Slovenski biografski leksikon

Vidmar Stane, telovadec in podjetnik, v Ljubljani r. 29. nov. 1891 in u. 28. jul. 1957 (brat Josipa, gl. čl.). Po osn. šoli in 4 razr. realke (1902–6) je obiskoval 1906–8 Mahrovo trg. šolo, nato delal v očetovem dežnikarskem podjetju; obiskoval strok. tečaje za tehn. risanje, tekstilno stroko in tuje jezike. 1914 je bil vpoklican k vojakom, služil kot častnik v Gradcu, v zač. 1917 pa dezertiral k zaveznikom v Italijo in se priključil Pivkovemu odredu. Kot prostovoljec se je boril na solunski fronti (gl. SN 1925, št. 24), po 1918 še ostal v jsl vojski (Banja Luka), 1919–20 je bil obmejni komisar na Jesenicah. 1922 je odprl tovarno šport. potrebščin in telov. orodja, 1927 jo prodal in se pridružil očetovemu podjetju, po njeg. smrti 1930 ga prevzel, 1931 dodatno ustanovil še tovarno za nogavice v Savljah (danes Tonosa) in vodil I. jsl tovarno dežnikov in nogavic v Savljah do 1947, ko jo je izročil državi. V času 1930–41 je bil preds. Zveze trg. združenj za drav. banovino, preds. Društva industrijcev in veletrgovcev, član sveta zbornice za TOI, preds. konzorcija TL, preds. Gospodar. zadruge članov Društva industrijcev in veletrgovcev v Lj. 1941 je sodeloval pri ustanavljanju OF (član pripravljalnega odbora), zbiral denarna sredstva in material, veliko je prispeval tudi sam. 25. apr. 1942 je bil v Trstu aretiran, prepeljan v Lj., po 6 tednih zapora interniran v Borgo Manero (It.) do nov. i. l., ko so ga z bratom Cirilom (gl. čl.) prepeljali v Lj. in določili za talca. Marca 1943 je bil ponovno deportiran v It., po njeni kapitulaciji je sept. i. l. pobegnil v Pelinzone (Švica), od koder so ga poslali v taborišče Rotrist pri Oltenu. Po osvoboditvi se je vrnil v Lj. 1946 se je zaposlil v tekstilnem odseku Min. za industrijo oz. pri poznejši glavni direkciji tekstilne industrije (do 1948). Nazadnje je bil (do smrti) glavni dir. tekstilne industrije pri zastopstvu inozem. tvrdk Commerce.

Kot dijak je telovadil pri Sokolu, dosegal vidne uspehe kot član slov. društvene tekmovalne vrste. 1909 je tekmoval kot član Slov. sokolske zveze na medn. prvenstvu Feder. Intern. Gymn. (FIG) v Luxemburgu, 1911 sodeloval kot član slov. vrste na tekmah v Torinu (dosegli 4. mesto), kot posameznik je tekmoval na medn. prvenstvu v Parizu (5. mesto), najv. uspeh pa dosegel v Pragi 1912, kjer je na tekmi za slovan. prvenstvo zmagal v ostri konkurenci in postal slovan. sokolski prvak v orodni telovadbi. Bil je še član jsl telovadne vrste na tekmovanju za medn. prvenstvo I. Jsl zleta v Lj. Pozneje se je osredotočil na vzgojo vaditeljskega kadra, bil medn. telovadni sodnik. V. spada med tiste telovadce, ki so dvignili slov. in jsl orodno telovadbo na medn. višino. Na ustanovnem zboru jsl sokolstva je bil 1919 izvaljen za prvega načelnika, dolžnosti načelnika in odbornika je opravljal v svojem društvu Sokol I. in v Sokolski župi Lj. I., bil tudi zvezni vaditelj. V uporu proti vodstvu v društvu Sokol I., s katerim so telovadci terjali demokr. pravice, je v disciplinskem procesu branil obtožene člane (gl. brošuro Obrambni govor brata S. V-ja… na discipl. razpravi … 1939), vendar pa skupini kasneje, ko se je opredelila za levo krilo slov. sokolstva, ni sledil. Tudi po II. svet. vojni se je posvečal telesnovzgojnemu delu, spremljal delo Partizana, bil sodnik na tekmah, 1948 tri mesece trener jsl reprezentance za olimpijske igre v Londonu.

V. je pisal članke o gospodarstvu, zlasti o svojem podjetju, v liste TL (mdr. 1931, št. 134; 1938, št. 22, 64; 1940, št. 41, 42), Prelom (1934, št. 2), Stara pravda (1936, anon.), J (1938, št. 135); o telovadbi v Sokol. vestnik (1920, št. 3; 1922, 198–9; 1925, 72–4), Sokol (1919, 73–7), Prednjak (1927, 85–9), pa tudi brošure: Proste vaje za člane in članice (1920), Proste vežbe članova i članica za pokrajinski slet JSS u Skopju… (1928; skupaj z Anuško Jug). Uredil je Jsl sokolski kalendar 1930. Po dogovoru med marksisti in bojevniškimi organizacijami (24. nov. 1935, Celje) o skupnem tisku, je bil V. 1936 predstavnik izdajat. konzorcija 3 tednikov zapovrstjo: Bojevnik, Stara pravda in Slov. zemlja. — Bil je glasb. nadarjen (zložil je več glasb. spremljav in telovadnih skladb, npr. za vsesokolski zlet 1913 v Lj.) in slikar-samouk (nekaj njegovih del je ostalo v inozemstvu).

Prim.: pokojn. mapa (arhiv Skupnosti pokojn. in inval. zavarovanja SRS, Lj.); EFK; Spominski almanah 239, 342 (s sliko); Sokolski vestnik 1912, 49–50, 92 (s sliko); LDk 1957, št. 175; SPor 1957, št. 176, 177; LdP 1957, št. 177 (s sliko); D. Stepišnik, Oris zgod. telesne kult. na Slov., 1968, 118–20, 161, 172–3; isti, Telovadba na Slov., 1974; A. Kobe-Arzenšek, Kron 1972, 27–33; F. Lubej, Odločitve, 1980. Spk.

Stepišnik, Drago: Vidmar, Stane (1891–1957). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi786039/#slovenski-biografski-leksikon (18. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine