Kumar, Srečko (1888–1954)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 10, 8. 3. 1931

Slovenski biografski leksikon

Kumar Srečko, glasbenik, r. 9. apr. 1888 v Kojskem v Goriških Brdih. Ljudsko šolo je obiskoval doma, nekaj razredov gimn. v Gorici, učiteljišče v Kopru, 1909 naredil maturo. Do 1911 je bil učitelj, potem se je posvetil samo glasbi in 1913 dovršil konservatorij Giuseppe Tartini v Trstu, ki ga je že kot učitelj obiskoval. Od apr. 1913 do okt. 1914 in od jun. 1918 do sept. 1919 je nadaljeval glasbene študije, zlasti klavir, pri prof. Jos. Pembauru v Leipzigu. Tu je na koncertu z uspehom igral Bacha in Chopina. L. 1914 je bil imenovan za glasbenega učitelja na moškem učiteljišču v Negotinu. Ker radi vojne mesta ni mogel nastopiti, je šel za glasb. učitelja pri podružnici Glasb. Matice v Trstu. Čez eno leto je moral k vojakom, kjer je zbral pevski zbor in prirejal koncerte. Po prevratu je bival dve leti v Děčinu, vodil pevski zbor češke manjšine, hkratu pa zahajal v Leipzig k prof. Pembauru. Vrnivši se domov, je ustanovil v Škednju šolo, ki se je kesneje spojila s tržaško Glasb. Matico, in tu poučeval do 1924. Na svojem domu je zbiral pevce, violiniste, recitatorje, prirejal umetniške večere in koncerte; osnoval jo zbor Učiteljske zveze za Primorsko, s katerim je nastopil celo v Bologni. V okrilju primorske Pevske zveze je izdal mešane zbore raznih slov. skladateljev v zbirki »Novi plameni«, »Otroške pesmi« M. Kogoja, E. Adamiča i. dr. in Premrlovo »Našo pesem«. Iz Trsta je prišel v Lj. za pevovodja in učitelja Glasb. Matice in priredil več dobro uspelih koncertov. Iz Lj. je šel v Zagreb za pevovodjo »Kola«, učitelja Muzičke akademije in urednika Jugoslav. Muzičarja. Z zborom »Kola« je 1926 nastopil na mednar. glasbenem festivalu v Frankfurtu ob Mainu. K. je pevovodja učiteljskega pevskega zbora JUU v Lj. in prireja ž njim vsako leto koncerte v Lj. in drugod. Stalno biva v Zagrebu, poučuje klavir na drž. muz. akademiji in ima še svoj lastni glasbeni zavod. — Prim.: KGMD 1926, 54–6 s sliko; KGM 1922, 43; IS 14. jun. 1925, 1931, 78; Učit. list 1924, 39, 46. Pl.

Premrl, Stanko: Kumar, Srečko (1888–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi309739/#slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Kumar Srečko, glasbenik, r. 9. apr. 1888 v Kojskem v Goriških Brdih, u. 9. febr. 1954 v Kopru. Oče je bil čevljar, mati šivilja, a je šla služit v Egipt; s seboj je vzela hčerko Pavlino, ki je bila starejša od Srečka (gl. čl.); tudi starejši brat je študiral. Srečko je živel sam z očetom v Kojskem, v težkih razmerah, bolezen in pomanjkanje sta bila pri hiši. Oče je vodil vaško godbo na pihala in jemal sina k vajam; Srečko je že takrat vzljubil glasbo. Ko mu je bilo devet let, je izgubil očeta. Osn. š. je začel obiskovati v rojstnem kraju, končal pa jo je v Grgarju, kjer je učiteljevala njegova sestra Pavlina, ki se je ob očetovi smrti vrnila iz tujine in odtlej skrbela za Srečka. Zatem je obiskoval gimn. v Gor., a njegovi šolski dosežki niso bili najbolj obetajoči. Živel je v skromnosti in pomanjkanju, nikogar ni bilo, da bi mu pomagal; izstopil je in šel za vajenca v znano gor. Likarjevo papirnico, a trgovina ni bila zanj. Sestra ga je spet poslala v šole; dve leti je obiskoval pripravljalnico za učit. v Podgori, nato pa učit. v Kopru, kjer je maturiral 1910. Že pred tem je K. pokazal posebna nagnjenja do glasbe. Prvi klavirski pouk mu je dala sestra, za glasbo pa ga je navdušil Čeh Josip Michel, ki je bil do prve svet. vojne zborovodja gor. glasb. š. Z dirigentstvom se je K. začel ukvarjati, ko mu je bilo 17 let; vodil je namreč zbor v domači vasi, kmalu zatem pa zbor učiteljiščnikov. Začela se je tako njegova plodovita zborovodska dejavnost, ki se je le redkokdaj prekinila in še to za krajša obdobja. Po maturi je šel učiteljevat v odročni Zapotok pri Srednjem na beneški meji, toda ni vzdržal; kar sredi šol. leta je zapustil Zapotok in se odpravil v Trst, kjer se je z vso vnemo lotil študija klavirja. Moral je premagovati velike težave in se sprijazniti s položajem revnega študenta; vpisal se je na Tartinijev konservatorij, kjer ga je poučeval prof. Ulersberg. Istočasno pa je začel delovati na glasb. prosv. področju. V sezoni 1911/12 je prevzel zborovodstvo pri zboru Pevskega društva Zarja v Rojanu, kar predstavlja začetek njegovega dirigentskega delovanja na Tržaškem. Njegova glasb. usmerjenost, ljubezen do slov. moderne glasb. ustvarjalnosti je bila razvidna iz sporeda koncerta, ki ga je s tem zborom pripravil v Rojanu 5. maja 1912; seznam skladateljev je bil naslednji: Beran, Pavčič, Lajovic, Adamič, Ipavec, Krek, Ravnik, Gerbič. To je bilo veliko kult. dejanje, ne samo za Trst, ampak za širši slov. prostor. Vodil je tudi pev. zbor Ilirija pri Sv. Jakobu. Po diplomi na trž. konservatoriju 1913 je odšel v Leipzig, da bi se izpopolnil pri »poetu klavirske igre« Josephu Pembauerju. V Leipzigu se je poročil z Zoro Lavrenčič iz Rojana. Naslednje leto se je vrnil v Trst in le za krajši čas dobil mesto učitelja pri torž. GlasbM, saj je bil 1915 vpoklican k vojakom; zaradi šibkega zdravja je bil dodeljen vojni cenzuri v Tešinu na Češkem, kjer je ustanovil tudi glasb. š. in pev. zbor. 1919 se je vrnil na Prim.; začelo se je njegovo najplodovitejše obdobje, še istega leta je ustanovil v Škednju glasb. š. (ki je bila po njegovem odhodu 1924 priključena GlasbM v Trstu), istočasno je poučeval na GlasbM; v tem obdobju je tudi veliko nastopal kot pianist v Trstu, Gor. idr., v naslednjih letih pa vedno manj. Vse sile je posvetil glasb. prosveti: ustanovil je pev. zbor Zveze jsl. učit. društev v It., kar lahko smatramo za njegovo življenjsko delo; drugo pa je to, da je pospeševal in množil kakovostno, zlasti mladinsko zborovsko literaturo. Učit. pev. zbor (UPZ) so sestavljale najboljše pevske moči vseh učit. društev; K. je postal umetniški vodja UPZ; učitelji-pevci so bili iz vseh krajev Prim. in K. je moral vložiti veliko truda za vaje, ki so bile običajno pri Sv. Luciji, v Gor., Postojni in Trstu. Z UPZ je dosegel velike uspehe, tako na Prim. kot drugod; nastopili so tudi v Benetkah in Bologni in s tem posredovali slov. kulturo sosednjemu narodu. Toda od 1924 je postajal faš. pritisk vedno hujši. K. se je preselil v Lj. (kjer je bil imenovan za vodjo zbora GlasbM), a še vedno ostal pevovodja UPZ, vse do njegovega razpusta. Zadnji koncert UPZ je bil v Solkanu 1926; faš. je zatrl vso prosv. dejavnost in 1927 ukinil vsa društva. K. je rad zahajal tudi na Goriško, kjer je bil v stiku z gor. skladatelji in zborovodji; v Gor. je tudi vodil glasb. š. Velike zasluge si je pridobil kot ur. pev. zbirk. Najvažnejša je zbirka mešanih in moških zborov Prvi plameni, ki je izšla v Trstu 1923; istega leta je uredil zbirko Otroške pesmi, ki je v drugi, popravljeni izdaji izšla naslednje leto. Ko se je K. preselil v Lj., je tam sikupaj z E. Adamičem (PSBL I, 6–7) ustanovil nov UPZ, v katerem je bilo tudi veliko prim. učiteljev; s tem zborom je prirejal koncerte po Jsli. in tudi v tujini; zbor je vodil nepretrgano do 1934, kljub temu da je bil 1926 imenovan za prof. na Muzički akad. v Zgbu. Tu je bil med ustanovitelji glasb. š. Lisinski, ki jo je nekaj časa tudi vodil. V Zgbu je bil dirigent pev. zbora Kolo, s katerim je dosegel največji uspeh 1927 na mednarodnem glasb. festivalu v Frankfurtu. Med leti 1933–35 je začel izdajati Grlico, revialno zbirko mlad. glasbe; urejeval je tudi Jugoslovanskega muzi–čarja. Od 1936 najdemo K. v Bgdu, kjer je poučeval na gimn. in vojni akademiji, ustanovil in vodil srbski učit. zbor Josif Marinkovič. Po osvoboditvi Bgda je prevzel vodstvo pev. zbora Korpusa narodne odbrane; bil je tudi zborovodja Radia Bgd. Sept. 1945 se je vrnil na Prim. V Kojskem je ustanovil dekliški zbor Soča, s katerim je dosegel izredne uspehe in naslednje leto imel 24 koncertov po Sji. V Gor. je obnovil glasb. šolo. Zatem se je preselil na Koprsko in 1948 v Portorožu ustanovil glasb. šolo, ki je bila kmalu prenesena v Koper. Na tej šoli je poučeval in ravnateljeval do 1952, ko je stopil v pokoj. Svoje poslanstvo glasb. vzgojitelja in pobudnika pa je nadaljeval do zadnjega trenutka življenja. Pokopan je v rojstni vasi in tu so mu postavili spomenik, ki ga je izdelal akad. kipar Boris Kalin (gl. čl.).

Prim.: Rafael Ajlec, Srečko Kumar – Kako je živel in kaj nam je dal, NZ XIV, 1959, št. 1, 2; R. Bednarik, Srečko Kumar učitelj naše pesmi, PDk 16. mar. 1969; Jelerčič, pass.

Valent.

Valentinčič, Emil: Kumar, Srečko (1888–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi309739/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine