Trstenjak, Davorin (1817–1890)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Trstenjak Davorin, leposlovec, mitolog, etimolog, zgodovinar in liberalnokatol. publicist, osnovatelj in prvi preds. Društva slov. pisateljev (gl. Zora 1872, 208), r. 8. nov. 1817 v Kraljevcih pri Vidmu (prej Sv. Jurij) ob Ščavnici kmetu Antonu in Mariji r. Korošak, u. 2. febr. 1890 v Starem trgu pri Slov. Gradcu. Osn. šolo je 1825–7 obiskoval pri Vidmu (tu ga je učitelj navdušil za zapisovanje ljud. pesmi). 1827–9 v nem. Radgoni (tu dobil od P. Dajnka, SBL I, 111, prve pojme o slov. slovnici), 1829/30 je 3. razr. okrož. ljud. šole dokončal v Mrbu; 1830–6 je bil prav tam dijak šestrazr. gimn., od 1836 pa licealec v Gradcu, vendar. je filoz. študij zaradi vneme za ilirizem absolviral šele 1840 v Zgbu. V l. 1840–4 je bil bogoslovec v Gradcu, 1844 ord., nato do 1846 kaplan v Slivnici pri Mrbu, 1847 v Ljutomeru, 1848 na Hajdini, 1849–50 v Ptuju, 1850–61 najprej »slov. kaplan« v Mrbu, nato gimn. učitelj verouka (nekaj časa tudi sloven., zgod. in zemljepisa); od 1861–8 župnik v Šentjurju pri Celju, 1868–79 na Ponikvi, od 1879 do smrti v Starem trgu pri Slov. Gradcu (podpiral kiparja Fr. Bernekerja, gl. VMrb 1974, št. 216–7). – L. 1848–9 je bil za delo v ptujski bolnišnici odlikovan z redom z zlato krono.

Kot graški licealec se je T. pridružil krdelcu štaj. visokošolcev in dijakov ter peščici mlajših prosv. in cerkv. izobražencev, ki so posebno po 1830 s pesn. teksti, jezikosl. spisi in zgod. članki budili zavest inteligence, da bi se bojevala za nar. in družb. pravice svojih očetov, vzhodnoštaj. kmetov. Najprej je pisal domoljubne in ljubezenske verze, kot tipičen romantik jih je nekaj požgal v navalu melanholije sept. 1840, ko se je odločal za teologijo. Rojak S. Vraz ga je pritegnil v svoj krog in navdušil za ilirizem in gajico (gl. prigodniške in domoljubne verze v D. Aufmerksame 1839, št. 9, 48–51; 1840, št. 80; 1841, št. 473; Stiria 1837, 38; 1843, 553; 1844, 33), toda kot malomaren upravnik Vrazove slovan. knjižnice v Gradcu (namenjene dijaštvu in vzhodnoštaj. izobraženstvu) se je le-temu zameril in poslej se ni mogel več uveljaviti med ilirci, čeprav je vsaj eno študij. leto bival v Zgbu in obj. pesmi idr. v Danici Ilirski (1839, št. 3, 14) in Zori Dalmatinski (1844, št. 6, 9, 31, 38, 67). L. 1839 je dobro poslovenil obširne Bukve od porodne pomoči (1840) graškega kirurga, porodničarja in slov. predavatelja porodništva J. Kömma (SBL I, 493). V bogoslovju je sestavil obširne šmarnice Mesec Marije ali častenje … 1842, 1856², v počitnicah mnogo občeval z Ant. Kremplom (SBL I, 567–9) in prevzel od njega prepričanje, da so Slov. avtohtoni v sedanji domovini. Nasprotne trditve graških zgodovinarjev R. Knabla, A. Mucharja in F. J. Schnellerja so še krepile v T-u to obrambno teorijo in ga spodbujale, da je prebiral Šafaříka, Kollárja, Surowieckega idr. glasnike te romantične domoljubne domneve; postajal je celo eden njenih najbolj radikalnih apostolov ter pomagal z njo najprej študiranim potomcem vzhadnoštaj. vinogradnikov in kmetov premagovati protislov. kampanjo njihovih prof. in nacionalist. publicistov, za Bachovega režima pa je s to fantastično teorijo krepil plaho nar. zavest konservat. slov. inteligence. Že 1844 je bila njegova primicija poleg cerkvene tudi slov. prerodna manifestacija, h kateri so se zbrali nar. misleči ljudje od blizu in daleč ter z besedo in pesmijo izražali slov. zavest, kar je izzvalo celo v Augsburgu organ nem. liberalizma Allgem. Zg k alarmu. T. je odgovarjal s slov. individualistično prerodno mislijo v Jordanovih Jb. f. slaw. Lit., Kunst u. Wiss. (1845, 141–4). Tudi kot ptujski kaplan se je 1848/9 odločno potegoval za slov. nar. individualnost ter se uprl volitvam v vsenem. frankfurt. parlament, čeprav je kljub svojemu liberalizmu simpatiziral s hrv. odporom zoper Madžare. Nabiral je podpise za peticijo na cesarja za Zedinjeno Sjo in za združitev štaj. Slov. v lavant. škofiji (Mrb, Celje ali Ptuj). Kot veroučitelj je močno podprl pouk sloven. ter s kolegom Jur. Matjašičem (SBL II, 71–2) in Božid. Raičem (ib. III, 9–13) veliko pripomogel, da so dobili štaj. Slov. v ustavni dobi dokaj značajnih posvetnih in cerkv. izobražencev. V Mrbu je pod vergiljan. geslom Saxa loquuntur začel kopičiti etimol. dokaze, da so bili že prvotni prebivalci slov. dežel – Slovenci: Kdo so bili stari Ambidravi in kdo je sezidal starodavni mesti Virunum in Teurnia – Kelti ali Venedi? 1853 (pril. SB; odlomki v N 1853, 70 sl. pod nasl. Zgod. pomenki) ter v rubriki Starozgod. pomenki oz. Starozg. črtice (N 1854–7), razpravo o Noriku in Noreji (ib. 1854, 6 sl., posvečena Šafaříku), da so Rimljani Slov. sicer romanizirali (od tod latin. jezik. oblike na arheol. spomenikih), vendar so ostali Slovani. S tem je izzval nem. zgod., a tudi nekoga iz slov. dijaške mladine k satir. sonetu Goljat in T., ki ga je okt. 1853 dobil iz Gor. Toda zdaj je T. »podprl« svoje trhle argumente z drzno naslonitvijo na indologijo in mitologijo: Cvetlica Lotos in njen pomen … (N 1855, 150 sl.), O indoslovan. božici »Kalanda« … (ib. 1856, 2, 6) idr. in naglašal slov.-indij. sorodnost vse do nekako 1863, ko je začel z etimologiziranjem dokazovati slov. avtohtonost. Temu je ostal v splošnem zvest v nadaljnjih spisih med 1874–7 v N in LMS ter v samostoj. izdajah kot npr. Slovanščina v romanščini. 1878, pristal pa v lokalni zgod. Zgod. črtice o nekdanji provinciji Windischgraz (Kres 1881, 63 sl.; 1882, 54 sl.) ter v genealogiji Weriand de Graz. Clc 1884. Njegova številna, ponajvečkrat psevdoznanstv., romantično entuziast. razpravljanja, v katerih se poleg liričnih digresij tu in tam zasveti tudi iskrica resnice, zbujajo občudovanje in obžalovanje obenem: prizadevanje sina ogroženega ljudstva, ki si ni moglo ali ni upalo izbojevati nar. pravic z revolucijo, ker bi utonilo v njej, a tudi ne s parlamentarizmom, ker bi bili in so tudi bili njegovi zastopniki vedno preglasovani. T. se je pa vendarle razvijal pod vplivom neusmiljene kritike in neutrudnega iskanja iz golega fantasta v bolj ali manj upoštevanja vrednega znanstvenega diletanta.

Romantična komponenta, ki je bila zmerom bolj živa v T-ovi duševnosti kakor razumsko pozitivist. in ekonomično gledanje, ga je vodila tudi do novelističnih in humorističnih poskusov. Med prvimi so vredni pozornosti Slikar (Bleiw. Kol slov. 1854, 42–7), Novo leto 1824 (N 1857, 2 sl.), Spoznanje (ib. 71), Slutnja (ib. 114, 118) in zlasti Slov. Leander (ib. 1860, 67 sl.), ki ga je hotel izdati tudi v knjigi. Kulturnozgod. vrednost ima črtica Kelmorajn (SG 1864, 34–45), med humorist. pa so zanimive Slov. humoreske (N 1858, 21 sl.) ter ciklus 16 pisem Iz potne bisage (ib. 1859, št. 1–16), podnaslovljen Prijazni dopisi do strica Brcka Dragana v Vrbovcu, s satir. ekskurzom zoper Levstika, ki ga je T. še 1854 branil v pismu J. Bleiweisu (SBL I, 42–7), in premišljevanjem o noveli (hvali Boccaccia in citira Petrarca). Pisal je tudi humorist. in satirične domislice, mdr. Obrazi iz Ljubljane (S 1866, št. 106; 1867, št. 9, 36, 43), s psevd. Epiharmos v SN (1868, št. 27, 32, 33, 36, 38, 41–3, 46, 49, 51, 53), Prijateljski dopisi bratu Hipohondru (ib. 1870, št. 123–5, 127, 178; 1871, št. 39, 48), Naravoslovne črtice (ib. 1870, št. 9, 12, 15, 58). Trditve, da bi bil že v Gradcu sodeloval z A. Gutmanom (ib. 278) pri njeg. satirični zbirčici Novi Vedesh za Smeh … 1838, 1841², ni mogoče dokazati. – Koliko se je T. imel za leposlovca, priča, da se je 1870 ponudil Stritarju (SBL III, 514–9) za sodelavca pri Z. Verjetno ga je Stritarjev molk ali morebitni negat. odgovor na to ponudbo spodbudil, da je 1872 sprožil ustanovitev pisatelj. društva, leposl. lista Zora z znanstv. prilogo Vestnik (2 leti ju urejal), 1881 revije Kres ter organiziral boj zoper stritarjansko smer ali »pisačjo svojat«. Zato je npr. 1882 nagovarjal J. Pajka (SBL II, 251–6), naj odkloni Gregorčičeve Poezije, in odobraval celo Mahničeve (ib. 7–12) napade nanje. Kljub temu se kot liber. katolik vendarle ni mogel dogovoriti z Mahničem za sodelovanje pri Kresu.

Kot polit. publicist je T. zahteval Zedinjeno Sjo, zanašanje na lastne nar. sile, a vendar sodelovanje s Hrvati, domoljubje, enotnost in svetovnonazorsko liberalno sproščenost (Sja 1848–9, N 1848–68, Vilharjev Naprej 1863, Einspielerjev S 1866–7 in SN 1868–72, sporadično tudi pozneje). V takem smislu je sodeloval tudi pri časnikih v nem. jeziku, ki so branili slov. interese. Članki: Bratje Slov. po Kranj., Kor. in Štaj. deželi (N 1848, št. 16, 67), Dopis Slovenca med Muro in Dravo (Sja 1848, št. 4), Od slov. Drave (ib. št. 28), Od Drave (ib. 12, 21, 25, 31, 36, 39), Vesti iz Štajera (ib. 1849, št. 17, 62, 88, 95, 96, 101, 103), Politiško stanje Slov. (ib. št. 96), Kolednica za novo leto (N 1864, št. 1), Od Voglajne (SN 1868, št. 1), Novoletni list do razkosanih Slov. (ib. 1870, št. 1), Na dan pred Kresom! (ib. št. 71). Kot feljtonist je objavil slovstv. in polit. spomine: Prineski k zgod. dušnega prerojenja Slov. na Štaj. (Zora 1872, 22–5, 40 sl., 206), Slov. rapsodisti (SN 1876, št. 32, 33), Janez Bapt. Šmigoc (ib. št. 39, 40), Moj pohod pri Kopitarji (ib. št. 46), Prva slov. čitalnica (ib. št. 59), Slov. pesnik Rajnki (ib. št. 70; o U. Jarniku) idr.

T-ovo raznovrstno in bogato znanstv., leposl., feljtonistično pisanje izkazuje široko izobrazbo, duhovitost, a premajhno poglobljenost in miselno enotnost. Bolestna samovoljnost in prenagla samozadovoljnost sta mu izmaličili marsikatero zdravo znanstveno, leposl. ali feljtonsko zasnovo. Tudi v njem se zrcali tipična slov. usoda romantičnega izobraženca 19. stol. kot izraz sina majhnega naroda »z velikimi strastmi«, kakor je sam označeval svoje rojake (Marn XXVIII, 20). – Psevd.: Borko vlastelin, Kralovski, D-n, D. T-k, Dalibor, Davorin (Davor cf. Mars), E., ’Έπιχαρμος, Ilir ili Slavjan iz Štajera, Juste milieu, M. T., p. Kralovski, Štajerski rešetar, Vicko Dragan, Vitomar, § §, *̮; anon, pisec Vesti iz Štajera, iz Ptuja, od Drave, od Voglajne.

Prim.: A. Slodnjak, D. T. 1925 (neobj. dis. v arhivu fil. fak. Lj.); Bibl JLZ; Glaser III, 136 do 141, 288; Lončar 48, 148; Marn XXVIII, 13 do 20; Prijatelj, Borba 14, 60, 73–5, 120, 124, 126; isti, Profili 79, 154–5; Vošnjak I, 114–53; II, 129–37, 205; Wurzbach 44.; Zssl II, 166 do 167; III, 166 sl. (s sliko); Levec, SN 1878, št. 258–9; isti, LZ 1890, 166–74, 186, 256; A. Fekonja in A. Trstenjak, D. T. slov. pisatelj. 1887 (z bibliogr.); A. Fekonja, LZ 1890, 383–4, 446–7; J. Pajk, ib. 1894, 523 sl.; KMD 1891, 48–64 (s sliko); DS 1894, 481–3; ZMS 1900, 219–27; IMK 1908, 92, 97; J. Glonar, ČZN 1908, 139–43; 1914, 1–17; 1923, 33–43, 70–7; isti, Sn 1917, 266–78; D. Lončar, NZ 1912, 55–9, 78–86, 107–12; isti, ZČ 1950, 188–91; I. Prijatelj, ČJKZ 1918, 201–12; A. Slodnjak, Pregled slov. slovstva. 1934, 117–22; F. Petrè, Poizkus ilirizma pri Slov. (1835–49). 1939, 163–6 sl.; J. Soklič, ČZN 1940, 71–4; J. Rotar, JiS 1958/9, 12–6; Fr. Koblar, S. Gregorčič. 1962, 100 sl.; F. Zwitter, ZČ 1964, 97 sl.; Svet med Muro in Dravo. 1968, 693–4; ČZN 1966, 115; 1970, 79–83; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva III, IV 1969–70; Delo 1972, št. 253 (s sliko); VMrb 1976, št. 231 (s sliko). – Slika: osnutek za kip, delo Fr. Bernekerja iz 1900: VMrb 1974, št. 216. Sk.

Slodnjak, Anton: Trstenjak, Davorin (1817–1890). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi727223/#slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine