Slovenski biografski leksikon

Dagarin Jožef, duhovnik, r. 5. marca 1785 v Železnikih, u. 22. apr. 1850 v Kranju. Študiral je v Lj. od 1800 (od 2. gimn. razr.) do završitve teologije 1810, bil kaplan v Kranju do 1814 in pri Šenklavžu v Lj. do 1816, 1816–42 v Lj. na teol. fakulteti prof. moralne teologije (obenem od 1829 za isti predmet sinodalni izpraševavec), na filozofski fakulteti prof. verske znanosti (obenem od 1818 za akademike nedeljski pridigar), s 1. sept. 1842 postal župnik v Kranju (obenem dekan, šolski nadzornik in častni konzistor. svetovavec). Izšel je sicer iz janzenistične šole, mnogokaj pa govori za podmeno, da res ni bil »rigorist« (Bleiweis), t. j. da ni bil ali da ni ostal fanatičen borec za smer praktičnega slov. janzenizma, četudi se je v Kranju ohranila tradicija, da je bil v verskih stvareh strog (v konzistoriju v Lj. ni o njegovi orijentaciji nobenih beležk, tudi njegova prošnja za Kranj se ni ohranila, ki bi pojasnila morda okoliščino, zakaj se je po 26 letnem bivanju v Lj. umaknil na deželo in zakaj ni postal kanonik, kakor Jerin, Pavšek ali Jurij Zupan, ki jim je bil od 1816 tovariš). Med 5 nemškimi akademičnimi njegovimi pridigami, ki so izšle v tisku (navadno na stroške slušateljev 2. letnika filozofije), so 3 hiperpatrijotični govori v proslavo goda cesarja Franca I. (1828, 1832, 1834) ter 2 medli pedagoškomoralistični ekshorti (1883: Exhortation … am Schlusse des Schuljahres; 1840: Exhortation … »Über den jugendlichen Frohsinn«). Zdi se, da je bil družaben človek (ok. 1819 je potoval po zgornjem Laškem v družbi Kalistra in profesorskih kolegov Ravnikarja in Mešutarja, Blaža Blaznika v Naklem je obiskal sam 13. okt. 1826, 26. avg. 1834, 1. sept. 1837 in 10. okt. 1842, 12. avg. 1838 v družbi okr. komisarja Schonte, kanonika Jakoba Praprotnika in kranjskega kaplana Valentina Ravnikarja, 12. apr. 1841 v družbi dr. Crobatha, Crobathovih sinov, dr. Pollaka, svojega kaplana Alojzija Koširja, Sreznjevskega in Vraza, 9. febr. 1843 v družbi dr. Crobatha in njegovega svaka Brugnaka, 1. jun. 1843 z Metelkom, 27. maja 1847 s svojim kaplanom Hueberjem). Večino mlajše kranjske inteligence je poznal iz liceja, z nekaterimi ga je spravila družba in dušno pastirstvo še v ožje stike. Obiski v družbi ožjega njegovega rojaka dr. Crobatha tega sorodnikov opravičujejo domnevo, da je v Lj. morda tudi on zahajal h Crobathovim. S Prešernom, kateremu je bil na liceju učitelj, pri Crobathovih eventualno sobesednik in v Kranju župnik, sta se srečavala tudi v izvenljubljanski družbi (n. pr. 30. maja 1847 pri Blazniku v Naklem). Pesniku na smrtni postelji se ni vsiljeval, ampak počakal, da so ga poklicali. Nezakonsko mater Prešernovih otrok je obveščal o očetovi bolezni in smrti pismeno po vsej priliki s toleranco in taktom. Pesnikovo literarno ostalino je imel v evidenci, ker so pisma in rokopisi iz njegovih rok prišli v roke Bleiweisove; četudi ni izključeno, da je on vzrok, da kaka Prešernova inimprimibilia niso z ostalimi rokopisi prišla do Bleiweisa in da ta ali druga svobodomiselna knjiga Prešernove biblijoteke ni prišla več v uradni zapisnik o pesnikovi zapuščini, je treba na drugi strani tudi priznati, da bi bil brez D.-a ves pisani del ostaline mogel ostati v še bolj nepoklicanih rokah in propasti, kakor so propadle tudi vse v zapuščinskem aktu omenjene knjige in vsa D.-ova pisma Jelovškovi. (O D.-ovi vlogi pri obravnavi Prešernove ostaline si predvsem radi Levčevega obnašanja v tej stvari ni lahko dobiti pravilne sodbe: 1879 in 1882 je Levec na osnovi pričevanja Prešernovih znancev v Kranju kovača Gogale, zdravnika Pirca in trgovca Killerja z vsem poudarkom trdil, da je D. požgal Prešernovo literarno ostalino; 31. marca 1900 je Slov. poročal, da je Levec dne 28. marca 1900 v seji MS, kjer se je sklenila izdaja Prešernovega albuma pod njegovo redakcijo, izjavil, da sta on in Mencinger dobila dokaze, da je to, namreč poročilo o D.-vem sežiganju, laž; taka Levčeva izjava ni zabeležena niti v rokopisnem, niti v tiskanem zapisniku dotične ali kake druge seje v Matici; Levec ni pozneje niti reagiral na Slovenčevo poročilo niti razložil onih dokazov, čeravno je objavil naslednje leto namesto Prešernovega albuma v KK predavanje o Prešernu in imel torej najlepšo priliko, da stvar dostojno pojasni. Postopanje Levčevo, po Tomu Zupanu zabeleženo izvestje pesnikovih nečakinj Marijane Volk-Gromove in Katre Volk-Černétove, da pesnikova sestra Katra nikdar in nikoli ni ničesar omenila o kakem zažiganju knjig, dalje dekanov značaj, kakor nam ga kažejo sicer pičle druge vesti o njem, in končno pogled v pesnikovo delavnico, ki ne potrjuje domneve, da bi se bilo izgubilo kaj za tisk pripravnega in pripravljenega, opravičujejo sodbo, da je D. k večjemu povzročil odstranitev kake Prešernove knjige ali pa pridržal kaka inimprimibilia). — Prim.: Bleiweis, LMS 1875, 154; Levec, Zvon 1879, 42, 66, 67, 68; Radics, Tribüne 2. maja 1882; Levec, LZ 1882, 382, LZ 1884, 250; Lavtižar, Zg. župnij v dek. Kranj I (1898), 25; Slovenec 31. marca 1900 in 1. febr. 1901; Pintar, LZ 1901, 491; Prijatelj, LZ 1902, 543; DS 1902, 317; Jelovškova, Spomini, 16, 58, 59, 60, 108, 121, 122, 123, 125, 134, 135, 136, 138, 139; IMK (Blaznikov dnevnik) 1907, 91, 100, 103, 104, 106, 109; 1909, 170, 176; šolski in cerkveni katalogi. Pisma, ki jih je pisal materi Prešernovih otrok, so propadla pri neki tercijalki, ki jih je že 1849 ukradla. Kd.

Kidrič, Francè: Dagarin, Jožef (1785–1850). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi168590/#slovenski-biografski-leksikon (16. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine