Slovenski biografski leksikon

Lovrenčič Joža, pesnik in pripovednik, r. 2. marca 1890 v Kredu pri Kobaridu. Osn. šolo je obiskoval v domačem kraju, pripravljalni razred (1901/2) in gimn. z maturo v Gorici (1902–10); kot gimnazijec je bil do 7. šole gojenec Alojzijevišča in malega semenišča. Univerzo (slavistiko in lat.) je dovršil v Gradcu, prom. 12. jan. 1915. Služboval je 1914/5 na gimn. v Gorici, 1916 na gimn. tečajih v Cerknem in zaposlovalnih tečajih slov. goriške gimn. v Trstu, nato je bival na Dobravi pri Kropi. V začasnem nar. predstavništvu v Beogradu je bil zastopnik za Goriško in se v nov. in dec. 1919 mudil kot odposlanec v Parizu. Od 1920 službuje kot profesor v Lj. Sodeloval je pri Vrtcu, dijaških listih Omladina, Zora in Mentor, pri DP, Slovanu, LZ, DS, S, Gorici, Primorskem listu, Goriški straži, MD, GMD, Goriški matici, M, Družini, Grudi, Amerikanskem S, Našem čolniču, tržaškem Novem rodu in Našem rodu. Psevd.: Rastko Staroselski, Ksenij Verin, Košanov, Jason Saviljev. Od 1931 urejuje dijaški list Mentor. — Prvo pesem je objavil v Vrtcu kot drugošolec, v Slovanu 1906 do 1907 in v Omladini 1907–9 je priobčil številne mladostno erotične pesmi; v LZ 1910, zlasti v Zori 1907–14 in DS od 1910 dalje se je razvijal iz impresionistične čuvstvenosti slov. nove romantike v stisnjeno, ekspresivno slikovitost, s katero je izrazil bujne in individualne podobe južne pokrajine; njegova erotičnost se umiri v meditativnosti, doživetja idealističnega sveta se nagibajo k mističnosti. Oblikovni razvoj gre pri L.-u iz tradicionalne kratke kitice preko soneta v svobodni verz in individualno moderno formo, včasih aforistično stisnjeno, včasih bukolsko široko. Ta lirika je odbrana v knjigi »Deveta dežela« (Trst 1917). Od 1915 dalje se meditativni pesmi pridružijo goriški begunski motivi; začetek je v samostojni pesnitvi »Oče naš«, ki ga je »v svojem in v imenu sorojakov molil dr. J. L.« (Kranj 1915). Domačijska romantična težnja je za nekaj let našla svoj predmet v srednjeveških sholarskih motivih in tako se je 1915–22 oblikoval »Trentarski študent«. To je začetek L.-eve epike. Prvi odlomki so objavljeni v DS 1915, prva redakcija v Mentorju 1916, končna oblika v DS 1921. Pesem spaja klasicizem z narodno pesmijo in razpleta domačo favstovsko zgodbo o študentu, ki se je zapisal hudiču, a ga odreši mati s svojo smrtjo. »Kronika Trente, alias Trentarskega študenta drugi del« (DS 1922) ni več v organski zvezi s prvim delom, ker ciklično pripoveduje romantične zgodbe iz srednjeveškega življenja Trentarjev. Podobne epske motive, posvetne in legendarne, je združil tudi v knjigi Gorske pravljice (Gor. mat. 1921) in v zbirki Tiho življenje (Mlad. matica 1931). Pri MD izidejo legende »Božja znamenja«. — V gimn. letih je napisal tudi nekaj. pripovesti in črtic, n. pr. »Rdeči verzi«, zgodba iz jetniškega življenja (Gorica 1906), predvsem pa podobe iz ljudskega življenja na Goriškem: Mlin ob Nadiži (Prim. list 1908), Podorehar (Prim. list 1909); pozneje se je od lirike vrnil k epski prozi: biografski roman o Val. Staniču »Cerovščkov gospod« (Gor. straža 1924), rimski roman Publius in Hispala (LZ 1927, ponatis 1931), Pereči ogenj (Gruda 1928 in ponatis), Dom ob Soči (začetek v Grudi 1930; zaradi cenzure je izšla celota v Amer. S 1930), Božja sodba (Gruda 1931), Anali izumrlega naroda (S 1931–2). Avtobiografskega značaja sta: Prvi koraki (V 1920) in Med Secillo in Charibdo (Mentor 1930). Pisal je tudi v dramatični obliki Gorsko življenje, trodejanka (»Gorica« 1909), Vstajenje, dram. prizor iz deklaracijske dobe (S 1917). — Kot poročevalec o kult. življenju na Goriškem je napisal Pregled goriškega slovstva (S 1915), Goriški memento (Čas 1921), Slovenci v Italiji (Slovenci v desetletju 1918–28), Slov. beseda ob Adriji (Julijska krajina, Lj. 1930). — Iz domačega in tujega slovstva je priredil: Brstje iz vrta slov. pesništva (MD 1918; prim. še: DS 1919, 42, 48, 49), Carli: Zadnji dnevi Ogleja (Gor. mat. 1924), Evfemija (ib. 1925), Lukian: Resnična zgodba (Poned. S 1932), Grazia Deledda: Novele (Lj. 1930); iz mlad. književnosti: Lorenzini Colledi: Storžek (Lj. 1926), Svenson: Zgodbe malega Nonnija (Lj. 1930) in Nonni (Lj. 1932); J. Grey: Mož gozda (Mentor 1930). — Prim.: Grafenauer, O naših najmlajših, DS 1915, 6–10; Iz. Cankar, DS 1917, 292; A. Debeljak, LZ 1917, 667; Fr. Vodnik, Mentor XIX, 163. — Slika: ASK 128. Kr.

Koblar, France: Lovrenčič, Joža (1890–1952). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi334949/#slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2021). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Lovrenčič Joža, pesnik in pripovednik, r. 2. mar. 1890 v Kredu pri Kobaridu, u. 11. dec. 1952 v Lj. Oče Jakob, kmet, mati Terezija Danjelič. Osn. š. v domačem kraju, pripravnica in gimn. v Gor. Do 7. razr. bil gojenec Alojzijevišča in Malega semenišča. Maturiral 1910, na U v Gradcu študiral slavistiko in lat., promoviral 1915 z disertacijo o Valentinu Staniču. Najprej je poučeval na gor. gimn. v Trstu, kamor se je šola umaknila zaradi soške fronte. Nekaj časa je bival v Dobravi pri Kropi, nato je bil imenovan v začasno nar. predstavništvo v Bgdu in v njem zastopal Goriško. Nov. in dec. 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Parizu. Po sklenitvi miru se je nastanil v Lj. in od 1920 poučeval na gimn. Od 1931–32 do 1940–42 je urejal dijaški list Mentor. Ko je med zadnjo vojno nem. oblast dovolila, da so v Gor. odprli slov. gimn., je postal L. njen ravn. Proti koncu vojne je vodil učiteljski tečaj v Tolminu. – L. je začel pesniti že v gimn. Kot drugošolec je objavil prvo pesem v V, nato je pošiljal pesmi in črtice v dijaške in druge liste (Sn 1906–07, Omladina 1907–09, Zora 1907–14, KolMD 1912–54 pesmi). Kot osmošolec je objavil več pesmi v LZ in DS. Pri DS je sodeloval do 1944. L. je pesnik notranjih vizij, po besednem izrazu in fragmentarnem doživljanju izrazit ekspresionist. Pesniško se je začel razvijati pod vplivom impresionizma, kmalu pa so se v njegovih pesmih po zgledu it. futuristov pojavili elementi futurističnega dinamizma in občutek kozmične razsežnosti. Namesto tradicionalne metrične in kitične oblike je začel uporabljati svobodni verz in individualno pesniško obliko. Od futurizma je L. prešel k iskanju duhovnega in začel utirati pot religiozni vrsti slov. ekspresionizma. Barve so postale sestavni del njegovih pesmi, erotika se je počasi umirjala v meditativnost, idealistični pogled na svet in dosledni katolicizem sta pesnika vodila v refleksijo in mističnost. Izbor take lirike vsebuje Deveta dežela (Trst 1917), ki je tudi prva slov. ekspresionistična zbirka. V prvem delu razmišlja pesnik o večnosti in času, o smislu življenja, samoti in ogroženosti postavlja nasproti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti, v drugem delu so zbrane ljubezenske pesmi, v tretjem je nekaj daljših pesmi, ob koncu je alegorično-simbolni, deloma v slogu ljudske pesmi napisani dram. prizor v verzih Deveta dežela. Med značilnejše pesmi sodijo Jug v omami, Pesem v molu, Sence, Gledanja, ciklus Pesmi, Antonietta, Nenapisano pismo, Večerna pot in Tuberoza. V zbirko je L. uvrstil tudi znano in večkrat uglasbeno Jaz bi rad rudečih rož, ki je nastala že 1905 in ne spada v splošni okvir. Med prvo svet. vojno je napisal vrsto pesmi z begunskimi motivi, npr. Tristia, Gorica, Goriška pomlad, Begunci in daljši spev Oče naš (Kranj 1915). Med 1915–22 je oblikoval epsko pesnitev Trentarski študent. Fragmenti so izšli v DS 1915, prva izd. v Mentorju 1916, v celoti v DS 1921. Prav tam je leto kasneje izšla Kronika Trente. V knjižni izdaji je pesnitev izšla 1939 z naslovom Sholar iz Trente. Delo obsega 33 spevov in 9 poglavij Kronike v verzih. Napisano je v preprosti, tradicionalni obliki, v njem se klasicizem spaja z ljud. pesmijo. L. razpleta deloma po Goethejevem zgledu domačo favstovsko zgodbo o študentu, ki se je zapisal hudiču, a ga odrešita materina molitev in smrt. Motiv je poznal iz ljud. izročila. Zgodbo je prvi zapisal v LZ Simon Rutar. Osrednji motiv spremljajo preprosto zasnovane oblike iz življenja v 16. stol. v Trenti, Vidmu, Padovi, Benetkah in Devinu. Kronika je nekako nadaljevanje sholarjeve zgodbe, v glavnem pa pripoveduje o življenju Trentarjev in o trentarskih fužinah. Sholar iz Trente je najobširnejši in motivno najbogatejši slov. ep. V njem je marsikaj zanimivega, vendar je fragmentaren, brez prave poetične moči in epske širine. 1921 so pri GorM izšle pravljice, pripovedke in legende v verzih Gorske pravljice. Motivi so starodavni, zajeti iz poganskega in kršč. izročila. Ohranili so se, kot pravi L., v pravljicah, vražah, v prazni veri, v preprostem razlaganju prirodnih prikazni, in teh je posebno veliko na Tolminskem, zlasti v Kobariškem kotu. V verzih so 1944 izšle Tri božje poti (MK št. 121). 1951 pa v Trstu Duhovin, zgodba z motivom iz kraškega ljud. izročila o duhovinu, človeku, ki se je rodil iz sedmih mater in živel demonsko življenje. Epika je šibkejši del L-evega pesniškega opusa. Tudi izbor lirike je zanimiv bolj zaradi oblikovnih posebnosti kakor zaradi trajne sporočilne vrednosti in resničnega pesniškega navdiha. L-eva poezija je bila še desetletja po njegovi smrti razmeroma malo raziskovana. Lit. zgodovinarji in kritiki so v glavnem poudarjali pesnikov realistični pogled, epigonski simbolistični postopek in futuristično ekstravaganco, njega samega pa smatrali za formalnega eksperimentatorja. Iz njegove pesniške bere so navajali nekaj značilnejših primerov, zlasti v zvezi z razvojem ekspresionistične smeri v slov. poeziji. Na mednarodnem simpoziju o slov. ekspresionizmu v Lj. (30. jun.–l. jul. 1983) je Gerhard Giesemann svoje predavanje Ekspresionistična stilna sredstva pri J. Lovrenčiču, osnovano na analizi kakih 150 pesmi, obj. v DS v letih 1911–14, zaključil z mislijo, da je L. z mnogoternostjo uporabljenih umetniških sredstev in z revolucioniranjem lirskega izraza prispeval k obogatitvi slov. ekspresionizma. – Že v gimn. letih je L. napisal nekaj povesti in črtic. Med njimi so podobe iz jetniškega življenja Rdeči verzi (Gor. 1906) ter iz življenja na Primorskem kot Mlin ob Nadiži (PrimL 1908) in Podorehar (PrimL 1909). 1924–25 je v GorS izhajal kot podlistek biografski roman o Valentinu Staniču Cerovščkov gospod. Delo natančno opisuje življenje gor. pesnika, pisatelja in preroditelja; gradivo o njem je L. zbral že za svojo disertacijo. 1925 je napisal zgod. roman Cesta in njen vozel z motivom križar, vojske, ki jo je 1331 poslal oglejski patriarh proti Kobaridu, kjer je živelo še nekaj poganov. Roman je izšel 1929 v gor. Družini. Vaško življenje opisuje povest izpod Jamnika pri Kropi Pereči ogenj (Gruda 1928, v knjigi 1928). Povest Dom ob Soči je začela izhajati v Grudi (1930), zaradi cenzure je istega leta izšla v Amer. Slovencu. Iz rimske dobe je roman Publius in Hispala (LZ 1927, v knjigi 1939), o koncu starih Ilirov pripovedujejo Anali izumrlega naroda (S 1931–32). Avtobiografskega značaja sta Prvi koraki (V 1920) in Med Scillo in Charibdo (Mnt 1930, v knjižni izd. Med Scilo in Karibdo pri GMD 1954), z opisom gor. dijaških let, gor. kult. življenja in začetka pisateljeve lit. poti. 1931 je pri Mlad. Matici v Lj. izšla knjiga legend Tiho življenje. Med L-eve mladinske spise spadata pravljica Pastir z belo ptico (MK št. 64, 1934) in pravljična povest iz tlačanskega življenja Tonca iz lonca (1942), ki je doživela lep uspeh. L. se je poskusil tudi v dramatiki; trodejanka Gorsko življenje je iz 1909, dram. prizor iz deklaracijske dobe Vstajenje iz 1917. Kult. življenje na Primorskem, zlasti na Goriškem, opisujejo Pregled goriškega slovstva (S 1915), Goriški memento (čas 1921) in Slovenska beseda ob Adriji (1930). Pri MD Clc je 1918 izšlo Brstje iz vrta slov. pesništva. Priredil je dve deli Alojzija Carlija: Zadnji dnevi Ogleja (1924) in Evfemija (1925), obe sta izšli pri GorM. Prevedel je in delno priredil Novele G. Deledde, mlad. dela Storžek Lorenzini–Collodija ter Zgodbe malega Nonnija in Nonni J. Svenssona. L. je obdelal veliko folklornega, zlasti legendarnega gradiva. Do podrobnosti je raziskal slov. kult. življenje na Goriškem. Psevdonimi: I. K. Rejec, J. K. Rejec, J. L., J. L. Košanov, Žeha Danijelčič, Joža Nadižar, L., Rastko Staroselski, Ksenij Verin, Jason Saviljev.

Prim.: I. Grafenauer, DS 1915, 6–10; Iz. Cankar, DS 1917, 292; A. Debeljak, LZ 1917, 667; F. Vodnik, Mentor XIX, 163; Kr., SBL I, 682–83; T. Čokan, DS 1939, 606–07; A. Kacin, Začetki slov. leposlovnega ekspresionizma, Meddobje V, št. 1–2, 1959; A. Slodnjak, Slov. slovstvo 1968, 364–65; L. Legiša, Zgod. slov. slovstva 1969, 142–45; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva 1970, 297–99; M. Jevnikar, Pesnik in pripovednik Joža Lovrenčič (skripta).

L. B.

Bratuž, Lojzka: Lovrenčič, Joža (1890–1952). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi334949/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine