Novi Slovenski biografski leksikon

BRATUŽ, Lojze (Lojze Bratuž - Sočenko, Alojzij Bratuž - Sočenko, don Gigino Bertossi), skladatelj, organist, zborovodja (r. 17. 2. 1902, Gorica, Italija; u. 16. 2. 1937, Gorica, Italija). Oče Franc Bratuž, delavec, mati Marija Bratuž, r. Simčič. Žena Ljubka Šorli, pesnica, hči Lojzka Bratuž, literarna zgodovinarka, kulturna delavka, sin Andrej Bratuž, šolnik, skladatelj, publicist.

Otroštvo je preživljal v Gorici. 1908–13 je obiskoval petrazredno osnovno šolo društva Šolski dom. 1911 je delal v uredništvu Primorskega lista, kjer ga je ena od uslužbenk naučila brati note. V šolskem letu 1913/14 je začel obiskovati novoustanovljeno državno gimnazijo s slovenskim učnim jezikom. Gimnazijski profesor petja Ivan Mercina je kmalu prepoznal in podprl Bratužev glasbeni talent. Že naslednje leto je začel občasno orglati v cerkvi sv. Antona v Gorici. V tistem času so nanj močno vplivale ideje preporodovcev. Ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno 1915 je prekinil šolanje, še naprej pa je deloval kot organist v več goriških cerkvah. Pri opravljanju te službe je bil dvakrat zasut pod ruševinami in ranjen. Njegova družina je vztrajala v Gorici do italijanske okupacije avgusta 1916. Skupaj z drugimi prebivalci Gorice je bil začasno preseljen v notranjost Italije, najprej v Viareggio (Toskana), po incidentu, ko so slovenski begunci ob praznovanju novega leta prepevali slovenske pesmi, pa v Rotello (Molise). Po koncu vojne se je z družino vrnil v Gorico, kjer je nadaljeval šolanje v italijanskih šolah. 1919–20 je obiskoval učiteljski tečaj in opravil učiteljsko maturo.

Po 1920 je služboval kot učitelj v okolici Gorice, najprej 1920/21 v Šmartnem pri Kojskem, v naslednjem šolskem letu pa v Solkanu. Pred parlamentarnimi volitvami 1921 se je vključil v politično delovanje in govoril na predvolilnih shodih. Zavzemal se je za pravice slovenske narodne skupnosti, za ohranjanje in širjenje slovenske kulture ter še posebej slovenske pesmi. 1922–23 je služil vojaški rok v Veroni. Po vrnitvi je služboval kot učitelj v Batujah. 1924 je napredoval v učitelja načelnika, vendar je bil ob volitvah istega leta pozvan, naj gre na dopust, saj bi njegovo proslovensko delovanje lahko vplivalo na rezultate volitev. Nenaklonjenost oblasti se je stopnjevala 1926, ko je bil odstavljen kot učitelj načelnik. 1928 je dobil policijski opomin in bil še istega leta premeščen v Manoppello (Abruzzo), kjer si je zglasbenim znanjem zopet pridobil naklonjenost domačinov. 1929 mu je nadškof Frančišek Borgia Sedej priskrbel mesto profesorja glasbe na nadškofijski gimnaziji v goriškem malem semenišču, vendar je moral zaradi zapora in ponovnega policijskega opomina službo še isto leto zapustiti. Zaposlil se je v tovarni orgel Cecilija v Gorici in prispeval k njenemu uspešnemu delovanju. V oktobru 1930 ga je na Travniku v Gorici pretepla skupina šestih fašistov, tako da je v bolnišnici preživel kar tri tedne. Naslednje leto so njegov priimek z dekretom spremenili v Bertossi. 1932 se je fašistično nasilje stopnjevalo. Najprej je šest mesecev preživel zaprt v samici, sledile so nočne preiskave doma, avgusta je bil ponovno aretiran in zaprt do oktobra, nato je bil izpuščen v hišni pripor. Naslednje leto se je poročil z Ljubko Šorli. 27. decembra 1936 so ga po maši v Podgori, pri kateri je njegov zbor pel slovenske pesmi, fašisti prisilili, da je popil strojno olje, pomešano z bencinom. Zaradi zastrupitve jeter je čez poldrugi mesec umrl. Pogreb je potekal pod policijsko stražo, v najožjem krogu žalujočih, a so se ljudje spontano zbrali okrog pokopališča.

Ob poklicnem delu je Bratuž deloval tudi kot zborovodja, glasbeni pedagog in kulturni organizator. Od ustanovitve 1923 do razpustitve 1927 je vodil pevski zbor kulturnega društva Mladika v Gorici. Z njim je nastopal v Gorici, pa tudi drugod (Višarje, Mengore, Kanal, Log, Oberšljan, Benetke, Bologna). 1924 je na prošnjo prijatelja Cesarja Augusta Seghizzija nekaj časa vodil italijanski zbor v goriški stolnici. 1931 je na pogrebu nadškofa Sedeja vodil pevski zbor s 300 pevci. Precej moči je namenil tudi organizaciji kulturnega življenja. 1924 je snoval pravilnik za ustanovitev Pevske zveze za Goriško pod okriljem krščansko-socialno usmerjene Prosvetne zveze. Naslednje leto je pripravljal ustanovitev Orglarske šole in Cecilijinega društva. Konec 1929 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov. V tej funkciji je obiskoval zbore na podeželju, jih šolal, poučeval mlade organiste in orglal na slovesnostih.

Bartuževa skladateljska ustvarjalnost je bila odziv na potrebe slovenskih zborov na Primorskem. Obsega skoraj izključno zborovska dela (ena skladba za salonski orkester), pri čemer je večina skladb sakralnih (130), le nekaj je posvetnih (15). V zborovskih skladbah je nadaljeval tradicijo zborovske pesmi 19. stoletja, pri čemer se je izvajalcem in poslušalcem priljubil predvsem z mehko, spevno melodiko, naravno tekočo, iz prozodičnih značilnosti besedila izpeljano ritmiko in premišljeno uporabo sicer ne preveč drznih, a glede na kontekst zelo učinkovitih harmonskih možnosti razširjene tonalnosti. S svojimi skladbami, brezkompromisnim delovanjem za slovensko kulturo in mučeniško smrtjo je postal simbol odpora primorskih Slovencev proti fašističnemu nasilju. Po njem se od 1957 imenuje Mešani pevski zbor Lojze Bratuž, v Gorici pa je po njem od 1996 poimenovan kulturni center.

Dela

Tiskane zbirke

  • Ena lučka : božična pesem za dvoglasen ženski zbor in orgle, Gorica, 1931.
  • Detece sveto : pet božičnih pesmi za dvoglasni oz. mešani zbor, Gorica, 1932.
  • Dve nagrobnici za ženski zbor, Gorica, 1934.
  • Zgodbice po »Nauku za prvence« : za uporabo pri učenju krščanskega nauka, Ljubljana, 1937 (soavtorja Matija Tomc, Vinko Vodopivec).
  • Dvanajst obhajilnih za mešani zbor, Ljubljana, 1939.

Zbrana dela

  • Lojze Bratuž : 1902–1937 : zbrano skladateljsko delo, Gorica, 2005.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • NUK, Glasbena zbirka, mapa Bratuž, Lojze.
  • PSBL.
  • ES.
  • Edo Škulj: Leksikon cerkvenih glasbenikov, Ljubljana, 2005.
  • Lojze Bratuž : ob 50-letnici smrti : 1902–1937, Gorica, 1987.
Nagode, Aleš: Bratuž, Lojze (1902–1937). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003070/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bratuž Lojze, skladatelj, zborovodja, organist, r. v Gorici 17. febr. 1902, u. prav tam 16. febr. 1937. Oče Franc, delavec, mati Marija Simčič. Osn. š. (1908–1913) in pripravnico za sred. š. (1913–1914) je obiskoval v Gor. Ob začetku vojne z Italijo (24. maja 1915) je prekinil šolanje. Družina je ostala v Gor. do it. zasedbe v avg. 1916; nato so jih odpeljali v begunstvo v notranjost Italije. Šest mesecev so bili v Viareggio, nato v Rotello (Campobasso). Po vojni je B. obiskoval dveletni učiteljski tečaj in napravil 1920 usposobljenostni izpit (maturo). Potem je služboval kot učitelj v Šmartnem pri Kojskem (1920–21), v Solkanu (1921–22), v Batujah (1924–28) in v Manoppella (Pescara 1928–29). V letih 1922–23 je bil pri vojakih v Veroni. L. 1929 mu je nadškof Sedej ponudil mesto profesorja glasbe na nadškofijski gimn. v malem semenišču v Gor. Ker je konec tega leta dobil policijski opomin (amonicijo) in bil zaprt, je moral semenišče zapustiti. Dobil je službo pri vodstvu tovarne orgel »Cecilija« v Gor. Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem. Tako je uradno obiskoval pevske zbore na podeželju, jih uril in orglal pri slovesnostih. B. je v krajih, kjer je služboval kot učitelj, nastopal tudi kot organist, pevovodja in kulturni delavec. Prosvetno in zlasti glasbeno dejavnost je razvijal posebno v letih 1922–1927, ko se je PZGor raztegnila od Rablja do Devina. Ob državnozborskih volitvah 1921 je izjemoma nastopil tudi v politiki; govoril je na raznih volivnih shodih. Pri prosvetnem društvu Mladika v Gor., ki je bilo ustanovljeno 18. febr. 1923, je vodil pevski zbor do uradnega razpusta društva 5. okt. 1927. Mogočni pevski zbor Mladike je izvedel vrsto koncertov v Gor. in nastopal pri izrednih cerkvenih slovesnostih in na božjih poteh: na Sv. Višarjah, Mengorah, v Kanalu, v Logu, Oberšljanu. Na željo prijatelja C. A. Seghizzija, da bi mu nasledil kot organist in pevovodja v gor. stolnici, je bil nekaj časa dirigent it. pevskega zbora v stolnici. V nedeljo 27. dec. 1936 so ga po maši v Podgori pri Gor., kjer je njegov zbor pel slov. pesmi, fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Za posledicami tega nasilja je poldrugi mesec pozneje umrl. B. je s svojimi skladbami sodeloval v zbirkah: Jubilate Deo, adventne in božične pesmi za moški zbor (Gor. 1931); Cantate Domino, postne in velikonočne pesmi za moški zbor (Gor. I. izd. 1931, II. izd. 1932); Laudate Dominum, zbirka mašnih pesmi za moški zbor (Gor. 1932); Štiri velikonočne pesmi za mešani zbor (Gor. 1934); 6 Ecce sacerdos magnus, posvečenih gor. knezu in nadškofu Carlu Margottiju ob njegovem prihodu v Gor. 1934; 20 Tantum ergo ad quattuor voces inaequales (Gor. 1934) je ur. Vinko Vodopivec. Izšle so pri KatK ali pa v samozaložbi. B. je sodeloval tudi pri pesmaricah Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930) in Zdrava Marija (1933). V samozaložbi je B. izdal sledeče skladbe: Ena lučka, božična pesem za dvoglasni ženski zbor, besedilo zložil Stanko Stanič (Gor. 1931); Detece sveto, Pet božičnih pesmi za dvoglasen ozir. mešani zbor na besedila Ljubke Šorlijeve (Gor. 1932); Dve nagrobnici za ženski zbor (Gor. 1934). V Lj. je 1939 izšla zbirka Dvanajst obhajilnih pesmi za mešani zbor. Izdal je tudi nekaj posameznih pesmi in harmonizacij ljudskih svetnih napevov, predvsem ruskih. Slovensko ljudsko Kaj pa delajo ptički sta Kramolc in Tomc sprejela v Slovensko pesmarico (Moh. družba Celje 1963). Nekaj skladb je še v rkp. Njegove skladbe, številne za tako kratko in razbito življenje, razodevajo B. kot samoniklo in obetavno umetniško osebnost. Odlikujejo se po nemirnem iskanju novega, polnejšega in globljega izraza, po pogostem menjavanju ritma, bolj v skladu z občutljivim dojemanjem tekstne pesniške vsebine, po pogosti rabi mehkejših in temnejših molovih akordov, bližjih avtorjevemu osnovnemu duševnemu razpoloženju. Značilna je v tem pogledu njegova navezanost na rusko narodno pesem. Pisal je večinoma cerkvene skladbe za zbor ali za glasove in spremljavo orgel ali harmonija. V dobi fašističnega terorja, ko je preživljal odrasla leta, so namreč na Primorskem mogli delovati le cerkveni zbori. V glasbeni zgodovini na Goriškem med obema vojnama stoji ob Vodopivcu, Komelu in Laharnarju. Psevdonimi: Lojze B. Sočenko; Al. B. Sočenko.

Prim.: R. Badnarik, Mladika, JAlm 1930, 47–52; PonS 1937, 11.1. in 22.2.; S 1937, 19.2. in 24.2.; J 1937, 23.2.; R. Bednarik, čisti žrtvi svetal spomin, Groblje 1937; Soča 1947, 19.2.; SlovPrim 1947, 20.2.; KatG 1957, 21.2.; KolclcMD 1957, 120 s sl.; M(Trst) 1967, 31 s sl. in 1970, 190 s sl.; Stanko Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji, Mrb 1972, 194; L. Šorli, Izbrane pesmi, 1973, 145–169; KolGMD 1974, 117–118; M(Trst) 1957, 1, 8 s sl.; Janez Hladnik, Ob grobu L. B., 1937, 19, 6; podatki B.-eve žene Ljubke Šorlijeve.

Har.

Harej, Zorko: Bratuž, Lojze (1902–1937). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003070/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine