Slovenski biografski leksikon

Ipavic Gustav, glasbenik, brat Benjaminov, r. v Št. Juriju 15. avg. 1831, u. 20. avg. 1908. Leta 1842. je odšel na celjsko gimn. in se tamkaj z bratom učil glasbo in klavir. Leta 1848. je napravil maturo, in se zapisal v medicinsko-kirurško šolo v Gradcu. Po končanih treh letih je imel dovršiti še eno leto na Dunaju in postal bi doktor medicine. Ravno tedaj se je pa učni načrt spremenil in brata sta se morala l. 1854. vpisati zopet v prvi tečaj medicine, katero sta dovršila šele l. 1858. Gustav je bil promoviran 9. jun. 1858. Kot zdravnik je bil v Št. Juriju naslednik svojega očeta Franceta, ki je umrl 2. avg. 1858. Kot zdravnik, posebno za očesne bolezni, je bil Gustav na daleč znan in so od vseh strani prihajali k njemu bolniki. Bil je vrl narodnjak in je mnogo storil, da se je vzbudila slov. zavest v domačem trgu. Mnogo je deloval tudi na gospodarskem polju, ustanovil ondi podružnico kmetijske družbe in mnogo pripomogel, da se je ondi ustanovila slov. kmetijska in gospodarska šola. Županoval je v Št. Juriju čez 30 let. Čeravno krepak in trden mož, je začel l. 1907. bolehati, a kesneje se ga je lotila vodenica.

Slov. pevskim zborom so zbori Gustava Ipavca dobro znani in so se zelo mnogo prepevali. Za komponiranje je Gustava na Dunaju pridobil njegov prijatelj dr. Satter, doma iz Št. Petra pod Svetimi gorami. Bil je izvrsten pevec. Prva pesem, ki jo je Ipavec zložil, je bila: »Tam za goro zvezda sveti«, pela se je prvikrat pri ustanovitvi celjske Čitalnice. Druga pesem je bila »Lipa«, ki se je pela prvikrat v mariborski Čitalnici. V »Pesmarici za kratek čas«, katero je izdal l. 1859. z bratom Benjaminom in Dragotinom Ripšlom, so njegove pesmi: »Veseli popotnik«, »Sitnoba«, »Hrepenenje po domovini«, »Domovini«, »Slovenska dežela«, »Bokal« in tri »Napitnice«. Skladal je največ moške zbore. Samospevov je napisal samo pet: »O polnoči«, »Pobratimija«, »Slovo od Milice«, »Moja pesem bo nosila« in »Čolničku«. Te pesmi so manj znane. Njegove pesmi so preproste, toda melodijozne, segajo v srce in zato so se tako hitro razširile in tako mnogo pele. Kdo ne pozna njegove: »Kje so moje rožice«, ali pa »Slovenec sem«? »Savsko« je uglasbil l. 1878., ko so odhajali slov. fantje v Bosno. Zelo priljubljena je bila njegova »Planinska roža«, tako tudi »Oblaček« in »Zvečer«. Mešani zbor: »Pozdravljam te, gorenjska stran« je zložil za sedemdesetletnico Davorina Trstenjaka, pelo ga je prvikrat »Ptujsko pevsko društvo«. Zložil je tudi več otroških pesmic za »Vrtec« in za zbirke učitelja Antona Kosija v Središču. Vseh pesmi, ki jih je uglasbil Gustav Ipavec, je čez šestdeset, od katerih je blizu štirideset natiskanih. Bilo bi dobro, da se ta njegova glasbena zapuščina pregleda in priobči, ker je gotovo, da bi njegove pesmi, prikrojene morda malo v moderno obleko, še danes ugajale pevcem in poslušavcem. Od novejših pesmi omenjam: »Dve utvi«, »Ej na polju, na zelenem«, »Sred vasi«, »Slovo od doma«. V »Novih Akordih« je tiskanih več njegovih zborov, ravno tako tudi v zbirkah moških in mešanih zborov, ki jih je v GM izdal M. Hulbad. Barle.

Barlè, Janko: Ipavec, Gustav (1831–1908). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi244094/#slovenski-biografski-leksikon (19. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine