Primorski slovenski biografski leksikon

PIRJEVEC Dušan, literarni teoretik, zgodovinar in kritik, filozof, univ. prof., urednik, prevajalec in politični delavec, ena osrednjih osebnosti slov. povojnega kulturnega življenja, v katero je posebno izvirno posegal od srede šestdesetih let dalje, r. 20. mar. 1921 v Solkanu lit. zgodovinarju in knjižničarju dr. Avgustu (gl. čl.) in učiteljici Ivi Mozetič, u. 4. avg. 1977 v Lj. Z materjo se je 1923 preselil v Lj., kjer je oče živel že nekaj let, vsa družina pa se je pozneje zaradi P-eve slabokrvnosti po nasvetu zdravnikov naselila najprej v Šentjurju pri Grosupljem, nato v Gameljnah pri Lj. in naposled 1929 v Tacnu pod Šmarno goro. Po osn. š. v Lj. in Šmartnem je študiral na I. drž. realni gimn. v Lj. Maturiral je 1939, nato odšel v Zagreb, da bi se učil pri akad. slikarju L. Balbiću, a se je še istega leta vpisal na tamkajšnjo Agron. fak. Tu je deloval v slov. akad. društvu Triglav in v Kulturno umjetničkem savezu pacifista. V Tacnu je 1940 postal član KPS in z ilegalnim imenom Lojze Brodar deloval v lj. univ. part. celici kot odgovoren za partijski študij. – Takoj po napadu na Jslo je postal aktivist OF, kot kurir vzdrževal stike med Lj. in Zgbom, bil član komiteja KP za Ljubljano mesto in sekretar. Z ilegalnim imenom Ahac je konec sept. 1941 odšel v partizane in postal polit. komisar različnih bataljonov in odredov (Krimskega bat. 1941, Dolenjskega bat. 1942, Belokranjskega odr. 1942, Loškega odr. 1942, Soškega odr. 1942–43, Primorske operativne cone 1943, Primorskega odr. 1943, Koroškega odr. 1943–44), član PK KPS za Primorsko 1942–43, sekretar PK KPS za Koroško 1943–44, zastopnik CK KPS ter glavnega štaba NOV in POS za zvezo z avstr. partizani 1944–45. Demobiliziran je bil kot podpolkovnik JA, za svoje medvojno delo pa je bil odlikovan s Spomenico 1941, redom hrabrosti, redom bratstva in enotnosti II in redom zaslug za narod II. – V partizanih na Koroškem se je 10. sept. 1944 poročil z Marjeto Vasič (registrirano v Lj. 5. maja 1947); 5. jun. 1945 se mu je rodila hči Alenka. Globoko ga je pretresla smrt sestre Ivice, ki je padla 13. marca 1945 v part. na Koroškem. Avg. 1945 je prevzel glavno ured. LdP in pozneje SPor. Jun. 1946 je bil član jsl. delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Od 1. jun. do 28. sept. 1946 in od 1. apr. do 31. dec. 1947 je bil zaposlen v Upravi za agitacijo in propagando pri CK KPS, v drugem obdobju kot generalni sekretar. Med 1. jan. in 31. mar. 1947 je bil funkcionar Minister. za zunanje zadeve FLRJ v Lj., od 1. jan. do 30. apr. 1948 pa član izvršnega odbora OF Sje. – Apr. 1948 se je kot izredni študent vpisal na odd. za primerjalno književnost Filoz. fak. v Lj. Diplomiral je 30. dec. 1952 iz zgod. svet. književnosti in literarne teorije kot glavnega predmeta ter iz slov. jezika in slov. književnosti kot vzporednega predmeta. Zaradi »norčije« (vplivnim znancem je telefoniral, da je SZ zasedla Jslo) je bil od sept. 1948 do konca mar. 1949 v preiskovalnem zaporu. Med febr. 1953 in dec. 1962 je bil zaposlen kot strok. in nato kot znanst. sodelavec v Inštitutu za literature pri SAZU. 1958 je po desetih letih postal spet član ZKS, kar je ostal do 1964. Na U v Lj. je bil 22. nov. 1961 promoviran za doktorja literarnozgod. znanosti, čez leto dni je bil na isti U imenovan za izred. prof. za novejša obdobja svet. književnosti, 1973 pa za rednega in to ostal do smrti. – 30. mar. 1967 se je ločil od žene Marjete Vasič in se iz Lj., kjer je stanoval po vojni, preselil na stari dom v Tacen. Tu je stanoval z drugo ženo Nedeljko Kacin (PSBL II, 5), s katero se je poročil 2. mar. 1968. V zadnjih sedmih letih si je intenzivno zdravil srčno bolezen, zaradi katere je naposled umrl. – Študijsko je potoval v Pariz 1960–61 in zadnjič 1967. Na Dunaju je 1960 zbiral gradivo za doktorat. V ZR Nemčiji je bil 1974 na študijskem potovanju po univerzah na povabilo nemške vlade in tri mesece v zimi 1976–77 v Kölnu pri filozofu K. H. Volkmann-Schlucku s Humboldtovo štipendijo. Ob prvem in drugem potovanju v ZRN je obiskal filozofa M. Heddeggerja. – Bil je preds. Slavističnega društva Sje (1959–60), podpreds. Društva za primerjalno književnost SRS (1976–77), član ur. SR (1958–72), NS (1959–62), Sd (1963–64; zadnjega letnika odgov. ur. z Dragom Šego), Problemov (1969–71; glavni ur. št. 91/92, 1970 in letnika Problemi-Razprave, 1971). Bil je nadalje glavni ur. knjižne zbirke Znamenja, št. 1–53, Obzorja, Mrb., 1968–75, sodelavec revije Praxis in član odbora Korčulanske letne škole (1967–74). – Prve spise je objavil v Slovenski mladini, ki so jo izdajali člani levičarskega akad. Slovenskega kluba v Lj., kmalu nato pa že v LZ. Poleg člankov aktualnopolit. vsebine (Mladina in kultura, Slov. mlad. 1938) gre za literarne kritike (Ivan Mrak, Čajkovski, Slov. mlad. 1938; Ivan Čampa, Iz belih noči, Mladi Prekmurec, Murska Sobota 1938/39), sestavek Poglavja iz filozofije. Po M. Mitinu (LZ 1940, podpis Vlado Kersnik) ter za prevode nekaterih literarnoestetskih tekstov M. Gorkega, A. Šumskega, F. Iljina in J. Frévilla. Te prve poskuse preveva angažirani marksizem, sam P. je Poglavja iz filozofije pozneje označil kot »najčistejši diamant najčistejšega stalinističnega tipa«, vendar je zanimivo, da so na oblikovanje njegovega svetovnega nazora poleg očeta in značajne matere vplivale osebnosti, ki so bile pred vojno na partijsko neortodoksnih stališčih: sam je pozneje omenjal svojega gimn. prof. in ur. LZ J. Kozaka, D. Kermaunerja in B. Krefta. V sporu med partijo in M. Krležo se je z njimi opredelil za drugega. - Ni znan noben P-ev tekst iz partizanskih let, razen poročil in posegov na sestankih in posvetih. Bil je strog izvrševalec vojaških povelj in partijskih direktiv, sam si je pozneje pripisoval »sektaške napake« v odnosu do krščanskih socialistov, vendar so bržkone neosnovane govorice o njegovem izstopanju v »levih ekscesih«, ki so se pojavljale po 1948 tudi v tisku. Takoj po vojni je objavljal članke o kulturni problematiki. Prevedel je nekatere estetske in filoz. spise A. Fadejeva, G. V. Plehanova in N. G. Černiševskega. Že okrog 1947 pa je napisal dramo Ljudje v potresu (ostala v rkp.), ki izraža razočaranje nad revolucijo oz. spoznanje, da »povsem spremeniti sveta ni mogoče« (D. Rupel). – Za nadaljnje P-evo znanst. delo je bistvenega pomena komparativistična »šola« A. Ocvirka na U. Po diplomi se je pričel intenzivno ukvarjati s slov. moderno: med drugim je uredil dve knjigi ZbD J. Murna (Lj., DZS 1954), skupaj z J. Vidmarjem tri knjige (ZbD O. Župančiča (Lj., DZS 1956–59), predvsem pa je naraščalo njegovo zanimanje za I. Cankarja, o katerem je prvič pisal že v Slov. mlad. 1938 in 1939. V ta sklop spadajo npr. uvodna študija Ivan Cankar, Bela krizantema (Lj., DZS 1951); razprave: Boj za Cankarjevo podobo (NS 1954), Cukrarna. Prispevek k zgod. slov. moderne (Soc. misel 1955), Družbenopolitični vzroki slov. moderne (Kron 1955), O liriki slov. moderne (NS 1955), Oton Župančič in Ivan Cankar (SR 1959/60). To mu je služilo kot priprava na doktorsko disertacijo Ivan Cankar in evropska dekadenca in simbolizem (branil jo je 30. okt. 1961). V petdesetih letih se je večkrat ukvarjal tudi z J. Kersnikom, med njegovimi tedanjimi spisi pa izstopata študiji O Hemingwayevi umetnosti (Beseda 1952) ter O ideji in kompoziciji Hemingwayeve novele (E. H., Starec in morje, Lj., MK 1959). – Osnovna značilnost P-evega pisanja v petdesetih in na začetku šestdesetih let je svojevrstna negotovost ob iskanju interpretacijske metode, ki naj bi upoštevala samostojnost umetniških del, hkrati pa omogočala razumevanje njihovih posebnosti v širših kulturnozgod. strukturah. Že v Cankarjevi Beli krizantemi je naletel na misel o avtonomiji estetskih pojavov, jo podčrtal v razpravi O Baudelairovi estetiki (NS 1958), razvijal pa jo je ob spodbudah fenomenologije. E. Husserla in E. Steigerja je prvič omenil v oceni Wolfram Walder, Ivan Cankar als Künstlerpersönlichkeit (SR 1955). Toda fenomenologiji je očital nezmožnost zgod. sintetiziranja, po drugi strani pa je kritiziral pozitivizem, npr. v oceni Taine in njegova Filozofija umetnosti (NS 1956), češ da ne omogoča vrednotenja umetnin. Mestoma je videval možnost za preseganje pomanjkljivosti obeh v marksizmu, a ta ga ni povsem zadovoljeval, ker da teži k ocenjevanju umetnin z neestetskimi merili (Merila in metode, Beseda 1953) oz. k enostranskemu upoštevanju zgolj njihove spoznavne funkcije (Ob razmišljanjih o slov. liter. zgod., NS 1954). Širok odmev je imela polemika, ki jo je P. razvil v spisih: Oprostite, kako ste rekli?; Slovenstvo, jugoslovanstvo in socializem ter Odgovor Dobrici Ćosiću (NS 1961–62). Kritiziral je Ćosićevo tezo, da so jsl. narodi s svojim organiziranjem v državo izčrpali bistvene zahteve in da je njih nadaljnja zgod. naloga razvoj »nacionalne« zavesti, ki naj bo »predvsem razredna, se pravi revolucionarna, internacionalistična, jugoslovanska«. Pozornost kulturne javnosti je kmalu zatem pritegnila P-eva polemika z revijo Perspektive. Očital ji je posebne vrste abstraktnost, izvirajočo iz antihistoricizma fenomenologije ter Sartrovega in Heideggerjevega eksistencializma, ob katerih se je oplajala (Neresnične dileme, NS 1962). Sodelavcem Perspektiv in sploh slov. inteligenci pa je očital, da ne razpolagajo z obsežnejšimi in stvarnimi koncepti, s katerimi bi lahko učinkovito posegali v slov. kulturno življenje (Resnica neresničnosti, NS 1962). Polemiko oz. dialog je pretrgal s Kratkim pojasnilom (Sd 1963); omeniti pa velja, da se je naslednjega leta javno opredelil proti oblastveni ukinitvi Perspektiv. – V tej polemiki je prvič omenil Heideggerja, in sicer z ostro odklonilnega stališča. Toda globlje srečanje z njegovo mislijo zaznamuje vse P-evo nadaljnje delo, mu odpre pot iz filoz. krize in nudi osnovo za izdelavo trdnejših literarnozgod. in kritičnih izhodišč. Preokret je opazen že v zadnjem delu obsežne knjige Ivan Cankar in evropska literatura (Lj., CZ 1964), ki je nastala iz njegove disertacije, a sega močno prek njenih meja in predstavlja enega temeljev cankaroslovja. Raziskavo I. Cankarja je nadaljeval in v nekem smislu dokončal v razlagi Hlapcev Hlapci, heroji, ljudje (Lj., CZ 1968), ki je že vsa »heideggerjanska«. Nove interpretacijske kriterije je uporabil tudi v Uvodu v umevanje Murnove poezije (J. M., Topol samujoč, Lj., MK 1967). Že v prelomnem letu 1964 pa je objavil prvo izmed študij o dvanajstih delih, ki so do 1976 izšla v zbirki Sto romanov: Sartrov Gnus, Gogoljeve Mrtve duše, Stendhalovo Rdeče in črno. Balzacove Zgubljene iluzije, Kafkov Grad, Jacobsenov Niels Lyhne, Malrauxova Kraljevska pot, Stendhalov Lucien Leuwen, Laclosova Nevarna razmerja, Cervantesov Don Kihot, Robbe-Grilletov Videc in Dostojevskega Bratje Karamazovi. Postumno so te študije izšle v knjigi Evropski roman (Lj., CZ 1979), predstavljajo pa vrhunec P-eve misli ter »izviren, velikopotezen in hkrati v skladu s svojimi izhodišči premišljeno izveden slov. znanst. filoz. prispevek k zgod. in teoriji evropskega romana« (J. Kos). – Od Heideggerja je prevzel in po svoje razvil idejo, da je umetnost tisto območje, na katerem človek stopi v neposredno razmerje z bitjo in s tem predre obroč »metafizike«, se pravi evropskega mišljenja od antične Grčije dalje, ki »zgolj-bit« prikriva tako, da ji pripisuje vlogo temeljnega bistva oz. smisla, skratka jo istoveti z (najvišjim) bivajočim, in to v funkciji utemeljevanja akcije. Prav novoveška akcija po P. naposled razkrije ničevost »metafizičnih« istovetenj (nihilizem). Zlasti ko se zaostri v revolucionarstvo, se izkaže kot nasilno uničevanje in čista volja do moči; v tem izkustvu smrti in niča pa se razgrne »ontološka diferenca« med bitjo in bivajočim. Ujetost v »metafiziko«, ki jo v svojih spisih iz 1964 razume še kot alienacijo v novomarksističnem smislu, in osvobajanje od nje postaneta temeljna pojma teorije evropskega romana, ki jo dosledneje razvije od študije o Stendhalovem Rdečem in črnem naprej, opirajoč se tudi na nazore G. Lukacsa: klasični romaneskni junak, začenši z don Kihotom, je nosilec akcije, ki se usodno konča s porazom – razkritjem »ontološke diference« ali »katarzo«. Te koncepte je skušal prenesti tudi na razvoj slov. romanopisja v razpravi Pri virih slov. romana (Problemi 1972). – V svojo interpretacijsko metodo je P. med drugim vgradil elemente fenomenološke estetike, zlasti R. Ingardena, ki se nanj izrecno sklicuje v prvih študijah o evropskem romanu. Sicer pa je estetsko problematiko tudi v tem obdobju obravnaval v samostojnih spisih. Plod raziskavanja slov. estetskega izročila sta razprava Estetska misel Franceta Vebra (Problemi 1972) in obsežna monografija z istim naslovom (rkp. – gradivo. Inštitut za sociol. in filoz. pri U v Lj., 1975). Njegovo pozornost so pritegnile tudi strukturalne oz. numerične poetike in estetike, npr. J. M. Lotmana in M. Benseja, ki so se navezovale na informacijsko teorijo in kibernetiko. O tem je razpravljal predvsem v spisih Vprašanje o poeziji (NRazgl 1969), Možnosti in nezmožnosti leposlovnih znanosti (NRazgl 1970), Znanost o umetnosti (Problemi 1970), Uvod v vprašanje o kritiki (Dial 1972), Vprašanje strukturalne poetike (Problemi 1972), Strukturalna poetika in literar. znanost (SR 1973), pa tudi v univ. predavanjih, eno izmed katerih je izšlo v Literar. leksikonu z naslovom Strukturalna poetika. Kibernetika, komunikacija, informacija (DZS 1981). V novih matematiziranih postopkih je P. videval možnost zares znanst. analize umetniških del in v nekem smislu celo njihovega strojnega proizvajanja. Vendar je v luči »ontološke diference« razlikoval dvoje ravni: umetniškost umetnine oz. razodevanje biti ne more postati predmet znanosti, medtem ko je to lahko vse, kar jo materialno omogoča, kar je pri njej bivajočega. Vendar tu ne gre za tradicionalno (pojmovano) umetnost, vezano na spoznavanje, pravzaprav mitologizacijo, in spreminjanje sveta. Umetnost (pojmovana) kot prilagojenost načelu spoznavanja in akcije v času konca »metafizike« umira. K sebi povrnjena poezija (avantgardizem) je s stališča akcijskih potreb igra. – Podobna usoda naj bi doletela narod. V času razkrivanja »ontološke diference« naj bi kot zgod. pojav moči prerasel v občečloveško kibernetizirano moč, v planetarno dogajanje tehnologije kot moči, pri življenju pa naj bi ostalo, kar je pri narodu »narojenega«, etničnega, se pravi materinščina, regionalna kultura ipd. (Vprašanje naroda, Problemi 1970, knjižna izdaja Vprašanje o poeziji. Vprašanje naroda, Mrb., Obz 1978). Planetarna uveljavitev tehnologije (tehnokracija) sploh pomeni dovršitev, tj. uresničitev in samoodpravo humanizma, ki misli človeka kot subjekta akcije (Vprašanje o humanizmu, Problemi 1968). – Ti in podobni pogledi so naleteli na vrsto polemičnih odzivov, v katerih je bil P. pogosto ožigosan kot »nihilist«, med drugim obdolžen, da kot univ. prof. (njegova predavanja po 1964 je obiskovalo tudi po več sto slušateljev) kvari mladino in jo celo zavaja v samomor. Na to obtožbo je posredno odgovoril v zapisu Kako je mogoče (Problemi 1970). Po vsem sodeč je bil žrtev grobega nesporazuma, kot je razvidno tudi iz etičnih in teoloških nazorov, ki jih je izpeljal iz ontologije »ontološke diference«, predvsem v interpretacijah Jacobsenovega Nielsa Lyhneja, Cankarjevih Hlapcev, Stendhalovega Luciena Leuwena, Cervantesovega Don Kihota in še najbolj v razpravi o Dostojevskega Bratih Karamazovih: junakova odpoved ideji in akciji ob izkustvu smrti in niča se razpre v »odpuščanje biti« slehernega bivajočega, ki je »sveto«, v usmiljenje in »dejavno ljubezen«, ki ljubi človeka in ne abstraktno človeštvo in v kateri se razodeva božanstvo, oz. je z njo istovetno. O svojem »bogu ateistov« je napisal predavanje, ki so ga prebrali na Teološkem tečaju za študente in izobražence v Lj. 1976–77, in mu ostal zvest do smrti.

Prim.: Podatki žene N. Kacin-Pirjevec; ULjBB II, 48–49; III, 44–45, kjer je navedena osnovna bibliografija; J. Kos, D. P. (1921–77), SR 26/1978, št. 1, 106–09; Dela D. P., zbrala N. Kacin-Pirjevec, ur. F. Buttolo, Primerjalna književnost 2/ 1979, št. 1, 69–78; J. Kos, D. P. in evropski roman, spremna beseda k D. P., Evropski roman, Lj., CZ 1979 (ponatis v: J. Kos, Moderna misel in slov. književnost, Lj., CZ 1983, 316-44); I. Urbančič, Vprašanje umetnosti in estetike na prelomu sodobne epohe. Estetska in filoz. misel D. P., Inštitut za sociologijo, Lj. 1980; D. Poniž, Numerične estetike in slov. literarna znanost, Mrb., Obz 1982; več avtorjev, Pirjevčev zbornik, Mrb., Obz 1982; več avtorjev, Mišljenje na koncu filozofije. In memoriam D. P., zal. M. Djurić in I. Urbančič, Lj. 1982 (na str. 154–61 sta objavljeni krajša biografija in bibliografija D. P.). Dela D. P. obravnava več diplomskih nalog na Filoz. fak. v Lj. Popolnejši seznam spisov o D. P. v arhivu PSBL.

Mart. Brecelj

Brecelj, Martin: Pirjevec, Dušan (1921–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi941730/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (26. september 2023). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič Pirejevec - Rebula, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine