Novi Slovenski biografski leksikon

DELAK, Ferdo (Ferdinand Delak), režiser, gledališki organizator, publicist, prevajalec (r. 29. 6. 1905, Gorica, Italija; u. 16. 1. 1968, Ljubljana). Oče Ferdinand Delak, uradnik, predsednik Mizarske zadruge, mati Amalija Ana Marija Delak, r. Čebular. Žena Katja Delak, r. Pollak, plesalka, ded Jakob Čebular, šolnik, fizik, bratranec Danilo Zelen, borec za osvoboditev Primorske.

Osnovno šolo je obiskoval v Gorici (1911–15), zaradi prve svetovne vojne je šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Celju (1915–19), nato na gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani (1919–20) in na gimnaziji v Mariboru (1920–23) ter maturiral v Novem mestu (1924). Tam je v okviru dijaške Prosvete vodil dramsko sekcijo, pisal v društveno glasilo Zarja in ustanovil dramsko šolo, v kateri je poučeval recitacijo in deklamacijo ter pripravil uprizoritev drame Hlapci Ivana Cankarja. Po maturi se je preselil v Ljubljano in študiral slavistiko (1924–29). Sočasno je obiskoval dvoletno Dramatično šolo (1924–26), jo končal z odliko in 1925–27 v stranskih vlogah nastopal v ljubljanskem Narodnem gledališču (NGL).

Ob koncu dvajsetih in v začetku tridesetih let 20. stoletja je potoval po Evropi (Avstrija, Češka, Nemčija, Francija, Švica) ter se izobraževal pri vodilnih režiserjih – ustvarjalcih novega gledališča. Na Dunaju je tudi sam režiral in vodil proletarsko amatersko gledališče Theater der Roten Hilfe. Poročil se je z dunajsko plesalko Katjo Pollak. V tujini se je politično angažiral, v berlinski Ligi za socialne pravice je predaval o slovenski manjšini pod fašizmom, med daljšim bivanjem v Parizu je bil sprejet v slovensko skupino KP Italije. Iz potovanj po Evropi je v Ljubljano pošiljal članke o srečanjih z umetniki in o pomembnih dogodkih. V tistem obdobju je priložnostno režiral v Srbiji, vseskozi pa si je prizadeval za delo v Sloveniji. Posebej ga je privlačilo mlado mariborsko gledališče, vendar dela ni dobil. Široko razgledan, seznanjen s teoretskimi izhodišči in metodami avantgardnega gledališča ter z bogatimi praktičnimi izkušnjami se je v začetku 1932 vrnil v Ljubljano s politično nalogo, da ponovno oživi Delavski oder. Tu je 1932–35 postavil več odmevnih predstav, z ženo Katjo Delak pa sta ustanovila otroški oder Svobode. 1932 je bil v ljubljanskem NGL krajši čas angažiran kot pogodbeni režiser, režiral je drugi slovenski celovečerni igrani film Triglavske strmine, 1934 pa dokumentarec Slovanski plesi. 1932–33 je bil angažiran za režiserja v ljubljanski Operi, od 1933 je bil režiser in referent za kulturo na Radiu Ljubljana, urejal je radijsko glasilo Naš val. V tistem času je študiral na umetniški akademiji Mozarteum v Salzburgu, kjer je 1935 kot prvi slušatelj iz tedanje Jugoslavije diplomiral iz gledališke, radijske in filmske režije. Od 1937 do začetka druge svetovne vojne je režiral v gledališčih v Beogradu, Novem Sadu, Skopju, Banjaluki in Zagrebu, med vojno je nadaljeval delo v Banjaluki in Osijeku, hkrati pa sodeloval z odporniškim gibanjem.

Jeseni 1945 je prevzel nalogo, da ponovno oživi SNG v Trstu, kjer je decembra 1945 kot prvo predstavo po požigu Narodnega doma (1920) postavil kolektivno dramo Jernejeva pravica (po lastni priredbi Cankarjeve povesti) in bil eno sezono upravnik SNG za Svobodno tržaško ozemlje. 1946–51 je bil režiser drame Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, 1951–54 režiser in upravnik gledališča v Reki ter zatem v Banjaluki (1954–56). V Ljubljano se je vrnil 1957 in tam do 1962, ko se je upokojil, delal kot ravnatelj Mestnega gledališča ljubljanskega. Vmes je režiral v ptujskem, kranjskem in koprskem gledališču, po upokojitvi je bil 1962–63 umetniški vodja v mariborski Drami SNG, kjer je tudi režiral. 1963–64 je bil programski vodja Ljubljanskega festivala.

Za Delakov opus sta značilni dve povsem različni obdobji: od sredine dvajsetih do konca tridesetih let 20. stoletja je bil kot gledališki teoretik, praktik in publicist izrazit avantgardist ter eden najbolj izrazitih eksperimentatorjev, na prehodu iz tridesetih v štirideseta leta 20. stoletja pa se je njegov režijski slog umiril, predstave je oblikoval v duhu realističnega oblikovanja karakterjev in miljeja. Uvodno dejanje njegovih prizadevanj za oblikovanje novega gledališkega izraza je bila ustanovitev društva, revije in avantgardnega teatra Novi oder (skupaj s slikarjem Avgustom Černigojem), kjer je 1925 deloval kot režiser in urednik revije. V člankih, ki jih je objavil v edini številki revije Novi oder, se je zavzel za reformo konservativnega meščanskega gledališča; hotel je prevrednotiti estetsko funkcijo meščanskega gledališča, in to v dialogu z izročilom ruskega gledališča od Konstantina Stanislavskega do Sergeja Mihajloviča Eisensteina. Marca 1925 je kot umetniški vodja, inscenator in režiser Novega odra v ljubljanskem NGL pripravil Literarno-umetniški večer, ki je bil poizkus nove inscenacije, inspirirane z umetnostjo sovjetskih avantgardnih umetnikov. Vseskozi je vzdrževal stike z rojstno Goriško, s Černigojem sta nastopala v Gorici ter po čitalniških dvoranah na Goriškem in Tržaškem, v tržaškem Šentjakobu sta uprizorila dramo Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi (1926) in v obdobju čedalje hujšega nacionalističnega pritiska posredovala živo slovensko odrsko besedo. Istočasno se je seznanjal z avantgardističnimi umetnostnimi strujami, predvsem z italijanskim futurizmom. Vizijo nove dramske umetnosti sta s Černigojem v Gorici predstavila italijanskemu in slovenskemu občinstvu: Umetniški dogodek za mlade / Serata Artistica giovanile (1926) so nastopajoči izvedli v italijanskem in slovenskem jeziku. Sočasno je objavil manifest Moderni oder, ki poleg futuristične dikcije odraža vplive konstruktivizma: moderno gledališče naj bo sinteza življenja, moderni režiser je pesnik, slikar, arhitekt in gledalec.

Niti ljubljanska niti goriška predstava nista bili deležni priznanja, novost je bila psihološko-simbolistična scenografija, s katero se je Delak hotel otresti klišejev realistične scenografije. Radikalnejši kot v svojih predstavah je bi Delak v programskih tekstih: ob vplivih avantgardističnih umetniških struj je nanj močno vplival t. i. zreli (aktivistični) ekspresionizem. V središče dramskega dogajanja je namesto osamljenega posameznika postavljal boj kolektiva, upor zoper družbeno realnost, kar je vodilo v razmeroma hiter Delakov prehod v delavsko, socialno angažirano gledališče.

V prizadevanju za afirmiranje nove umetnosti je ustanovil mednarodno revijo Tank (1927), ki jo je oblikoval s prispevki slovenskih avantgardistov in z besedili (deloma avtorskimi, deloma prevzetimi iz tujih revij) pomembnih ustvarjalcev moderne umetnosti. V dveh zvezkih (dejansko v treh številkah) revije Tank so bile zastopane skoraj vse avantgardistične struje od režiserjev gledališča ruskega oktobra prek futuristov do epskega gledališča Erwina Piscatorja. Predstavil je svoje poglede na poslanstvo gledališča in teoretično utemeljeval postopke, ki jih je uresničeval že pri Novem odru. Zavzel se je za reformo gledališča (upravno in finančno), v središče pa je postavil igralca kot akterja živega umetniškega dogodka. Vidni so vplivi zenitizma, futurizma (oboževanje tehnične civilizacije, dinamike), ekspresionizma, nova je zahteva po vključevanju filma v gledališče. Tank je razmaknil pregraje, ki so zapirale slovensko avantgardno umetnost (z vodilnimi akterji: Černigojem na področju slikarstva, Marijem Kogojem na področju glasbe, Bratkom Kreftom na področju literature in Delakom) v ožino domačega sveta, in vzpostavil povezave s sorodnimi gibanji v svetu. Nov preboj v tej smeri je bil Delakov nastop v Berlinu (1928), kjer je imel serijo predavanj o Novi slovenski umetnosti. Istočasno so tam odprli razstavo del slovenskih modernistov (Černigoj, Ivan Čargo), januarja 1929 pa je v kontekstu teh dogodkov izšel slovenski zvezek revije Der Sturm z imenom Junge slovenische Kunst z Delakovim člankom Das neue slovenische Theater kot osrednjim prispevkom: novo slovensko gledališče mora delovati kot dinamična manifestacija časa, na kolektivni podlagi je treba ustvariti kolektivno umetnino, novo gledališče naj bo sinteza različnih umetnosti. Slovenskemu zvezku nemške avantgardne revije je kmalu sledil zvezek beograjske Nove literature, za katerega je Delak prispeval članek o slovenski umetniški avantgardi, opremljen z mnogimi reprodukcijami slovenskih slikarjev modernistov. Mednarodna revija Tank, nastop v Berlinu in slovenski zvezek revije Der Sturm so Delaku na široko odprli poti po Evropi. V Berlinu je pri režiserju Erwinu Piscatorju študiral politično gledališče, v tamkajšnjih ateljejih se je seznanil s filmsko produkcijo. S priporočili iz Berlina se je 1930 vključil v razgibano in dobro organizirano avantgardno gibanje na Dunaju, tam napisal scenarij za Rdečo revijo in nagrajeni scenarij tudi režiral. Nagrada mu je omogočila, da je odpotoval v Švico, Nemčijo in Francijo, se za dalj časa naselil v Parizu, zatem spet delal in režiral na Dunaju. V začetku 1932 se je vrnil v Ljubljano in tam obnovil delo Delavskega odra. Prevzel je vodstvo »govorilnega zbora« in pripravil več večerov zborne recitacije, ki jih je nato razvil v nastop svojega, režijsko oblikovanega govornega zbora. Kot prvo celovečerno predstavo je uprizoril svojo priredbo Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica (1932). To je bila prva kolektivna drama, uprizorjena na slovenskem odru, po zgledu Piscatorjevega »političnega teatra« oblikovana, razgibana, živopisna predstava, popestrena z diapozitivi, svetlobnimi učinki in glasbo. Nastopajoči so bili oblečeni v modre delavske kombinezone, devetnajstčlanski zbor kot predstavnik ljudstva se je neprestano gibal po razgibanem odru (praktikabli v več nivojih), nosilec nasprotne ideologije pa je ves čas mirno stal na svojem povišanem mestu. Predstava, ki so jo delavski listi oglašali kot »dramatiziran manifest Karla Marxa«, je požela velik uspeh, gostovala je po Sloveniji in v Zagrebu. Že konec 1932 je sledila uprizoritev povesti Jaroslava Haška Dobri vojak Švejk. Delak je besedilo dramaturško preuredil, ob upoštevanju priredbe tujih avtorjev je sam za konec dopisal nove prizore in poudaril protivojno sporočilo komedije, uprizarjane pod naslovom Dobri vojak Švejk poseže v svetovno vojno. Svojevrsten dogodek je bila odrska postavitev dvaindvajsetih pesmi iz zbirke Otona Župančiča Ciciban, ki jo je Delak februarja 1933 z ženo Katjo Delak pripravil s skupino osemnajstih otrok in otroškim jazz ansamblom. Predstavo sta oblikovala kot niz ritmično in scensko domiselno oblikovanih odrskih sličic, ki so poudarile poetski čar Župančičeve besede.

Predstave, ki so sledile – Kariera Možine Angela Cerkvenika, Magda Alojzija Remca in Cankarjevi Hlapci, v Delakovi priredbi 1933 uprizorjeni kot njegova zadnja režija v Delavskem odru – niso ponovile uspeha prvih dveh režij. Predstave Hlapec Jernej, Dobri vojak Švejk in uprizoritev protivojne drame Karla Čapka Bela bolezen (Novi Sad, 1938) so ovrednotene kot umetniški višek Delakovega gledališkega in idejno-revolucionarnega avantgardizma.

V oblikovnem smislu se je Delak zavzemal za gledališče kot celostno umetnino – sintezo igre telesa, svetlobe, barve, zvokov in giba –, v vsebinskem pa je sledil pedagoški tendenci prosvetljevanja ljudstva. Njegove značilne režijske inovacije, ki jih je uveljavljal v različnih fazah svojega oblikovanja novega gledališča, so bile: ukinjanje ločnice med odrom in avditorijem, sintetični konstruktivizem – tolmačenje dogajanja s pomočjo simboličnih barvnih vrednostnih scenskih elementov in kostumov, nadalje strukturiranje uprizoritve v niz posamičnih točk (futurizem), multimedijska režija – vključevanje diapozitivov, filmskih prizorov in radijskega medija v gledališko predstavo ter kolektivizem – oblikovanje zbora kot nosilca dramskega dogajanja.

Sočasno z delom v Delavskem odru je Delak v ljubljanski operni hiši 1932–33 režiral šest oper. Debitiral je z režijo Robinzonade (1932) Jacquesa Offenbacha in v gledališkem listu razložil svoje osnove operne režije: »/Z/družiti igravsko, muzikalno, odrsko, scenično, koreografsko plat v eno celoto; dekoracija je markirana za občinstvo, igralcu pa je vedno prost cel oder«. Sledila je režija glasbene drame češkega komponista Alfreda Mahowskega Hlapec Jernej (1932); v nasprotju z avtorjem, ki je v antagonistih drame videl le ekspresivne figure v kontrastu s protagonistom Jernejem, je Delak nastopajočim oblikoval življenjske poteze in ustvaril zanimivo, svoji dramski priredbi in režiji tega Cankarjevega dela povsem nasprotno predstavo. Nadaljnje režije v ljubljanski Operi mu niso prinesle ustvarjalnega zadovoljstva, možnosti je iskal pri filmu in s Triglavskimi strminami (1932) ustvaril drugi slovenski celovečerni igrani film. V mariborskem gledališču, kjer si je vztrajno prizadeval za zaposlitev, je 1933 režiral svojo dramatizacijo Desetega brata Josipa Jurčiča, v tamkajšnji operi je krstno uprizoril opereto Marjana Kozine Majda (1935), za katero je napisal libreto. Ob ljubljanskem velesejmu in folklornem festivalu 1934, na katerem je režiral vse plese, je posnel dokumentarni film Slovanski plesi (1934). Nov izziv je 1933 našel v delu kulturnega referenta ter urednika dramskih oddaj in radijskega glasila Naš val na ljubljanskem radiu, kjer je med drugim režiral Beraško opero in tako slovenskemu občinstvu prvi predstavil to delo Bertolda Brechta. Ko se je 1935 kot diplomant salzburške umetniške akademije Mozarteum vrnil v Ljubljano, na radiu ni imel več možnosti za delo. Jeseni 1936 je sprejel delo v beograjski opereti Luxor, že naslednje leto pa je dobil angažma v dramskem gledališču v Novem Sadu. Tam je mdr. uprizoril svojo dramatizacijo Hlapca Jerneja (1937), nesporen uspeh pa mu je prinesla režija protivojne drame Karla Čapka Bela bolezen (1938). Oblikoval je izjemno ostro, drzno politično gledališče in predstavo stopnjeval v odkrito protifašistično demonstracijo. Kot prvi v tedanji Jugoslaviji je v gledališko predstavo vključil dva sorodna medija, film in radio, pri čemer pa ni šlo za spajanje gledališča, radia in filma, temveč je s filmsko projekcijo in glasovi radijskih reporterjev učinkovito povezal posamezne prizore ter dosegel osupljiv učinek resničnega dogajanja, ki je osupnilo občinstvo in sprožilo oster odziv oblasti; Delak je moral zapustiti Novi Sad. Novo priložnost je dobil v Skopju in tam med pomembnejšimi predstavami uprizoril protivojno dramo Bore Jevtića Deček v snu (1938): v predstavo je vključil na filmski trak posnete sanjske prizore; to je bil čas po münchenskem sporazumu in Delak je vojne prizore zaostril s tem, da je na oder pripeljal četo oboroženih vojakov, projekcije letalskega napada pa je podkrepil z zadimljenjem odra in predvajanjem Posmrtnega marša Ludwiga van Beethovna (v kontrastu z lahkotno barsko glasbo). Nadaljeval je kot gostujoči režiser v Zagrebu, v tamkajšnji Drami je med drugim režiral krstno uprizoritev Ranka Marinkovića Albatros (1939), dobil redni angažma za sezono 1939/40 in med pomembnejšimi deli režiral dramo Luigija Pirandella Henrik IV. Tokrat ni oblikoval eksperimentalne predstave, težišče njegove režije je bilo v izrazitem kontrastu med zunanjim, »normalnim« svetom Henrikovih znancev in med notranjim, »abnormalnim« svetom Henrika samega.

Delakovo uspešno delo v Zagrebu je prekinila druga svetovna vojna, po njej je kratek čas deloval v Trstu, kjer je decembra 1945 na odru gledališča Fenice postavil svojo »kolektivno dramo na besede Ivana Cankarja« Jernejeva pravica, s čimer je po petindvajsetih letih molka začelo delovati novo Slovensko narodno gledališče. Oktobra 1946 je odšel v Zagreb, kjer je deloval pet sezon (1946–51). Začelo se je njegovo drugo obdobje: vzpostavil je kritičen odnos do gledališke avantgarde, njegov režijski slog se je umiril. Najprej je režiral Cankarjevega Kralja na Betajnovi (1946) in tako nadaljeval poslanstvo kulturnega ambasadorja, ki je na vseh postajah svojega gledališkega dela po gledališčih Jugoslavije režiral dela slovenskih klasičnih in sodobnih avtorjev, večinoma je drame tudi sam prevedel. Po drami Antona Leskovca Dva svetova je napisal libreto za opero Borisa Papandopula Rona. Z uspehom je uprizoril komedijo Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega Še tak lisjak se nazadnje ujame, Maksima Gorkega Vasa Železnova, nadalje noviteto hrvaškega dramatika Mirka Božiča Umik in dramo Bernarda Shawa Hudičev učenec. Bile so to natančno oblikovane predstave, zgrajene na poglobljenem poznavanju avtorja in dela, temeljiti dramaturški analizi, ostri karakterizaciji oseb in zgledno vódeni ansambelski igri ter oblikovane z izjemnim čutom za vzdušje na odru. Gledališče v Banjaluki je pod njegovim vodstvom uprizorilo cikel dram Miroslava Krleže o Glembajevih; Ledo (1955) in Gospoda Glembajevi (1956) je tudi sam režiral. 1957 je Delak prevzel mesto ravnatelja MGL (1957–62), že poleti 1956 pa se je v ljubljanski Operi ponovno srečal z opero Matije Bravničarja Hlapec Jernej in njegova pravica, za katero je napisal libreto; tokrat je delo tudi režiral. 1963 je v mariborski Operi režiral opero Petra Iljiča Čajkovskega Evgenij Onjegin in v tamkajšnji Drami delo Luigija Pirandella Henrik IV. (1964). Svoj režijski opus je sklenil z dramskimi predstavami, ki jih je oblikoval na odrih slovenskih gledališč v Kopru, kjer je kot zadnjo premiero pred ukinitvijo poklicnega gledališča krstno uprizoril dramo Vasje Ocvirka Mati na pogorišču (1957), v Kranju in na Ptuju, kjer je obakrat režiral Remčevo Magdo (1957 in 1958).

Delakove dramatizacije so doživele vrsto prevodov v svetovne jezike, največ Hlapec Jernej in njegova pravica. Pomembno je njegovo publicistično in prevajalsko delo, povezano z gledališčem in dramatiko. Uredil je zbornik Delavski oder (1964).

Za svoje delo je 1947 prejel hrvaško republiško nagrado za režijo komedije Še tak lisjak se nazadnje ujame ter 1949 enako nagrado za režijo dram Povlačenje (Umik) Mirka Božića in Vasa Železnova Maksima Gorkega.

Dela

Dramske režije

  • Ivan Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica, 1932.
  • Vaclav Hašek - Max Brod: Dobri vojak Švejk poseže v svetovno vojno, 1932.
  • Oton Župančič: Ciciban, 1933.
  • Karel Čapek: Bela bolezen, 1938.
  • Luigi Pirandello: Henrik IV., 1939.
  • Ivan Cankar: Jernejeva pravica, 1945.
  • Nikolaj A. Ostrovski: Dolijala lila (Še tak lisjak se nazadnje ujame), 1946.
  • Maksim Gorki: Vasa Železnova, 1948.

Operne režije

  • Alfred Mahowski: Hlapec Jernej, 1932.
  • Marjan Kozina: Majda, 1935 (libreto F. Delak).
  • Matija Bravničar: Hlapec Jernej in njegova pravica, 1956 (libreto F. Delak).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • PSBL.
  • EJ.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Repertoar slovenskih gledališč 1867–1967, Ljubljana, 1967.
  • Ferdo Delak: Politično gledališče, Drama, 1, 1933, št. 4.
  • Delavski oder na Slovenskem, Ljubljana, 1964.
  • Dušan Moravec: Iskanje in delo Ferda Delaka, Ljubljana, 1971.
  • Dušan Moravec: Slovensko gledališče od vojne do vojne (1918–1941), Ljubljana, 1980.
  • Josip Lešić: Istorija jugoslavenske moderne režije (1861–1941), Novi Sad, 1986.
  • Mojca Jan Zoran: Ferdo Delak – Novi oder, Tank, Delavski oder, Maska, 1987, št. 6/7, 24–27.
  • Tea Štoka: Ferdo Delak in poskus avantgardističnega gledališča, Tank! : slovenska zgodovinska avantgarda, Ljubljana, 1998.
  • Dušan Moravec: Slovensko gledališko petletje. Ljubljana–Maribor–Trst 1945–1950. Ljubljana, 1999.
  • Lado Kralj: Ferdo Delak. XX. stoletje – slovensko gledališče, Delo, 26. 6. 2000.
  • Aldo Milohnić: Gledališki nomadi : o delu treh slovenskih režiserjev na jugoslovanskih odrih v prvi polovici 20. stoletja, Uprizoritvene umetnosti, migracije, politika, Ljubljana, 2017, 91–95.
  • Ana Kocjančič: Prostor v prostoru; scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991, Ljubljana, 2018.
Novak, Jernej: Delak, Ferdo (1905–1968). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007220/#novi-slovenski-biografski-leksikon (28. oktober 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Delak Ferdo, režiser, scenograf, gledališki organizator, dramatizator, filmski scenarist, prevajalec in publicist, r. 29. jun. 1905 v Gor., u. 16. jan. 1968 v Lj. Oče Ferdinand, uradnik, predsednik Mizarske zadruge, mati Amalija Ana Marija Čebular, hči gimn. prof. Jakoba Čebularja (PSBL III, 221). Osn. š. v Gor 1911–15, nižjo gimn. v Celju (1915–19), 5. gimn. v Šentvidu pri Lj. (1919–20), 6.–8. razr. v Mrbu (1920–23), maturiral pa je v Novem mestu (1924). Na ljU je študiral slavistiko (1924–29)), istočasno pa obiskoval tudi Dramatično šolo, ki je trajala dve leti (1924–26) in jo končal z odliko. V to dobo spada njegov debut v ljD (Bastien v Vildracovi drami Ladja Tenacity). Sicer pa je D. z gledališko kariero začel že v Novem mestu, ko je v okviru dijaške prosvete vodil dramsko sekcijo, pisal v društveno glasilo Zarja, predvsem pa sklenil ustanoviti dramsko š. To namero je uresničil šele kako leto dni kasneje, ko je bil že v Lj. in je z Avgustom Černigojem (PSBL III, 233–4) zasnoval društvo, list in avantgardni teater Novi oder. D. se je tu udejstvoval kot režiser, scenograf in seveda sodelavec lista. Iz Lj. je D. vseskozi vzdrževal stike z rojstno deželo; tu sta s Černigojem nastopala bodisi v mestu bodisi na deželi; uprizorila sta Nušićevega Navadnega človeka in Cankarjevo Pohujšanje, istočasno pa sodelovala menda celo z it. futuristom Marinettijem v njegovih »minutnih dramah«. D-u je uspelo, da je celo v dobi vedno hujšega nacionalnega pritiska v tridesetih letih, torej že davno potem ko je pogorel Narodni dom v Trstu, še vedno lahko postavil na slov. okoliške odre, npr. šentjakobski v Trstu, kako predstavo (Cankar, Kralj na Betajnovi, 1926). Znal pa je infiltrirati svojo novo umetnost tudi med it. prebivalce Gor. Tako je 1926 pripravil umetniški večer (Wildgans, Arlecchinata; serata artistica giovanile), v katerem so sodelovali Vida Rojčeva, Maria Samsa, Albina Gravner, Igor Volk in sam D., in to v Šali Petrarca, kamor je vabil letak kot na predstavo, prisostvovati kateri je bil »dovere dogni intelligente«. Ta predstava je bila v okviru dijaškega društva Adrija. V ta ča ssovi tudi D-ov poskus izdajanja mednarodne revije nove umetnosti Tank (izšli sta dve številki, ki pa po štetju predstavljata tri), 1927. Vanjo je D-u uspelo uvrstiti vrsto evropskih piscev in ustvarjalcev, ki so kasneje v razvoju svetovnega slovstva nekaj pomenili (Marinetti, Lunačarski, Tzara, Einstein, Barbusse idr.), pa tudi vrsto domačih (Kreft), ali likovnikov, z imeni katerih je povezan dobršen del slovenske moderne umetnosti (Čargo, Černigoj, Maleš, Pilon, Spazzapan, Tratnik). Ko je bil D. primoran dati slovo Primorju, ga je nemirna narava gnala iz domovine; šel je v Avstrijo in Nemčijo, kasneje še v Francijo. Privlačevala so ga velika mesta, kjer je bilo gled. življenje živo in kjer se je rojeval novi evropski teater. Bil je na Dunaju, v Berlinu, v Parizu, v Pragi, Münchnu, Dresdenu, Zürichu. Medtem ko je v Lj. prejel nagrado za svoje scenske skice Cankarjevega Pohujšanja na Gledališki razstavi in potem ko je bila revija Tank prepovedana v Berlinu, je skupaj z nemškim literatom Waldenom pripravil ciklus predavanj o slovenski revolucionarni umetnosti in uredil v tej zvezi posebno slov. št. revije Der Sturm (1929), ki je pod naslovom Die junge slowenische Kunst prinesla prikaz nove slovenske umetnosti (tudi reprodukcije Čarga, Pilona); o novi slov. glasbi je pisal Marij Kogoj, o novem gledališču (Das neue slovenische Theater) pa sam D. V okviru izdajatelja revije Der Sturm je 1929 nastopil tudi na prireditvah pod geslom Moderne Kunst aller Lander. Prav tako je v umetniški hiši te revije eksperimentalno postavil na oder dela H. Waldena in R. Blummera. V tej dobi se je tudi politčno angažiral, ko je nastopil v berlinski Ligi za socialne pravice; tu je predaval o slovenski manjšini pod fašizmom in snoval delo iz življenja primorske emigracije, ki naj bi nosilo ime Brezdomci. Iz Berlina je 1930 odšel na Dunaj. V okviru dobro organiziranega avantgardnega gibanja je kmalu našel svoje mesto. Ob razpisu nagrade za Revijo 1930 je prejel prvo oceno in tudi režijo te množične prireditve, ki je imela velik uspeh (Das Rote Revue). V gledališkem studiu Die neue Bühne je pripravil uprizoritev Sinciairovih Pojočih krokarjev, nato je z dunajsko avantgardno skupino Unser Theater naštudiral Hindemithovo otroško opero Wir bauen eine Stadt, Karla Weila Der Jesager in Kästnerjevo mladinsko igro. Po uspehu (tudi denarnem) Revije 1930 je študijsko potoval in si ogledoval moderna gledališča v Švici, še prej v Nemčiji in Franciji (tu je delal na farmi, pri železnici, kot soboslikar in natakar). Po vrnitvi na Dunaj je spet delal v Theater der Internationalen Arbeiterhilfe. Ves čas pa je želel priti domov. Prosil je mrb. gledališče, da bi ga sprejelo, a je dobil negativen odgovor. Priložnostno je tako sodeloval v beograjski opereti in v dramskem gledališču v Požarevcu. Na poti po Franciji in po Češki se je srečal z Dragom Gustinčičem in Prežihovim Vorancem. Zadnjemu je pomagal prevajati propagandno literaturo in drugo gradivo. V Parizu ga je Ivan Regent sprejel v slovensko skupino KPI. 1932 je po nalogu Draga Gustinčiča prišel spet domov (poročen z dunajsko plesalko Katjo Pollakovo); vrnil se je teoretično razgledan v avantgardnem gledališkem dogajanju in bogatimi praktičnimi izkušnjami. Naloga, ki mu je bila zaupana, je bila ponovna oživitev Delavskega odra v Lj. Tu je D. delal od 1932 do 1935 in je postavil najprej Hlapca Jerneja, Dobri vojak Švejk poseže v svetovno vojno (D-ova dramatizacija), Schönherrjeve Ptičke brez gnezda (otroška tragedija), Remčevo Magdo, Cerkvenikovo Kariero Možine, z ženo, plesavko Katjo Delakovo, pa je ustanovil Otroški oder »Svobode« ter v njej priredil predstavo Župančičevega Cicibana. Zadnje delo, ki je prišlo pod njegovo režijo na Delavski oder, so bili Cankarjevi Hlapci v njegovi dramaturški priredbi. Njegova gled. prizadevanja so stremela po uveljavitvi proletarskega gledališča in kolektivistične drame. V Berlinu si je ogledal vaje slavnih rešiserjev Jessnerja, Emgla, Piscatorja, Reussa in Charella. 1932–33 je bil angažiran za režiserja v ljO. V tej dobi je pripravil s študenti, ki so emigrirali iz Julijske krajine, revijo Glas od doma, ki ga je bila takoj po premieri policijsko prepovedana; izšel je tudi tiskan nekak gledališki list. Od 1933 je bil režiser in referent za kulturo v okviru Radia Ljubljane; tu je urejeval tudi radijsko glasilo Naš val. V tem času je študiral in diplomiral na akademiji Mozarteum v Salzburgu (1935). Po nekaj letih dela v Sji se je 1937 pa do začetka druge vojne mudil po jsl. gledališčih, tako v: opereta Luxor v Bgdu (1936–37), D v Novem Sadu (1937–38), kjer je po uprizoritvi Čapkove Bele bolezni moral oditi, Skopju (1938–39), Zgbu (1939–41), Banjaluki (1941–42), Osijeku (1942–45). Na Hrvaškem je organiziral slov. odbore OF. Po vojni ga je spet zvabila Primorska; od jeseni 1945 je bil eno sezono upravnik SNG v Trstu, nato od 1946–47 do 1950–51 režiser v Hrvatskem narodnem kazalištu v Zgbu, od tu je šel v isti funkciji na Reko (1951–54), potem je bil direktor Drame v Banjaluki (1954–56), nakar je dočakal upokojitev v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je ravnateljeval od 1957 do 1962. Redno zaposlen poslej ni bil več, čeprav je še režiral, npr. v Mrbu. Kot režiser je D. na domačih odrih pripravil od .1932 dalje naslednja dela: Offenbach, Robinzonada; Mahowski, Hlapec Jernej; Gregorc, Erika; Hatze, Adel in Mara; Gotovac, Morana; Flotow, Marta (vse v ljO), Bravničar, Hlapec Jernej in njegova pravica; Vega, Premeteno dekle; Remec, Magda; Nušić, Dr. (vse v Mestnem gledališču ljubljanskem); Delak, Jemejeva pravica; Delak, Deseti brat; Niccodemi, Scampolo (vse v SNG Trst); Delak, Deseti brat (1933, 1952); Gorkij, Vaša Željeznova; Ingolič, Milica ne sme umreti; Nušič, Dr.; Remec, Magda; Pirandello, Henrik IV. (vse v Drami Mrb); Kozina, Majda; Čajkovskij, Evgenij Onjegin (vse Opera Mrb); Remec, Magda (Ptuj in Kranj); Ocvirk, Mati na pogorišču (Gledališče Slov. Primorja, Koper). Poleg režije pa je D. večkrat družil tudi scenografijo, to velja predvsem za prvo obdobje, poleg tega pa je sam tudi ustvarjal ali pretežno prirejal besedila. Tako je dramatiziral Cankarjevega Hlapca Jerneja, Jurčičevega Desetega brata, Jurčič-Kersnikove Rokovnjače, Haškovega Dobrega vojaka Švejka. Veliko je tudi število del, ki jih je iz evropske ali sploh svetovne dramatike pripravil za lj. Radio (številka se vrti kar okoli 150). Tako je poleg že citiranih dramatizacij pripravil še po Ingoliču Deček z dvema imenoma, po Leskovčevi drami Dva svetova je pripravil skladatelju Papandopulu libreto za opero Rona, za Marijana Kozino libreto za opero Majda. Vsega skupaj je režiral nad 250 dram, operet in revij. Ko je deloval na hrvaškem in srbskem jezikovnem območju, je prevedel v hrvaščino in srbščino številna slov. dram. dela od Cankarja do novejših dramatikov. Kot filmski režiser je že 1932 režiral drugi slov. celovečerni film Triglavske strmine, 1934 pa dokumentarca Slovanski plesi, Kosmačevemu scenariju Na svoji zemlji je dal »dokončno obliko« in začel snemati istoimeni film. D-ovo prevajalstvo in njegove priredbe so vse v službi gledališča. Njegova dela so doživela vrsto prevodov v druge jezike; tako je Hlapec Jernej in njegova pravica izšel večkrat v srbščini in hrvaščini (1936, 1946, 1948, 1950, 1959; v albanščini 1949; v esperantu 1936; v nemščini 1934, 1935; v romunščini 1949; prevedel je s Kušanom dve Hudalesovi enodejanki (Dvije aktovke: Povratak, Politika), Grünovo Mladost pod soncem; Pucove Oganj i pepeo; Kranjčev Put zločinu; Štandekerja Drugovi; istega Prijevara; Cankarja Sluge; Finžgarja Razrušeni život; Pucove Svijet bez mržnje. Nekaj njegovih prevodov je tudi v antologiji 100 največih djela svjetske književnosti. Uredil je in napisal uvod v zbornik Delavski oder na Slovenskem, prev. in uredil Rappoportovo Abecedo glume (Zgb 1948). Za svoje delo je D. prejel številne nagrade in priznanja; med njimi: tri nagrade Hrvatskega narodnega kazališta v Zgbu za Vašo Željeznovo (Gorki), Povlaćenje (Mirko Božič) ter Dolijalo (Ostrovski). Kot publicist je mnogo pisal v LZ, MP, Dramo, I, ter gledališke liste posameznih gledališč na Slovenskem in v tujini. Upodobitve: F. Gorše (1928, relief v lesu »Mož s cigareto«); Albert Sirk (I 1929, 185, karikatura); V. Pilon (1928, olje); več slik gl. v D. Moravec, Iskanje in delo Ferda Delaka, Lj. 1971.

Prim.: SN 24. maja 1932; J 25. maja in 11. jun. 1932; Snaga (Sarajevo) 1932; Socijalna misao (Zagreb) 1932; Stožer 1932; Savremeni pogledi 1936, 72–3; ŽiS 1937, 124; Istra 2. jun. 1938; J 1938, 21. marca; Istra 23. dec. 1938; Istra 3. febr. 1939; GL Trst 1945–46, 14; Razgl 1946, 42–6; GLLjD 1950–51, 67–9; SPor 23. okt. 1950; NRazgl 25. jun. 1955; GLLjD 1955/56, 99; LjP 22. dec. 1956; Mestno gledališče Ljubljana 1951–1956, 1956, 8–9; GLMGL 1961–2, str. 69–71; Večer 1963, 9. febr.; Delo 29. jun. 1965; PDk 1965, 152; Večer 1. jul. 1965; SDL I, 71–2 s sl.; SGL I, 119–21; EJ II, 679; MSE I, 346 s sl.; LPJ I, 591–2 s sl. in bogato bibliografijo (Joža Mahnič); F. Dobrovoljc, Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki, Lj. 1960, 152–9 bogata bibliografija posebej za uprizoritve in izdaje dramatiziranega Hlapca Jerneja in njegove pravice; SB 1945–; ZSS VI, 169–71, 181, 185, 320; Moravec Dušan, Iskanje in delo F-a D-a, Lj. 1971; Repertoar (gl. kazalo); Delavski oder na Slovenskem, Lj. 1964 (uredil, o njem 40–6, pa tudi pass.); PDk 1968, 14 s sl.; NRazgl 1968, 2, 47–8; PDk 1968, 41, 3; Večer 1968, 13 s sl.; GLMGL 1967–68, 8, 138–142 s sl.; Delo 1968, 15, 2 s sl.; 225 let novomeške gimnazije, Novo mesto 1971, 438; PDk 1972, 79, 5 s sl.; M. Vogelnikova, Sodobni ples na Slovenskem, Lj. 1975 pass.

Brj.

Brecelj, Marijan: Delak, Ferdo (1905–1968). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007220/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (28. oktober 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine