Slovenski biografski leksikon

Volarič Hrabroslav (pri krstu Andrej), skladatelj in zborovodja, r. 14. nov. 1863 v Kobaridu čevljarju in godcu Andreju ter Katarini r. Kenda, u. 30. sept. 1895 v Devinu. V r. kraju je obiskoval osn. šolo (nekaj časa v Trstu) in pripravljalnico (1877/8), učiteljišče v Kopru (1878–82). Služboval je v Kobaridu (1882–4), Tolminu (1884/5; 1884 opravil učit. strok. izpit), na Livku (1885/6), v Kozani v Brdih (1886–92) in Devinu (1892–5). Spomin. ploščo na r. hiši so odkrili 1909, nagrobnik v Devinu 1953. V glasb. teorijo in igranje klavirja ga je uvajal v Kobaridu učitelj F. Carli, ki je odkril V-evo muzikalnost. Na učiteljišču ga je učil klavir, harmonijo in kontrapunkt J. Czastka, sloveč violinist in organist. V Tolminu je našel v izvrstnem kontrapunktiku D. Fajglju zanesljivega glasb. svetovalca, ki ga je spodbudil, da se je predstavil javnosti kot skladatelj. Glasb. izobrazbo je želel poglobiti na konservatoriju v Trstu, 1895 se pripravljal na izpit, vendar mu je to preprečila smrt.

Že na učiteljišču je napisal več skladb in nekatere vključil v svojo prvo zbirko Venec četveroglasnih pesmi (1884, samozal.). Sledile so zbirke štiriglasnih kompozicij za moški ali mešani zbor: Slov. svet, ti si krasan (1885), Narodne pesmi (1887), Gorski odmevi (1888), Slov. pesmi za sopran, alt, tenor in bas (1891), Slov. pesmi za štiri moške glasove (1894). Obj. je tudi parafrazo za klavir Pozdrav iz daljave (1884), potpuri slov. nar. pesmi za klavir V domačem krogu (1885), polko-mazurko za klavir Zvezdica (1893). Večino skladb je založil sam, tri GM. Postumno je izšlo: Samospevi s klavirjem (1900; novo izd. pripr. A. Groebming 1958), Divja rožica in Slov. mladenkam (1908, za ženski dvospev in klavir), Lavretanske litanije (1941, izd. V. Vodopivec), Missa in honorem s. Andreae apostoli ad 3 voces viriles (1944?) in Missa in honorem s. Petri apostoli ad 4 voces viriles (1944?). Več skladb je obj. v CG, NZb, Pevcu, Sv. Ceciliji (Zgb), razl. pesmaricah, npr. Slov. pesmarica (Clc 1896), Pesmarica GM (1897).

V. je mehak in nekoliko zasanjan lirik. Ustvarjal je le male oblike, ki so najbolj ustrezale njeg. muzikalnemu znanju in potrebam okolja, v katerem je deloval. Moč V-eve, še zgodnje romantično orientirane glasbe je v izvirni melodiki, ki je večkrat ljudsko občutena in naslonjena na slov. ljudsko pesem. Iz vokalnih del je razvidno, da je dobro obvladal kompozic. tehniko in harmonijo, nekaj trdote je opaziti le v klavir. delih. Večino skladb je ustvaril v času učiteljevanja. Bil je vnet narodnjak, zato je za nekatere zbore značilen narodnobuditeljski zanos, ki je odsev tedanjih polit. razmer. Samospevi so preprosti, po izrazu prisrčni in čustveno poglobljeni. Grajeni so deloma strofično, deloma pa prekomponirano; spevno in neprisiljeno tekočo melodijo lepo dopolnjuje nezahtevna klavirska spremljava. Cerkvenim skladbam so cecilijanci priznavali tehnično neoporečnost, očitali pa preveč posveten ton (prim. J. Leban, CG 1895, 78). Ob koncu 19. in na začetku 20. stol. so bile V-eve pesmi zelo priljubljene in so deloma ohranile svojo privlačnost vse do danes. Povsod, kjer je služboval, je ustanavljal in vodil zbore, s katerimi je nastopal na narodnoprosvetnih prireditvah ter tako širil ljubezen do petja in glasbeno omiko.

Njegov sin Stanislav, r. 9. jul. 1887 v Kozani, u. 30. maja 1953 v Lj., je bil glasb. učitelj in pevovodja.

Prim.: r. matice (ž. urad Kobarid); arhiv. gradivo in zapuščina (glasbeni oddelek NUK); Bibl JLZ 13–14; Cvetko III; Simonič; Šlebinger; D. Fajgelj, LZ 1886, 309; V. Foerster, LZ 1901, 215–6; F. Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah, 1890, 166–8; SS 1895, 361; S 1895, št. 226; J. Leban, DS 1896, 214–5, 246–50 (s sliko); isti, UT 1909, št. 36–46 (spomini in V-eva pisma Lebanu); A. Urbančič, Mladika 1922, 241–4 (s sliko); D. Doktorič, Pevec 1930, št. 1–4; V. Ukmar, NZb 1949, 24; Soča (Gor.) 1953, št. 327 (s sliko); M. Špendal, Razvoj in značilnosti slov. romant. samospeva, 1979, 48–52; I. Jelerčič, Pevsko izročilo Primorske, Trst 1980; Leksikon jsl muzike, Zgb 1984. - Slike: glasb. odd. NUK. Kamniti kip v naravni velikosti (kipar ni znan) je bil postavljen na trgu v Kobaridu 1909, a so ga 1922 uničili fašisti; na istem mestu stoji od 1952 doprsni kip (B. Kalin, bron). Svc.

Sivec, Jože: Volarič, Hrabroslav (1863–1895). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi807466/#slovenski-biografski-leksikon (13. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Primorski slovenski biografski leksikon

VOLARIČ Andrej (s psevdonimom Hrabroslav), učitelj in skladatelj, r. 14. nov. 1863 v Kobaridu, u. 30. sept. 1895 v Devinu. Oče Andrej, čevljar in godec, mati Katarina Kenda. Osn. š. je obiskoval v Kobaridu in Trstu, pripravljalnico v Kobaridu, učiteljišče v Kopru je dovršil 1882. Učiteljeval je v Kobaridu (1882–84), Tolminu (1884–85), na Livku (1885–86), v Kozani (1886–92) in Devinu (1892–95). Vzporedno se je učil glasbenih veščin pri učitelju F. Carliju v Kobaridu, J. Czastki na koprskem učiteljišču, D. Fajglju v Tolminu in se je v devinskih letih pripravljal na izpite na tržaškem konservatoriju, ki mu jih je zgodnja smrt za tifusom preprečila. Bil je vnet narodnjak in se je povsod udeleževal prosvetnega življenja, h kateremu je prispeval prvenstveno kot odličen pevec v moških kvartetih in zborovodja; kvartetom in zborom je hkrati privoščil večji del svojih ustvarjalnih naporov. – V Kobaridu so mu 1909 postavili kamnit kip v naravni velikosti, delo neznanega kiparja, ki so ga 1922 uničili fašisti; od 1952 stoji na istem mestu bronasti doprsni kip B. Kalina; sredi devinskega pokopališča stoji nagrobnik, ki je še danes lepo negovan. – Skladatelja odlikuje romantična liričnost, ki mu je botrovala dokajšnja ustvarjalna osebnost, tako da izstopa med sodobniki. Posvečal se je vokalni glasbi in pisal največ za moški kvartet, za pevske zbore v raznih sestavah in samospeve za glas in klavir. Odlikuje ga smisel za skrbno oblikovano in učinkovito melodijo z izvirnimi potezami, za dognano in neprisiljeno vodenje glasov, za dokaj široko oblikotvorno zmogljivost, ki sega od preproste kitične ponovitve do umetelnih prekomponiranih pesmi, pri klavirskih spremljavah pa se odloča za skromne ali srednje zmogljivosti spremljevalcev, ne da bi se spuščal v iskanje virtuozistične učinkovitosti. – Njegov klavir je po njegovi smrti kupil Anton Kosovel in je danes v hiši Kosovelovih v Tomaju. – Od študentovskih let naprej je pisal pesmi, ki jih je delno objavil v zbirki Venec četveroglasnih pesmi (1884, samozal.); sledile so zbirke štiriglasnih pesmi za moški kvartet ali/in zbor ter za mešan zbor Slovenski svet, ti si krasan (1885), Narodne pesmi (1887), Gorski odmevi (1888), Slovenske pesmi za sopran, alt, tenor in bas (1891), za življenja je objavil še manj posrečena klavirska dela Pozdrav iz daljave (1884), potpuri slov. narodnih pesmi V domačem krogu (1885) in polko-mazurko Zvezdica (1893). Večina njegovih del je izšla postumno: Samospevi s klavirjem (1900, 1958), ženska dvospeva s klavirjem Divja rožica in Slovenskim mladenkam (1908), Lavretanske litanije (1941), Missa ad honorem s. Andreae apostoli ad 3 voces viriles in Missa in honorem s. Petri apostoli ad 4 voces viriles (1944?). Številne njegove skladbe so ponatisnjene tudi v mnogih slov. in hrv. pesmaricah.

Prim.: SBL IV, 564; Devinski župnij. arhiv; Liber Defunktorum ab anno 1852–1957, Liber IV., str. 112, št. 20; osebno pričevanje Tončke Kosovelove; A. Rojc, Cultura musicale degli sloveni a Trieste, Trst 1978; Trobina, 99, 129; v zvezi s polemiko, ko niso Devinčani hoteli poimenovati ondotne slov. osn. šole po Volariču, prim. še: anonimno pismo, ki s težko kleveto obrekuje V-ev spomin, NL 2. febr. 1976; A. Rojc in P. Merkù, Volarič in Butalci, PDk 7. mar. 1976; D. Pahor, Nedvoumno slovenstvo Hrabroslava Volariča, PDk 14. mar. 1976; S. Tuta, Hrabroslav Volarič – naš vzornik, PDk 21. mar. 1976.

Merkù, Pavle: Volarič, Hrabroslav (1863–1895). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi807466/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (13. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine