J. Massenet, Manon (naslovna, 1955); R. Leoncavallo, Glumači (Nedda, 1958); W. Egk, Revizor (Marja, 1959); F. Poulenc, človeški glas (glas, 1961); G. F. Händel, Julij Cezar (Kleopatra, 1966); Ch. W. Gluck, Orfej in Evridika (Evridika, 1967); Ch. Gounod, Faust (Margareta, 1968).

Kot koncertna pevka je nastopala na solist. recitalih, največ pa v kantatah, oratorijih in večjih delih za sopran z orkestrom. Repertoar obsega ok. 30 del, mdr.: B. Britten, Les illuminations (1951); W. A. Mozart, Maša ob kronanju in Requiem (1951), Exultate, jubilate (1956); L. Beethoven, IX. simfonija (1952); B. Leskovic, De profundis (1953); J. Brahms, Nemški requiem (1954); J. S. Bach, Magnificat in Matevžev pasijon (1955); A. Dvořak, Requiem, Stabat mater (1955); G. U. Fauré, Requiem (Dubrovnik 1955); G. F. Händl, Mesija (1955); J. Haydn, Letni časi (Dubrovnik 1955), Stvarjenje sveta (1958); C. Orff, Carmina Burana, Catuli carmina (1956); C. Debussy, La damoiselle élue (1964); L. M. Škerjanc, De profundis (1964); G. Verdi, Requiem (1964); B. Papandopulo, Ognjeno srce (1967); G. Rossini, Stabat mater (1967).

Gostovala je na jsl opernih odrih, mdr. v Bgdu (od sezone 1951/2), Zgbu (od 1952), Mrbu (od 1952/3), Dubrovniku (od 1953/4), na Reki (od 1953/4) in v Skopju (od 1959) ter v tujini, mdr.: v Italiji — koncerti Slov. filharmonije v Trstu (1951), L'Aquili, Brescii, Genovi, Milanu, Modeni, Palermu, Perugii, Tarantu (1958); v Avstriji — koncerti med Slov. na Kor. (1953); Violetta v Verdijevi Traviati, Clc (1953/4), Gilda (isti, Rigoletto) ter izvajalka skladb H. Wolfa in R. M. Gliera na simfon. koncertu pod vodstvom B. Leskovica, Linz (1955); v Bolgariji — Violetta in Gilda mdr. v Sofiji, Varni in Plovdivu (1955/6); v Belgiji — Violetta in Gilda v Verviersu in Huyu (1956), Violetta ob svet. razstavi v Bruslju (1958); v ČSSR — več nastopov v razl. mestih (1956), koncert v Pragi (1957); v Izraelu — Mimi (G. Puccini, La Boheme), Rozina (G. Rossini, Seviljski brivec) in Violetta v Haifi, Jeruzalemu in Tel Avivu (1960); na Nizozemskem — nastop s sestro Bogdano v oratoriju K. Szymanovskega Stabat mater, dirigent B. Leskovic, Hilversum (1961); v SZ — Violetta, gledališče Kurov v Moskvi (1960), carica Šemahe v operi Rimskega-Korsakova Zlati petelin ter koncertni nastopi v Harkovu, Kijevu, Lvovu, Moskvi in Odesi (1964).

Posnetki nekaterih njenih pev. dosežkov so ohranjeni v fonoteki RTV Lj., mdr.: nekaj pev. izvedb kvarteta sester Stritar; del koncerta 12. dec. 1941; odlomki iz vlog Violette, Adine (Donizetti, Kapljice za ljubezen), Lucie Lammermoorske (isti), Lakmé (L. Delibes) in oddaja iz serije Ti in opera (1974). V njeni izvedbi so izšli nekateri samospevi na gramofon. ploščah: Partizanska umetna pesem, 1966; Prešeren v glasbi, 1968; Težak je bil čas, 1975.

Kritika ji priznava odlične pev. dosežke in prepričljivo igralsko oblikovanje opernih likov. Po svoji osnovni glas. opredeljenosti je pela pretežno izrazito koloraturno sopran. dela, nekako od 1968 pa je češče prevzemala tudi vloge za lir. sopran.

Prim.: biogr. gradivo (Sred. glasb. šola Lj., AG, SGM); EJ; MuzE; SGL; izv. I. drž. real. gimn. Lj.; GLLjO 1945/6, 31 (s sliko); 1953/4, 22; 1955/6, 158–9; 1956/7, 45; 1957/8, 137, 225, 227; 1959/60, 231–4 (s sliko); 1960/1, 314; 1972/3, 162; 1973/4, pos. št. (s slikami); Koncertni list Slov. filharmonije 1951/2, 66–8; 1958/9, 185–97; Globus 1961, št. 121; Dnevnik 1968, št. 280; 1974, št. 99; Delo 1974, št. 81. Alc.

Ajlec, Rafael: Vidmar, Nada (1917–1990). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi785615/#slovenski-biografski-leksikon (18. april 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine