Primorski slovenski biografski leksikon

Delak Ferdo, režiser, scenograf, gledališki organizator, dramatizator, filmski scenarist, prevajalec in publicist, r. 29. jun. 1905 v Gor., u. 16. jan. 1968 v Lj. Oče Ferdinand, uradnik, predsednik Mizarske zadruge, mati Amalija Ana Marija Čebular, hči gimn. prof. Jakoba Cebularja (PSBL III, 221). Osn. š. v Gor 1911–15, nižjo gimn. v Celju (1915–19), 5. gimn. v Šentvidu pri Lj. (1919–20), 6.–8. razr. v Mrbu (1920–23), maturiral pa je v Novem mestu (1924). Na ljU je študiral slavistiko (1924–29)), istočasno pa obiskoval tudi Dramatično šolo, ki je trajala dve leti (1924–26) in jo končal z odliko. V to dobo spada njegov debut v ljD (Bastien v Vildracovi drami Ladja Tenacity). Sicer pa je D. z gledališko kariero začel že v Novem mestu, ko je v okviru dijaške prosvete vodil dramsko sekcijo, pisal v društveno glasilo Zarja, predvsem pa sklenil ustanoviti dramsko š. To namero je uresničil šele kako leto dni kasneje, ko je bil že v Lj. in je z Avgustom Černigojem (PSBL III, 233–4) zasnoval društvo, list in avantgardni teater Novi oder. D. se je tu udejstvoval kot režiser, scenograf in seveda sodelavec lista. Iz Lj. je D. vseskozi vzdrževal stike z rojstno deželo; tu sta s Černigojem nastopala bodisi v mestu bodisi na deželi; uprizorila sta Nušićevega Navadnega človeka in Cankarjevo Pohujšanje, istočasno pa sodelovala menda celo z it. futuristom Marinettijem v njegovih »minutnih dramah«. D-u je uspelo, da je celo v dobi vedno hujšega nacionalnega pritiska v tridesetih letih, torej že davno potem ko je pogorel Narodni dom v Trstu, še vedno lahko postavil na slov. okoliške odre, npr. šentjakobski v Trstu, kako predstavo (Cankar, Kralj na Betajnovi, 1926). Znal pa je infiltrirati svojo novo umetnost tudi med it. prebivalce Gor. Tako je 1926 pripravil umetniški večer (Wildgans, Arlecchinata; serata artistica giovanile), v katerem so sodelovali Vida Rojčeva, Maria Samsa, Albina Gravner, Igor Volk in sam D., in to v Šali Petrarca, kamor je vabil letak kot na predstavo, prisostvovati kateri je bil »dovere dogni intelligente«. Ta predstava je bila v okviru dijaškega društva Adrija. V ta ča ssovi tudi D-ov poskus izdajanja mednarodne revije nove umetnosti Tank (izšli sta dve številki, ki pa po štetju predstavljata tri), 1927. Vanjo je D-u uspelo uvrstiti vrsto evropskih piscev in ustvarjalcev, ki so kasneje v razvoju svetovnega slovstva nekaj pomenili (Marinetti, Lunačarski, Tzara, Einstein, Barbusse idr.), pa tudi vrsto domačih (Kreft), ali likovnikov, z imeni katerih je povezan dobršen del slovenske moderne umetnosti (Čargo, Černigoj, Maleš, Pilon, Spazzapan, Tratnik). Ko je bil D. primoran dati slovo Primorju, ga je nemirna narava gnala iz domovine; šel je v Avstrijo in Nemčijo, kasneje še v Francijo. Privlačevala so ga velika mesta, kjer je bilo gled. življenje živo in kjer se je rojeval novi evropski teater. Bil je na Dunaju, v Berlinu, v Parizu, v Pragi, Münchnu, Dresdenu, Zürichu. Medtem ko je v Lj. prejel nagrado za svoje scenske skice Cankarjevega Pohujšanja na Gledališki razstavi in potem ko je bila revija Tank prepovedana v Berlinu, je skupaj z nemškim literatom Waldenom pripravil ciklus predavanj o slovenski revolucionarni umetnosti in uredil v tej zvezi posebno slov. št. revije Der Sturm (1929), ki je pod naslovom Die junge slowenische Kunst prinesla prikaz nove slovenske umetnosti (tudi reprodukcije Čarga, Pilona); o novi slov. glasbi je pisal Marij Kogoj, o novem gledališču (Das neue slovenische Theater) pa sam D. V okviru izdajatelja revije Der Sturm je 1929 nastopil tudi na prireditvah pod geslom Moderne Kunst aller Lander. Prav tako je v umetniški hiši te revije eksperimentalno postavil na oder dela H. Waldena in R. Blummera. V tej dobi se je tudi politčno angažiral, ko je nastopil v berlinski Ligi za socialne pravice; tu je predaval o slovenski manjšini pod fašizmom in snoval delo iz življenja primorske emigracije, ki naj bi nosilo ime Brezdomci. Iz Berlina je 1930 odšel na Dunaj. V okviru dobro organiziranega avantgardnega gibanja je kmalu našel svoje mesto. Ob razpisu nagrade za Revijo 1930 je prejel prvo oceno in tudi režijo te množične prireditve, ki je imela velik uspeh (Das Rote Revue). V gledališkem studiu Die neue Bühne je pripravil uprizoritev Sinciairovih Pojočih krokarjev, nato je z dunajsko avantgardno skupino Unser Theater naštudiral Hindemithovo otroško opero Wir bauen eine Stadt, Karla Weila Der Jesager in Kästnerjevo mladinsko igro. Po uspehu (tudi denarnem) Revije 1930 je študijsko potoval in si ogledoval moderna gledališča v Švici, še prej v Nemčiji in Franciji (tu je delal na farmi, pri železnici, kot soboslikar in natakar). Po vrnitvi na Dunaj je spet delal v Theater der Internationalen Arbeiterhilfe. Ves čas pa je želel priti domov. Prosil je mrb. gledališče, da bi ga sprejelo, a je dobil negativen odgovor. Priložnostno je tako sodeloval v beograjski opereti in v dramskem gledališču v Požarevcu. Na poti po Franciji in po Češki se je srečal z Dragom Gustinčičem in Prežihovim Vorancem. Zadnjemu je pomagal prevajati propagandno literaturo in drugo gradivo. V Parizu ga je Ivan Regent sprejel v slovensko skupino KPI. 1932 je po nalogu Draga Gustinčiča prišel spet domov (poročen z dunajsko plesalko Katjo Pollakovo); vrnil se je teoretično razgledan v avantgardnem gledališkem dogajanju in bogatimi praktičnimi izkušnjami. Naloga, ki mu je bila zaupana, je bila ponovna oživitev Delavskega odra v Lj. Tu je D. delal od 1932 do 1935 in je postavil najprej Hlapca Jerneja, Dobri vojak Švejk poseže v svetovno vojno (D-ova dramatizacija), Schönherrjeve Ptičke brez gnezda (otroška tragedija), Remčevo Magdo, Cerkvenikovo Kariero Možine, z ženo, plesavko Katjo Delakovo, pa je ustanovil Otroški oder »Svobode« ter v njej priredil predstavo Župančičevega Cicibana. Zadnje delo, ki je prišlo pod njegovo režijo na Delavski oder, so bili Cankarjevi Hlapci v njegovi dramaturški priredbi. Njegova gled. prizadevanja so stremela po uveljavitvi proletarskega gledališča in kolektivistične drame. V Berlinu si je ogledal vaje slavnih rešiserjev Jessnerja, Emgla, Piscatorja, Reussa in Charella. 1932–33 je bil angažiran za režiserja v ljO. V tej dobi je pripravil s študenti, ki so emigrirali iz Julijske krajine, revijo Glas od doma, ki ga je bila takoj po premieri policijsko prepovedana; izšel je tudi tiskan nekak gledališki list. Od 1933 je bil režiser in referent za kulturo v okviru Radia Ljubljane; tu je urejeval tudi radijsko glasilo Naš val. V tem času je študiral in diplomiral na akademiji Mozarteum v Salzburgu (1935). Po nekaj letih dela v Sji se je 1937 pa do začetka druge vojne mudil po jsl. gledališčih, tako v: opereta Luxor v Bgdu (1936–37), D v Novem Sadu (1937–38), kjer je po uprizoritvi Čapkove Bele bolezni moral oditi, Skopju (1938–39), Zgbu (1939–41), Banjaluki (1941–42), Osijeku (1942–45). Na Hrvaškem je organiziral slov. odbore OF. Po vojni ga je spet zvabila Primorska; od jeseni 1945 je bil eno sezono upravnik SNG v Trstu, nato od 1946–47 do 1950–51 režiser v Hrvatskem narodnem kazalištu v Zgbu, od tu je šel v isti funkciji na Reko (1951–54), potem je bil direktor Drame v Banjaluki (1954–56), nakar je dočakal upokojitev v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je ravnateljeval od 1957 do 1962. Redno zaposlen poslej ni bil več, čeprav je še režiral, npr. v Mrbu. Kot režiser je D. na domačih odrih pripravil od .1932 dalje naslednja dela: Offenbach, Robinzonada; Mahowski, Hlapec Jernej; Gregorc, Erika; Hatze, Adel in Mara; Gotovac, Morana; Flotow, Marta (vse v ljO), Bravničar, Hlapec Jernej in njegova pravica; Vega, Premeteno dekle; Remec, Magda; Nušić, Dr. (vse v Mestnem gledališču ljubljanskem); Delak, Jemejeva pravica; Delak, Deseti brat; Niccodemi, Scampolo (vse v SNG Trst); Delak, Deseti brat (1933, 1952); Gorkij, Vaša Željeznova; Ingolič, Milica ne sme umreti; Nušič, Dr.; Remec, Magda; Pirandello, Henrik IV. (vse v Drami Mrb); Kozina, Majda; Čajkovskij, Evgenij Onjegin (vse Opera Mrb); Remec, Magda (Ptuj in Kranj); Ocvirk, Mati na pogorišču (Gledališče Slov. Primorja, Koper). Poleg režije pa je D. večkrat družil tudi scenografijo, to velja predvsem za prvo obdobje, poleg tega pa je sam tudi ustvarjal ali pretežno prirejal besedila. Tako je dramatiziral Cankarjevega Hlapca Jerneja, Jurčičevega Desetega brata, Jurčič-Kersnikove Rokovnjače, Haškovega Dobrega vojaka Švejka. Veliko je tudi število del, ki jih je iz evropske ali sploh svetovne dramatike pripravil za lj. Radio (številka se vrti kar okoli 150). Tako je poleg že citiranih dramatizacij pripravil še po Ingoliču Deček z dvema imenoma, po Leskovčevi drami Dva svetova je pripravil skladatelju Papandopulu libreto za opero Rona, za Marijana Kozino libreto za opero Majda. Vsega skupaj je režiral nad 250 dram, operet in revij. Ko je deloval na hrvaškem in srbskem jezikovnem območju, je prevedel v hrvaščino in srbščino številna slov. dram. dela od Cankarja do novejših dramatikov. Kot filmski režiser je že 1932 režiral drugi slov. celovečerni film Triglavske strmine, 1934 pa dokumentarca Slovanski plesi, Kosmačevemu scenariju Na svoji zemlji je dal »dokončno obliko« in začel snemati istoimeni film. D-ovo prevajalstvo in njegove priredbe so vse v službi gledališča. Njegova dela so doživela vrsto prevodov v druge jezike; tako je Hlapec Jernej in njegova pravica izšel večkrat v srbščini in hrvaščini (1936, 1946, 1948, 1950, 1959; v albanščini 1949; v esperantu 1936; v nemščini 1934, 1935; v romunščini 1949; prevedel je s Kušanom dve Hudalesovi enodejanki (Dvije aktovke: Povratak, Politika), Grünovo Mladost pod soncem; Pucove Oganj i pepeo; Kranjčev Put zločinu; Štandekerja Drugovi; istega Prijevara; Cankarja Sluge; Finžgarja Razrušeni život; Pucove Svijet bez mržnje. Nekaj njegovih prevodov je tudi v antologiji 100 največih djela svjetske književnosti. Uredil je in napisal uvod v zbornik Delavski oder na Slovenskem, prev. in uredil Rappoportovo Abecedo glume (Zgb 1948). Za svoje delo je D. prejel številne nagrade in priznanja; med njimi: tri nagrade Hrvatskega narodnega kazališta v Zgbu za Vašo Željeznovo (Gorki), Povlaćenje (Mirko Božič) ter Dolijalo (Ostrovski). Kot publicist je mnogo pisal v LZ, MP, Dramo, I, ter gledališke liste posameznih gledališč na Slovenskem in v tujini. Upodobitve: F. Gorše (1928, relief v lesu »Mož s cigareto«); Albert Sirk (I 1929, 185, karikatura); V. Pilon (1928, olje); več slik gl. v D. Moravec, Iskanje in delo Ferda Delaka, Lj. 1971.

Prim.: SN 24. maja 1932; J 25. maja in 11. jun. 1932; Snaga (Sarajevo) 1932; Socijalna misao (Zagreb) 1932; Stožer 1932; Savremeni pogledi 1936, 72–3; ŽiS 1937, 124; Istra 2. jun. 1938; J 1938, 21. marca; Istra 23. dec. 1938; Istra 3. febr. 1939; GL Trst 1945–46, 14; Razgl 1946, 42–6; GLLjD 1950–51, 67–9; SPor 23. okt. 1950; NRazgl 25. jun. 1955; GLLjD 1955/56, 99; LjP 22. dec. 1956; Mestno gledališče Ljubljana 1951–1956, 1956, 8–9; GLMGL 1961–2, str. 69–71; Večer 1963, 9. febr.; Delo 29. jun. 1965; PDk 1965, 152; Večer 1. jul. 1965; SDL I, 71–2 s sl.; SGL I, 119–21; EJ II, 679; MSE I, 346 s sl.; LPJ I, 591–2 s sl. in bogato bibliografijo (Joža Mahnič); F. Dobrovoljc, Bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki, Lj. 1960, 152–9 bogata bibliografija posebej za uprizoritve in izdaje dramatiziranega Hlapca Jerneja in njegove pravice; SB 1945–; ZSS VI, 169–71, 181, 185, 320; Moravec Dušan, Iskanje in delo F-a D-a, Lj. 1971; Repertoar (gl. kazalo); Delavski oder na Slovenskem, Lj. 1964 (uredil, o njem 40–6, pa tudi pass.); PDk 1968, 14 s sl.; NRazgl 1968, 2, 47–8; PDk 1968, 41, 3; Večer 1968, 13 s sl.; GLMGL 1967–68, 8, 138–142 s sl.; Delo 1968, 15, 2 s sl.; 225 let novomeške gimnazije, Novo mesto 1971, 438; PDk 1972, 79, 5 s sl.; M. Vogelnikova, Sodobni ples na Slovenskem, Lj. 1975 pass.

Brj.

Brecelj, Marijan: Delak, Ferdo. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007220/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine