Slovenski biografski leksikon

Levičnik Jernej, pesnik, r. 15. avg. 1808 v Železnikih, u. 9. maja 1883 v Šmohorju v Ziljski dolini na Koroškem. Oče Luka, eden izmed manjših železniških fužinarjev, in mati Neža roj. Kobljar sta imela 7 otrok; Jernej je bil najstarejši. Sinove (gl. rodbinski članek) je oče dal vse študirat. (Jurij — tisti L., ki ga omenja Tavčar v Cvetju v jeseni, Zbr. sp. VI, 103 – je bil popularen sodnik, tudi Peter je bil sodnik, Franc duhovnik, Jožef — najmlajši — učitelj in gospodar na domu, gl. članek; na domu je ostala tudi hči Marija; Neža je u. še kot otrok.) V podatkih bratu Jožefu za očetov življenjepis in pripombah k rodovniku (v posesti Alberta L.-a) pripominja Jernej, da je ponosen, ker je rojen isti dan ko Napoleon I. in istega leta ko Napoleon III., in da si misli L.-e kot nekake Napoleonide, ki bodo vzbujali na svetu pozornost.

Prve šolske nauke je prejel Jernej v domačem kraju, kjer je bil prav tedaj (1815) ustanovil bivši cistercijanec župnik Mihael Grošel ljudsko šolo; 6 humanist. in 2 modrosl. leti je dovršil v Lj. (1820–8), kjer je bil sošolec Prešernovega brata Jurija. V lj. semenišče so ga sprejeli le kot eksternista, zato je 3. leto odšel v Celovec (1830–2) in bil posvečen v mašnika 5. avg. 1832. Kot kaplan je služboval v Grabštajnu (1832–3), pri Gospe Sveti (1833–5) in v Nem. Bleibergu (1835–8); na prvih dveh kaplanijah, ki sta bili slovenski, je skrbno pisal slov. pridige. L. 1838 je postal kurat v Zg. Pleši (Inner Teuchen) nad Osojskim jezerom, kjer je ostal pozabljen 13 let do 1852. Tu je živel med trdimi Nemci, med katerimi je bilo nad dve tretjini protestantov. V samoti se je poprijel franc. in ital. jezika, ki se ju je učil že v dijaških letih, začel študirati modroslovje in je doktoriral v Gradcu. Šele z doktoratom je L. opozoril nase in tako je 9. maja 1852 dobil dekanijo v Šmohorju, kjer je ostal polnih 31 let, do smrti. — Za slovenščino se je nedvomno vnel že v Lj., kjer je bil Metelkov učenec, v Celovcu mu je dal novo pobudo Slomšek; v pesmi Prijatlam celo pravi, da ga je bil v Celovec zvabil Slomškov sloves (»Te boljiga moža lastnosti, veste, so me iz Krajne gnale«), kar utegne biti deloma pesniška deloma dejanska utemeljitev njegovega odhoda iz Lj. Slomšek je prišel v Celovec kot semeniški spiritual 26. okt. 1829. a odločale so tudi domače gmotne razmere, — ker je oče že težko vzdrževal študiranje svojih otrok in bi Jernej še nadalje moral obiskovati bogoslovje kot eksternist. V Celovcu sta se zopet našla z Jurijem Prešernom, ki je bil tam že od 1. leta bogoslovja. L. je kot bogoslovec in kaplan sodeloval pri prvih Slomškovih nabožnih knjigah, n. pr. Prijetne pripovedi za otroke (Celovec 1832), Krščansko devištvo (Celovec 1834), Kratkočasne pravljice otrokom v podučenje (Celovec 1835) in Življenja srečen pot (Celovec 1837. — Prim. Lendovšek, A. M. Slomšeka Zbr. sp. I, 232). L.-a pesnika je navdušila 1830 KČ in tako je bil njen sotrudnik v vseh treh naslednjih bukvicah. Prispeval je te-le pesmi: Iskana dežela (II), Žal po prijatli v vojski (III), Hrepenenje (po Schillerju) in Sonet (IV). Iz gradiva za IV. bukvice je izpadla Krajnskim mladenčam (Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine, str. 55), ki zelo spominja na Vodnikovo Dramilo. L. 1832 je priobčil tudi v Carinthiji nekaj priložnostnih pesmi: v 1. št. Občutljeji 1. dan 1832 leta; v 9. št. O prazniku 40 letnega cesarstva Franca I.; v 16. št. Zur Namensfeier … Georg Mayr’s, Fürstbischof v. Gurk. (V istem listu je nemško popisal Romanje v Št. Lenartske Toplice v Krški dolini.) Ker KČ ni več izšla, pozneje ni več stopil v javnost, dasi je Še mnogo pesnil, zlasti v svoji samoti v Zgornji Pleši; v Šmohorju ga stanovski opravki, morda tudi neuspeh in izguba nekdanjih literarnih prijateljev niso več nagibali k pesništvu. Literarne stike je vzdrževal s Kastelcem in Prešernom. Ohranjeni sta dve pismi Kastelcu (Kast. zap. v drž. štud. knj. v Lj.) in eno Prešernu (istotam v Preš. zap. — odlomek je objavil tudi Bleiweis LMS 1875). V njih pozdravlja poleg Prešerna in Kastelca vedno svojega rojaka Crobatha; dočim je njegovo razmerje do Kastelca bolj prijateljsko, je do Prešerna poln vdanega spoštovanja in občudovanja. S Prešernom sta se osebno poznala morda že iz Lj., gotovo pa iz 1832, ko je Prešeren več mesecev bival v Celovcu. Na Prešernovo besedo, naj prevede Schillerjevo Devico Orleansko, mu 25. okt. 1840 pošilja prolog in I. dej. in ga prosi, naj mu kot »sedanji orakelj in najbolj klasični pesnik slovenskega vkusa« pove lakonično sodbo: absolvo ali condemno, zakaj »bolje je, da umrje en človek, kakor da si ves narod pokvari želodec«. — Kastelcu pošilja 28. apr. 1839 dva zvezka (št. 1 in 3) pesmi, zakaj brat Jurij mu je prinesel novico, da v Lj. zopet mislijo na Čbelico — en zvezek pesmi (št. 2), pa pravi, da leži še pri Kastelcu. Omenja mu, da ima poleg starih poizkusov nekaj novih; večinoma so to prevodi pod naslovom Druge skušinje, dva soneta med njimi pa sta originalna. Kako je čutil skupnost s pravimi čbeličarji, nam pove njegov sklep pisma: Valete et favete! Še bolj to razvidimo iz pisma 23. nov. 1850, kjer pravi, da bi bil v Lj. rad Kastelca obiskal, pa ni upal, da ga najde doma. »Krog naših zvestih se je od tedaj precej obletel. Prešeren, Crobath, Kersnik so odšli, Prešernov grob sem obiskal v Kranju.« Ker misli na Preš. nekrolog v Carinthiji, pa mu manjka nekaterih podatkov, bo zato obiskal predvsem Preš. brata duhovnika, toda ker ta najbrž ne bo vsega vedel, prosi tudi Kastelca, naj bi mu pisal o Preš. kot juristu in še o nekaterih značilnostih. Devico Orleansko je dovršil hi tudi Katoliško Cerkev v 15 spevih, a obe ležita po Horacovem v miznici. Pesniti ga sicer ne veseli več, toda izda naj Čbelico in on bi mu dal nekaj novih pesmi. — Izmed L.-ovih originalnih pesmi je razven onih v Čbelici in Carinthiji malo znanih. Vso literarno zapuščino je prejel njegov brat nadučitelj Jožef, a se je pozneje vsa porazgubila; življenjepisec v DS 1899, ki jo je imel še v rokah, je priobčil nekaj pesmi, rokopis epopeje Katoliška Cerkev (ki je bil tedaj; izgubljen), je danes v lasti univ. prof. dr. Stanka Lapajneta. Omenja se tudi balada Andrej Turjaški. — Prevajal je L. iz Goetheja (Erlkönig), Schillerja in Claudiusa. Njegova pesem je razumsko retorična in trda v izrazu, vendar ni najslabša v KČ. Prešeren mu je privoščil hudomušni epigram o Levičnjeku in Lesičnjeku in v pismu Čopu 13. febr. 1832 primerja svoje prve sežgane pesmi glede rimanja in ritma z L.-ovimi. L. se sam rad imenuje Prešernovega učenca in zvestega čestilca; pozneje se njegovemu jeziku res pozna Prešernov vpliv. — Najzaslužnejši dokument L.-ovega lit. dela je prvi Prešernov življenjepis, ki ga je ob drugi obletnici Prešernove smrti spisal kot nekrolog za Carinthijo (1851, št. 41) in ga je točno ponatisnila tudi LZg 14. marca 1851. Ta življenjepis je značilen zaradi iskrenega osebnega razmerja do predmeta in dovolj točnega poznanja glavnih življenjskih dogodkov, zlasti pa Prešernove notranjosti. Kakor vemo, sta bila njegova informatorja Jurij Prešeren, oz. njegove sestre, in Kastelic. Osebne reminiscence zbuja pripoved, kakšen vtis sta napravili »Slovo od mladosti« in »Povodni mož «(KČ I), in vzklika: »O proslavljeni! To je bil zlat čas; morda najlepši v tvojem življenju!« L. omenja pokrajino, iz katere je vzrasel Prešeren, družinske razmere, predvsem omenja očeta in mater ter navaja glavne točke iz znamenitega dunajskega pisma staršem l. 1824, očrtava pesnikovo zunanjost in njegov značaj, svobodomiselnost, pomanjkanje metafizičnih osnov v njegovem praktičnem življenju, njegovo radikalnost ter označuje Prešernovo življenje kot brezuspešno borbo s časom in usodo. Glede pesmi poudarja trojno značilnost: z njimi je Prešeren usposobil slovenščino za vse vrste pesništva, je pokazal veliko preprostost in prisrčnost v mislih in izrazu in je imel toliko moč jezika, »da ga ni premotilo nobeno tuje narečje, ki v novejšem času povsod bolj in bolj napravlja zbeganost«. Osmrtnica je pisana s klasicistično frazeologijo, retoričnim zanosom in širokim življenjskim razgledom; ker je zelo čuvstvena, se pozna, da je L. položil vanjo veliko svoje osebne bolečine. — Iz gorenje opombe glede jezika se vidi, da je bil L. trd Slovenec, v jeziku celo pristaš purizma. Prešernu piše 1840, da se je v Devici Orleanski »potrudil za puristiko«, Kastelcu 1850 celo pravi glede pisave: »Kakor vidite, sem še trubarijanec. Novotarij ne odklanjam, toda zahtevam, da so splošne in da obveljajo. Vedno se bojim, ali se bo obdržala gajica.« — Kot duhovnik je bil vnet in požrtvovalen ter dober cerkven gospodar. V Šmohorju je zapustit sloves velikega ljudskega dobrotnika, zakaj po veliki povodnji l. 1851 jim je L. tako rekoč obnovil trg, pozidal je stavbe in zgradil jezove, ki jih je bila voda vzela; kot dekan je bil 1852–69 tudi šol. nadzornik za šmohorski okraj in zgradil Šmahorjanom novo šolo. Ljudi je pridobival s prisrčnostjo in nesebičnostjo. Kot človek je bil nad vse toleranten; ob njegovem času je v Šmohorju prestopilo mnogo protestantov h katoličanstvu. Dasi je trpel pomanjkanje, je rad podpiral dijake, ki so študirali v Beljaku in Celovcu. Do notranjega miru se je dokopal najbrž šele pozneje, kar razkriva tudi avtobiografska pesem Prijatlam (DS 1899, 645), kjer pravi: »Ime sicer je že oznanvalo, de lepih solnc ne bodem gledal, levično se je perkazalo mi znamenje, bom povedal morbit viharjev sem togoti manj prost, ko vi, moj dragi znanci.« V obeh pismih bodri Kastelca k ženitvi in mu stavi pred oči, kako bi lahko osrečil marsikaterega dekleta in kako mu utegne biti žal, ako ženitev zamudi. — S svojim pisateljskim zgledom je najbrž vplival na brata Jožefa, da je začel pesniti in pisariti, a ker nimamo korespondence in lit. zapuščine, bo ostalo marsikaj nepojasnjeno. — Prim.: luventus Labacensis 1820–8; Šematizmi lj. in krške škofije (v lj. muzeju) za l. 1829, 1830, 1832; katalogi lj. semenišča za l. 1829 in 1830 v škof. arhivu; lj. drž. študijska knjižnica (Prešernova in Kastelčeva zapuščina); LZg 1851, 14. marca; Levec, LZ 1883, 404; ZD 1883, št. 21; predvsem A. Zdenčan (Fr. Kralj), DS 1899, 641 (s sliko); Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine 55, in še Dolenec, Mentor 1931/2, 160 (tudi slika) ter H. Pietschnigg, Alt Hermagor, Geschichtliche Erinnerungen (Hermagor 1931); Jož. Levičnik, ZD 1877, 164–6. Kr.

Koblar, France: Levičnik, Jernej (1808–1883). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi327064/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine