Bartol, Vladimir (1903–1967)
Vladimir Bartol leta 1953 / vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Vladimir_Bartol_1953.jpg (5. 9. 2014)

Novi Slovenski biografski leksikon

Šolal se je v Trstu: deško ljudsko šolo Družbe sv. Cirila in Metoda je obiskoval 1909–12, v šolskem letu 1912/13 nemško pripravnico za srednjo šolo, 1913–18 pet razredov nemške realke, neposredno po vojni pa je obiskoval še šesti razred na zasebni tajni slovenski gimnaziji. Po preselitvi družine v Ljubljano 1919 je tam 1921 maturiral na realni gimnaziji in na Filozofski fakulteti študiral biologijo in filozofijo kot glavna predmeta ter geografijo kot stranski predmet. 1925 je doktoriral iz filozofije z disertacijo O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste). 1926–27 se je študijsko izpopolnjeval na pariški Sorboni, kjer je poslušal predavanja iz biologije, psihologije in psihiatrije. 1928 je služil vojaški rok v Petrovaradinu in Novem Sadu, kjer je končal izvidniško šolo 1. letalskega polka.

1929 je bil nekaj mesecev korektor pri Jutru, 1933–34 je v Beogradu urejal Slovenski beograjski tednik, v desetletju pred vojno je ob odsotnosti urednika in prijatelja Janeza Žagarja uredil nekaj številk revije Modra ptica. Spadal je v njen najožji krog, sicer pa je bil svobodni književnik. Od tridesetih let 20. stoletja je deloval v Društvu slovenskih književnikov. Na povabilo Josipa Vidmarja se je 1941 pridružil OF in med vojno deloval najprej kot drugi blagajnik kulturniške sekcije, pozneje kot član njenega propagandnega odseka. Po osvoboditvi je bil nekaj mesecev tajnik ljubljanske Drame, nato je 1946–56 kot predsednik gledališkega sveta, načelnik odseka za znanost in umetnost ter predsednik slovensko-hrvaške prosvetne zveze skrbel za slovensko kulturno življenje v Trstu. 1956 je postal referent za tisk na SAZU, 1960 pa upravnik znanstvenega oddelka SAZU. 1960 je kot predstavnik Zveze jugoslovanskih društev književnikov obiskal Egipt.

Med študijem je prijateljeval s Klementom Jugom, ki je nanj pomembno vplival. S pisateljevanjem je poskušal že pri dvajsetih letih, vendar neuspešno. V tem obdobju so ga predvsem zanimali življenjepisi velikih zgodovinskih osebnosti, osvajalcev in pustolovcev. Za pisateljsko pot se je dokončno odločil med študijskim bivanjem v Parizu, kjer je mdr. prijateljeval z Josipom Vidmarjem, Ivanom Mrakom, Vlasto Sterle in Walterjem Bianchijem. 1927 so nastale prve črtice, med njimi je bila prva objavljena Ljubezen velikega kana v Ljubljanskem zvonu.

Sprva je pisal predvsem krajšo prozo in dramatiko (1932 je izšel njegov knjižni prvenec, drama Lopez). Znotraj proze se je sprva posvečal krajši črtici, pozneje tudi noveli in po zgledu Edgarja Alana Poeja kratki zgodbi. V pripovedi je vpeljeval mnoge formalne novosti in posebnosti (drugoosebni pripovedovalec, večravninska pripoved, po Sokratovi metodi povzeta dialoškost, hibridna zmes esejizma in fikcije idr.). V zgodnjih delih je opaziti nekaj vplivov ekspresionizma in dekadence, vendar se ti ne uveljavijo v celoti. Še posebej tuj je bil Bartolu v desetletju pred drugo svetovno vojno prevladujoči socialni realizem. Sam je izhajal iz drugačnih miselnih pobud. Svoja dela je idejno utemeljeval deloma na psihoanalizi Sigmunda Freuda in na filozofiji spola Otta Weiningerja, na nekaterih bioloških teorijah, na idejah o demoničnem Platona in Johanna Wolfganga Goetheja, predvsem pa na spoznavnem skepticizmu Renéja Descartesa, ciničnem pragmatizmu Niccola Machiavellija ter etičnem relativizmu Giacoma Casanove in Friedricha W. Nietzscheja (oziroma nasploh Nietzschejevem nihilizmu). V ospredju njegove pisateljske pozornosti niso bila socialna vprašanja, temveč intelektualna problematika novodobnega spoznavnega, etičnega in ontološkega relativizma ter njihovih posledic. S tem je delno utiral pot poznejšim smerem – eksistencializmu, modernizmu in postmodernizmu.

Predvsem v prvem obdobju so bili osrednji literarni liki njegovih pripovedi mednarodni pustolovci in prevaranti z izdelano relativistično življenjsko filozofijo, z demonično osebnostjo in s ciničnim pogledom na svet. V nasprotju s socialnimi realisti je svoje pripovedi največkrat postavljal v tuje velemestno okolje ali na Orient. Med najpogostejšimi temami zgodnjega pripovedništva, ki se najbolj celovito zaokroži v prozni zbirki Al Araf (1935), so bili erotika, ljubezenska prevara in usoda. V pripovednotehničnem pogledu sta najprej prevladovala črtica s skopo razvito pripovedno strukturo in dialog; pod vplivom daljšega bivanja v Beogradu je začel vpeljevati tudi bolj realistične pripovedne postopke z bolj izdelano karakterizacijo likov in s pozornejšim izrisovanjem dogajalnega okolja, ne da bi pri tem opazneje modificiral idejni svet svojega pripovedništva. Najvidnejši rezultat kombiniranja relativistično-nihilistične miselnosti ter bolj realistične, po zgledu nekaterih žanrov morda celo veristične pripovedne tehnike je filozofski in zgodovinski roman Alamut (1938), ki globoke probleme metafizičnega nihilizma ubeseduje nazorno, v bralcu prijazni podobi. Zanj je 1939 prejel banovinsko nagrado.

Po Alamutu je pisatelj nadaljeval z vključevanjem žanrskih elementov v svoje delo. Tik pred drugo svetovno vojno je napisal in za tisk pripravil roman Čudež na vasi, ki se je približal žanru kriminalke, po pisateljevem lastnem mnenju pa tudi humorističnemu žanru, vendar pa delo zaradi izbruha vojne ni izšlo. K žanrskemu pisanju se je vrnil tudi v Tržaških humoreskah (1957), s katerimi se je – tako kot pred tem že s Čudežem na vasi – odmaknil od značilne filozofske problematike, ki je odločilno zaznamovala njegovi najpomembnejši predvojni deli. 1955 in 1956 je v Primorskem dnevniku objavljal literarizirano spominsko prozo Mladost pri Svetem Ivanu.

Najpomembnejši del Bartolovega literarnega opusa so prozna dela, ustvarjena pred drugo svetovno vojno. 1927 je napisal daljšo grozljivo »renesančno novelo« Don Lorenzo de Spadoni, ki mu jo je po mnogih neuspešnih poskusih uspelo objaviti šele 1933 v reviji Življenje in svet. V njej je v starinskem poetičnem slogu opisal življenje inteligentnega, vendar demoničnega renesančnega mladeniča Don Lorenza, ki ga po zgledu Cesarja Borgia vodi brezobzirna volja do moči in se že kot mlad fant ne ustraši tudi najgrozovitejših zločinov. Pisatelj je v svojih povojnih, neobjavljenih dnevniških zapiskih pojasnjeval, da je Don Lorenzo izšel iz projekcije sodobnega pojava Mussolinija v renesanso. Novela zaradi svoje makiavelistične in ničejanske idejne podlage ob izidu ni naletela na ugoden odmev. Precej več naklonjene pozornosti je bila deležna ob posthumni knjižni objavi 1985 (objavljena je bila druga različica novele kot v prvi, revijalni izdaji), ko je mlada generacija v njej prepoznala nekatere značilnosti postmodernizma. Poznejše raziskave (Janko Kos) so pokazale, da v Don Lorenzu ne gre toliko za postmodernistične kot za dekadenčne prvine.

1935 je pri založbi Modra ptica izšla zbirka Al Araf. Knjiga vsebuje izbor šestindvajsetih krajših pripovedi, nastalih 1927–35 in združenih v šest ciklov: Človek proti usodi, Demon in Eros, Zgodbe okrog doktorja Juga in doktorja Krassowitza, Liričen intermezzo, Usoda proti človeku. Besedila so zvrstno raznolika (od črtice in sokratskega dialoga do kratke zgodbe in novele); na to opozarja podnaslov Zbirka literarnih sestavkov. Vsi cikli skupaj sestavljajo zaokroženo celoto z vrhuncem v osrednjem ciklu, v katerem je tudi naslovna pripoved zbirke. V prvih dveh ciklih, v katerih prevladujejo izrazito dialoške pripovedi, je dogajanje postavljeno pretežno v Pariz, pa tudi v nekatera druga evropska velemesta in v Ljubljano. Prvi cikel na ozadju Descartesove in Nietzschejeve filozofije prikazuje zgodbe ljudi, ki jemljejo usodo v svoje roke. Pri drugem ciklu so bolj v ospredju teme erotike, demoničnega v človeku (tu je največ črpal iz Platona in Goetheja), umetniške ustvarjalnosti in razmerij med spoloma (gl. predvsem novelo Izpoved doktorja Forcesina, ki je pri feministično osveščenih kritičarkah naletela na neodobravanje). Med najpomembnejšimi, iz skupne filozofske podlage izhajajočimi motivi obeh ciklov je motiv varanja, manipuliranja, prevare, največkrat podan v kontekstu erotike. Pisatelj sam je prav besedila teh dveh ciklov razumel kot pripravo in vajo za roman Alamut. Osrednji literarni lik v prvi pripovedi tretjega cikla, Zadnjem večeru, ki je nekakšna literarno-biografska študija, je mladi, zgodaj umrli vplivni filozof in alpinist Klement Jug; v preostalih treh je to njegova radikalizirana, demonična dopolnitev, dr. Simon Krassowitz. Osrednja misel tega cikla je potreba po spoznanju relativnosti in manipulabilnosti vsega. To spoznanje – položaj na Al Arafu, ki v Koranu pomeni »zid spoznanja, ki ločuje nebesa in pekel in na katerem stojijo tisti, ki so v spoznavanju prišli najdlje«, je prikazano kot izhodišče za preoblikovanje nedejavnega, pasivnega slovenskega nacionalnega značaja v dejavnega, odločnega, makiavelistično pragmatičnega, kakršen je potreben za preboj Slovencev med zgodovinske narode. Ta misel je najdoločneje izražena v pripovedi Al Araf, ki zbuja pozornost tudi po formalni plati, saj gre za t. i. pisemsko novelo. Cikel Liričen intermezzo vsebuje besedila, ki so po nekaterih potezah za Bartola manj značilna (v Demonu in Erosu, delnem ponatisu zbirke iz 1974, je bil prav ta cikel izpuščen). Gre za črtice, ki v mnogih potezah izhajajo iz tradicije Ivana Cankarja, v njih pa je najti najti nekatere elemente ekspresionizma, morda celo simbolizma. Značilno bartolovska je predvsem tema, ki jim je skupna, in sicer sanje. Obravnava sanj v črticah je delno motivirana s Freudovimi dognanji, delno z idejami iz Descartesovih Meditacij o nemožnosti razločevanja med resničnostjo in sanjami (npr. Deklica s košaro). Zadnji cikel prikazuje življenja ljudi, ki jih je – v nasprotju s tistimi iz prvega cikla – usoda povozila. Kot idejna podlaga se relativistični filozofiji tu pridružijo še nekatere biološke teorije, povezane predvsem z vprašanjem determinizma. Posebno pozornost v tem ciklu zasluži Kantata o zagonetnem vozlu, ki je bila od vseh Bartolovih krajših besedil največkrat prevedena. Pomembna je, ker je avtor v njej uporabil izjemno redki tip drugoosebnega pripovedovalca; pa tudi sicer gre za morda estetsko najbolj dognano besedilo v zbirki. Zaradi mnogih avtobiografskih elementov je pomembna tudi novela Neznani činitelj. Sicer pa je posebnost pripovedi v tem ciklu, da so – z izjemo uvodnega besedila, Lutk – poznejšega datuma, nastale so v avtorjevem beograjskem obdobju. Zanje sta značilna manjša stopnja tezne dialoške razpravljalnosti in esejističnosti kot v prejšnjih pripovedih ter večje posvečanje pozornosti dogajalnemu okolju. Pisateljska tehnika se približuje realistični, po zvrstni strukturi pa gre za novele. Bartol je skušal zbirko vsaj dvakrat delno ponatisniti, vendar brez uspeha. Prvi delni ponatis je izšel po pisateljevi smrti (Demon in Eros, 1974), celotni ponatis pa šele 2002. Zbirka je bila desetletja po izidu v senci odmevnejšega Alamuta, vendar po krivici, vsaj kar zadeva estetsko plat. Po svoji relativistični metafiziki, nič manj pa tudi po inovativnih pripovednih postopkih, je bila pozneje prepoznana kot predhodnica modernistične, predvsem pa tudi postmodernistične slovenske proze.

Roman Alamut je prvič izšel 1938 in ima dolgo ter zanimivo genezo nastajanja. Zamisel zanj je Bartol dobil 1927 v Parizu pri Josipu Vidmarju, ki ga je opozoril na zgodbo iz potopisa Marca Pola, v kateri fanatični vodja muslimanske sekte izmailcev v 11. stoletju v Perziji za svoje politične cilje s prevaro izrablja mlade bojevnike, tako da jim ponuja posmrtne užitke z mladimi dekleti v rajskem vrtu. Bartol je v tej snovi prepoznal temo za svoje veliko delo, zanj pa je zbiral gradivo deset let. Tudi mnoge svoje krajše pripovedi iz tega obdobja je razumel predvsem kot predpripravo za Alamut. Na dokončno izoblikovanje romana je vplivalo še tedanje politično dogajanje v Evropi, prepredeno s totalitarističnimi diktaturami. Roman temelji na resničnem zgodovinskem dogajanju, ki ga je Bartol povzel ne le iz Marca Pola, temveč iz mnogih zgodovinskih del o sektah izmailcev (Gustav Weil, Friedrich Spiegel, Gustav Leberecht Flügel, Joseph François Michaud, John Malcolm, Silvestre de Sacy). Na tej podlagi je zgradil svojo pripoved o Hasanu Ibn Sabi - Seiduni oziroma Starcu z gore, ki na težko dostopni pečini zgradi trdnjavo Alamut. Tu zbira verske in politične pristaše, obenem pa zgradi še skrivno imitacijo rajskih vrtov, v katerih so nastanjena ustrežljiva mlada dekleta. Z narkotiki omamlja mlade vojake in jih pošilja v vrtove s pretvezo, da ima moč, po zaslugi katere lahko tudi živim ljudem za kratek čas omogoči dostop v raj, ki jih čaka po smrti. Na ta način si zagotovi fanatične samomorilske bojevnike, ki jih učinkovito izrablja za svoje politične cilje. Roman je pisan v tehniki popularnih zgodovinskih romanov, vsebuje pa še elemente drugih žanrov, na primer ljubezenskega in pustolovskega. Obenem gre tudi za filozofski roman, saj delovanje demoničnega Hasana Ibn Sabe, ki je prikazan delno z občudovanjem, delno kritično, temelji na izdelanem relativističnem filozofskem sistemu, ki utemeljuje prevaro kot sredstvo za doseganje cilja. V ta namen Bartol zgodovinsko izpričano izmailsko geslo »Nič ne verjeti in vse smeti storiti« v duhu Nietzschejevega Zaratustre preoblikuje v »Nič ni resnično, vse je dovoljeno«. S tem filozofsko utemelji podobo demoničnega voditelja, ki s prevaro obvladuje množice, vendar s tem le služi višjemu (političnemu) cilju (ta motiv je prevzet po motivu velikega inkvizitorja iz romana Dostojevskega Bratje Karamazovi).

Roman je bil ob izidu razmeroma dobro sprejet in je doživel več ponatisov. V naslednjih desetletjih je bil preveden v več jezikov, zlasti konec osemdesetih let 20. stoletja je postal tudi mednarodno odmeven (preveden je bil v francoščino, italijanščino, španščino, nemščino, vse južnoslovanske jezike, češčino, turščino, finščino in angleščino). Tedanja reaktualizacija Alamuta je bila delno povezana z mlado postmodernistično generacijo, ki je v delu prepoznavala poteze postmodernizma, npr. filozofijo metafizičnega nihilizma, žanrsko hibridnost, predvsem pa prevladujočo medbesedilnost. Vendar so podrobnejše analize (Marko Juvan) pokazale, da medbesedilnost v Alamutu ni uporabljena postmodernistično, kot sredstvo za relativizacijo resnice in resničnosti, temveč – tako kot v zgodovinskih romanih nasploh – kot orodje konkretizacije prizorišča dogajanja in ponazoritve enovitega, jasnega miselnega sveta romana. Pomembnejša je bila recepcija, ki je v romanu videla umetniško upodobitev – ali celo napoved – usodnega zgodovinskega in političnega dogajanja. Na to je opozarjal že avtor sam, npr. v eseju Namesto uvoda k Alamutu, ki je 1938 izšel v reviji Modra ptica, nato v predgovoru k drugi izdaji romana 1958, najobsežneje pa v sklepnem delu tretje knjige spominov Mladost pri Svetem Ivanu (1956). Tu je razmeroma podrobno interpretiral roman kot upodobitev globlje logike totalitarizmov 20. stoletja, nacizma, fašizma in stalinizma. Še nazornejša vzporednica se je – zlasti za mednarodno recepcijo – začela ponujati konec osemdesetih let, ko je bilo roman mogoče zaradi opisanih metod brati kot napoved islamskega fundamentalizma in terorizma. Po vojni je Bartol načrtoval nadaljevanje Alamuta (2. in 3. del), vendar je ostalo pri splošni zamisli.

Od proznih besedil je Bartol za časa življenja knjižno objavil le še Tržaške humoreske (1957), zbirko štirih novel o vsakdanu v povojnem Trstu. Osrednja protagonista sta slovenski časnikar Jakomin Pertot in italijanski bonvivan Ettore Mangialupi. Pisatelj je sprva nameraval napisati deset humoresk, vendar je projekt zaradi slabega odziva bralcev pretrgal. Med objavljenimi besedili je posebej zanimiva Tržaška novela 1948, ki ji je bilo za podlago dejansko srečanje v Trstu med Bartolom in Antonom Novačanom.

Druge knjižne objave Bartolove proze so bile posthumne. Zbirka Demon in Eros (1974) je delni ponatis Al Arafa; 1984 je izšel roman Čudež na vasi, ki je bil že pripravljen za natis, vendar ga je izbruh druge svetovne vojne preprečil, povojno obdobje pa ni bilo naklonjeno izidu romana s psihoanalitično temo; v zbirki Med idilo in grozo (1988) so zbrane daljše novele, revijalno objavljene med 1935–40, po oblikovni izdelanosti sorodne tistim iz zadnjega cikla v Al Arafu. V teh novelah, ki spadajo med pisateljeve najboljše, prevladuje erotična tematika; Bartol delno ohranja idejno podlago iz Al Arafa, le da snovi ne podaja več v obliki teznih dialogov ali monologov, temveč se približa tehniki klasične novele. V zbirki Novele I. (1994) so ponatisnjene predvsem pisateljeve zgodnje revijalno objavljene, estetsko manj pomembne črtice. 2003 in 2006 je knjižno izšla pisateljeva avtobiografska, po zgledu Goethejevih spominov pisana proza Mladost pri Svetem Ivanu, prej revijalno objavljena 1955/56. V njej avtor popisuje otroška leta v predmestju Trsta, leta šolanja, daljša bivanja med počitnicami na Gorenjskem, med spomine pa vključuje tudi esejistična razmišljanja. Med daljše vložke spadata predvsem razprava o rojaku Josipu Godini Verdelskem ter obsežen esej o nastajanju Alamuta, s katerim se spomini sklenejo. Pisatelj je načrtoval še 4. knjigo spominov, vendar je ni napisal.

Bartol je bil dejaven tudi na področju dramatike. V dvajsetih letih 20. stoletja, pa tudi po drugi svetovni vojni je napisal precej dramskih osnutkov (Cortez, Grof Cagliostro, Cesare Borgia, Montezuma, Mesmer, Hakim I., Al Mahdi, Mazdak, OF, Goethe in Lili idr.), vendar jih ni uspel ustrezno dokončati in objaviti. Med drugo svetovno vojno je napisal tragikomedijo (pretežno v heksametrih) Empedokles, ki je ostala v celoti neobjavljena (1949 je v Razgledih izšel le odlomek, ki ni naletel na ugoden odmev). Osrednje dramsko besedilo ostaja Lopez, igra s ključem v treh dejanjih in dvanajstih slikah. Dogajanje je postavljeno v Baskijo, toda meri na domače okoliščine. Neposredna pobuda za nastanek je bila t. i. afera ob mladem PEN, ki se je končala z Bartolovo izključitvijo. Pisatelj se je z dramo odzval na to, obenem pa je neprizanesljivo kritično in satirično prikazal tudi razmere nasploh na tedanjem slovenskem literarnem prizorišču, kot jih je doživljal. Nosilna tema Lopeza je razkol med idealom in stvarnostjo, vendar to splošno problematiko preglasi očitna navezava na aktualno dogajanje in realne modele za dramske like (sam Bartol, Ludvik Mrzel, Rudolf Kresal, Mirko Gulič idr.). Režija Osipa Šesta je to še podkrepila, saj so nekateri igralci nosili maske, oblikovane po realnih modelih. Občinstvo se je na uprizoritev odzvalo dobro, kritiki pa so dramo ostro zavrnili.

V obsežni literarni zapuščini, shranjeni v NUK, je ohranjeno še drugo literarno gradivo. Poleg dnevniških zapiskov in osnutkov objavljenih leposlovnih ali publicističnih besedil so tam tudi osnutki neobjavljenih novel in obsežni povojni načrti za romane (Med Vzhodom in Zapadom, Balkanijada, Mrakijade, V republiki neizpolnjenih možnosti, Roman o mladem studiozusu, ki tragično konča v planinah itn.).

Pomenljiva je zgodovina recepcije Bartolovega leposlovnega opusa. Njegova zgodnja dela ob izidu niso bila vedno sprejeta z razumevanjem. Njegovo pisanje je veljalo za tujek, ki ga ni mogoče umestiti v utečene tokove in težnje slovenske književnosti. Najbolj odklonilen je bil odziv ob drami Lopez, ki so jo zavrnili bolj ali manj vsi vidnejši kritiki. Pisatelju so zamerili ne le oblikovno neizdelanost, temveč tudi preveč odkrito in neposredno polemiko z nekaterimi protagonisti tedanjega slovenskega kulturnega prizorišča. Precej kritičnih pripomb so bile deležne tudi predvojne novele, tako tiste v Al Arafu kot druge, objavljene zgolj revijalno. Očitali so jim jezikovne in slogovne pomanjkljivosti, odtujenost družbenim in socialnim problemom, cinično distanciranost, intelektualizem, freudizem, feljtonističnost in celo pornografskost. Toda v nasprotju s kritikami Lopeza je bilo tu tudi nekaj naklonjenih odzivov, predvsem pri vseh tistih recenzijah, ki so bile objavljene v tujini, pa tudi pri nekaterih domačih ocenjevalcih. Podobno deljena so bila mnenja ob izidu Alamuta, čeprav se je delež naklonjenih povečal. Toda na splošno se je med slovenskimi literarnimi zgodovinarji in kritiki utrdila sodba, da gre za sicer zanimivega in samosvojega, umetniško pa manj pomembnega avtorja. V sintetičnih pregledih slovenske književnosti, ki so nastajali tik pred vojno, predvsem pa po njej, je bilo Bartolu v primerjavi z nekaterimi sodobniki odmerjeno obrobno mesto. Pomemben preobrat je pomenilo 1974, ko je Taras Kermauner Bartola označil za predhodnika moderne slovenske proze. Zanimanje za pisatelja je naraščalo, začeli so ga podrobneje preučevati in v naslednjih letih in desetletjih ponatiskovati njegova objavljena dela ter izdajati (knjižno) neobjavljena. Konec osemdesetih let 20. stoletja je Bartola kot svojega predhodnika prepoznala slovenska postmodernistična prozna generacija, z novimi prevodi Alamuta pa je njegovo delo doseglo tudi velik in ugoden mednarodni odmev. V slovenskem literarnem zgodovinopisju je bilo Bartolu odmerjeno uglednejše mesto, njegovo delo pa je bilo umeščeno v šolski literarni kanon. Pojavljati so se začele tudi interpretacije, ki v nasprotju s starejšimi niso več poudarjale Bartolove tujosti glede na slovenski literarni sistem, temveč so v njegovem delu začele prepoznavati nekatere za slovensko književnost tipične literarne konstante, npr. pomen nacionalne problematike.

Poleg leposlovne je pomembna tudi Bartolova kritiška in publicistična dejavnost. 1929 je začel pisati gledališke kritike in jih je v naslednjih desetletjih objavil blizu tristo. Prav tako je pisal književne in likovne kritike, ocene nekaterih del s področja filozofije in psihoanalize, biografije, nekrologe, spominske in druge zapise. 1961 je objavil knjigo Obiski pri slovenskih znanstvenikih, v kateri je objavil pogovore z znanstveniki z različnih področij. Pomembni so njegovi eseji s področja psihoanalize – bil je med prvimi, ki je na Slovenskem predstavljal Freudovo misel –, zgodovine slovenske književnosti in kulturne tipologije. Med najvidnejšimi daljšimi kritično-analitičnimi članki sta eseja o Vidmarjevih kritikah in filozofiji Franceta Vebra.

Po njem je poimenovana ulica na Opčinah pri Trstu in slovenska večstopenjska šola pri Svetem Ivanu v Trstu.

Dela

  • Lopez : drama v treh dejanjih, Ljubljana, 1932.
  • Don Lorenzo, Trst, 1933.
  • Al Araf : zbirka literarnih sestavkov, Ljubljana, 1935.
  • Alamut, Ljubljana, 1938.
  • Mladost pri Svetem Ivanu, Primorski dnevnik, 1955, 1956 (knjižno Ljubljana, 2001, 2003).
  • Tržaške humoreske, Ljubljana, 1957.
  • Obiski pri slovenskih znanstvenikih, Ljubljana, 1961.
  • Čudež na vasi, Trst, 1984 (roman, napisan 1940).
  • Med idilo in grozo : novele : 1935–1940, Ljubljana, 1988.
  • Zakrinkani trubadur : izbrani članki in eseji, Ljubljana, 1993.
  • Zbrano delo, 1–3, Ljubljana, 2012–2016.
  • Alamut, prebujeni zmaj : privid, spočetje, rojstvo in usoda Zmaja, Ljubljana, 2016 (esej).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Rokopisni oddelek NUK.
  • SBL.
  • PSBL.
  • ES.
  • EJ.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Vladimir Bartol: Demon in Eros; Al Araf, Ljubljana, 1974 (spremna beseda Taras Kermauner).
  • Vladimir Bartol: Alamut, Maribor, 1984 (spremna beseda Drago Bajt).
  • Vladimir Bartol: Alamut, Ljubljana, 1988 (spremna beseda Miran Košuta).
  • Pogledi na Bartola, Ljubljana, 1991.
  • Martin Jevnikar: Neznani in problematični Vladimir Bartol, Primorska srečanja, 17, 1992, št. 134/135, 352–356.
  • Miran Košuta: Bartolova dramatika, Primorska srečanja, 17, 1992, št. 134/135, 359–364.
  • Vladimir Bartol: Zakrinkani trubadur : izbrani članki in eseji, Ljubljana, 1993 (spremna beseda Drago Bajt).
  • Janko Kos: Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana, 2002.
  • Vladimir Bartol: Zbrano delo, I, II, Ljubljana, 2012, 2014.
  • Tomo Virk: Bakle in diktatorji : Jug, Bartol et consortes, Ljubljana, 2016.
Virk, Tomo: Bartol, Vladimir (1903–1967). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001580/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bartol Vladimir, pripovednik, dramatik, književni in gledališki kritik, r. 24. febr. 1903 pri Sv. Ivanu v Trstu, u. 12. sept. 1967 v Ljubljani. Oče Gregor, poštni uradnik, mati Marica roj. Nadlišek, učiteljica, pisateljica in urednica ter družbena delavka. Bil je tretji izmed sedmih otrok. Osn. š. v Trstu (1909–13), 5. razr. nemške realke (1913–18), 6. razr. je obiskoval še na tajni gimn. v prostorih GMTrst. Ker se je družina preselila v Lj., kjer je oče dobil službo, je tu končal gimn. (1921) in študiral biologijo in filozofijo ter diplomiral z disertacijo O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotrno reakcijo na zunanje vtise. L. 1926/27 je bil kot štipendist na Sorboni, 1929–30 korektor pri J, 1933–34 urejeval v Bgdu Slovenski beograjski tednik, pomagal pri urejevanju 6., 8. in 10. leto. MP (revije), 1941–42 je bil funkcionar Društva književnikov, od 1945–46 tajnik Drame, urednik GLLjD. Desetletje 1946–56 je preživel v Trstu (predsednik SHPZ), nato je bil referent za tisk, od 1960 pa upravnik znanstvenega oddelka SAZU. Kot predstavnik Saveza društva književnika Jugoslavije je obiskal ZAR (1960). Leposlovno in publicistično je sodeloval pri naslednjih revijah: LZ, DS, ŽiS, Ilustracija, Žika, Prijatelj (prej DP), SN, Naš obzor, Slovenski beograjski tednik, Zagrebački tednik, Gledališki list, Republika, PDk, Spor, LP, NSd, Razgl, NRazgl, NIN, Tovariš, GLTrst, JKol. Že leta 1924 je bila v Lj. igrana njegova drama Lopez (v tisku izšla šele 1932). Tri leta kasneje je izšla zbirka literarnih sestavkov Al Araf (1935), leta 1938 svojevrstni roman Alamut, njegovo najbolj znano delo, ki je prejelo banovinsko nagrado. Po drugi svetovni vojni je v samostojnih knjigah zbral le Tržaške humoreske (Lj. 1957) z glavnim ciklom o Mangialupiju, zbirko reportaž Obiski pri slovenskih znanstvenikih (Lj. 1961), medtem ko je v podlistku izhajal daljši avtobiografski tekst Mladost pri Sv. Ivanu (PDk 1955 in 1956) ter odlomek iz neobjavljene drame Empedokles v Razgl. V rokopisu je ostal tudi roman Čudež na vasi. Leta 1958 je izšel Alamut v 2. izdaji. Ponatis zbirke Al Araf z naslovom Demon in Eros je izšel 1. 1974 v redakciji Severina Šalija in z zapiskom o avtorju izpod peresa Tarasa Kermaunerja. Od prve izdaje se razlikuje po tem, da so nekatere novele izpuščene, dodane pa druge. Po sodbi mlajšega rodu je bil B. »ena osrednjih, najbolj zanimivih, najbolj inovativnih zoper vladajočo literarno-kulturno ideologijo bojujočih se, probleme, ki so aktualni danes, štirideset let po nastanku te literature, odpirajočih osebnosti slovenske književne republike med obema vojnama, pa je v času, ko je B. literarno inovativno deloval, to je do vojne, obveljala o njegovem delu skorajda negativna sodba« (Taras Kermauner, 1974). B. je tudi prevajal; iz ruščine: A. Beck: Volokolamska cesta (Trst 1948), srbščine, nemščine in angleščine (E. A. Poe). B.-ovo literarno delo je našlo kmalu odmev izven slovenskega območja; prvi prevodi so bili v srbščino, in sicer v Srpskem književnem glasniku (Kantata o zagonetnom čvoru, 1935; Sonata na pepelnično sredo, 1936; Deklica s košem, 1937). Roman Alamut je izšel v češčini (prev. Jaroslav Zavada, Praga 1946) in srbščini (prev. Josip Zidar in Marijana Zander, Novi Sad 1954). Več prevodov Alamuta pa je v rokopisu, med njimi italijanski in nemški. Obsežno je tudi B.-ovo publicistično delo. Vrsti knjig je napisal uvode, predgovore ali objavil v zbornikih posamezne prispevke, tako uvod v Zbrane planinske spise Klementa Juga (Lj. 1936), v zborniku Dr. Klement Jug (Gor. 1926) članek Dr. Jugov etični nazor, O literarni zapuščini Klementa Juga ter H konceptu Jugovega poslovilnega pisma v Klement Jug, veliki slovenski alpinist, 1956; uvode še v Ivana Krefta Spomini ljudskega agitatorja, 1954; Jože Kranjc, Moj otrok in jaz, 1962; Marija Mijotova, Souze jn smeh, 1962, 19692; Mara Samsa, Trst je klical, 1958. Napisal je nad 100 biografij, nekrologov, intervjujev, srečanj z osebnostmi. Posebno poglavje predstavlja njegovo zanimanje za gledališče in dramatsko ustvarjalnost. Sam aktiven dramatik je zvesto sledil slovenskemu in tujemu teatru, predvsem predstavam v Trstu in Ljubljani. Ob teh je nastala vrsta recenzij, zapisov, kritik, poročil (nad 280). Če tem prištejemo še druge dramske zvrsti, pa kar nad 300. Veliko število je napisal tudi knjižnih recenzij, poročil in kritik. Poleg dramatike ga je zelo zanimala likovna umetnost. Tudi tej panogi se je oddolžil z več kot 100 prikazi in ocenami slikarskih razstav, predvsem tržaških in deloma ljubljanskih; posebno je sledil tržaški slovenski umetnosti. Posegel je tudi v literarno zgodovino (Slovenska literatura in njena svojevrstna dialektika, Razgl 1955). Zastopan je v vseh slovenskih literarnih zgodovinah in tujih pregledih slovenske književnosti ter enciklopedijah in leksikonih. Bibliografija njegovih gledaliških prispevkov je izšla v GLLjD 1952/53, 176–80; doslej najobširnejša je Tončke Koleričeve Bibliografija del Vladimira Bartola v JKol 1974, 105–28, čeprav ne docela popolna (ima 763 enot). Bohančeva antologija Pri meni luč gori (Lj. 1973) prinaša ponatis B.-ove novele Pogovor o poslednji karti (str. 18–37).

Prim.: J. Žagar, Pogovor z V. B., MP 1931/32, 321–5; Milena Mohorič, V. B., MP 1935/36, 33–40; O. Berkopec, Al Araf, Prager Presse 1936 (3. 3.); P. Donat (=M. Deržaj), Pripombe k B. Al Arafu, DS 1936, 430–6; T. Potokar, Al Araf, Srpski književni glasnik 1936, 224–5; B. Borko, Pol ure z avtorjem Alamuta, J. 1938 (8. okt.), 5; Prvi glasovi o Alamutu izven Slovenije, MP 1938–39, 171–2; S. Mikuž, Vl. B. in Alamut, DS 1939, 165–9; F. Kalan (=Kumbatovič) Iz dnevnika. Zastavica za bedake, Sd 1939, 132–6; L. Legiša, V. B., Dejanje 1939, 166–72; T. Potokar, V. B.: Alamut, Srpski književni glasnik 1939, 616–8; U. Urbani, Alamut di V. B., Il Piccolo della Sera 1939 (31. jan.); isti, II piu orientale romanzo sloveno, Il Meridiano di Roma, 1939, 25, 9; O. Berkopec, Ze slovinskych literarnih novinek, Češké Slovo 1939 (3. febr.); J. Traven, Dr. B. V. – gledališki kritik, GLLjD 1952/53, 174–6; B. Borko, Dr. V. B., SPor 1953 (28. febr.); rho (= Rado Rauber), Ob petdesetletnici V. B., PDk 1953 (4. marca); U. Urbani, II più orientale romanzo sloveno, II Corriere di Trieste 1956 (10. jul.); B. Borko, Pogovor s pisateljem »Tržaških humoresk«, Knjiga 57, 67–71; A. Slodnjak, Geschichte der slovenischen Literatur, Berlin 1959, 350; B. Meriggi, Storia della letteratura slovena..., Milano 1961, 361; SDL I, 30; EJ I, 381–2 (A. Gspan); B. B(orko), V. B. 60-letnik, Delo 1963 (23. febr.) s karikaturo; F. Stelè, Šestdeset let pisatelja »Alamuta«, LDk 1963 (23. febr.); A. Budal, V. B. šestdesetletnik, NRazgl 1963, 123; isti. Dr. V. B. šestdesetletnik, JKol 1963, 90–2; Božidar Borko, Dr. V. B., Govor na žalni seji društva slovenskih pisateljev, NRazgl 1967, št. 18 (23. nov.), 508; Oskar Hudales, Poslovil se je samoten popotnik, Večer 1967 (16. nov.), št. 216, s sl.; j. k. (= Jože Koren), Umrl je slovenski tržaški pisatelj V. B., PDk 1967, 217 (14. nov.); V. P. (=Vasja Predan), V. B., LDk 1967, 249 (13. nov.), 7 (s sl.) Jože Snoj, V. B., Delo 1967, 249 (13. nov.), 5 s sl.; Drago Šega, Beseda o V. B. (govorjena ob pisateljevi krsti), Delo 1967, 259 (23. nov.), 18 s sl.; Martin Jevnikar, V. B., KolGMD 1968, 52; B. Meriggi, Le letterature della Jugoslavia, Firenze 1970, 534; LPJ I, 165–6 (Alfonz Gspan z izčrpno lit.); SGL I, 41–2 (Viktor Smolej, Emil Smasek); MSE I, 133.

Brj.

Brecelj, Marijan: Bartol, Vladimir (1903–1967). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001580/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. november 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol - 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974-1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine