Novi Slovenski biografski leksikon

ČIŽMAN, Jožef (Josip Čižman, Josip Zhishman, Josip Zhisman, Josef von Zhisman, Joseph Zhisman, Joseph Zhismann), cerkveni pravnik, cerkvenopravni zgodovinar orientalist, filolog (r. 18. 2. 1820, Ljubljana; u. 4. 9. 1894, Dunaj, Avstrija). Oče Jožef Čižman, profesor na ljubljanski normalki, mati Elizabeta Čižman, r. Nadloga. Brat Anton Edvard Čižman, potopisec, profesor geografije, statistike in zgodovine.

1830–37 je v Ljubljani obiskoval gimnazijo, 1837–39 pa je izobraževanje nadaljeval na ljubljanskem liceju. Pravo in politične vede je 1840–43 študiral na dunajski univerzi, kjer je 1840–48 študiral tudi filologijo. Po končanem študiju prava je nadaljeval študij orientalskih jezikov in bil 1848 promoviran za doktorja filozofije. Do 1851 je delal v filološkem in zgodovinskem seminarju dunajske univerze. 1840 je bil Knafljev štipendist. 1847 se je poročil s štirinajst let starejšo vdovo Barbaro Hannesse. Potem ko je 1851 opravil izpit za gimnazijsko poučevanje klasične filologije, geografije in zgodovine, je 1851–53 poučeval na državni gimnaziji v Trstu, od 1852 kot redni učitelj. Dodatni izpit za poučevanje geografije in zgodovine je opravil 1853 na Dunaju. 1853–66 je poučeval na terezijanski akademiji (Theresianische Militärakademie) na Dunaju.

Vzhodnemu cerkvenemu pravu se je posvečal v obdobju 1852–94. Z organizacijo in pravnimi razmerami vzhodne cerkve se je začel ukvarjati ob pisanju življenjepisa humanista Ivana Bessariona, nato je več let sistematično proučeval grške cerkvene očete ter bizantinske in druge vzhodne kanonske pravnike.

1867–75 je prestolonaslednika Avstro-Ogrske Rudolfa poučeval geografijo in zgodovino (do 1872), latinščino (do 1873) in cerkveno pravo (1875). Odločilno je vplival na njegovo liberalno in protiklerikalno miselnost ter naklonjenost pravoslavju. Zanj je izdelal načrt za gimnazijski študij teh predmetov in bil komisar pri njegovih izpitih.

1864 je predlagal ustanovitev katedre za vzhodno cerkveno pravo na dunajski univerzi, ki je bila ustanovljena 1867, Čižman pa je še istega leta postal na njej izredni in 1871 redni profesor za cerkveno pravo. Znal je številne jezike, mdr. tudi armenščino in arabščino. 1874–77 je bil upravitelj Knafljeve ustanove, skrbel je za slovenske študente in jih podpiral.

Bil je dekan pravne fakultete (1877–78 in 1885–86) in rektor dunajske univerze (1885–86). 1887 se je upokojil in bil imenovan za ravnatelja družinske cesarske fidejkomisne knjižnice. Umrl je v parku Schönbrunn za posledicami kapi, dva dni zatem so ga pokopali na dunajskem glavnem pokopališču.

Je pionir novodobnega znanstvenega pristopa pri odkrivanju pravnih virov bizantinske krščanske tradicije ter organizacijskih vprašanj pravoslavnih in uniatskih cerkva. Z več kot sedemdeset izvedenskimi mnenji, ki jih je izdelal po naročilu avstrijskega ministrstva za uk in bogočastje, si je na dvoru ustvaril izjemen ugled.

Od 1854 je pripravljal izvedenska mnenja glede vprašanj vzhodnih cerkva, npr. o ustanovitvi pravoslavne škofije v Kotorju (1870) ter pravoslavne metropolije v Bukovini (Romunija) in Dalmaciji (1873), o ustanavljanju pravoslavne teološke fakultete na univerzi v Černovcih (Franz-Josephs-Universität Czernnowitz,1875) v zahodnem delu današnje Ukrajine, takratnem glavnem mestu avstrijske kronske dežele Bukovine, ter o urejanju vprašanja kulta v Bosni in Hercegovini po 1879.

Velja za utemeljitelja vzhodnega cerkvenega prava, še posebej je dragocena njegova študija Das Eherecht der orientalischen Kirche I–IV (Dunaj, 1863), v kateri obravnava razvoj poročnih praks različnih vzhodnih krščanskih tradicij od začetkov krščanstva dalje. Delo, s katerim je bil prištet med utemeljitelje zakonskega prava bizantinske kanonsko-pravne tradicije, je pripravil na podlagi študija dotlej malo raziskanih cerkvenih in civilnopravnih virov grške in rimske tradicije, ki jih je našel v knjižnicah v Münchnu, Oxfordu, Parizu in drugod.

Odlikovan je bil z zlato medaljo za znanost in umetnost (1865) ter redom železne krone 3. razreda (1871), prejel je častni doktorat dunajske univerze – doctor honoris causa (1873). Sprejet je bil v red železne krone z viteškim naslovom (1879) in postal dvorni svetnik (1881).

Dela

  • Die Unionsverhandlungen zwischen der orientalischen und der römischen Kirche seit dem Anfangs des XV. Jahrhunderts bis zum Konzil von Ferrara, Wien, 1858.
  • Das Eherecht der orientalischen Kirche I–IV, Wien, 1863.
  • Memorandum zur Organisierung der kirchlichen Ämter an den Kathedralen der Orientalischen Kirche in Österreich. Manuskript, Wien, 1864.
  • Die Synoden und die Episkopal–Ämter in der morgenländischen Kirche, Wien, 1867.
  • Das Stifterrecht in der morgenländischen Kirche, Wien, 1888.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0332 (Čižman Jožef, Ljubljana), t. e. 1., a. e. 1. 1817.
  • Universitätsbibliothek Wien, Manuskript III 826, Bl. 1, 104, str. 299–300.
  • Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL, ŽA Ljubljana – Marijino Oznanjenje, zv. 5 (1808–21).
  • Hof und Staats–Schematismus des österreichischen Kaiserthums, II. Theil, Dunaj, 1827.
  • SBL.
  • Willibald Maria Plöchl: Joseph Zhishman, der erste Ostkirchenrechtler an der Wiener Juristenfakultät, Convivium utriusque iuris : Alexander Dordett zum 60. Geburtstag, Wien, 1976, 185–193.
  • Thomas Mark Németh:Josef von Zhishman (1820–1894) und die Orthodoxie in der Donaumonarchie, Freistadt, 2012.
Saje, Andrej: Čižman, Jožef (1820–1894). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi866082/#novi-slovenski-biografski-leksikon (28. oktober 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Zhishman (Čižman) Josip, cerkvenopravni zgodovinar – orientalist, r. 18. febr. 1820 v Ljubljani (brat Antona, gl. čl.), u. 4. sept. 1894 na Dunaju za kapjo (pok. na centralnem pok.). Gimn. (1832–7) in licej je obiskoval v Lj., 1839 je peš odšel na Dunaj in štud. pravo (1840 je bil Knafljev štipendist), ki ga je 1843 končal. Nadaljeval je s štud. orientalskih jezikov, 1848 bil prom. za dr. fil. in do 1851 delal v filol. in zgod. seminarju univerze. Ko je 1851 opravil usposoblj. izpit iz zgod., zemljepisa, lat. in grščine za vso gimn., je postal v Trstu suplent na drž. gimn. in 1852 redni učitelj. 1853 je bil premeščen na Terezij. akad. na Dunaj. Ob pisanju življenjepisa humanista Joh. Bessariona se je začel podrobneje ukvarjati z vzh. cerkvenim pravom. 1855–8 je štud. organizacijo in pravne razmere vzh. cerkve, rimsko in bizant. pravo, nato še tri leta grške cerkv. očete, bizant. idr. vzhodne kanoniste. 1864 je predlagal ustan. stolice za vzh. cerkveno pravo na dunajski univ. in se ponudil za predavatelja. 1867 je bila stolica na univ. ustan., Z. je postal na njej izr. in 1871 redni prof. Od 1870 je bil član drž. izpraševalne komisije za pravnozgod. izpite, 1877–8 in 1885–6 dekan pravne fak., nato še rektor univ. Po upok. 1887 je bil imenovan za ravnatelja družinske cesarske fideikomisne knjižnice. – Priznanja: 1865 zlata medalja za znanost in umetnost, 1873 dr. iuris h. c., 1879 red žel. krone z viteškim naslovom, 1881 dvorni svetnik.

Avstr. min. za bogočastje je 1861 Z-u poverilo nalogo, naj sistem. obdela ženitno pravo vzh. cerkve. V ta namen je Z. študiral rkp gradivo po knjižnicah v Münchnu, Parizu in Oxfordu, na podlagi tega napisal obsežno knj. Das Eherecht d. orientalischen Kirche I–IV (Dunaj 1863), s katero je postal utemeljitelj vzh. cerkvenopravne znanosti. S tem delom se dotlej ni moglo primerjati nobeno drugo, saj je pisano izključno po virih (ocenjeval J. Hergenröther v Archivu f. kath. Kirchenrecht). Napisal je mdr. še knjige: Die Unionsverhandlungen zwischen d. orientalischen u. römischen Kirche … (Dunaj 1858), Memorandum über die Organisierung d. kirchlichen Aemter an den Kathedralen d. orient. Kirche (1864, naklada le nekaj izv.), Die Synoden u. d. Episkopal-Aemter in d. morgenländ. Kirche (Dunaj 1867), Das Stifterrecht in d. morgenländ. Kirche (ib. 1888) in vrsto pravnozgod. študij. Kot strok. referent ministrstva za vzh. cerkve je mdr. sestavil: 1872 referat o ustan. pravosl. metropolije v bukovinskih Czernowitzah (danes Černovcy); 1873 osnutek za ustanovitev bogosl. fak. prav tam ter s tem zvezano organiz. dela (načrt virov za zgod. vzh. cerkv. prava, seznam teol. spisov vzh. cerkve ip.); 1874 ustanovno diplomo za pravosl. škofijo v Černovcyh in v Kotorju; 1880 osnutka za ustanovitev pravosl. semenišča in 1883 poslovni red za konzistorij pravosl. metropolita v Sarajevu.

1867–75 je učil prestolonaslednika Rudolfa klasične jezike, zemljepis in zgod., od 1875 cerkv. pravo. Izdelal je zanj načrt za gimn. študij teh predmetov in bil komisar pri njegovih izpitih. Po polit. prepričanju je bil liberalec, prijatelj Ad. Fischhofa, 1871 se je postavil za Ign. v. Döllingerja (proti dogmi o brezmadežnem spočetju) in imel velik vpliv na liberalno vzgojo prestolonaslednika in na njegov odnos do pravosl. cerkve, ki se je razlikoval od uradnega na dvoru. Užival je mednar. ugled kot strokovnjak za pravno zgod. vzh. cerkve. Njegove teol., zgod., jezikosl. in pravne sposobnosti so mu omogočile znanstv. proučevanje stroke, ki v njegovem času še ni bila sistemat. raziskana. Bil je sijajen predavatelj, znan po skrbno in natančno sest. predavanjih ter odličnem spominu. Znal je štev. jezike, mdr. armenščino in arabščino, na pamet je navajal med predavanjem ali debato citate iz cerkv. očetov v grščini, podatke za vire v latinščini, stcsl, armenščini ip. – 1873–7 je bil upravitelj Knafljeve ustanove, sicer pa skrbel za slov. študente in jih podpiral. Vse premoženje je zapustil domu za slepe (v 8. okraju na Dunaju) za gojence s Kranjske.

Prim.: r. matice ž. Marijino oznanjenje Lj.; osebni dokumenti in rkp, Ms III, 826 (Univ. bibl. Dunaj); Enc. Sje; Pol stoletja 189–93; Wurzbach; LZg 1885, št. 247; SN 1885, št. 244; Neue freie Presse 1887, št. 8369; nekrologi 1894: ib. št. 10789, 10791, Allgem. Juristenzg 425 Jurist. Blätter 1894, 427 (oboje Dunaj), LZ 637–8, LZg št. 204, Neues Wr. Tagblatt št. 244, SN št. 203, SP 285–6; UT 289–90, WZg št. 204, 205; – INK 1895, 66–9 (s sliko); J. Mal, DS 1930, 303–4; P. Vodopivec, L. Knafelj in štipendisti njeg. ustanove, 1971, 41, 69, 79. Rozman

Rozman, Franc: Čižman, Jožef (1820–1894). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi866082/#slovenski-biografski-leksikon (28. oktober 2021). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine