Slovenski biografski leksikon

Grabrijan Jurij, pisatelj in politik, r. 22. marca 1800 v Adlešičih, u. 22. jun. 1882 v Vipavi. Študiral je gimn. 1813–9 v Nov. mestu, v Lj. do 1821 filoz., do 1829 teol. ter bil kaplan na Brezovcu pri Lj. do 8. jun. 1827, v Škofji Loki do 2. sept. 1830, v Žireh do 1. avg. 1831, kurat v Šturijah do 6. jun. 1838, od 1838 upravnik vipavske dekanije, kjer je bil 9. jun. 1840 vmeščen za župnika in dekana in dobil razna priznanja (1857 vit. križec Franc Jožefovega reda, 1858 častni kanonikat lj. škof.). Pripada k onim možem v drugi generaciji pospeševateljev slov. literarnega preporoda, ki so sodelovali tudi še pri polit. preporodu. Že v Nov. mestu se je ob čitanju Vodnikovih pesmi navdušil za gojenje slovenščine, po prihodu v Lj., kjer je bil na liceju sošolec Prešernu, Slomšku in Jož. Burgerju, v teol. 1 leto za Barago in Holzapfljem ter obenem marljiv Metelkov učenec, je svoje zanimanje za materin jezik pojačil ter začel agitirati pri drugih. Vsaj že na liecju je delal pesmi (Prešeren je večkrat kako njegovo slov. prevedel v nemščino), v teologiji je tvoril obenem z nekaterimi tovariši slovstveno društvo, kjer so se vadili v slov. pisanju ter na skrivnem prirejali slov. list, ki je v rokopisu krožil pri članih. Idejo »Slavinje«, ki so jo nameravali izdajati Andrioli, Cigler in Holzapfel, da prenesejo tendence skrivnega krožka v javnost, je navdušeno pozdravil ter napisal za zabavnik 1823 »Kranjsko Slovenijo«, izza Vodnikove »Ilirije« in izza Modrinjakovega pozdrava Cvetku 1813 prvo znano izrečno narodnoagresivno formulacijo kranjskih Slovencev, kjer prosi, da »pomagaj Večni in Dobrotni popisat jezik mi sirotni, ki mater 'ma - je ne pozna, in brž, ko uma kaj dobiva, ga precej ptuji duh zaliva, in ptuji veter mu pihlja« (pesem se je ohranila v Metelkovi zapuščini, iz katere jo je objavil Bleiweis N 1862, 332). Za »Čbelico« bi bilo moglo pomeniti njegovo sodelovanje dobiček, ker je njegova verzifikacija spretna, toda iz neznanih nam vzrokov se literatom, ki so vresničili idejo »Slavinje«, ni pridružil, pač pa je kazal že pred 1848 interes za šolo (v Šturijah je do prihoda učitelja sam poučeval) in s simpatijo spremljal delo N. Veselje do literarnega udejstvovanja je ohranil tudi v porevolucijski dobi: sodeloval je pri važnih literarnih akcijah (iz Klicpere je prevedel: »Dobro jutro«, ki se je igralo v Lj. 19. sept. 1849; 1850 in 1852 je sodeloval pri Bleiweisovih gimn. »Berilih«, 1860 pri Cigaletovem nem.-slov. slovarju); zlagal pesmi (1861 ob otvoritvi šole; 1862 o prihodu Vipavcev v lj. čitalnico in o slavnosti na Zemonu pri Vipavi; N 1863, str. 206 »Vrednost žensk« = prevod iz Schillerja za slavnost v Vipavi; N 1864, 287 »Pozdrav gostom« in pesem o rojstnem dnevu vipavske čitalnice; več drugih pesmi je objavil Kleinmayr v E 1894, 25.-29. okt.); prevajal za oder vipavske čitalnice igre (v Kleinmayrjevi lasti sta bila 1894 v rokopisu »Prav ostro se skrha« iz Ifflanda in »Dobro jutro« iz češčine); napisal operetni libreto »Prepir o ženitvi«, h kateremu je Avg. Hribar dal glasbo (1894 v lasti. Kleinmayrjevi); ter objavljal razne govore in članke (N 1864, 287 govor ob otvoritvi vip. čitalnice; morda N 1866, 150 članek brez podpisa »Slovenščina v naših šolah pod okriljem dun. prof.«; N 1868, 116 članek »O ločitvi šole od cerkve«; v poročilu glavne šole v Ipavi in N 1868, 289 članek »Kakošne naj bi bile ljudske šole zanaprej«). Vendar so bile odslej v ospredju njegovih interesov druge stvari: šolstvo v dekaniji, kjer je bil do ločitve šole od cerkve tudi okr. šolski nadzornik (osnoval je v dekaniji 8 enorazrednic, v Vipavi zgradil 1861 iz cerkvenega denarja šolsko poslopje ter enorazrednico razširil v štirirazr.); nar. organizacije (osnoval je 1864 v Vipavi čitalnico, katere predsednik je bil do smrti, sopodpisal je 9. maja 1869 poziv za tabor na Kalcu, 14. avg. 1870 v Vipavi organiziral tabor; Mat. Slov. je bil ustanovni član in poverjenik, od 1867 do smrti odbornik, Moh. družbi je bil dosmrten član); povzdiga kmetijstva (mnogo po njegovi zaslugi so dobili Vipavci 1873 vinarsko šolo na Slapem); politika (1867–74 je bil dež. poslanec ter delal mnogo v odsekih, zlasti tudi 1869 v šolskem, kjer je zagovarjal slov. učni jezik v osnovnih šolah; v politiki je bil somišljenik Bleiweisov in Costov); skrb za lepe hiše božje v župniji in dekaniji (arhitektonske načrte je delal često sam, izmed slikarjev je zaposloval tudi Wolfa, Kurz v. Goldensteina in Stroya). Mecen je bil zlasti Avg. Hribarju. — Prim.: Šem. lj. škof. 1822–82; N 1858, str. 391; N 1862, str. 206; LMS 1869–82; Radoslav, N 1875, str. 317; LZ 1881, 335; SN 22. jun. 1882; Soča 23. jun. 1882; Slovenec 24. jun. 1882; Lavrenčič, N 28. jun. 1882; ZD 30. jun. 1882; LZ 1882, 508; Marn XXIV, 24; Šašelj, Adlešiči 1887, 39; Trstenjak, Gledališče 83; Lavrenčič, DS 1893, 433, 481; Kleinmayr, E 16.-29. okt. 1894; Glaser III, 22, 237; Fr. Lampe, Izprehod na Notr., DS 1896, 479, 480; Novak, Zgod. brez. župnije 1907, 178; Lončar, Polit. življenje (izd. 1921), 141; Lah, Zač. Slov. Mat. 44, 70; Stele, K. v. Goldenstein in M. Langus, ZUZ 1922, 21 (pismo kamn. dekanu 20. avg. 1847 o Goldensteinu); Wollman, Slovinské drama 30, 69. — Slika: H. Dejak (repr. DS 1893, 433); S. Ogrin 1878 (Nar. gal. v Lj., prim. Katalog razstave portr. slik. na Slov. 1925, št. 258). Kd.

Kidrič, Francè: Grabrijan, Jurij, častni kanonik (1800–1882). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi211204/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Grabrijan Jurij, kulturni in javni delavec, duhovnik, r. 22. mar. 1800 v Adlešičih, u. 22. jun. 1882 v Vipavi. Osnovno izobrazbo mu je dal domači žpk Jan. Devilla. Oče Mihael, sicer premožen kmet, mu je omogočil nadaljnje šolanje najprej v Karlovcu, potem v Novem mestu, kjer je 1813–19 s prav dobrim uspehom dovršil šest latinskih šol. Študij filozof. je zaključil v Lj. (1819–21) in nato stopil v lj. bogoslovje. 27. avg. 1825 je bil posvečen v duhovnika. Bil je kpl. v Brezovici pri Lj. (od 1. 10. 1825 do 19. 6. 1827), v Škofji Loki (do 2. 9. 1830), v Žireh (do 1.8.1831), od tu je prišel za kurata v Šturje pri Ajdovščini. Njegovo življenje je poslej vezano na Vipavsko. 6. febr. 1838 je postal župn. upravitelj Vipave, za žpk in dekana vipavskega je bil umeščen 9. jun. 1840. V Vipavi je sept. 1875 še obhajal zlato mašo, potem vztrajno pešal do smrti. G. je bil vnet delavec na versko-crkvenem, na kulturno-prosvetnem in gospodarsko-političnem področju. Navdušenje za slovenščino se mu je porodilo že v Novem mestu ob branju Vodnikovih Novic in pesmi, stopnjevalo se je v Lj., kjer so bili v liceju njegovi sošolci Prešeren, Slomšek, J. Burger, v bogoslovju študijski vrstniki I. F. Baraga, J. Holzapfel, J. Fink, M. Svetličič, S. Vouk. Tedaj je zložil več slov. pesmi in Prešeren mu jih je nekaj prevedel tudi v nemščino. Zanimanje za slov. je v njem krepil prof. F. Metelko. V bogoslovju je s somišljeniki 1823 soustanovil tajno slovensko društvo »karbonarjev« (po zgledu na revolucionarno-demokratično združenje v Italiji) z namenom pospeševati zanimanje za slovstvene in politične zadeve, vaditi se v govorništvu ter pisati in širiti slovenski časopis, ki je v rokopisu krožil med člani in zaupniki. Z navdušenjem je podprl zamisel Slavinje, ki so jo nameravali izdajati Andrioli, Cigler in Holzapfel. V pozdrav nameravanemu glasilu je za interni list 1823 napisal pesem Kranjska Slovenija, (objavil Bleiweis v N šele 1862). Poln narodnega navdušenja je v pesmi narodnoagresiven glede na tujščino, ki da zatira v človeku »nagone sreče« (»pomagaj Večni in Dobrotni popisat jezik mi sirotni, ki mater 'ma – je ne pozna in brž, ko uma kaj dobiva, ga precej – ptuji duh zaliva, in ptuji veter mu pihlja«). Ob Vodnikovi Iliriji in Modrinjakovem pozdravu Cvetku je G. tretji Slovenec na Kranjskem, ki je odločno formuliral narodne zahteve, čeprav je pisal razmeroma lahko, ni ustvaril izrazitih umetnin: ostal je pri prigodnih pesmih in prevodih. Kot pesnik se je oglašal le ob izrednih prilikah: ob odprtju vipavske šole 9. dec. 1861, ob prihodu Vipavcev v lj. čitalnico 4. maja 1862 (N 1862, 149–452), ob slavju na vipavskem Zemonu 8. sept. 1862 (N 1862, 320, 329), za vipavsko slavnost iz Schillerja prevedel pesem Vrednost žensk (N 1863, 206), ob ustanovitvi vipavske čitalnice 14. avg. 1864 pesem Pozdrav gostom (N 1864, 287–289), več pesmi je objavil Kleinmayr v E od 25. do 29. okt. 1894, nekaj jih je ostalo v rkp. Napisal je operetni libreto Prepir o ženitvi (delo je uglasbil učitelj in skladatelj Anton Hribar, ki mu je bil G. mecen), in je na natečaju DD 1869 dobil 2. nagrado. Vmes je prevajal igre dovtipne vsebine za oder vipavske čitalnice: V. K. Klicpera Dobro jutro (igrano v Lj. že 19. sept. 1849) in iz Ifflanda Prav ostro se skrha. Bil je svetovalec in cenzor pri sestavi slovenskega besednjaka (Slovenski odbor v Lj. 6. avg. 1848) in pri Cigaletovem Nemško–slovenskem slovarju (1860). Sodeloval je pri Bleiweisovih gimn. Berilih 1850 in 1852. Objavil je nekaj govorov in člankov, večinoma šolsko-prosvetne vsebine: govor ob odprtju vipavske čitalnice (N 1864, 287), Slovenščina v naših šolah pod krilom dunajskih profesorjev (N 1866, 150, nepodp.). Ljudska šola (članek o ločitvi šole od Cerkve, N 1868, 116, nepodp.), Kakošne naj bi bile ljudske šole zanaprej (iz sporočila glavne šole ipavske, N 1868, 289), Zur Schulfrage (Triglav, Lj. 1868, 173, 177, 181). Mnogo pomembnejše je njegovo sodelovanje pri slov. narodnem in političnem preporodu. Že pred 1848 je kazal zanimanje za š.: kot šturski kurat je sam poučeval do prihoda učitelja, kot vipavski dekan je bil organizator šolstva v dekaniji. Bil je okr. šol. nadzornik, po ločitvi š. od Cerkve preds. kr. šol. sveta, član postojnskega okr. šol. sveta. V dekaniji je ustanovi osem enorazrednih š. (nova šolska poslopja je oskrbel krajem: Goče 1851, Planina 1857, Slap 1858, Podraga 1862, Budanje 1867), vipavsko enorazrednico je razširil v štirirazrednico in sezidal 1861 s cerkvenim denarjem imenitno šolsko poslopje (spominsko ploščo, ki jo je vip. šol. svet vzidal v pročelje poslopja 17. sept. 1885, je fašistična oblast odstranila, a je bila ponovno vzidana na istem mestu 28. dec. 1968). Bil je dosmrten član MD, ustanovni član in poverjenik SM ter od 1867 do smrti njen odbornik. Podpiral je razvoj kmetijstva na Vipavskem: bil je član vipavske kmet. podružnice in mnogo let njen preds.; po njegovi zaslugi so Vipavci 1873 dobili vinarsko in sadjarsko š. na Slapu. V politično življenje je resneje vstopil 1848: odločno je odklonil veliko Nemčijo in se zavzel za Avstrijo, ki da nudi boljše jamstvo Slovencem. Tako zadržanje je ustrezalo Bleiweisovi bolj konservativni politični usmeritvi in temu je ostal zvest. Po 1860 se je aktivno udeleževal raznih manifestacij: 1862 je vodil vipavsko delegacijo v lj. čitalnico (N 1862, 149–152), istega leta je bil slavnostni govornik na narodnem slavju na vipavskem Zemonu (N 1862, 320, 329), 1863 je vodil Vipavce v goriško čitalnico (N 22. in 29. jul. 1863), 1864 je ustanovil vipavsko čitalnico, bil njen prvi preds. in organiziral praznovanje ob njenem odprtju (N 24. in 31. avg. 1864), 9. maja 1869 je med sopodpisniki poziva za tabor na Kalcu pri Zagorju na Pivki, 14. avg. 1870 je pripravil vipavski tabor, 1867–1874 je bil deželni poslanec vipavskega in idrijskega okraja v kranj. dež. zboru, vneto deloval v odsekih, 1869 se je v šol. odseku posebej potegoval za slov. učni jezik v osn. š. Bil je pobudnik verske prenove in nastopal na cerkvenih slavjih v dekaniji (ZD 1866, 118; 1871, 142), zlasti v Logu pri Vipavi (gl. Klinec, Marija, 111). Zelo je skrbel za dekoracijo in gradnjo novih cerkvenih objektov v domala vseh duhovnijah v dekaniji (posebej Log, vip. žup. c., novo vip. župnišče – sedaj malo semenišče). Bil je gradbeni talent in je sam izdeloval mnoge arhitekt. načrte (izvajal jih je povečini mojster M. Blažko iz Lokavca, PSBL II, 91–92). K sodelovanju je pritegnil slikarje F. K. von Goldensteina, M. Stroja, J. Wolfa in njegovo šolo, imel je stike z M. Langusom in J. Tomincem. Za zasluge je dobil razna priznanja: 6. jun. 1857 je bil odlikovan z viteškim križem reda Franca Jožefa, 26. nov. 1858 je bil imenovan za častnega kanonika lj. stol. kapitlja, Vipavci so ga izvolili za svojega častnega občana.

Prim.: SBL II, 239–240 z obširno literaturo (vendar popravi datum študija teol. 1825 in ne 1829, Anton in ne Avgust Hribar, Ljudska šola in ne O ločitvi šole od cerkve v N 1868, 116); Rojstni god ali prva slovenska beseda Ipavske čitavnice 18. avg. 1864, Lj., založila čitavnica Ipavska; Postojinsko okrajno glavarstvo, Post. 1889, 147, 148, 151, 222; J. Lavrenčič, J. G. DS 1893, 433–38, 480–84; J. Novak, Zgod. brezoviške župnije, ZZ lj. škof. lista 1907, 975–76; V. Steska, Slikar J. Wolf, Lj. 1910, 31–34 in Slovenska umetnost, Prevalje 1927, 247, 309; Gabršček I, 27, 68; I. Prijatelj, Kultur, in pol. zgod. Slov., Lj. 1939, 27, 35–36, 48, 63–64; F. Premrl, Delo dek. G. na Vipavskem, OrgVCMD 1956, 164–169 (povzetek po DS 1893); ZSS II, 59–60; A. Slodnjak, Prešernovo življenje, Lj. 1964, 17, 25, 299; B. Marušič, Štefan Kociančič in J. G, Sreč 1969, 50, 51; J. Pogačnik, ZSS II, Mrb 1969, 85; M. Dodič, 225 let novomeške gimnazije, Novo mesto 1971, 355, 410; podatki vip. žpk arh.; upodobitve: H. Dejak (reprodukcija v DS 1893, 433 in Sreč 1969, 50); S. Ogrin 1878 (NarG v Lj., prim. kat. razstave portr. slik. na Slov. 1925, št. 258); M. Stroy (prim. K. Rozran, Strojev portret J. G, GorLtk 2, 1975, 120–123, vendar popravi datum službovanja na Vipavskem 1831 in ne 1838); Wollmann; GLOLj 1952/53, 181; SGL I, 110; SDL I, 189–90; Alfonz Gspan, Cvetnik slov. umetniškega pesništva do srede XIX. st., 2. knj., Lj. 1979 str. 88–94, 345–6.

Kralj

Kralj, Franc: Grabrijan, Jurij, častni kanonik (1800–1882). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi211204/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan - 6. snopič Gracar - Hafner, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978-1979.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine