Budal, Andrej (1889–1972)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Novi Slovenski biografski leksikon

BUDAL, Andrej (A. Labud, Andrej Labud, Ivo Dren, I. Dren, Pasluškin, Pastuškin, Pastúškin, A. B., Slavko Slavec; šifre: I. Dr. n, P., P-n, P....in, P-st-šk-n, S. S., -st-), pisatelj, prevajalec (r. 31. 10. 1889, Štandrež/Sant'Andrea, Italija; u. 7. 6. 1972, Trst, Italija; pokopan v Štandrežu). Oče Josip Budal, kmet, mati Frančiška Budal, r. Marušič. Sin Gojmir Budal, geograf, hči Sonja Budal, slikarka.

Osnovno šolo je obiskoval v Štandrežu (1895–98), v Gorici pa t. i. vadnico (1898–1901) in klasično gimnazijo (1901–09). Romanistiko je doštudiral na dunajski univerzi (1913), vmes se je 1912 izpopolnjeval v Parizu. Od 1909 je bil politično aktiven med Slovenci na Primorskem ter se uveljavljal kot pisatelj pri Goriški matici in periodičnem tisku, sodeloval z levo usmerjenimi ustvarjalci, mdr. s Francetom Bevkom, Lavom Čermeljem, Damirjem Feiglom idr. Od februarja do junija 1915 je poučeval slovenščino na slovenski državni gimnaziji in nemški realki v Gorici, nato so ga mobilizirali. Delal je v vojaških uradih v Ljutomeru, Ljubljani, Trstu in Vidmu. Proti koncu prve svetovne vojne je nekaj mesecev poučeval na zaposlovalnih tečajih v Trstu, potem slovenščino na realki v Idriji (1919–21). Zatem je bil premeščen na slovensko učiteljišče v Tolminu (1921–22), nato ponovno na realko v Idriji (1922–23) in na slovensko nižjo realko v Vidmu (1923–25). Po ukinitvi slovenskih šol je na Istituto tecnico commerciale A. Zanon v Vidmu do 1933 še poučeval slovenščino, potem pa francoščino do 1940. Nadaljeval je v Perugii na Istituto tecnico commerciale Sommelier (1940–41), nato se je vrnil na slovensko nižjo realko v Vidmu (1941–45). Vmes je predaval slovenščino na univerzi Ca' Foscari v Benetkah (1941–43).

Septembra 1946 je bil član goriške delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Kmalu po vrnitvi se je preselil v Trst in vodil slovensko poklicno gledališče (1947–59). 1954 je postal še pogodbeni profesor za slovenščino in zgodovino na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois v Trstu, kjer je bil zaposlen do upokojitve 1960. Tudi kasneje je ostal javno aktiven, vse bolj pa so prevladovale strokovne objave.

Pisati je začel že kot gimnazijec. Njegov prvenec je pripovedka Kokoš na varnem(Primorski list, 14, 1906, 31–32). Sledili so leposlovni prispevki, članki, biografije, poročila in ocene v Vrtcu, Domačem prijatelju, Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu, Slovanu, Mladiki, Mentorju, Edinosti, Luči, Našem glasu, Koledarju družbe sv. Mohorja v Celovcu, Našem rodu, Razgledih, različnih gledaliških listih, Ljudskem tedniku, Primorskem dnevniku, Naši sodobnosti, objavljal je tudi v tujih publikacijah Ce fastu?, Rivista di letteratura moderna, Enciclopedia Italiana, Il Dizionario delle opere Bompiani in drugod.

Kot leposlovni pisatelj je izhajal iz Cankarjeve šole, opisoval je idealiste, ki so jih srečanja z resničnostjo pripeljala pred zlom, vendar se ne uklonijo, ampak se zatekajo v protinapad, v ostro kritiko, pogosto v sarkazem. To je vidno zlasti v delih, ki so nastala pred prvo svetovno vojno, ko je pisal za ves slovenski kulturni prostor. Kasneje je postal ljudski pripovednik, ki je pisal za narodno ogrožene rojake in močno poudarjal pozitivne lastnosti slovenskega človeka nasproti tujemu. V samostojnih knjigah je izšlo sedem njegovih povesti: Križev pot Petra Kupljenika, Zgodovinska povest (Ljubljanski zvon, 1911, knjižna izdaja Ljubljana, 1924), Župan Žagar (Gorica, 1927) prikazuje vrnitev beguncev po prvi svetovni vojni na porušeno Goriško.Ubogi Uštin (Trst, 1928) je slika slabega gospodarja na kmetih. Med srci in zemljo (Gorica, 1932), Z onstran groba (Trst, 1934) in Na konju (Gorica, 1938) so zgodbe, v katerih se prepletajo različni značaji, pokrajina okrog Gorice je impresionistično občutena. Čigava si? (Gorica, 1930) pripoveduje o narodnostnih bojih med Nemci in Slovenci v Idriji.

Objavil je več knjižnih prevodov tujih avtorjev, predvsem italijanskih in francoskih: Guy de Maupassant, Edmond de Goncourt, Antonio Fogazzaro, Alessandro Manzoni, Giovanni Boccaccio, Alphonse Daudet, Giovanni Verga, Grazia Deledda, Silvio Pellico in štiri manj značilna dela iz slovanskih literatur. Prevajal je tudi strokovna dela (Fran Sturm: Riflessi sloveni di consonanti palatali neolatine, traduzione Andrea Budal, Ce fastu?, 8, 1933, št. 9/10 in nadaljevanja).

Po drugi svetovni vojni je v tržaških revijah in Primorskem dnevniku objavljal bojevite članke o težavah zamejskih Slovencev (izbor v knjigi Odmevi z roba, Maribor - Trst, 1967). Za pouk slovenščine je pripravil Slovenski cvetnik (Gorica, 11928, 31946) in literarnozgodovinski priročnik Osemnajst velikih (Gorica, 1939). V obsežnem prispevku Uradno in prostovoljno izpreminjanje priimkov (Luč, 1931, št. 7, 7–32) je analiziral fašistično poitalijančevanje slovenskih priimkov. Prispeval je tudi številne ocene in poročila, ki so izhajali v časopisih in revijalnem tisku ter postal posrednik med slovensko in italijansko kulturo (Nazori o najzapadnejših Slovencih, Ljubljanski zvon, 60, 1940, št. 8, 521–522; Italijanski prevodi iz jugoslovanskih slovstev izza svetovne vojne, Luč, 7, 1931, 33–48;O prevajanju iz jugoslovenskih slovstev v italijanščino, Luč, 11, 1938, 43–65). Med strokovnimi deli omenimo članek O slovenistiki v Italiji po drugi svetovni vojni (Slavistična revija, 11, 1961/1962, 267–275).

Za svoje delo je bil 1971 odlikovan z redom jugoslovanske zvezde z zlatim vencem. Po njem je poimenovan prosvetni dom v Štandrežu in park pod Štandrežem ob cesti za Sovodnje blizu Gorice. Spomenik v Novi Gorici na aleji slavnih mož na Erjavčevi ulici je bil odkrit 1980.

Viri in literatura

  • SBL.
  • PSBL.
  • ES.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Janko Moder: Slovenski leksikon novejšega prevajanja, Koper, 1985.
  • Marjan Pertot: Bibliografija Andreja Budala, Jadranski koledar, 1973, 152–169.
  • France Bevk: Spomini na Andreja Budala, Razgledi, 4, 1949, št. 10, 433–436.
  • Miroslav Ravbar: Življenje in delo Andreja Budala, Razgledi, 4, 1949, št. 10, 470–473 (z nepopolno bibliografijo).
  • Marijan Brecelj: Sodelovanje dr. Andreja Budala pri Goriški Matici in Luči, Jadranski koledar, 1975, 149–156.
  • Gregor Kocijan: Pripovedništvo Andreja Budala, Jezik in slovstvo,36, 1990/91, št. 4, 97–104.
  • Lojzka Bratuž: Usoda Petra Kupljenika v Budalovi leposlovni upodobitvi in v arhivskih virih, Iz goriške preteklosti, Gorica, 2001, 125–131.
  • Martina Ožbot: Manzonijeva Zaročenca v slovenščini : značilnosti treh variant in vprašanje razvitosti prevodne kulture, Primerjalna književnost, 33, 2010, št. 3, 141–161.
  • Miran Hladnik, Zgodovinska povest o verskih bojih na Slovenskem (avgust 2017).
  • Spletni biografski leksikon znanih Primork in Primorcev, Budal, Andrej (avgust 2017).
Jan, Zoltan: Budal, Andrej (1889–1972). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi152334/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Budal Andrej, pisatelj, r. 31. okt. 1889 v Št. Andrežu pri Gorici. Gimnazijo je dovršil v Gorici 1909, študiral romanistiko na dunajskem vseučilišču, deloma tudi v Parizu in Rimu, služboval od 1914 na realki v Gorici, nato v Idriji. Napisal je povest »Križev pot Petra Kupljenika« (LZ 1911, v knjigi 1924), v naslednjih letnikih LZ je priobčil krajše pripovedne spise (Gospodična Rezi, Nedelja, Užugana ljubezen, Indiferentist Abdul), slovstvena poročila in pesmi, pozneje tudi v Slovanu, tržaški Njivi (1918– 19), tržaškem Novem rodu, Goriškem koledarju za l. 1921. in v goriški Mladiki (1921–22). Poslovenil je Maupassantove Novele (1911), Goncourtovo Dekle Elizo (1919), A. Fogazzarovega Svetnika (1924) in Boccaccia Dekameron. — Slika: KGM 1922, 38. *

Uredništvo: Budal, Andrej (1889–1972). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi152334/#slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Budal Andrej, pisatelj, r. 31. okt. 1889 v Štandrežu pri Gor., u. 7. jun. 1972 v Trstu, pokopan pa v Štandrežu. Izhaja iz skromne kmečke družine; oče Josip, mati Frančiška Marušič. V osn. š. je hodil v Štandrežu (1895–98), v vadnico v Gor. 1898–1901), na klas. gimn. v Gor. (1901–09), romanistiko z doktoratom je dovršil na dunajski U (1909–13), vmes se je 1912 izpopolnjeval v Parizu. Poučeval je slovenščino na slov. drž. gimn. in nem. realki v Gor. (od 15 febr. 1915); jun. 1915 so ga mobilizirali in delal je v vojaških uradih v Ljutomeru, Lj., Trstu in Vidmu do apr. 1918. Proti koncu vojne je nekaj mesecev poučeval na zaposlovalnih tečajih gor. gimn. v Trstu, potem je prevzel slov. na slov. realki v Idriji (1919–21). Tu se je 1921 oženil z učiteljico Edvardo Bloudek, s katero sta dobila tri otroke. Prestavili so ga na slov. učit. v Tolminu (1921–22), na realko in gimn. v Idriji (1922–23), na slov. nižjo realko v Vidmu (1923–25), na Istituto tecn. comm. A. Zanon v Vidmu (1925–40; do 1933 je poučeval slov., potem franc.), na Istituto tecn. comm. Sommeiler v Perugi (1940–41), ponovno na Ist. tecn. comm. A. Zanon v Vidmu (1941–45), vmes je predaval slov. na Istituto Superiore di Economia e Commercio Ca' Foscari v Benetkah (1941–43). Po drugi svet. vojni (dec. 1946) so ga črtali iz državne službe, ker je zapustil prof. mesto, se preselil v Štandrež (19. apr. 1946) in sodeloval v Gor. s PNOO, Prosvetni oddelek za Slov. Primorje. Sept. 1946 je bil član gor. delegacije na mirovni konf. v Parizu. Preselil se je v Trst (12. dec. 1947), kjer je bil izvoljen za upravnika Slov. nar. gledališča (SNG, 1. sept. 1947–dec. 1959). Dne 20. apr. 1947 je bil izvoljen za podpreds. SHPZ, nato je bil preds. (1950–56) tudi prenovljene SPZ (1956–60). Bil je v odboru za zgraditev Kult. doma in član nadzornega odbora SKGZ od ustanovitve 28. febr. 1954 do 29. nov. 1970. Leta 1954 je postal poverjeni prof. slov. in zg. na Trg. tehn. zavodu Ž. Zois (do upokojitve 1960). B. je začel pisati kot gimnazijec in njegova prva tiskana stvar je pripovedka Kokoš na varnem (PrimL 1906, 31–32). Sledile so pesmi, proza, članki, biografije, poročila in ocene v V, DP, LZ, Sn, M, Mentorju, E, NG, KGM, NR, Razgl., GL, TS, LdTd, PDk, v Luči, Ce fastu?, Ital-Jug, Rivista di lett. moderna, EncIt, Il Dizionario delle opere Bompiani in drugod. Napisal je 163 pesmi, 40 črtic in povesti. Njegova bibliografija obsega 777 naslovov (Marjan Pertot, Bibliografija Andreja Budala, JKol 1973, 152–169). Izšel je iz Cankarjeve šole, zato opisuje idealiste, ki jih srečanja z resničnostjo pripeljejo pred zlom, vendar se ne uklonijo, ampak se zatekajo v protinapad, v ostro kritiko, pogosto v sarkazem. To je vidno zlasti v delih izpred prve svet. vojne, ko je pisal za ves slov. kulturni prostor. Ko pa se je moral omejiti le na primorsko ljudstvo, je postal ljudski pripovednik, in ker je pisal za narodno ogrožene rojake, je močno poudarjal pozitivne lastnosti slovenskega človeka nasproti tujemu. V samostojnih knjigah je izšlo 7 njegovih povesti: Križev pot Petra Kupljenika. Zgodovinska povest (LZ 1911, v knjigi Lj. 1924). Snov je zajeta iz dobe protestantizma na Primorskem. Župan Žagar (Gor. 1927) prikazuje vrnitev beguncev po prvi svet. vojni na porušeno Goriško. Ubogi Uštin (Trst 1928) je slika slabega gospodarja na kmetih. Med srci in zemljo (Gor. 1932). Z onstran groba (Trst 1934) in Na konju (Gor. 1938) so zgodbe, v katerih se prepletajo različni značaji, pokrajina okrog Gor. je impresionistično občutena, Čigava si? (Gor. 1930) pripoveduje o narodnostnih bojih med Nemci in Slov. v nekdanji Idriji. Po zadnji vojni je napisal v tržaške revije in PDk vrsto bojevitih člankov o težavah zamejskih Slovencev; izbrani so izšli v knjigi Odmevi z roba (Mrb-Trst 1967). Za pouk slovenščine je B. napisal tri priročnike z naslovom Slovenski cvetnik (Gor. 1928, 1946) in nekako liter. zgodovino Osemnajst velikih (Gor. 1939). Prevedel je 13 knjig tujih avtorjev, predvsem ital. in franc: G. de Maupassant: Novele (Gor. 1910), E. de Goncourt: Dekle Eliza (Lj. 1919), A. Fogazzaro: Svetnik (Lj. 1924), A. Manzoni: Zaročenca (Gor. 1925), G. Boccaccio: Dekameron (Lj. 1926, 1959, 1960, 1966, 1973), A. Daudet: Tartarin v Alpah (Trst 1935), G. Verga: Pastir Jeli in druge novele (Gor. 1936), G. Deledda: Sardinske novele (Gor. 1937), S. Pellico: Moje ječe (Lj. 1942) in štiri manj značilne knjige iz slovanskih literatur (glej že omenjeno Bibliografijo, str. 167–168). B. se je od 1909 dalje udeleževal narodnega dela na Primorskem, zlasti s pisateljevanjem pri GorM v sodelovanju s F. Bevkom, L. Čermeljem, D. Feiglom idr. Za svoje delo je dobil 29. apr. 1971 Red jsl. zvezde z zlatim vencem. Po njem je poimenovan prosvetni dom v Štandrežu. B. se je podpisoval s psevdonimi in šiframi: A. Labud, Andrej Labud, Dren Ivo, I. Dren, I. Dr.n, P., P–n, P....in, Pastuškin, Pastuškin A. B., P-st-šk-n, S. S., Slavko Slavec, -st-.

Prim.: SBL I, 63; A. Debeljak, Pastuškin, Križev pot Petra Kupljenika, LZ 1924, 11, 697–8; J. K., Knjige Goriške matice (ocena župana Žagarja), E 1927, 256; J. Šilc, Slavko Slavec, Ubogi Uštin, DS 1928, 8, 256; F. Koblar, Knjige Goriške matice (ocena (Čigava si?), DS 1930, 3–4, 117–8; A. Savli, BZPZ (ocena Dora se drami), MP 1931–32, 23–25; J. Šolar, Med srci in zemljo, DS 1933, 4, 210–212; T. Šifrer, Knjige za mejo, ocenjene tostran (ocena Na konju), LZ 1939, 1–2, 85–86; F. Bevk, Spomini na A. B., Razgl 1949, 10, 433–6; M. Ravbar, Življenje in delo A. B. (z nepopolno bibliografijo), Razgl 1949, 10, 470–3; B. Borko, Odgovori na nekaj vprašanj prof. dr. A. B., PD 1959, 10; J. Koren, A. B., PDk 1972, 135; SGL I, 19722, 85–86; R. Petaros, Prof. A. B., Izvestje 1971, 71–72 s sl.; M. Jevnikar, A. B., KolGMD 1973, 41–43 s sl.; LPJ I, 372–3 s sl. Vrsta priložnostnih člankov ob 50-letnici, 60-letnici in 70-letmci v časopisih in revijah. Ocena B. leposlovnega del v vseh povojnih slov. liter. zgodovinah s popolno bibl. ter lit.; M. Brecelj, Sodelovanje dr A. B. pri Goriški Matici in Luči, JKol 1975, 149–156.

Jem.

Jevnikar, Martin: Budal, Andrej (1889–1972). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi152334/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine