Novi Slovenski biografski leksikon

ČIŽMAN, Anton Edvard (Anton Eduard Zhishman, Anton Eduard Zhishmann), potopisec, profesor geografije, statistike in zgodovine (r. 12. 6. 1821, Ljubljana; u. 8. 2. 1874, Trst, Italija). Oče Josip Čižman, učitelj, mati Elizabeta Čižman, r. Nadloga. Brat Josip Čižman, pravnik, filozof, orientalist in cerkvenopravni zgodovinar z viteškim naslovom.

Otroštvo je preživljal v Ljubljani. Kljub težkim okoliščinam, ko je pri trinajstih letih izgubil očeta, je 1838 uspešno zaključil gimnazijo v Ljubljani. Najprej se je vpisal na študij filozofije v Gradcu, nato pa 1843 na Pravno fakulteto na Dunaju, ki jo je zaključil 1846 in pridobil naziv doktor prava.

Istega leta je nastopil službo civilnega praktikanta na cerkvenem sodišču dunajske metropolije. 1847 se je zaposlil kot vzgojitelj v družini poslanika ZDA na dunajskem dvoru Williama Henryja Stilesa in kmalu postal tudi njegov tajnik. Ko je bil 1849 Stiles odpoklican, mu je do imenovanja novega diplomata predal vodenje poslaništva, nadomeščal je tudi takrat odsotnega ameriškega generalnega konzula na Dunaju.

Na Stilesovo povabilo je 1849 odpotoval v ZDA in poldrugo leto bival na njegovem posestvu Etowah Cliffs v bližini Cartersvilla severozahodno od Atlante. Z zbiranjem gradiva in uredniškim delom je Stilesu pomagal pri pripravi knjige o revoluciji v Avstriji (Austria in 1848–49), izdani 1852. V petdesetih letih 19. stoletja je začel svoja potovanja po ZDA, Kanadi in Srednji Ameriki. V več zveznih državah ameriškega juga je imel geografska, etnografska in zgodovinska predavanja. V ZDA je prejel tudi več ponudb za dobro plačano znanstveno delo, vendar nobene ni sprejel. 1856 se je vrnil v Evropo, da opravi še nekaj dodatnih študij. Med bivanjem na Dunaju mu je tamkajšnje ministrstvo ponudilo možnost, da se zaposli kot visokošolski učitelj. Opravil je profesorski izpit ter bil avgusta 1856 na pomorski in trgovski akademiji v Trstu imenovan za profesorja geografije, statistike in zgodovine v italijanskem jeziku. 1871 je na njej postal ravnatelj.

Že 1865 je postal ustanovni član Slovenske matice, v Trstu pa je mdr. opravljal številne vodstvene naloge. Bil je predsednik preiskovalne komisije za ladjedelništvo, predsednik komisije za preverjanje pripravnikov za učiteljska mesta na področju matematično-pomorskih disciplin na pomorskih šolah ter predsednik komisije za preverjanje učiteljskih pripravnikov za osnovne in meščanske šole.

Prosti čas je izkoriščal za znanstvene odprave in potovanja po evropskih deželah (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Italija, Francija, Švica, Anglija, Madžarska) ter Rusiji, Turčiji, Palestini, Siriji in Egiptu. Potoval je po vseh celinah, razen Avstralije, ter si vtise in opažanja skrbno zapisoval v dnevnike, ki jih danes hrani Univerzitetna knjižnica na Dunaju. S tem si je pridobil bogato geografsko znanje in široko, vsestransko razgledanost, kar dokazuje dejstvo, da je govoril enajst jezikov. Na potovanju po Siriji je 1869 v Damasku zbolel in si vse do smrti 1874 v Trstu ni več opomogel.

S pisanjem je začel v ZDA. Nekatera predavanja, ki jih je imel v Južni Karolini, Georgii in Alabami, so bila objavljena v tamkajšnjih revijah, naslovi pa potrjujejo njegovo široko področje zanimanja: Mlečne bolezni v ameriških suženjskih državah, Ameriški staroselci, Meritve gorovja Black Mountain, Rastlinstvo severozahodne Karoline, Abeceda čerokeškega jezika, Meteorološka opažanja v Ashvillu in ob potoku Cane. Več prispevkov je izšlo v nemškem jeziku. Že 1850 je bilo na Dunaju objavljenih več njegovih člankov, tudi pismo bratu iz Amerike, ki omenja potovanje po Floridi in Srednji Ameriki, med katerim se je ukvarjal s preučevanjem jezikovnih značilnosti staroselcev, skrbno pa je beležil tudi druge naravno- in družbenogeografske značilnosti pokrajin. 1857 je bil v reviji Blätter aus Krain objavljen njegov prispevek o prvih vtisih iz Savannaha, v reviji Triester Zeitung so objavili njegove prispevke o ameriških pokrajinah, trgovinskih zvezah Japonske, načrtovanih plovbah do severnega pola, v reviji Abhandlungen der k. k. geographischen Gesellschaft pa prispevka o otokih Sveti Pavel in Novi Amsterdam ter o Nikobarih. Njegova zapuščina so obsežni dnevniki s potovanj po Evropi, Amerikah, Aziji in Afriki, gradivo za slovar japonskega jezika ter bogato gradivo za učbenik oceanografije.

Že leto po prevzemu ravnateljske funkcije na navtični in trgovski akademiji v Trstu (1872) je trgovska zbornica v Trstu sprejela sklep, da mu podelijo zahvalo za njegov velik trud za napredovanje akademije. Ob Svetovni razstavi 1873 na Dunaju je za Additionelle Ausstellung pripravil prispevek o zgodovini poklicev in izumov, za katerega je prejel pohvalo dr. Wilhelma Exnerja, odgovornega za pripravo razstave.

Dela

  • Methode der etnographischen Forshungen, Berichte über die Mitteilungen von Freunden der Naturwissenschaften in Wien, 2, 1850, 79–81.
  • Anton Zhishman über die Creeks - Indianer, Berichte über die Mitteilungen von Freunden der Naturwissenschaften in Wien, 7, 1850, 107–108.
  • Amerikanische Naturbilder, Triester Zeitung, 199/200, 1853.
  • Milchkrankheit in den Sclavenstaaten Amerika's, Sitzungberichte, 5, 1855, 117–118.
  • Der erste Eindruck Savanna's, Blätter aus Krain, 1, 1857, št. 21, 81–83.
  • Die Inseln St. Paul und Neu-Amsterdam, Abhandlungen der Kaiserlich-Königlichen Geographischen Gessellschaft, 1, 1857, 146–156.
  • Die Nikobareninseln, Abhandlungen der Kaiserlich-Königlichen Geographischen Gessellschaft, 2, 1858, 202–230.
  • Japan und sein Handel, Triester Zeitung, 77/78, 1860.
  • Die neuprojektierte Fahrt nach dem Nordpol, Triester Zeitung, 262, 1865.

Viri in literatura

  • SBL.
  • ES.
  • PSBL.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Valter Bohinec: Razvoj geografije v Slovencih, Geografski vestnik, 1, 1925, št. 1, 1–24.
  • Janez Stanonik: Zgodnji angleški potopisi po Sloveniji, Zgodovinski časopis, 46, 1992, 112–118.
  • Janez Stanonik: Slovenci v Združenih državah : obdobje 1848–1891, Dve domovini/Two Homelands, 7, 1996, 113–129.
  • Marjan Drnovšek: Nekaj pomislekov glede tez o starejšem slovenskem izseljenstvu, Zgodovinski časopis, 53, 1999, 101–106.
  • Marjan Drnovšek: Pojav množičnega izseljevanja Slovencev v Združene države Amerike, Množično izseljevanje Slovencev v Združene države Amerike, Ljubljana, 2002, 7–20.
  • Marjan Drnovšek: Pismo Apolonije noč od Sv. Jožefa/St. Joseph, Minnesota (1855), Dve domovini/Two Homelands, 18, 2003, 63‒81.
  • Wikisource, BLKÖ:Zhishman, Anton (januar 2019).
  • Etowah Valley Historical Society, William Henry Stiles – Ambassador to Austria (januar 2019).
Ferk, Mateja: Čižman, Anton Edvard (1821–1874). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi865874/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Zhishman (Čižman) Anton Edvard, geograf in potopisec, r. 12. jun. 1821 v Ljubljani učitelju Josipu in Elizabeti r. Nadloga, u. 8. febr. 1874 v Trstu (za neozdravljivo boleznijo, ki si jo je nakopal 1869 v Damasku). Gimn. (1832–8) in licej je končal v Lj., se vpisal na filoz. v Gradcu, nato štud. pravo na Dunaju in 1846 dosegel doktorat. Zaposlil se je kot civilni praktikant na cerkv. sodišču dunajske metropolije. 1847 je postal vzgojitelj v družini poslanika ZDA W. H. Stilesa, kmalu tudi njegov tajnik. 1849 je bil Stiles odpoklican, do imenovanja novega diplomata je Z. opravljal njegove kot tudi posle odsotnega gener. konzula na Dunaju. Na Stilesovo povabilo se je i. l. podal v ZDA, živel na njegovih posestvih zah. od mesta Savannah (Georgia) in mu pomagal pisati knjigo o revoluciji v Avstriji: Austria in 1848–9: being a history of the later political movement in Vienna … (London–N. York 1852, 1971²), prvo takšno delo v angl.; Z-ovega deleža v njem ni možno rekonstruirati. Sodeloval je tudi pri Stilesovem pisanju knj. o Ameriki (ni v razvidu). 1852 je začel potovati po ZDA, Kanadi in Zah. Indiji, na teh potovanjih predaval (geogr., etnogr., zgod.), mdr. tudi na univ. v Montgomeryju (Alabama), predavanja obj. v tamkajšnjih časnikih. 1856 se je vrnil v Evropo, opravil na Dunaju prof. izpit in bil 5. avg. i. 1. imenovan za prof. zemljepisa, statistike in zgod. z ital. učnim jezikom na navtični in trg. akad. v Trstu, okt. 1871 postal njen direktor. Bil je tudi preds. komisije za preverjanje učiteljev na osn. in meščan. šolah. – 1865 je postal ustanovni član SM (gl. N 1865, 164; LMS 1874, 8).

Z. je bil vse življenje strasten popotnik, si ob tem pridobil izr. geogr. znanje. Potoval je pretežno med počitnicami: avg. 1847 po Istri, Bosni in Srbiji, 1862 po Italiji, Franciji, Švici in Angliji, nasl. leti čez Madžarsko v Srbijo, Turčijo, Jeruzalem, pa spet v Carigrad, nato v Rusijo, 1869 v Bejrut in Kairo. Popotne vtise si je zapisoval in vodil obširne dnevnike v razl. jezikih (znal jih je 11), ki so ostali v rkp (danes v Univ. biblioteki na Dunaju). Z-ovo široko in temeljito geogr. znanje dokazuje nekaj obj. člankov v Mitt. d. Geogr. Ges. (1857, 145–56), kjer je na osnovi dotlej znanega slovstva prikazal majhna vulkanska, neobljudena otoka v Indij. oceanu (St. Paul, New Amsterdam) in na zah. strani Bengalskega zaliva otočje Nikobare (1858, 202–30), dalje v: BK (1857, 81–3: Der erste Eindruck Havanna's), Triester Zg (1853, št. 199–200: Amerikanische Naturbilder; 1860, št. 77–8: Japan u. sein Handel; 1865, št. 262: Die neu projektierte Fahrt nach dem Nordpol), Programmu d. Nautischen u. Handelsakademie (Trst 1870: I mari d'alghe gallegianti). Za dunajsko razst. je pripravil tedaj zelo opaženo delo Beiträge zur Gesch. d. Gewerbe u. Erfindungen (1873). V rkp so ostali poleg štev. popotnih zapisov osnutki za učbenik oceanografije in gradivo za japonsko-nem. slovar.

Prim.: r. matice ž. Marijino oznanjenje, Lj.; zapuščina, Ms III 896 (Univ. bibl. Dunaj); Enc. Sje; Primorski SBL (Čižman); Wurzbach; ob smrti 1874: LT št. 31; LZg št. 33; SN št. 35; L'Osservatore triestino št. 31; Triester Zg št. 31; Ernst Becher, ib. št. 32; – Die Urne, II (Leipzig) 1876; F. Kaučič, LZ 1896, 423–5; V. Bohinec, GV 1925, 5–6; Z. Bufon, Jadran. kol 1966, 149–50; isti, Proteus 1972/3, 73–5; L. Rehar, Dan (Trst) 1974, št. 9, 19. Rozman + Svk.

Rozman, F., Savnik, R.: Čižman, Anton Edvard (1821–1874). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi865874/#slovenski-biografski-leksikon (21. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Primorski slovenski biografski leksikon

Čižman Anton, šolnik, r. 12. junija 1821 v Lj. u. 8. febr. 1874 v Trstu. Oče je bil učitelj na normalki v Lj.; umrl je, ko je bilo Č. 13 let. Kot sirota se je skupaj z bratom Jožetom težko prebijal skozi študentovska leta. V Lj. končal gimn. in licej. 1846 je dokončal pravno fakulteto na Dunaju in nastopil službo pri tamkajšnjem sodišču, a že naslednje leto stopil v službo vzgojitelja v družini poslanika ZDA pri dunajskem dvoru W. H. Stiles. Kasneje je pri Stilesu postal tajnik in mu je 1849, ko je bil odpoklican, zaupal vodstvo poslaništva ter delo takrat odsotnega ameriškega generalnega konzula. Na Stilesovo povabilo je za leto dni in pol odpotoval v ZDA. Tu je Stilesu pomagal napisati delo o marčni revoluciji 1848 v Avstriji. Delo je izšlo 1852 v Londonu in New Yorku. Č. je potoval po ZDA in Kanadi, predaval o geoloških, etnografskih in zgodovinskih vprašanjih, deloval pa celo nekaj časa na U v mestu Montgomery. 1856 se je vrnil v Evropo. Tu je bil po opravljenih izpitih za poučevanje na šolah imenovan za prof. zemljepisa, statistike in zgodovine na Navtični akademiji v Trstu, od 1871 dalje pa ravnatelj. Trgovska zbornica v Trstu se mu je 1872 zahvalila za zasluge, ki si jih je pridobil za zavod. O njegovi sposobnosti pričajo tudi razna imenovanja, tako: bil je predsednik izpraševalnih komisij za ladjedelništvo, za prof. kandidate matematično-navtične stroke na pomorskih š. ter za uč. meščanskih in osn. š. Svoje obzorje in spoznavni svet si je širil s stalnimi potovanji, za katera je izrabljal počitnice. Bil je tako po zahodni Evropi, Rusiji, Mali Aziji, Siriji, Palestini in Egiptu. 1869 je v Damasku zbolel in po dolgotrajnem trpljenju umrl. Njegovo ogromno znanje kaže že podatek, da je govoril 11 jezikov, slovel kot marljiv pisec znanstvenih del s področja zemljepisa, botanike in jezikoslovja in sicer v angleškem, nemškem in it. jeziku. Napisal je zgodovino obrti in iznajdb, ki so jo strokovnjaki ocenili kot vzorno delo. V zapuščini so našli obsežne dnevnike s potovanj po Evropi, Aziji, Ameriki in Afriki, dalje obsežen slovar japonskega jezika ter obsežno gradivo za učbenik oceanografije. Bil je vedno Slovan, nikdar ni zatajil svoje slovenske narodnosti in z ljubeznijo govoril svoj materin slovenski jezik. Bil je ustanovni član Slovenske Matice in ostal njen član do svoje smrti.

Prim.: Becker, anonimni nekrolog v SN 13. febr. 1874; N 1865, 164; LMS 1874, 8; Zmago Bufon, A. Č, Proteus 1972/73, 73–5; JKol 1966, 149.

Brj.

Brecelj, Marijan: Čižman, Anton Edvard (1821–1874). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi865874/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. november 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine