Primorski slovenski biografski leksikon

SARDOČ p. Lanuin (pri krstu Alojz - Lojze), učitelj, nar. delavec, kartuzijanec, r. 8. jul. 1895 v Slivnem pri Nabrežini, u. 16. sept. 1976 v mestu Lucca. Oče Josip, zidar, mati Marija Milič. Ko je bil star 4 leta, se je družina preselila v Gor., kjer se je šolal in dovršil učiteljišče. Eno leto (1915/16) je učil na Artvižah pri Materiji, dve leti v Podgrajah pri Ilir. Bistrici, od koder so ga poklicali k vojakom, a je toliko časa stradal, da so ga poslali domov. V Podgrajah je ostal še po koncu vojne. Tu so ga 20. mar. 1919 z bratom Dorčetom (gl. čl.) in dvema fantoma iz vasi aretirali, potem ko so v gostilni peli slov. pesmi. V Trstu je bil pred vojaškim sodiščem obsojen na 6 mesecev zapora. Po prestani kazni ni dobil več učiteljskega mesta in se je v Gor. zaposlil pri svaku Antonu Abuja, solastniku podjetja Brata Abuja, ki je trgovalo z vinom. Deloval je v katol. organizacijah in bil v letih 1925–26 preds. društva Mladika. 15. avg. 1923 se je poročil z Ano Bratuž, sestro glasbenika Lojzeta (PSBL I, 123–24), ki je po enem letu umrla na porodu, verjetno zaradi posledic hude gripe, ki jo je prebolela kot begunka v južni It. med prvo svet. vojno. Polit. je bil S. v obdobju med obema vojnama sodelavec dr. Janka Kralja in L. Kemperleta. Ker je poslovno veliko potoval, so ga poznali od Trbiža do Reke in je mogel spotoma opraviti marsikatero nalogo, čeprav sta si bila z bratom Dorčetom ideološko povsem različna, sta bila zelo navezana drug na drugega in Lojze je marsikdaj pomagal bratu-tigrovcu s kakim opozorilom v važnem trenutku. Spomin Dorčeta Sardoča na brata-meniha je posebno živ in topel v nekaterih prizorih knjige Tigrova sled (obisk na Liparih). Leta 1941 se je Lojze umaknil v samostan, menda po zaobljubi, da gre za meniha, če bo brat Dorče, obtoženec pred Posebnim sodiščem, ostal pri življenju. 1942 je v kartuziji v Farneti (Lucca) postal kartuzijanec z imenom pater Lanuin. Sept. 1944 so Nemci opustošili samostan ter pobili 12 kartuzijancev in večje število civilistov. 1949 je v kartuziji prejel mašniško posvečenje in pel novo mašo. Do smrti se je zanimal za delo in življenje slov. ljudi na Primorskem.

Prim.: Žup. urad Šempolaj; Sardoč, na več mestih; bp, P. Lanuinus Sardoč - umrl, KatG 23. sept. 1976; Klinec, Duhovščina, 48.

ldt

Debelli Turk, Lida: Sardoč, Lanuin (1895–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi931230/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (24. marec 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine