Slovenski biografski leksikon

Vrabec Ubald, skladatelj in zborovodja, r. 11. dec. 1905 v Trstu čevljarju Karlu in Uršuli r. Brešan, živi v Bazovici pri Trstu. V r. mestu je obiskoval 1912–22 slov. osn. šolo, nem. pripravljalnico in it. nižjo sred. šolo, se 1918–24 glasb. izobraževal na šoli GM (violino ga je učil mdr. A. Ivančič, klavir V. Šonc, harmonijo V. Mirk) in 1924–7 na konservatoriju G. Verdi (violino Bedini, glasb. teorijo V. Levi); 1924–7 je vodil pev. društvo Kolo. Študij violine je nadaljeval 1927–9 (diploma) v Bologni (Accademia filarmonica). 1929 se je odselil v Buenos Aires, tu 1929–30 vodil zbor kult. društva Ljudski oder, 1930–1 pa v Cordobi (Argentina) zbor Slov. prosvetnega društva. 1931 se je preselil v Mrb in do 1941 učil violino na šoli GM, hkrati se je izpopolnjeval v violinski igri pri F. Brandl in pevski tehniki pri Z. Ropas (1935–7). Dirigiral je zboru Grafika (1931–4) in zboru prim. emigrantov Jadran (pozneje Jadran-Nanos, 1934–41). Po kapitulaciji Jsle 1941 se je krajši čas zadržal v Lj., maja odšel v Trst, kjer se je med vojno preživljal kot lepopisec (Casa musicale Giuliana); od 1942 je bil povezan z OF (ileg. ime Miha) in 1944–5 vodil mladin. pev. zbor v Gropadi. Od 1945 je bil zaposlen pri GM v Trstu, 1945–8 vodil mešani zbor v Barkovljah (nekaj časa tudi v Rojanu in Nabrežini), od 1949 učil violino na šoli GM, 1961 upokojen. Poslej se je posvetil predvsem tržaškemu zboru J. Gallus (ustan. ga je že 1945 pod imenom Komorni zbor) in vodil do 1975. Večkrat je bil preds. Slov. pev. zveze (mdr. spodbudil združitev pev. zveze iz Gor. in Trsta), član žirij pevskih tekmovanj v Sji in zamejstvu, Bodel. pri organiz. in mentorskem delu ipd., tako da je bil središčna osebnost slov. glasbenega življenja v Trstu. – Priznanja mdr.: 3. nagrada natečaja Premio Trieste, 1967 (za Kratko simfonijo), Gallusova plaketa (za delo z zbori).

V komponiranju sledi tradicionalni glasbeni govorici. Po številu in priljubljenosti prevladujejo zbori. Prve 3 je obj. v zbirki 22 pesmi (1940; za moški na besedilo I. Potrča, Sinoči me dekle je vprašalo; za mešani A. Bošteleta, Trbovlje in C. Golarja, Kresno jutro). Po 1945 je izvirne skladbe in priredbe (predvsem ljudskih za mešani, moški, ženski, mladin. zbor in za manj običajno zasedbo žen. duet s klavirjem) večinoma obj. v NZb (prim. M. Dušinc in M. Gobec, Katalog NZb, NZb 1979), Notnih mapah (od 1974), samost. pa v Izbranih zborih (1973) in Moških zborih (Trst 1975, samozal.). Vokalno-instrumentalne skladbe: Kastavska balada, 1954; Punt (obe za mešani zbor in orkester); Dve sestri (za žen. zbor in orkester); Črv (za bas, klarinet, fagot in klavir); maše v slov. jeziku: 1. je zložil 1948; 2.–4. od 1963 do 1965; 5. je izšla v Trstu (1974). – Orkestralne: simfonija Tri dobe, 1939; Kratka simfonija, 1967; Koncert za orkester, 1972; Ritmične impresije, 1977; 4 simfon. slike: Divertimento, Le vkup, uboga gmajna, Škocjanske jame, Vesela simfonija. Komorno-solistične: Mala suita za flavto in čembalo, 1968; Suita za godalni orkester, 1969; Ostinato za orgle, 1970 (vse rkp, večinoma so bile izvedene ali posnete za potrebe RTV Lj.).

Članke in glasbene kritike piše za Radio Trst A, občasno tudi za NZb, PDk, Zaliv, Novi list (Trst), Delo. V Jadran. kol 1966 je obj. spominski zapis GM v desetletju 1918–28. – Prim.: osebni podatki; SBibl; J. Grilc, NZb 1959, 25 (s sliko); J. Koren, ib. 1966, 4; PDk 1975, št. 288; 1980, št. 287; Z. Harej, KGMD 1977, 78–84 (vse s slikami); Leksikon jsl muzike, Zgb 1984; 75 let GM, Trst 1985, 41–3, 57 (s sliko); D. Kalc, PDk 1985, št. 278; M. Grašič, ib., št. 279; B. Pogačnik, Delo 1985, št. 286; Dnevnik 1986, št. 15 (intervju, vse s sliko). Bedina

Bedina, Katarina: Vrabec, Ubald (1905–1992). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi816219/#slovenski-biografski-leksikon (14. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Primorski slovenski biografski leksikon

VRABEC Ubald, skladatelj, glasbeni pedagog in zborovodja, r. 11. dec. 1905 v Trstu, živi v Bazovici pri Trstu. Oče Karel, čevljar, mati Uršula Brešan iz Tolmina. V Trstu je obiskoval slov. osn. š., nemško pripravnico in it. nižjo sred. šolo. S sedmimi leti se je začel učiti mandolino, z dvanajstimi se je vpisal v šolo GM in se učil violino pri A. Ivančiču, klavir pri V. Šoncu in harmonijo pri V. Mirku. Na konservatoriju G. Verdi je v letih 1924–27 nadaljeval študij violine pri prof. Bediniju, pri V. Leviju pa je študiral kompozicijo. V teh letih je vodil trž. zbor Kolo. Glasbeni študij je dopolnjeval v Bologni in diplomiral 1929. V istem letu se je izselil v Argentino in tam v Buenos Airesu deloval pri kult. društvu Ljudski oder in nato v Cordobi vodil pev. zbor tamkajšnje Slov. čitalnice. 1931 se je vrnil v domače kraje in se nastanil v Mrbu, kjer sta tedaj delovala V. Mirk in K. Pahor. Prevzel je vodstvo zbora tiskarjev Grafika, 1934 pa zbora primor. izseljencev Jadran (pozneje Jadran-Nanos). Pri mrb. GM je poučeval violino (1931–41) ter se vmes še izpopolnjeval v violini pri F. Brandl in v pevski tehniki pri Z. Ropas. Iz mrb. dobe so skladbe Kralj Matjaž, Kresno jutro, Udar na udar, Trbovlje, Mi kujemo, Prihod idr. Ob nemški zasedbi Mrba se je 1941 umaknil najprej v Lj., že maja pa je odšel v Trst. Do konca vojne je bil v službi pri Casa musicale italiana. 1942 je pristopil k OF. 1944–45 je vodil mladinski zbor v Gropadi, zanj priredil nekaj ljudskih in umetnih pesmi ter zložil lažjo mašo. Po koncu vojne je ustanovil Komorni zbor, 1945–48 je vodil meš. zbor v Rojanu in Barkovljah. V-eva zborovska dejavnost in skladateljska ustvarjalnost sta bili že tedaj zelo živahni. S Komornim zborom je sodeloval na trž. radiu (do 1949 s tedenskimi oddajami, pozneje občasno), od 1949 tudi na koprskem. Za raznovrstne priložnosti (proslave, koncerte, radijske nastope itn.) je sproti komponiral izvirne pesmi. V tem času so nastale skladbe kot Slovenska pesem, Veter, priredba Bilečanke in druge harmonizacije. Tudi za ženski kvartet Večernica, ki ga je vodil nekaj let, je V. priredil več ljudskih pesmi. Od 1949 do upokojitve 1961 je poučeval violino pri GM v Trstu. Po upokojitvi je velik del svojih moči posvetil trž. zboru J. Gallus, ki je s tem imenom nastal 1959 kot nadaljevanje Komornega zbora. Svoje zborovodsko delo je V. opisal v Zborovodjevih spominih (Zaliv 1–4/1989, 18–35). Že na začetku svojega delovanja je Gallus na zborovskem tekmovanju v Vidmu, ki ga je razpisala trž. radijska postaja RAI, zasedel prvo mesto. Z njim je V. pozneje žel še veliko uspehov, saj je zbor prejemal priznanja in nagrade (zlato plaketo na reviji Naša pesem v Mrbu 1970, prvo mesto na zaključnem nastopu najboljših zborov Primorska poje 1974, večkrat drugo mesto na mednar. tekmovanju C. A. Seghizzi v Gor.). Pod V-evim vodstvom je Gallus izdal tudi ploščo ljudskih pesmi. Zbor je V. vodil do 1975, ko je prenehal z delovanjem. Zraven Gallusa je vodil še druge zbore na Tržaškem, med njimi po dve leti zbor S. Škamperle pri Sv. Ivanu in moški zbor v Bazovici, nekaj časa tudi zbor v Nabrežini, v srbski pravoslavni cerkvi v Trstu in cerkveni zbor na Opčinah. V. je opravljal tudi organizatorske in vodilne funkcije v prosveti. Takoj po drugi svet. vojni je bil nekaj časa referent za glasbo pri PNOO, v začetku 60. let preds. Slov. prosvetne zveze, prej in potem pa njen referent za pevske zbore. Bil je član raznih žirij na glasbenih tekmovanjih, predavatelj in mentor. Vseskozi je bil glasbeni kritik in publicist. V duhoviti rubriki Mihec in Jakec v Novem listu je s kritično ostrino spremljal sočasne razmere in dogodke. V 60. in 70. letih je posegel na politično področje in se pridružil Slovenski levici. 1968 je v njenem imenu kandidiral na dežel. volitvah na listi SSk in se uvrstil kot prvi neizvoljeni kandidat. Zavzemal se je za samostojni slov. polit. nastop. Ob njegovi 85–letnici je B. Pahor (na skupni proslavi 80-letnice L. Šorli in 85–letnice M. Bambiča v DSI v Trstu) orisal njegovo polit. delo. – V-ev glasbeni opus obsega na desetine izvirnih zborovskih skladb za različne vokalne sestave, skladbe za otroške in mladinske zbore, okoli 90 priredb ljudskih pesmi za zbore, nekaj tudi za ženski duet s spremljavo, več slovenskih maš, simfonična dela, kantate, komorne, instrumentalne skladbe in opero. V. se je že zgodaj oprijel zbora in njemu je posvetil glavni del svojega bogatega opusa. Prve tri skladbe (za maš. zbor Sinoči me dekle je vprašalo, za meš. Trbovlje in Kresno jutro) je objavil v zbirki 22 pesmi 1940. Po 1945 je objavljal v Naših zborih izvirne skladbe in priredbe za mešani, moški in ženski zbor (prim. Katalog NZb, NZb 1979) in Notnih mapah (od 1974). 1973 so v Lj. izšli njegovi Izbrani zbori za moški in mešani zbor, med njimi so nekatere znane V-eve skladbe in dve ljudski priredbi. 1975 je v samozaložbi izšlo osem pesmi za moški zbor. Razen dveh (v originalu za moš. zbor komponirana Kralj Matjaž in Lector et auditor, ki so jo 1968 izvajali kot obvezno pesem na tekmovanju Seghizzi) so skoraj vse druge izšle v Izbranih zborih za meš. zbor. V istem letu je v zbirki Petnajst beneških za meš. in moš. zbor izšlo poleg Merkujevih in Špekonjevih priredb tudi pet V-evih, med njimi Oj božime in Konjička imam prav bistrega. Med V-evimi zbori so nekatere skladbe še posebno znane in priljubljene pri pev. zborih in pri ljubiteljih zborovskega petja. Taka je npr. Zdravljica, mogočno izklesana skladba za moški zbor s svežo melodiko in ritmiko, Prihod na Gradnikovo besedilo, epsko zasnovana pesem s polifono gradnjo, kakor tudi veličastna Samo miljon (Slovenska pesem) na Kajuhov tekst z bogato, delno polifono delno monofono gradnjo, ali Bilečanka z udarno epsko zasnovo, ki je nastala po napevu in besedilu M. Apiha. Nekatere skladbe so obdelane elegično lirsko, npr. Veter na Kosovelovo besedilo. Med novejšimi skladbami je Na goriškem Travniku na besedilo L. Šorli, ki z značilnimi stilnimi prijemi nadaljuje V-evo puntarsko tradicijo iz niza zgodovinskih tekstov, kot sta Gradnikovi besedili Tolmin in Naša zemlja. Tudi kraški motiv, obdelan v krepko zgrajeni skladbi Komen, je Gradnikov. Med najbolj znanimi priredbami sta Polka je ukazana in Bratci veseli vsi. V-eve skladbe se redno pojavljajo v repertoarjih slov. zborov na koncertih in velikih pevskih prireditvah. – V. je uglasbil vrsto skladb nabožne vsebine, že 1943 je zložil dva moteta, Oro supplex in Confitemini Domino. Iz novejšega časa so nekatere božične pesmi kot Bila je noč in kantata Slovenski božič, oboje na besedilo V. Beličiča. V-eve slov. maše (prva 1948, naslednje tri 1963–65, peta izšla 1974) so namenjene splošni uporabi in tudi ljudskemu petju. Uglasbene so na liturgično besedilo, ena na prosto besedilo Z. Saksida. Poleg izvirnih kompozicij ima V. v tej skupini še vrsto zborovskih priredb starih ljudskih pesmi, ki so izšle v zbirki Ljudske nabožne pesmi (Trst 1974). Za to zbirko in za mašo št. 5 so V-u podelili 1974 v Trstu nagrado Vstajenje. V-eve vokalno-instrumentalne skladbe so Kastavska balada (1954), Punt, obe za meš. zbor in orkester, Dve sestri za žen. zbor in orkester in Črv za bas, klarinet, fagot in klavir. Za Punt je V. uporabil dva Gradnikova soneta iz cikla Podobe tolminskega punta. Na začetku 80. let se je lotil opere Tolminski punt na libreto J. Dolenca (po zgod. virih in motivih iz Pregljevih Tolmincev) in jo dokončal 1986. Opera v treh dejanjih je doživela krstno izvedbo v koncertni obliki v Gorici 1989. Njena glasbena govorica je moderna, solistični deli se enakomerno prepletajo z orkestrom. Vsako dejanje je sestavljeno iz treh slik, ki jih povezuje glasbena medigra. V čisto instrumentalnih delih je skladatelj uporabil ljudske motive. Za nekatere solistične nastope je na wagnerjanski način uporabil svečan, originalen motiv. Skozi celo opero se ponavlja začetni motiv Le vkup, le vkup, uboga gmajna. – Orkestralna dela je V. komponiral že pred vojno v Mrbu, med vojno v Trstu in pozneje. Simfonično pesnitev Tri dobe (nasilje nad slov. narodom, narodovo trpljenje in njegov odpor z željo po osvoboditvi) so prvič izvajali v trž. Avditoriju 1954. Za Kratko simfonijo je 1967 prejel tretjo nagrado na natečaju Premio Trieste. Iz 70. let sta Koncert za orkester (1972) in Ritmična impresija (1977). K instrumentalnim kompozicijam spadajo še štiri simfonične slike Divertimento, Le vkup, uboga gmajna, Škocjanske jame, Vesela simfonija. Glavne komorne instrumentalne skladbe so Mala suita za flavto in čembalo (1968), Suita za godalni orkester (1969) in Ostinato za orgle (1970), vse v rkp. in izvedene ali posnete na RTV Lj. V okviru slov. zborovske produkcije je V-eva glasba stilno originalna. Zanjo je značilna bogata melodika, izvirna harmonija, pogostna in sproščena raba polifonske tehnike, predvsem v zahtevnejših zborovskih skladbah. Prav tako je zanjo značilna naslonitev na slov. ljudsko motiviko. V-eva smer je novoromantična, skladatelj pa uporablja tudi modernejšo kompozicijsko tehniko, toda v njegovi glasbi ni avantgardnih izrazov. D. Cvetko (Stoletja slovenske glasbe) omenja skupino, ki se je v 30. letih usmerila v nove stilne ideje in postala nosilka druge slov. moderne generacije. Ti skladatelji so delno izšli iz Osterčeve šole, se izpopolnjevali pri sodobnih čeških skladateljih, pozneje pa so se teh vplivov osvobodili in prečistili svoja oblikovanja ter iskali vsak zase svoj izraz. V to skupino (Kozina, Lipovšek, Pahor, Ramovš idr.) prišteva tudi V-a. V. velja za »izrazitega ustvarjalca in glasbenega delavca, ki se je boril vse življenje za zadnji košček slov. zemlje z vsemi njenimi značilnostmi« (R. Simoniti). – V. je za svoje glasbeno delo prejel številna priznanja in nagrade, tako npr. II. nagrado Zveze kult. umetniških društev FLRJ 1959, Gallusovo plaketo ZKPO, skupno priznanje SPZ in Združenja pev. zborov Primorske, spominsko kolajno GM in Zveze cerkv. pev. zborov v Trstu.

Prim.: SBL IV, 599; rho, Za simfonično pesnitvijo pričakujemo še drugih njegovih del (Kratek razgovor z U. Vrabcem), PDk 31. jan. 1954 s sl.; J. Grilc, NZb 1959, 25 s sl.; J. Koren, Vrabčevo delo je dragocen prispevek k celotni slov. kulturni tvornosti, PDk 12. dec. 1965; Isti, NZb 1966, 4 s sl.; M. Zlobec, Skladatelj prime poslušalca in ga popelje do viška, TT 26. sept. 1973 (intervju s karikaturo); J. Silič, Vrabčevi Izbrani zbori v redakciji R. Simonitija, PDk 16. dec. 1973; Isti, Osem Vrabčevih pesmi v zbirki za moške zbore, PDk 8. jun. 1975; U. Vrabec 70-letnik, Delo 16. dec. 1975 s sl.; J. Koren, Ubald Vrabec sedemdesetletnik, PDk 11. dec. 1975 s sl.; M., Sedemdeset let Ubalda Vrabca, Družina 41, 1976; J. Silič, Neposredno učinkujoča lepota Vrabčeve »Ritmične impresije«, PDk 24. dec. 1977 s sl.; Z. Harej, KolGMD 1977, 78–84 s sl.; Leksikon jsl. muzike, Zgb 1984; Praznik slov. kulture v znamenju U. Vrabca, PDk 12. febr. 1984; 75 let GM, Trst 1985, 41–43 s sl.; B. Pogačnik, Ubald Vrabec osemdesetletnik, Delo 11. dec. 1985 s sl.; D. Kalc, Ubaldu Vrabcu za 80. rojstni dan, PDk 11. dec. 1985 s sl.; Isti, Človek – to ni sinonim za dobro, Delo 28. dec. 1985 s sl.; M. Grgič, Plodno mariborsko obdobje skladatelja U. Vrabca, PDk 12. dec. 1985; T. Pavšič, Skladateljev jubilej, Družina, št. 49–50, 1985 s sl.; V. Cuder, Vrabčevih 80 let, PrimN 20. dec. 1985 s karikaturo; Dnevnik 1986, št. 15 (intervju s sl.); J. Koren, U. Vrabec o Zdravljici in operi Tolminski punt, PDk 24. sept. 1988 s sl.; hj, Izražena hvaležnost trem starostam zamejskih umetniških ustvarjalcev, PDk 12. dec. 1990; Počastitev treh odličnih primorskih kulturnih delavcev, NL 20. dec. 1990.

A. B.

Bratuž, Andrej: Vrabec, Ubald (1905–1992). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi816219/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine