Novi Slovenski biografski leksikon

Prve štiri razrede slovenske osnovne šole je obiskovala pri Svetem Ivanu v Trstu (družina se je tja preselila, ko ji je bilo dve leti), nato je šolanje nadaljevala v središču mesta v italijanski meščanski šoli. 1882 se je vpisala na učiteljišče v Gorici ter ga 1886 končala z maturo v slovenskem in italijanskem učnem jeziku, ki jo je opravila z odliko. Poleg mature je opravila tudi izpit iz hrvaščine in nemščine. Poučevala je na Proseku (1886–87) in pri Sv. Ivanu (1887–99). V času službovanja pri Sv. Ivanu je bila med ustanoviteljicami prve ženske podružnice narodnega društva sv. Cirila in Metoda (1887), do poroke 1899 je tam opravljala tudi nalogo tajnice. V zakonu je rodila sedem otrok (1901–09), dva sta umrla v zgodnjem otroštvu. Januarja 1919 se je njen mož, ki je po prvi svetovni vojni ostal brez službe, na povabilo direktorja ljubljanske pošte odselil v Ljubljano. Sama je z otroci ostala v Trstu, kjer je skrivaj poučevala slovenščino, zaradi česar so jo karabinjerji pogosto zasliševali. To in predvsem družinske razmere so jo prisilile k odhodu iz Trsta. Septembra 1919 se je z družino preselila v Ljubljano, kjer je sodelovala z različnimi ženskimi društvi (Splošno slovensko žensko društvo, bila je tudi med ustanoviteljicami društva Kolo jugoslavenskih sestara). Predavala je na različnih prireditvah ženskih društev, na shodu za nravni prerod (1922) in na jugoslovanskem abstinentskem kongresu (1927). 1931–34 je bila odgovorna urednica Ženskega sveta.

1889 si je začela dopisovati z Jankom Kersnikom, ki je postal njen literarni mentor, ideal pisatelja in moškega; njuna medsebojna platonična ljubezen jo je zaznamovala za vse življenje. Njen pogum, odločno izražanje stališč in vsestranska kulturna aktivnost niso ostali neopaženi. 1896 je prevzela uredništvo ženskega časopisa Slovenka. Prva številka je izšla 1897, 1899 pa je uredništvo predala Ivanki Anžič Klemenčič, medtem ko se je sama posvetila družinskemu življenju. Kljub podpori kulturnikov in narodnjakov, še posebno Simona Gregorčiča, Frana Podgornika in Ivana Trinka Zamejskega, urednikovanje Slovenke ni bilo lahka naloga. K reviji ji je uspelo pritegniti ugledne literarne ustvarjalce (Antona Aškerca, Viktorja Bežka, Engelberta Gangla, Frana Goestla, Simona Gregorčiča, Antona Medveda, Iva Šorlija idr.) in k pisanju vzpodbuditi nove talente (Frana Saleškega Finžgarja, Lojza Kraigherja, Etbina Kristana, Franca Ksaverja Meška), še posebno pisateljice in pesnice, saj je v Slovenki videla »vadnico pesniškega naraščaja«. V Slovenki je svoje prvo pripovedno prozno besedilo objavila Zofka Kveder, v njej so svojo literarno pot začele tudi Marica Gregorič, Vida Jeraj, Marica Strnad, Kristina Šuler idr. Bila je izjemna organizatorka, ki je s svojo uredniško politiko izogibanja skrajnostim omogočila polemiko med zagovorniki sicer nasprotujočih si stališč. Za literarni del je bil njen zgled Ljubljanski zvon. Objavila je tako članke s področja književnosti in umetnosti kakor besedila, povezana z ženskimi in družbenimi temami. Revija je imela tudi gospodinjske nasvete. Iz listnice uradništva je mogoče razbrati, kakšni so bili uredničini pogledi na literaturo in kako je opogumljala mlade talente k sodelovanju. V Slovenki se je uveljavila tudi kot prevajalka (Mihaela J. Lermontova, Aleksandra S. Puškina, Ivana S. Turgenjeva, Heinricha Heineja).

Že na učiteljišču je začela pisati prozo. Prvo besedilo, ki ga je namenila javnosti, je z naslovom Ana poslala v Ljubljanski zvon, kjer je s popravki, ki ji jih je predlagal Janko Kersnik, izšlo kot Moja prijateljica (1889). V Ljubljanskem zvonu je objavila šestnajst besedil, zadnje 1901. Objavljala je še v Edinosti, Slovanskem svetu, Slovanu, Slovenki, Slovenskem narodu, Soči, Slovenskem braniku, Ženskem svetu in v Vestniku Šolske družbe sv. Cirila in Metoda oz. Koledarju Šolske družbe sv. Cirila in Metoda. Najprej je bil njen zgled evropski sentimentalni roman, pozneje slovenski realistični pisatelji, še posebno Janko Kersnik. Iz stritarjanskega sentimentalizma je prešla v poetični realizem, v zadnjih literarnih besedilih, ki jih je objavila v Ljubljanskem zvonu, pa se je približala zmernemu realizmu in naturalizmu. Nekaj otroških in mladinskih kratkih besedil je izšlo v Zvončku (1911–17, s presledki), Kraljeviču Marku (1924–25) in Mladem Jutru (1931–34). Njeno literarno ustvarjanje odlikuje raznolika fabulistika. Snov je našla v tržaškem mestnem in primestnem okolju, kot protagonistke izstopajo učiteljice, predstavljen je predvsem njihov čustveni svet, ljubezen je največkrat neuresničljiva (moške figure so nadpovprečni, starejši, nedosegljivi moški) in povzroča trpljenje, izteče se v tiho resignacijo. Upoveduje tudi socialno tematiko in velemestno revščino, a tudi meščansko dvojno moralo. Njena besedila poudarjajo pomen narodne zavesti. Literarne osebe se pogovarjajo o svobodni ljubezni in meščanskem zakonu, o temah, ki so bile zelo aktualne konec 19. stoletja, a so se šele začele pojavljati v slovenski književnosti. Upovedene so v številnih njenih literarnih besedilih, še posebno v romanu Fatamorgana, v katerem je prikazala duhovnika, ki ne skriva svoje ljubezni, lezbično platonsko ljubezen in samsko materinstvo. V hrvaščino je bila prevedena novela Portretič iz života (Najbolje slovenske novele, Zagreb, 1913).

Kot publicistka se je najprej uveljavila v časopisu Edinost, kjer je marca 1888 objavila svoj prvi članek Naše ženstvo. V njem je poudarila vlogo žensk, še posebno mater, pri vzgoji narodnozavedne mladine, ki z rabo slovenskega jezika otroke navdušujejo za materinščino in ljubezen do naroda. V svojih podlistkih in člankih je pogosto poudarila pomen slovanske ideje in nagovarjala ženske k branju slovenske književnosti. Pisala je o Dostojevskem (1894) in Tolstoju (1894). V tem času je objavljala tudi v Slovenskem narodu in Soči. V Slovanskem svetu se je postavila v bran Francetu Prešernu, Josipu Stritarju, Josipu Jurčiču, Simonu Gregorčiču in Antonu Aškercu, ki jih je ostro napadal teolog Anton Mahnič v Rimskem katoliku. Na njeno pisanje se je Mahnič odzval, kakor je sam zapisal, »v smešno resnem tonu« v članku, v katerem skoraj vsak stavek razkriva njegov strah pred izobraženkami, ki ga skriva za na prvi pogled lahkotno šaljive, a v resnici grobo mizogine in žaljive izjave. Čeprav se je Marica Nadlišek odzvala na njegov pisanje z resnimi argumenti, jo je imenoval »zala, nežna stvarca«, »amazona Marica«, »ženska furija« »naša Marica« in »Marička«. V konflikt je prišla tudi z navdušenci za naturalizem, ki ga je zavračala (Literarno pismo, Slovanski svet, 1895; Dve, tri v odgovor gospodu Govekarju, Edinost, 1896), a hkrati zahtevala svobodo branja in pisanja (Naš literarni boj, Edinost, 1896).

Poudarila je tudi problem bralne kulture Slovenk ter jih nagovarjala k branju in ustvarjanju slovenske književnosti. Glede t. i. ženskega vprašanja je imela precej konservativne nazore. Čeprav se je zavzemala za boljši položaj žensk v družbi, je pri tem ostajala zvesta tradicionalnim pogledom na žensko kot mater in ženo, zmerno je nasprotovala klerikalizmu, a še vedno zagovarjala verska in moralna načela krščanstva. Kot urednica je objavila tudi bolj radikalne članke, a se je od njih distancirala. Napisala je še številne biografske članke in prispevke o vzgoji otrok, alkoholizmu, šolstvu (Slovenski Branik, 1912–03, Prerod, 1922, Učiteljski tovariš, 1922, Slovenski narod, 1923), prispevala predstavitve evropskih pisateljic v Ženski svet ter ustvarila nekaj kratkih mladinskih besedil. Za Ljubljanski zvon je pripravila dva prevoda iz italijanščine (noveli Antonia Fogazzara Slepčeva oporoka in Srebrni križec, Ljubljanski zvon, 1900).

1927 je napisala svojo avtobiografijo, 1938 jo je predelala in pripravila za objavo, kar se je zgodilo šele po njeni smrti (Razgledi, 1948). Sredi tridesetih let 20. stoletja je na pobudo Ivana Prijatelja izbor svojih spisov ponudila Tiskovni zadrugi, vendar brez uspeha (prim. korespondenco z Ivanom Trinkom Zamejskim).

Dela

Dež in solnce, Ljubljanski zvon, 9, 1889, 435–437.
Iz življenja mlade umetnice, Ljubljanski zvon, 10, 1890, 92–98, 151–160, 223–230.
Na izprehodu, Ljubljanski zvon, 11, 1891, 601–604.
Na obáli, Ljubljanski zvon, 11, 1891, 88–95, 216–223.
Moj pot, Ljubljanski zvon, 13, 1893, 43–46.
Strte peruti, Ljubljanski zvon, 14, 1894, 31–35, 97–103, 159–165.
Črtica iz sedanje dôbe, Ljubljanski zvon, 14, 1894, 418–420.
Ob spominih, Ljubljanski zvon, 14, 1894, 63–64.
Sirota, Ljubljanski zvon, 15, 1895, 50–56, 104–114.
Usoda ka-li, Ljubljanski zvon, 15, 1895, 505–516, 569–572, 608–614.
Slike in sličice iz življenja, Ljubljanski zvon, 16, 1896, št. 6 – št. 12 (ni v št. 9–11).
Pod streho, Ljubljanski zvon, 17, 1897, št. 2 – št. 7.
Denar in sreča, Slovenka, 1, 1897, št. 21 – št. 25.
Fata morgana, roman, Ljubljanski zvon, 18, 1898, št. 1 – št. 11.
Osveta, Ljubljanski zvon, 19, 1899, 199–207.
Intrigant, Slovenka, 3, 1899, 347–355, 376–382, 384–389.
Iz oblasti teme, Ljubljanski zvon, 21, 1901, 673–675.
Iz mojega življenja, Razgledi (Trst), 3, 1948, št. 4/5 – št. 9.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
NUK, Rokopisni oddelek, Ms 703, Ms 704.
SBL.
ES.
PBSL.
Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2000.
EJ.
Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka, Zagreb, 1925.
Leksikon pisaca Jugoslavije, Beograd, 1972.
Minka Govekar: Marica Nadliškova-Bartolova, Ženski svet, 4, 1926, št. 5, 129–133.
M[ilena] Mohorič: Sedemdesetletnica Marice Bartolove-Nadliškove, Modra ptica, 8, 1936/37, št. 4, 123–124;
Minka Kastelic: Proslava 70letnice Marice Bartolove, Slovenski narod, 10. 2. 1937.
Sedemdesetletnica Marice Bartolove, Jutro, 11. 2. 1937.
Marja Boršnik: Ob stoletnici rojstva Marice Nadliškove, Jezik in slovstvo, 12, 1967, št. 4, 106–108.
I.[van] Š.[avli]: Pozabljena tržaška pisateljica, Primorski dnevnik, 12. 2. 1967.
Lado Premru: Marica Nadlišek-Bartolova buditeljica tržaških Slovenk : ob štiridesetletnici smrti, Primorski dnevnik, 30. 12. 1979.
Pogovor z Marico, Ženski svet, 15, 1937, št. 3, 49–52 (intervju zapisala Marja Borštnik).
Zadnja pot Marice Bartolove, Jutro, 6. 1. 1940.
† Marica Bartol-Nadliškova, Slovenec, 5. 1. 1940.
Milena Mohorič: † Marica Bartolova, Modra ptica, 11, 1939/40, št. 3, 84–90.
Marica Bartolova, Jutro, 5. 1. 1940.
Marja Boršnik Škerlak: Marica Nadlišek-Bartolova, Ženski svet, 18, 1940, št. 2, 25–27, št. 3, 49–54.
Minka Govekar Vasič: Marica Bartolova-Nadlišek, Slovenski narod, 4. 1. 1940.
Kristina Šuler: Ob spominih na Marico Nadlišek-Bartolovo, Ženski svet, 18, 1940, št. 2, 34.
Marja Boršnik: Slovenka, Slovenski jezik, 3, 1940, 168–181.
Pavla Hočevar: Marica Bartolova, Koledar obrambne družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani 1941, Ljubljana, 1941, 62–63.
Marja Boršnik: Marica Bartol - Nadlišek in njena »Slovenka«, Razgledi (Trst), 7, 1952, 28–34.
Vladimir Bartol: Mladost pri Sv. Ivanu, Primorski dnevnik, 11, 1955, št. 10–245 (izhajalo neredno, posebno št. 21); 12, 1956, št. 37–145 (izhajalo neredno).
France Koblar: Simon Gregorčič : njegov čas, življenje in delo, Ljubljana, 1962.
Pavla Hočevar: Pot se vije : spomini, Trst, 1969.
Gregor Kocijan: Slovenska kratka pripovedna proza 1892–1918 : bibliografija, Ljubljana, 1988.
Marja Boršnik: Ob stoletnici rojstva Marice Nadliškove, Jezik in slovstvo, 12, 1967, št. 4, 106–108.
Igor Zemljič: Marica Nadlišek Bartol, Splošno žensko društvo : 1901–1945, Ljubljana, 2003, 278–292.
Christina Biber: Marica Nadlišek, tržaška ustvarjalka, Marica Nadlišek Bartol: Na obali, Trst, 2005, 345–364.
Marta Verginella: Marica Nadlišek, por. Bartol (1867–1940), Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2007, 93–97.
Silvija Borovnik: Marica Nadlišek Bartol in njeno literarno delo, Slavia Centralis, 4, 2011, št. 2, 94–102.
Irena Selišnik, MartaVerginella: The desire to be free : Marica Nadlišek Bartol and the young intelligentsia at the turn of the 20th century, Historijski zbornik (Zagreb), 66, 2013, št. 1, 101–120.
Mihurko Poniž, Katja: Nadlišek Bartol, Marica (1867–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi135286/#novi-slovenski-biografski-leksikon (3. november 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Slovenski biografski leksikon

Bartol-Nadlišek Marica, pisateljica, r. 10. febr. 1867 v Trstu, je dovršila učiteljišče v Gorici (1886) in postala učiteljica na Proseku (1886–87), potem v Trstu pri Sv. Ivanu (1887–99). V 90tih letih pret. stol. je bila glavna buditeljica narodnega in prosvetnega gibanja med slov. ženstvom, posebno v Trstu, in kot taka odlična sotrudnica Edinosti, SS, SN in urednica Slovenke (1897–1900). Hkrati se je posvetila tudi pripovedništvu: pisala je povesti in slike iz tržaškega velikomestnega okrožja in učiteljskega življenja. V njih je dospela od nezrele mladostne romantike do realističnega slikanja pred vsem ženskih življenskih odnošajev. Svoje pripovedne spise je priobčevala najprej v LZ, pozneje tudi v Slovenki (Moja prijateljica, 1889; Na obali, 1891; Strte peruti, 1894; Slike in sličice iz življenja, 1896; Pod streho, 1897; Fata morgana, 1898 i. dr.). Sodelovala je tudi pri »Zvončku«. Grf.

Grafenauer, Ivan: Nadlišek Bartol, Marica (1867–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi135286/#slovenski-biografski-leksikon (3. november 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bartol-Nadlišek Marica, pisateljica, urednica, kulturno-prosvetna in narodna delavka, r. 10. febr. 1867 v Kolonji, Trst, u. 3. jan. 1940 v Lj. Oče Štefan je bil geometer. Osnovno slovensko š. je obiskovala pri Sv. Ivanu, 5. razr. in meščansko š. pa italijansko v mestu. Učiteljišče je opravila v Gor. (1882–86). Maturo je opravila v slovenskem in italijanskem učnem jeziku; iz nemščine in hrvaščine pa še posebej izpit. Učiteljevala je na Bazovici in na Proseku (1886–87) ter pri Sv. Ivanu (1887–99), ko se je poročila s poštnim uradnikom Gregorjem Bartolom in imela sedem otrok, med njimi poznejšega pisatelja Vladimira (gl. članek). Do 1899 je bila tudi tajnica podružnice sv. Cirila in Metoda. Konec leta 1919 je morala za možem z družino v Ljubljano. Tu se je vključila v delo raznih ženskih organizacij (Splošno žensko društvo, Kolo jugoslavenskih sestara), predavala in še vedno tu in tam dopisovala, vendar literarno ni več ustvarjala, razen drobnih mladinskih tekstov. Prvi njen publicistični prispevek je bil Narodno ženstvo (E 1888, 24. marca). Poleg E so njene podlistke, polemike, članke pogosto prinašale naslednje revije in listi: SS, SN, Soča, Zk, Sn, Slovenski branik, Koledar CMD, ZŠ, Mlado Jutro in seveda Ska. Kot pripovednica je začela pri LZ in v njem tudi največ objavila, čeprav je že kot učiteljiščnica pisala prozo in poezijo, a nič objavila. Prvo slovensko literarno delo, ki ga je brala in jo je vnelo za slovenstvo, je bila Kodrova Marjetica (1878). Prvi prozi Moja prijateljica (LZ 1889), je sledila vrsta novel, črtic, slik: Dež in solnce (1889), Iz življenja mlade umetnice (1890), Na obali (1891), Na izprehodu (1891), Moj pot (1893), Strte peruti (1894), Črtica iz sedanje dobe (1894), Ob spominih (1894), Sirota (1895), Usoda kali (1895), Slike in sličice iz življenja (1896), Pod streho (1897), Fata morgana, roman (1898), Osveta (1899), Iz oblasti teme (1901), Povest o težkih dneh, Srečanja, Iz naših poljan, Dora (vse 1910–11), Denar in sreča (1893), Intrigant. Snov je zajemala predvsem iz tržaškega okolja, ki ga je dobro poznala. Tudi njene glavne junakinje so pretežno iz učiteljskega poklica, ki ga je sama živela. Prvi njeni spisi so pod vplivom romantične leposlovne šole. Ta pa polagoma izginja in daje prostor realizmu nemalo po zaslugi Janka Kersnika (v prozi Na Bledu opisuje svoje stike s Kersnikom, Kersnik pa iste v delu Rošlin in Verjanko), ki ji je v literarnem delu postal mentor. Tako je ob njegovem zmernem realizmu začela oblikovati malomeščansko resničnost. O novi struji je tudi teoretično razpravljala. Bojevala se je proti naivnemu idealiziranju v umetnosti, se navduševala za poetični realizem, skrajni naturalizem zolajevskega tipa se ji je upiral. B.-N.-ova se je za tisti čas in razmere sama od sebe dokopala do zavidljivega literarnega in kulturnega obzorja. Nemško, italijansko, francosko, rusko leposlovje je poznala izredno dobro. Dela teh literatur je brala v izvirnikih. Ruščine se je učila v Ruskem krožku v Trstu. Ime B.-N.-ove je v najtesnejši zvezi s prvo slovensko žensko revijo Ska. Pobuda zanjo je izšla iz vrst naprednih tržaških narodnih delavk z Marijo Skrinjarjevo na čelu, ob podpori Frana Podgornika in dr. B.-N.-ovi je uspelo, da je za sodelovanje v Ski pridobila vrsto takratnih vodilnih slovenskih pesnikov, pisateljev, publicistov (Gregorčiča, Trinka, Aškerca, Bežka, Medveda, Gangla, Šorlija, Goestla, Benkoviča, Kvedrovo idr.), uspelo pa ji je, vzgojiti si vrsto novih, posebno ženskih piscev (Vido Jerajevo, Marico Strnadovo, Kristino Šulerjevo, Marico Gregoričevo), pa tudi moških (Kraigher, Finžgar, Meško, Kristan). Ska in njena urednica sta naleteli na odobravanje in naravnost navdušenje na eni strani in na odpor na drugi. Tako je B.-N.-ova prišla nekajkrat v ostro polemiko tudi z Mahničem; prvič 1892, ko v članku Mimogrede nekaj besed iz "Rimskega Katolika" (SS 1892, št. 24) polemizira zaradi napadov na naše takratne vodilne besedne ustvarjalce (Gregorčiča, Aškerca, Jurčiča, LZ), pa tudi Prešerna, potem zaradi Mahničeve oznake De Amicisovega Srca, l. 1893 pa zaradi ženskih značajev v povestih Turgenjeva. Mahniča se je deloma tudi dotikalo njeno pisanje o Gregorčiču v Ski, ko je morala na Gregorčičevo željo članek prekiniti. To jo je tembolj podžgalo, ker se je ravno v tistih letih močno naslonila na rusko realistično književnost, ki jo je prav ta čas vneto študirala in o njenih večjih predstavnikih pisala (Dostojevski, Tolstoj, Turgenjev), medtem ko je simboliste in dekadente odklanjala, npr. Pisemskega (prim. korespondenco s Trinkom). Sredi tridesetih let je na pobudo dr. Ivana Prijatelja ponudila izbor svojih spisov Tiskovni zadrugi, vendar ni našla razumevanja (prim. koresp. s Trinkom). Sama pa se je tudi zavedala, da je njen čas – mimo. Svoja dela je objavljala tudi pod psevdonimi: Marica, Nada, enkrat kot Evgen Štefanič (Fata morgana). Bila je v tesnih osebnih stikih z Gregorčičem, Trinkom, Medvedom, Bežkom. Zanimivi so njeni orisi nekaterih slovenskih pisateljev iz dobe realizma in prehoda v stoletje. Tako je pisala o Stritarju, Tavčarju, Kvedrovi. Poleg prevodov, ki so nastali iz nuje zaradi Ske, je B.-N.-ova prevedla novele Antonia Fogazzara za LZ, povesti C(iampolija ?) pa v SN. Ena njena novela je prevedena v hrvaščino in objavljena v zbirki Najbolje slovenske novele, Zgb 1913, z naslovom Portretič iz života. Leta 1927 je napisala svoje spomine in jih deset let kasneje (1938) ponovno pregledala in popravila. Izšli so postumno pod naslovom Iz mojega življenja v Razgl 1948, s sliko.

Prim.: J. Stritar, LZ 1885, 423–6; J. Kersnik, LZ 1889, 127–8; SBL I, 26 (Grf = Ivan Grafenauer); ASK 112, III; Stanojevič; ŽS 1923, 3, 114–5; Minka Govekarjeva, M. N.-B, ŽS 1926, 5, 129–33 (s sl.); Slovenska žena. Ur. Minka Govekarjeva, Lj. 1926, 111–3, 203–6; Marja Boršnik, Pogovor z Marico, ŽS 1937, 3, 49–52; ista, Slovenka. I. Pod uredništvom Marice Nadlišek Bartolove, Slovenski jezik 1940, 168–81; Milena Mohoričeva, Sedemdesetletnica M. B. N., MP 1936–7; 123–4; ista, M. B. (nekrol.), MP 1939–40, 84–90; Marja Boršnik, Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva, Lj. 1955, 43; ista, M. B.-N. in njena »Slovenka«, Razgl 1952, 28–34; ZSS III, IV pass.; Zgodovina slovenskega slovstva... Gor. 1946, 156; HE I (A. Sk. = Anton Slodnjak); EJ I, 381 (A. Slodnjak); Marja Boršnik, JiS 1967, 106–8; Ivan Šavli, PDk 1967, 36 (s sl.); Pavla Hočevar, Pot se vije, Trst 1969, 81–2 et pass. (s sl.); Vladimir Bartol, Mladost pri Sv. Ivanu, PDk 1955–56 (s sl.); MSE I, 133; Koblar, S. Gregorčič, Lj. 1962 pass.; SN 4. 1. 1940, J 4. 1. 1940.

Brj.

Brecelj, Marijan: Nadlišek Bartol, Marica (1867–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi135286/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (3. november 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine