Slovenski biografski leksikon

Zupan (Suppan, Župan) Jakob, jezikoslovec in pesnik, r. 4. jul. 1785 na Prevojah pri Domžalah kmetu Jožefu in Mariji r. Cerar, u. 6. febr. 1852 za vodenico v Celovcu. Na r. hiši so mu 1886 vzidali spomin. ploščo. – Gimn. je začel 1795 morda v Varaždinu, nadaljeval 1797 v Lj. (vmes 1799 v Nov. mestu), kjer je 1802 končal filoz. in 1802–6 štud. teol. Ker je bil premlad za posvetitev, so ga poslali na študij na Dunaj, tu bil febr. 1809 ord. in sept. promoviran z dis. Positiones e disciplinis theologicis. Vrnil se je v Lj. in bil duh. pomočnik pri Sv. Petru, od 1811 kaplan v Šmarju pri Lj., od 1815 prof. stare zaveze v lj. bogoslovju in prof. na liceju za orientalske jezike (kot prosti predmet). V bogoslovju je Z. tudi v spremenjenih razmerah 30-ih let še vedno razlagal sv. pismo v duhu protestantskih in racionalist. nazorov nem. teologa J. Jahna, poleg tega je bil precej nereden pri predavanjih, maševal pogosto ni, molil uniatski brevir. Zahteval je svobodo znanstv. raziskovanja, bil proti policiji in nasprotoval celibatu (vendar je moral Prešeren prav na pritisk Z-a, ki je bil prijatelj z Jur. Pauškom, spreminjati v Novi pisariji verze, ki govorijo o ženski lahkotnosti v ljubezni). Prišel je v spor s cerkv. in drž. oblastmi in se zapletel v več discipl. preiskav. 1828 je dobil strogi opomin zaradi nerednega opravljanja službe. 1832 je prišlo do dokončnega obračuna med zagovorniki star. janzenist. in novejših jezuit. pogledov na Cerkev. Ker je bil pri podelitvi prostega kanonikata prezrt, je Z. v pridigi 29. jun. 1832 v šentpetrski c. silovito napadel škofa A. Wolfa idr. hierarhijo. Med preiskavami, ki so trajale do 1834, so ga večkrat zaslišali in po naročilu dvorne študijske komisije skrivaj opazovali, češ da je blazen (gl. 520 str. dolgi zapisnik; DAS, Prešerniana 3). Ko mu niso mogli dokazati krivoverstva, so mu naprtili vrsto prestopkov in ga konec 1835 upok. s polovično pokojnino (500 gld) in pregnali v Clc pod nadzor ordinariata in policije. Primernega dela v Clcu ni mogel dobiti, tudi knjižničarske službe v Pragi mu niso uspeli oskrbeti. Priložnostno se je tu družil z A. M. Slomškom, M. Ahaclom, B. Smolnikarjem (Z. mu posvetil pesem v KČ 1830: Duhovi – tatovi), U. Jarnikom, M. Majarjem-Ziljskim in Jurijem Prešernom, 1841 se srečal z I. I. Sreznjevskim. Ta ga je v pismu materi predstavil kot rejenega, veseljaškega, šaljivega in – zelo učenega moža (2. maja 1841; DS 1899, 195).

Z-ova duševna fiziognomija se je oblikovala pod vplivom strica Jurija (gl. čl.), lj. stolnega župnika, prerodnega delavca in vnetega janzenista, ter pesnika V. Vodnika. Med bivanjem na Dunaju se je spoprijateljil z J. Kopitarjem, nato z njeg. pomočjo krog znancev in dopisnikov hitro razširil (J. Dobrovský, J. Primic, M. Ravnikar, Ž. Zois). Zlasti s Kopitarjem je po 1810 razvil obsežno korespondenco; le-ta ga je v pismih naslavljal dulcissime amicorum in spes nostra ter ga cenil zaradi dobrega poznanja sloven. in znanja štev. jezikov (slovanski, romanski, german. in klasični jeziki, hebrejščina in arabščina). Izbral ga je za glavnega uresničevalca svojih slovenist. načrtov, predvsem za sodoben prevod sv. pisma po izvirnikih, za filol. izdajo Hoje za Kristusom Tomaža Kempčana, za komentar k Brižinskim spomenikom in za (so)izdelavo t. i. Vodnikovega slovarja. Dogovarjala sta se tudi za prevod J. A. Komenskega (Orbis pictus) ter za zbirko slov. pregovorov in ljud. pesmi. Kopitarjevo pričakovanje se je uresničilo le delno. Z. se je bolj kot za čisto slavistiko gnal za vzbujanje nar. zavesti, slovan. navdušenja in povezovanja, najbolj pa za janzenist.-jožefinsko dušno pastirstvo. Tudi Primic je nasprotoval Z-ovemu »koplanarstvu« in ga spodbujal k znanstv. delu, mu posebno priporočal ustanovitev stolice za sloven. v Lj. in izdajanje slov. cerkv. časopisa. Realizacija teh načrtov je bila skromna. Za prev. sv. pisma je Z. po vrnitvi v Lj. pridobil Ravnikarja in 9 pomočnikov. Ob koncu 1812 so imeli prev. Peteroknjižje (NUK, Ms 399), a do natisa ni prišlo zaradi napovedane reforme črkopisa (gl. zadnjo Kopit. omembo Z-u 13. okt. 1813; Ist. II, 259). Zbirko 500 slov. pregovorov, pionirsko delo slov. etnologije, je Z. obj. v pril. k IB (1832, št. 11; delni ponatis v N 1848–9, neredno), vendar leksikalnih zbiralnih del ni nadaljeval. Drugi načrti so ostali povečini neuresničeni ali so jih prevzeli drugi (Kopitar, Ravnikar, Metelko).

V drugem obdobju svojega delovanja je Z. postal vodilni slov. panslavist in ilirec. Ukvarjal se je s slov. zgod. in odkrival v njej slavna, pomembna dejanja (domačinov in tujcev), vredna občudovanja in posnemanja. Veliko je potoval: 1817–20 večinoma peš prekrižaril Istro, Hrv. in Dalmat. primorje (ok. 12 potovanj), bil v Srem. Karlovcih in Zemunu ter v pomembnih glagoljaških samostanih in župniščih na kvarnerskih otokih. Pri tem je iskal arheol. starine, popisoval ljudske običaje, zbiral redke besede in navezoval stike z novimi somišljeniki. S Kopitarjevo pomočjo si je ustvaril knjižnico, tedaj poleg Zoisove po slavist. delih najbogatejšo, jo dopolnjeval z redkimi slavist. in bogosl. deli (slovnica Dobrovskega, biblije v najrazl. jezikih), z nekaterimi redkostmi pomnožil tudi Dvorno knjižnico na Dunaju (Bohoričeva slovnica). Za Kopitarja oz. Dobrovskega je pripravil katalog slavist. zbirke v Zoisovi knjižnici do 1811 (400 enot brez glagol. rkp); tedaj je bil že član Zoisovega krožka.

Izsledke svojih strok. zanimanj je obj. v IB in Car. V razpravi Vorzug des Krainischen vor dem Russischen u. Serbischen, von den Russen u. Serben selbst anerkannt (IB 1831, št. 10) je dokazoval, da je sloven. po zgradbi bližja praslovanščini in zato blagoglasnejša kot ruščina in srbščina. S ponatisom Herders Schilderung d. slav. Völker … in prevodom Des Prinzen de Ligne Urtheil über Slaven u. Slavismus (IB 1831, št. 11, tudi franc. original) je opozoril, kako visoko povzdigujejo slovanščino znameniti tujci. Navdušenje za glagoljaštvo je predstavil v Die acht glag. Klöster im Königreiche Illyrien (IB 1831, št. 15), prevlado svojega rodoljubja nad znanostjo v članku Etymologie d. Namen d. Flüsse in Kärnten (Car. 1831, št. 16). V vseh jezikih je zasledoval slov. ali slovan. oblike besed, zlasti branil pomenski razvoj slava > Slovan (LZ 1885, 162). Pod nasl. Beiträge zur Kunde berühmter Krainer je obj. prevod članka o G. K. Starovašniku (IB 1832, št. 13; iz Engelberti Klüpfel Necrologium …, Freiburg 1809), pisal o slovan. svetopisemskih delih (IB 1832, št. 5: Ueber d. slav. Evangelium zu Rheims), o kult. dogodkih v slovan. deželah (IB 1831, št. 16: Erinnerungen aus Illyrien). Da bi prakt. dokazal terminološko moč sloven. v primeri z nem., je na pobudo F. Hermanna v. Hermannsthala sest. zbirko strok. izrazov Hundert Ausdrücke, die Verzehrungsteuer betreffend … (IB 1831, št. 35), med katerimi se jih nekaj še vedno uporablja: Bürger = grajan, meščan, deželan; Mauth = mota, mito; Verzehrungsteuer = užitija. Med najpomemb. Z-ove posege v zgod. slov. jezika sodita njegov napad na metelčico v Car. (1831, št. 20: Cyrillisierung d. windischen Alphabets) in odg. na protinapad metelčičarjev (ib. št. 32) ter s tem povezani nastop čbeličarjev zoper nasprotnike Prešernovega pesništva nasploh. Lit. zgod. pripisuje Z-u še anon. oceno Nem.-slov. Branj J. N. Primica (Wr. allgem. Literaturzg 1813, 1018 sl.), ki je po vsej verjetnosti pospešila umsko omračitev pisca Branj. Nenaklonjena ocena je novoimenovanemu prof. sloven. v Gradcu naštela vrsto jezikovnih napak, zlasti skladenjskih germanizmov. Dolgo se je mislilo, da jo je spisal Kopitar (njen nedvoumni pobudnik), zato jo je F. Miklošič uvrstil v njegove Kleinere Schriften (1857), R. Molè in F. Kidrič pa sta dokaz(ov)ala, da je Z-ova. Ponovne raziskave rkp članka idr. okoliščine opozarjajo, da je to le ena od mogočih razlag.

Veliko se je ukvarjal s pesništvom, začetki segajo verj. v zgodnjo dobo (Z. omenja 1813). Prvo pesem Ljubljana: Krajnci je obj. šele 1828 v IB št. 10. Prizadevanjem za izdajanje leposl. lista Slavinja (1824 ga snovali njeg. učenci bogoslovci) se ni pridružil, pač pa se kaže njegova ustvarjalna in nazorska preusmeritev v zbližanju s Čopovim krogom. Poleg M. Kastelca je bil pobudnik in 1830–2 sourednik KČ, ob Prešernu tudi njen najvztrajnejši in najplodovitejši pesnik. V prvih 3 zv. (1830–2) je 111 Z-ovih pesn. enot ter 18 prevodov srb. ljudskih (npr. Asan-Aginka) in umetnih pesmi (I. Ivanišević, Kita cvetja razniga). Morda je prev. tudi staročeške pesmi iz Kraljedvorskega rkp (KČ 1833; gl. Kazalo k celotni KČ, faksim. izd. 1969). Izvirne pesmi so večinoma združene v cikle Krajnski Plutarčik, Krajnski Nestorčik, Desetka rodovine baron Galov, Pšice. Del pesmi, ki spominjajo po vsebini, obliki in ritmu na bukolične pesmi razsvetljenske dobe, je optimistično vzgojen (Pšice: Mati svari hčer pred naboreti, Matičik, Petica moži), druge govorijo o za Slov. pomembnih zgod. dogodkih ter o dom. in tujih imenitnikih, naklonjenih slovenstvu (Ciril in Metod, vojvoda Samo, škofa Hren in Tekstor, baroni Turjaški, Herberstein, Zois, učenjaki Valvasor, Vega itd.), njihove zasluge in pomen je pretiraval. Slavil je tudi frankofilstvo oz. avstrofilstvo, napisal prigodnice, mdr. cesarju Francu I. in cesarici Karolini (IB 1829, št. 7, soavtor Kastelic) ter guvernerju K. Schmidburgu (npr. IB 1830, št. 12; KČ 1830).

Drugo pesniško izrazilo so Z-u puščice; od sto napisanih je obj. le polovico. Vsebinsko so podobne drugim pesmim, nekatere dokaj nerodno obravnavajo sočasne teme (Ropotulji, Hinavic, Cepetec ilirske pevke). Rad je ustvarjal priložnostne domislice in zbadljivke, nekatere so se anekdotično ohranile do danes (Vse imamo, pa ne znamo, le išimo, de dobimo; Osel ostane osel, če bi tudi Boga nosil; Jesuitis – a Jesu itis; Servituti et muscis).

Večina pesmi je zgrajena po vzoru Vodnikove alpske poskočnice, sam je prinesel v slov. pesništvo gazelo in slov. metriki prilagojeni šestomer. Dvanajst gazel nem. pesnika F. Hermanna v. Hermannsthala je prev. v sloven. (IB 1831, št. 42–3, 46), da bi se mu oddolžil za poslanico Dem Doctor u. Prof. J. Supan (IB 1831, št. 35) ter pokazal, da je sloven. sposobna vsebinsko in oblikovno izraziti še tako zapleteno sporočilo; že nasl. leto je gazelo prevzel Prešeren. Da bi zavrnil očitek neblagoglasnosti sloven., je zložil nekaj pesmi skoraj brez šumevcev in sičnikov (Veliki petek, IB 1830, št. 15; Hvale po Metrodoru, KČ 1831), kar je izzvalo Prešernov epigram Pevcu brez s in brez c (KČ 1832).

Poglavitna šibkost pesmi je v jeziku. Čeprav je bil eden najboljših poznavalcev sloven., je bil prepričan, da jo je treba oplemenititi z že pozabljenimi jezikovnimi možnostmi (aorist, glagolnik) in obogatiti z izposojenkami iz slovan. jezikov (prelest, soproga, smel, plakati, rotiti) in novimi tvorjenkami (baroniti, kozmopolitovati, tujstvo, hlapčon, človečija). Svoj jez. nazor je izpovedal v pesmi Krajnec dolžen hrovatenja (KČ 1831) in ga praktično tudi uresničeval tako, da so pesmi iz leta v leto postajale nerazumljivejše. Opremljal jih je z razlagami in opombami, ki so včasih prerasle obseg pesmi same. Te razlage so postale koristne pravzaprav šele pozneje kot izvirno gradivo za pomenoslovje knjiž. jezika, zlasti Prešernovega (npr. bogmati, gomila, iztok, Moskvičan). Jezik Z-ovih prevodov je boljši, kar je posredno priznal Prešeren, ko jih je z zelo malo popravki obj. v KČ. Pisal je tudi nem. pesmi (npr. Car. 1832, št. 9, 12) oz. slov. prevajal v nem. (ib.); v teh je jezik jasnejši kot v slov.

Zaradi izrazne bogatosti in poudarjene domoljubnosti so bile Z-ove pesmi sodobnikom povečini všeč, še v 2. pol. 19. stol. so kot antologijski primeri v šol. berilih (npr. Baron Cojz Žiga). Prešeren je Z-a kot človeka in sodelavca pri KČ cenil (vzdevek Jakon), sprejel celo nekatere od Z-ovih štev. popravkov svojih pesmi, vendar o Z-ovem pesnjenju sodil negativno. Posredno ali neposredno so mu bile namenjene Prešernove najostrejše satire in puščice (npr. sonet Ptujobesedarjem, KČ 1832), vanje je citatno vpletel več značilnih Z-ovih izrazov (šalobarde, uzmati, tatariti), nekaj Z-ovih besed in fraz pa sprejel v svoj standardni besedni zaklad (bratoljubje, slavščina, Turčin, cvetje se v strup obrača). Tudi Z-ov šestomer je Prešeren najprej zavrnil, kasneje pa svojo najpretresljivejšo žalostinko o M. Čopu izoblikoval prav po njegovem vzoru s t. i. ponarejenimi spondeji (za njim še drugi). Tudi F. L. Čelakovský je v oceni KČ zavrnil Z-ove pesmi nasploh, češ da so samo » rýmovaná prosa« (IB 1833, št. 6), in njegov vzorec heksametra. Najbolj celovito je Z-a sprejemal M. Čop in v poročilu o oceni KČ omilil sodbe obeh, naštevaje novosti, ki jih je Z. uvedel v slov. slovstvo (IB 1833, št. 6–8), prav tako še v lit. zgod. Šafaříka (Šaf. 45). Zato je Z., trpeč v pregnanstvu, ob nenadni Čopovi smrti vzkliknil: »Zwei Gelehrte hat Krain besessen, den einen hat der Wolf, den Andern die Sau gefressen.« (LZ 1885, 92.)

Za svoje ideje je Z. navduševal svoje učence in druge izobražence, med njimi M. Čopa (ga učil hebrejščine), M. Ravnikarja-Poženčana, P. Hitzingerja, B. Smolnikarja idr. Ti so ga občudovali zaradi učenosti in neupogljivosti, zato so ob zasliševanjih na Z-ovih procesih dajali pohvalne ali vsaj nepristranske izjave. V času največjega preganjanja mu je njegov bogosl. slušatelj E. J. Kovačič napisal in samost. obj. pesem (Visoke časti vrednimu …, 1832). Kot učenjak je bil Z. izjemen, kot človek čudak, oboje ga je gnalo v stalne spore z okolico. V stanovanju je imel postavljeno pohištvo po sredini prostora, luči v njem ni prižigal, bral je leže med knjigami na tleh. Rad se je sukal v visokih posvetnih krogih plem. družin (Attems, Hohenwart, Lichtenthurn, Rudež, Zois) in zahajal v Kazino. Ker pa je bil neuglajen, leto in dan oblečen v isto suknjo, povrhu pa zbadljiv, so se ga izogibali, kar je njeg. posebnost še stopnjevalo. – Kot izvirni ustvarjalec je izgubil velik del nekdanjega pomena, ostala pa mu je nenavadna zasluga, da je s svojimi nastopi primoral Prešerna določneje izpovedati svoj kulturni in polit. nazor in si v polemično-satiričnih povedih že zaživa izbojevati mesto v slov. poeziji. – Psevd.: Horatius, **P.**, Pr.-n., S., Z.

Prim.: koresp. Z. – A. Rudežu (NUK, Ms 468) in Kopitar – Z-u (NUK, Ms 579); R. Molè, J. Z., dis. (Dunaj 1906); P. Vodopivec, Socialni in gospod. nazori v Slov. in sosednjih pokrajinah v predmarčni dobi, II, dis. (Lj. 1978); Bibl JLZ; EJ; Ist. I, II; Kidrič, Dobrovský; isti, PA; isti, Zgod.; Marn XV; Prijatelj, Borba; isti, Profili; Wurzbach; ZKor I, II; Juventus Lab. 1797, 1798, 1800; Juventus Rudolfsw. 1799; Danica Horvacka … 1835, 60; S 1885, št. 19; F. Wiesthaler, LZ 1885, št. 1–6; isti, SN 1886, št. 158; LZ 1886, 446, 510; Sn 1886, 222; I. Prijatelj, ZMS 1907, 14–27; R. Molè, Carn. 1909, 163–4 in 1910, 101–13; isti, Izv. dekl. liceja v Lj. 1910, 5–16; J. Šlebinger, LZ 1910, 570–1; I. Vrhovnik, Danica 1905, 294–5; isti, GMDS 1921/3, 61–2; F. Kidrič, Korespondenca J. N. Primca 1808–13, 1934; L. Legiša, Slov. poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino …, 1938, 36; R. Molè, KMD 1953, 125–33; K. Gantar, JiS 1957/8, 382–3; M. Britovšek, A. Füster in revolucija 1848 v Avstriji, 1970, 340–1. Shk.

Suhadolnik, Stane: Zupan, Jakob (1785–1852). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi880078/#slovenski-biografski-leksikon (19. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine