Blaznik, Jožef (1800–1872)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Novi Slovenski biografski leksikon

Blaznikovo življenje in delo sta neločljivo povezani z najstarejšo ljubljansko tiskarno, ki jo je 1678 ustanovil Johann Mayr iz Salzburga in je neprekinjeno delovala do 1962 (284 let), ko je bila pridružena k podjetju Delo.

Na začetku 19. stoletja je postal lastnik omenjene tiskarne Janez Nepomuk Retzer. Ko mu je 1809 umrla žena Terezija, r. Baumgartner, in je hišo na Mestnem trgu, v kateri je bila tiskarna, podedovala njuna hči, se je Retzer preselil na Gosposko ulico in si prostor za tiskarno najel na Bregu ob Ljubljanici. 1815 se je tja iz Idrije prišel učit tiskarstva mladi Jožef Blaznik. Ni znano, ali ga je osnov obrti učil še Retzer – umrl je 1815, star komaj osemintrideset let – ali je znanje pridobival pri njegovem nasledniku Jožefu Skerbini. Ta kajžarski sin s Koroške, ki je bil zaposlen v tiskarni kot faktor (delovodja), se je namreč poročil z Retzerjevo vdovo in po poroki vodil tiskarno pod svojim imenom. Blaznik je vajeniško dobo končal januarja 1817 in v tiskarni ostal še do septembra 1818, nato je šest let delal pri tiskarjih v Gradcu (pri bratih Georgu in Carlu Tanzerju ter Josephu Andreasu Kienreichu), Regensburgu (pri Rottermundu), Mainzu in drugje. Preko Švice in Italije se je septembra 1824 vrnil v Ljubljano, vendar že kmalu odšel v Beljak, kjer je tri leta delal v tiskarni papirničarja in tiskarja Johanna Georga Tengga.

V tiskarni Jožefa Skerbine so medtem nastale velike spremembe. Dobro leto po Blaznikovem odhodu je Skerbina umrl, vodenje tiskarne pa je prevzela vdova Marija, ki je morala poleg tega skrbeti še za štiri otroke. Pri vodenju tiskarne ji je bil v veliko pomoč stolni kanonik in šolski nadzornik Urban Jerin, ki ji je priskrbel delo (tisk učbenikov in cerkvenih obrazcev) in ji posodil denar za obnovo in vzdrževanje tiskarske opreme. Marija je po osmih letih vodenja tiskarne 1827 umrla. Za štiri mladoletne otroke je formalno skrb prevzela mestna občina. V oporoki je Skerbinova obrtne pravice ter tiskarska stroja in opremo zapustila najstarejši hčerki, takrat šestnajstletni Frančiški. Ta je morala prevzeti tudi dolgove, ki so nastali s posodobitvijo tiskarne. Med upniki pokojne je bil tudi Tengg. Ker ta ni imel obrtnega dovoljenja za tiskanje – njegova osnovna dejavnost je bila papirničarstvo –, si je Blaznik prizadeval prevzeti njegovo tiskarno. Ko je postalo jasno, da mu prevzem ne bo uspel, je zapustil Beljak, se vrnil v Ljubljano in se julija 1828 zaposlil pri mladi Frančiški Retzer kot stavec. Kmalu je bil zaprošen za pomoč pri urejanju zapuščine Skerbinove in tudi za vodenje tiskarne, ki se je septembra 1828 ponovno imenovala Retzerjeva. Maja 1829 sta se s Frančiško poročila. Ker je bila takrat še mladoletna, jima je moralo sodišče izdati ženitno dovoljenje. Blaznik je moral oblasti zaprositi tudi za obrtno dovoljenje. V prošnji zanj je obljubil, da bo poskrbel tudi za druge tri mladoletne otroke Skerbinove in da bo poplačal vse dolgove, ki so bremenili nevestino tiskarno. Mestna občina je njegovi prošnji ugodila.

Stanje v tiskarni je bilo slabo. Blaznik je najprej poskrbel, da so bili oprema in stroja v brezhibnem stanju in redno vzdrževani. Njegova glavna skrb je bila za svoje izdelke predvsem pridobiti čim več rednih naročnikov. Sprva je največ tiskal nabožna dela za knjigoveze (predvsem za Ljubljančana Janeza Klemensa in Celjana Jožefa Geigerja) in škofijski urad. Kljub nenehni skrbi za stabilno poslovanje tiskarne (mdr. je ustanovil preprosto livarno, v kateri so delali njegovi tiskarji, ko ni imel naročil) je bil pripravljen prevzeti tudi finančno nedonosne tiske in podpreti kulturna prizadevanja napredne slovenske inteligence. Mdr. je natisnil Kranjsko čbelico, Krst pri Savici in Poezije Franceta Prešerna. Iz te dobe je pomemben tudi natis prvih del, ki jih je sam založil (mdr. popularna dela Christopha Schmida, ponatis kuharskih knjig Valentina Vodnika, Varha Davida Garricka v Smoletovem prevodu). Z njimi je postavil temelje bodoči založniški dejavnosti.

Prvi večji podjetniški uspeh je dosegel 1838, ko je začel tiskati Carniolo, poučno-leposlovni nemški časopis Leopolda Kordeša, ki je tedaj izhajal dvakrat tedensko. Od 1839 je izdajal in tiskal Laibacher Zeitung in v tem letu s Kordešem začel akcijo za slovenski politični časopis Slovenske novice z literarno prilogo Zora. Vsi njuni poskusi, ki so se na koncu skrčili le še v prizadevanje za pridobitev dovoljenja za izdajanje slovenske priloge h Carnioli, so bili zaman. Spomladi 1840 si je kranjska delegacija v industrijskem in obrtnem društvu s sedežem v Gradcu prizadevala ustanoviti slovenski tehnični list. Blaznik je pobudo podprl in predlagal, da naj časopis sprva izhaja kot priloga h Carnioli. Po večletnih prizadevanjih je bilo 1843 izdano dovoljenje za izdajanje Kmetijskih in rokodelskih novic kot samostojnega časopisa. Zalagala jih je Kranjska kmetijska družba, tiskal pa Blaznik, ki je 1850 postal njihov lastnik.

Njegova tiskarna se je od 1829, ko je imel zaposlena le dva stavca, močno razširila in povečala zmogljivosti;1844 je imel zaposlenih že enajst stavcev. 1844 je Blaznik za Kmetijsko družbo prvič natisnil Pratiko (sprva Novo pratiko), na videz skromno, a donosno periodično publikacijo, z vsemi značilnimi tipografskimi elementi: dvobarvni tisk, svetniške podobe, vremenska znamenja itd. Že naslednje leto je tiskal Malo in Veliko pratiko. S plačevanjem odškodnin konkurentom je dosegel, da so se odrekli tiskanju pratik. Plačevanje odškodnin, ki je bilo med tiskarji v tistem času tudi po Blaznikovi zaslugi precej razširjeno, je bilo vir nenehnih sporov med tiskarji in vzrok, da sodelovanja med njimi skoraj ni bilo. Edini pomemben poskus sodelovanja med ljubljanskimi tiskarji pred 1850 je bila ustanovitev prve litografije na Slovenskem. Na Blaznikovo pobudo so jo v prostorih tiskarne Rozalije Eger 1832 ustanovili in zanjo prispevali svoje deleže vsi ljubljanski tiskarji. Ker ni nikoli prav zaživela in je skoraj vsa leta delovanja (ukinjena je bila 1853) prinašala izgubo, si je Blaznik že 1847 uredil uspešno delujočo litografijo v svoji tiskarni. 1845 je odkupil hišo na Bregu 14, v kateri se je izučil tiskarske obrti, imel v njej svojo tiskarno in bivališče. Pozneje je vložil kapital v avstrijsko papirnico Leykam-Josephstal (ok. 60.000 goldinarjev, hiša na Bregu 14 je npr. stala 3.500 goldinarjev).

Po marčni revoluciji 1848, ki je mdr. prinesla tudi večjo svobodo tiska, se je za Blaznika začela nova doba. Tiskal je Slovenski cerkveni časopis (pod tem naslovom samo 1848, pozneje je izhajal kot Zgodnja Danica), Laibacher Kirchenzeitung in politični list Slovenija. Od aprila 1850 je tiskal in izdajal Ljubljanski časnik že leto prej pa tudi Pravega Slovenca. Razcvet tiskarske in založniške dejavnosti pa je bil le kratkotrajen, saj so po nekaj letih zamrle vse periodične publikacije, ki jih je tiskal, z izjemo Novic in Zgodnje Danice. Kljub slabšim obetom za razvoj tiskarstva se je 1851 odločil za odprtje podružnice v Postojni (namenil jo je sinu Rihardu), s katero je obnovil tiskarniško tradicijo v Postojni. Tu je v prvi četrtini 19. stoletja delovala majhna Klemenčičeva tiskarna. Zaradi družinskih razmer je podružnico 1856 prodal Maksu Šeberju.

Blaznik, ki je moral po poročni pogodbi skrbeti za ženino sestro in njena polbrata, sam pa je imel devet otrok, s fanti v družini ni imel sreče. Oba posvojenca, ki ju je dal izučiti obrti, sta mlada umrla, prav tako njegova sinova Rihard in Jožef, prvi 1860, drugi 1863. Tega leta je umrla tudi njegova žena, ki je bila tesno povezana z delovanjem tiskarne. Kljub družinskim pretresom in izgubam je Blaznik tiskarno odločno vodil do svojega sedemdesetega leta, ko se je zaradi bolezni umaknil in dve leti kasneje umrl. V zadnjem poldrugem desetletju njegovega vodenja so po zaslugi in naklonjenosti škofa Antona Alojzija Wolfa, Blaznikovega idrijskega rojaka, v njegovi tiskarni natisnili nov, popoln prevod Svetega pisma v šestih knjigah (1856–59), Wolfov slovar ter vrsto katekizmov, obrednikov in šematizmov za ljubljansko škofijo, za Mohorjevo družbo in Slovensko matico njune prve izdaje, za Kranjsko kmetijsko družbo pa skoraj vse njene publikacije. Da je bil Blaznik pogumen in odprt tiskar ter založnik, dokazujejo nekatere njegove za slovenski kulturni razvoj pomembne odločitve. Odkupil in izdal je Slovenske pesmi krajnskiga naroda Emila Korytka 1839–44 (5 zv.), pesmi dijaka Frana Levstika, prisluhnil je pobudi Franceta Prešerna in Andreja Smoleta, da naj izda in natisne najpomembnejša dela slovenske starejše književnosti (mdr. Pesme za pokušino Valentina Vodnika, prvi ljubljanski tisk v gajici, Smoletovo izdajo Linhartovega Veselega dne), za misijonarja Friderika Barago je natisnil slovnico in slovar očipvejskega jezika in tudi njegova Zlata jabelka. Od 1869 je tiskal satiričnega Brenclja. Med ljubljanskimi tiskarji je edini tiskal v metelčici in prvi v gajici.

Imel je obsežno in temeljito tiskarsko znanje in velike zasluge za razvoj tiskarske stroke na Slovenskem. Z odprtostjo do novosti, ki jih je uvajal v svoji tiskarni (prvi je na Slovenskem kupil t. i. brzotiskalni stroj), je spodbudil konkurente, da so začeli opremljati delavnice z novimi stroji in opremo. Z uvajanjem novosti tudi na področju organizacije dela je pomagal pri rahljanju in trganju cehovskih vezi, ki so še sredi 19. stoletja obvladovale slovensko obrt. Odlikoval ga je tudi pretanjen estetski čut. Tiski njegove tiskarne sodijo med najboljše izdelke »črne umetnosti« v tistem času. Po njegovi zaslugi je najstarejša tiskarna v Ljubljani sto petdeset let po ustanovitvi v hudi konkurenci prevzela vodilno mesto na Slovenskem. Tiskarna je v svojem uradnem nazivu do konca obstoja nosila Blaznikovo ime, tudi po drugi svetovni vojni, ko se je 1946 uradno preimenovala v Blaznikovo tiskarno.

Blaznik se v javnem življenju ni izpostavljal. Bil je sicer član Izobraževalnega društva za tiskarje, dobro leto (1868–69) tudi njegov predsednik, ter član ljubljanske trgovinske in obrtne zbornice, vendar drugih javnih funkcij ni imel. Do sebe in drugih je bil izredno zahteven. Sodobniki so ga opisovali kot osornega človeka brez sočutja. V poslovnih odnosih je iskal in izkoriščal šibke točke svojih nasprotnikov ter postavljal neusmiljen konkurenčni boj na prvo mesto. Njegova nepopustljivost in doslednost je prišla do izraza tudi pri zelo majhnih zneskih in to celo v lastni hiši, kar je bilo ključno za njegov poslovni uspeh.

Spomenik Blazniku so odkrili 1989, pomotoma na pročelju hiše na Bregu 12, ki je sosednja stavba in jo je šele 1920 kupila delniška družba Tiskarski in litografski zavod, knjigoveznica in založništvo J. Blaznikovi nasledniki d. d., po njem je imenovana ulica v Ljubljani.

Viri in literatura

  • NUK
  • Zapuščina in Arbeitsbuch der Josef Blasnik'schen Buchdruckerei : 1828–1862, Rokopisni oddelek NUK, MS 1395 in MS 956.
  • SBL (tudi geslo Kordeš Lepold).
  • ES (gesli Blaznik, Jožef in Blaznikova tiskarna).
  • Ivan Prijatelj: Dvoje Prešernovih pisem, Zbornik znanstvenih in poučnih spisov (Slovenske matice), 1902, 186–202.
  • Rudolf Andrejka: Znameniti slovenski obrtniki, Ljubljana, 1940, 7–8.
  • Janez Logar, Ivan Ovsenik, Janez Brolih: 130 let Blasnikove tiskarne, Ljubljana, 1959, 13–24, 53–[54] (viri in literatura).
  • Branko Berčič: Tiskarstvo na Slovenskem, Ljubljana, 1968.
  • RTV Slovenija, Kaj bi Slovenci brez Jožefa Blaznika? (februar 2015).
Grum, Martin: Blaznik, Jožef (1800–1872). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi143410/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. april 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Blaznik (Blasnik) Jožef, tiskar in založnik, r. 7. febr. 1800 v Idriji, u. 23. jun. 1872 v Lj. Izučil se je 1818 pri Scarbini v Lj., se izpopolnjeval 6 let v tujini (v Gradcu pri Tanzerju in Kienreichu, v Regensburgu pri Rottermundu, v Mainzu nad 4 leta), se vrnil sept. 1824 preko Švice in sev. Italije v Lj., stopil 29. jul. 1828 v Retzerjevo tiskamo, ki jo je vodil od 9. sept. pod lastnim imenom (25. maja 1829 se je poročil z Retzerjevo hčerjo Frančiško). Iz skromnih početkov je s strokovnim znanjem vseh panog tiskarstva, podjetnostjo in varčnostjo dvignil podjetje na višino prve lj. tiskarne (njegov »Arbeitsbuch« z zapiski vseh izvršenih del do konca 1862, med njimi tudi takimi slovenskimi, ki v biblijografiji še niso znane, se je ohranil). Uredil si je preprosto livarno, v kateri je zaposlil stavce ob pomanjkanju tisk. dela z vlivanjem polnil, medvrstnikov, črtank, plakatnic, blokad, razpornikov itd., tiskal edini v metelčici, prvi na Kranjskem v gajici (1840) ter Baragi knjige za Indijance v Ameriki. S 1. okt. 1847 je tiskarno izpopolnil z dobičkanosno litografijo, nabavil si stroj za brzotisk, otvoril 1. apr. 1851 v Postojni filijalko, ki jo je po smrti sina Riharda prodal Maksu Šeberju (1856). Med svoje naročnike je štel skoraj vse lj. knjigarje, mnogo privatnikov in institucij, n. pr. Kmetijako družbo z vsemi slov. puiblikacijami, Kastelca s Čbelico, Smoleta, Prešerna, škofa Wolfa z vsemi tiskovinami za ordinarijat, Sv. pismom in Cigaletovim slovarjem, Mohorjevo družbo z nekaterimi publikacijami v prvih letih itd. Njegova založniška smer ima vkljub trgovskemu stališču v mnogočem tudi narodnoprobudni značaj. Ko je B. prevzel s 1. nov. 1838 od Kordeša založništvo nem. Carniolije, se je začel takoj tudi truditi, da se mu dovoli slov. liter. priloga; ustanovitev Novic je deloma tudi njegova zasluga (ZMS 1902, 197; Veda 1912, 69, 293); v novi dobi je izdal in zalagal Slovenijo (500–400 izv.), Lj. Časnik (v začetku 500 izv., koncem 1851 je štel le 91 naročnikov) ter prevzel 1850 tudi založništvo N, 1852 založništvo ZD; tudi sicer je založil marsikatero pomenljivo slov. knjigo (Korytkovo zbirko Slovenskih pesmi kranjskiga naroda, Levstikove Pesmi itd.). Pri izberi pravopisa za lastne izdaje so pač prevladovali pri njem trgovski vidiki, tako da se n. pr. vkljub prigovarjanju Kastelca in drugih ni mogel odločili, da bi bil natisnil nar. pesmi v novem češko-ilirskem pravopisu (ČZN 1910, 296). Izključno njegov monopol so bile pratike, ker se mu je posrečilo konkurenco odstraniti (Egerju je plačeval od 1852 letno 100 gld, Milicu pa 250 gld, pozneje tudi Kleinmayrju in Bambergu, da niso tiskali pratik); sploh je umel stanovske kolege organizirati, da je imel vsak svoj delokrog. Po njegovi smrti je prešla tiskarna v last »Blaznikov dedičev«, t. j. njegove hčere Aleksandrine, omož. z Jos. Poklukarjem, in obeh njenih sinov. Šr.

Šlebinger, Janko: Blaznik, Jožef (1800–1872). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi143410/#slovenski-biografski-leksikon (23. april 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Blaznik Jožef, tiskar in založnik, r. 7. febr. 1800 v Idriji, u. 23. jun. 1872 v Lj. Oče Miha, lekarnar, mati Barbara Gnezda. Tiskarstva se je izučil v Retzerjevi tiskarni v Lj. pri Jožefu Skarbini. Od 1818 je bil po svetu, da bi si izpopolnil znanje (Gradec, Regensburg, Rottermund, Mainz). Preko Švice in It. se je vrnil domov. Tri leta je delal pri Tenggovi tiskarni v Beljaku; to tiskarno si je skušal pridobiti (1828), a zaman. Tega leta je stopil v službo k Frančiški Retzerjevi, se leto zatem z njo poročil (25. maja 1829) in postal lastnik najstarejše lj. tiskarne. Stanje je bilo slabo, zato je skrbno izboljševal strojni park, predvsem pa skrbel, da bi pridobil čimveč rednih naročnikov svojih izdelkov. Trikrat se je zaman potegoval, da bi si pridobil izključno pravico tiskanja ljudsko-šolskih knjig. Največ je v tem času tiskal nabožna dela za lj. knjigoveze (Klemens), pa tudi Kastelčevo Kranjsko čbetico, Prešernov Krst in Poezije. Prvi uspeh po stalnem in rednem tisku je dosegel, ko je začel tiskati Kordešev poučno-leposlovni nemški list Carniola, ki je izhajal dvakrat tedensko. Od 1839 je izdajal Laibacher Zeitung. Po marčni revoluciji 1848 je s tiskovno svobodo prišlo tudi za B. več dela. Začel je tiskati 3 nove liste: Slovenski cerkveni časopis, Laibacher Kirchenzeitung in do tedaj ne dovoljeni politični list Slovenija. Od apr. 1850 je dosegel tudi tiskanje (in izdajanje) lista Ljubljanski časnik, leto prej pa še Pravi Slovenec. Toda vse to je po kratkem času zamrlo, ostale so mu le Novice in Zgodnja Danica. Za Kmetijsko družbo je B. začel 1844 izdajati Pratiko (spočetka Novo pratiko) z vsemi tistimi značilnimi tipografskimi elementi, kakršne poznamo še danes: dvobarvni tisk, svetniške podobe, vremenska znamenja itd. Že naslednje leto je tiskal Malo pratiko in Veliko pratiko, pri tem pa z odplačevanjem odpravil konkurenta: Egerjevo in Kleinmayerja. Bil je prvi, ki je uvedel litografijo v Lj., in sicer 1832 v tiskarni Rozalije Eger, kjer pa je imel en delež, ostale pa lj. tiskarji. Leta 1851 je odprl podružnico v Postojni, namenjeno sinu Rihardu, a že 1856 prodano Maksu Šeberju. S tem je obnovil v tem mestecu tradicijo, ki je poznala v prvi četrtini stoletja Klemeneičevo tiskarno. Že prej, 1845 pa je odkupil hišo, v kateri je bila tiskarna. – B je bil po naravi osoren in brez sentimentalnosti, zato pri delu urejen in ker nadarjen in nadpovprečno razgledan v svoji stroki, je znal izkoristiti šibka mesta svojih nasprotnikov ali tekmecev. Tako mu je uspelo, da se je njegovo podjetje v nekaj desetletjih dvignilo na evropsko raven in na prvo mesto med tiskarskimi podjetji. Poleg že omenjenih tiskov je natisnil še: Pesme Valentina Vodnika, prvi lj. tisk v gajici, Garrickovega Varha v Smoletovem prevodu, Smoletovo izd. Linhartovega Veselega dne. Veliko je tiskal za lj. škofijo (škof Wolf je bil njegov sorojak): katekizme, šematizme, nov popoln prevod Sv. pisma (6 knjig, 1856–59), prvi del Wolfovega slovarja, izdaje Mohorjeve družbe, Slovenske Matice, in celo dve deli v jeziku očipevskih Indijancev, ki jih je sestavil škof Baraga, ter Pesmi Franceta Levstika. – Na tiskarskem področju je tudi precej storil; pomagal je raztrgati cehovske vezi v stroki; tiskarstvo se je kvalitetno izpopolnjevalo z modernimi stroji in postopki tiskanja (litografia); sam pa je s svojimi tiski veliko pripomogel, da se je močno dvignila estetska stran izdelkov.

Prim.: Ivan Prijatelj, Dvoje Prešernovih pisem, ZSM 1902, 186–202; Šr (= Janko Šlebinger), SBL I, 41–42; Blaznik Jožef je bil ustanovitelj Blaznìkove tiskarne v Lj., Grafična revija 1928, 176–78: Veda 1913, 59–65, 161–69, 271–79; Rudolf Andrejka, Znameniti slovenski obrtniki, Lj. 1940, 7–8 s sl. ; Janez Logar, Ivan Ovsenik, Janez Brolih, 130 let Blasnikove tiskarne, Lj. 1959, 13–24 s sl. ; Ivan Matičič, Ljubljanske tiskarne, klišarne in litografije od njih početkov do 1945, Lj. 1950 (rkp); Branko Berčič, Tiskarstvo na Slovenskem, Lj. 1968 s sl. ; ES I, 283.

Brj.

Brecelj, Marijan: Blaznik, Jožef (1800–1872). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi143410/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. april 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine