Slovenski biografski leksikon

Tarsia Antonio, glasbenik in skladatelj, v Kopru r. oz. krščen 18. jul. 1643 plemiču Fabriziu in materi Bianchi ter u. 20. okt. 1722. Že kot deček je T. pel v koprski stolnici, 18. maja 1662 bil nastavljen za stoln. organista, tu orglal vsaj še 1710, verjetno celo do zadnjih let življenja, hkrati poučeval glasbo, skrbel za glasb. življenje stolnice in mesta, komponiral. Med svojim službovanjem je veliko prepisoval, zlasti kompozicije beneških skladateljev 17. stol. Ta notni arhiv, po T-jevi smrti last stolnice, je še danes delno ohranjen, in situ.

Skladbe za glas, delna za zbor, godala in orgle (avtografi v arhivu stolnice Koper): Beatus vir qui timet a 3, 1680, 1709; a 4, 1688; Confitebor tibi Domine a 3, 1680; a 2, 1718; De profundis tenebrarum, motetto a solo, 1687; Salve Regina a 2, 1687; Sonate tube, motetto a solo, 1687; Magnificat a 4, 1688; Regina coeli a solo, 1697; Laudate Dominum omnes gentes a 2, 1700; a 3, 1700, 1711; tri Salve Regina a solo, 1707, 1712 (dvakrat); Nisi Dominus a 3, 1711; Gloria in Credo a 3, 1714; a 4, 1714; dve Si queris miracula a 3, 1715; a 4, 1715; Gloria a 4, 1717; In exitu Israel a 2, 1718; Chirie a 4, Credo a 4, Dixit Dominus a 4. — Ohranjeno je verjetno le del tistega, kar je T. napisal (v zapušč. še nesignirano in nedatirano), vendar je vse zgolj za cerkv. rabo: maše, psalmi, antifone, moteti za nedelj. in prazn. večernice. Četveroglasni in troglasni mašni stavki ter psalmi so namenjeni predvsem solistom in zboru, dvoglasni psalmi, antifone (tudi enoglasne) in moteti pa solistom. Instrumentalni delež sestavlja dvoje violin ter basso continuo (tudi orgle in bas), tri skladbe so pa samo za glas in basso cont. T. je obvladal tehniko komponiranja dovolj dobro, za glas pisal spevno, celo virtuozno, poverjal violini nalogo, ki je bila v skladu z razvijajočo se baročno izvajal. tehniko. Stilno je izšel iz ital. visokega baroka: kratkosapni odstavki, tonalitete in taktne mere, sosledje poživljajo krajši instrument. ritornelli. Zborski odstavki so večidel preprosti, homofoni, v solist. glasovih pa je čutiti odmeve visokobaročn. concertata brez razločevanja na arije in recitative, ki deloma prehajajo tudi v instrument. delež. T-jev basso cont. v glavnem nima značilne poznobaročne motorike. Visokobaroč. najčistejše so zgodnje skladbe (zlasti psalma Beatus vir, Confiteor), po letih nemira in manjšega stilnega skladja je v zadnjem desetletju izoblikoval svoj pozni slog (prim. Salve Regina 1707); zanj so značilne poznobaročne prvine (oblikovna uglajenost, jasnejša diferenciacija recitativa in arije, motorično gibanje bassa cont., krepkejše tonalno občutje, kadenciranje). Najboljše skladbe tega obdobja in celotnega dela so mašni stavki iz l. 1714 in 1717 ter obe solistični Salve Regina iz l. 1712. — Prim.: matične in računske knjige (stolnica Koper); G. Radole, Atti e memorie della Soc. istr. di archeol. a storia patria 1965, 195–7; J. Höfler, Kron 1968, 140–4; isti, Motetske kompozicije A. T., Zvuk 1968, 163–8; isti, Tokovi glasbene kulture na Slov. … do 19. stol. 1970, 76, 77–9; isti, Zvuk 1971, 305–15 (s katalogom del); isti, Glasbena umetnost pozne renesanse … 1978, 96–8. Hfr.

Höfler, Janez: Tarsia, Antonio (1643–1722). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi683436/#slovenski-biografski-leksikon (17. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine