Slovenski biografski leksikon

Slavik Edvard, politik, voditelj tržaških Slovencev, r. 20. nov. 1865 na Proseku nad Trstom mizarju Karlu, sinu Janeza S-a (gl. čl.), u. 28. okt. 1931 v Trstu, pok. na Proseku. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, gimn. v Trstu, pravo študiral in prom. na Dunaju. Bil je v Trstu odvet. pripravnik v pisarni dr. Gustava Gregorina (SBL I, 260), postal njegov družabnik 1901, a vodil pisarno sam, ko je Gregorin med 1. svet. vojno vstopil v Jsl odbor ter odšel iz Trsta. S-ova pisarna je bila po vojni sedež osred. kult. društva Prosveta.

S. je bil član in nekaj časa tajnik društva, dolgo let predsednik tiskarne E ter ob 50-letnici lista E priobčil njegovo zgodovino (E 1926, št. 15). Ponovno so ga izvolili za občin. svetovalca in dež. poslanca za tržaš. Ozemlje. – V mlajših letih je predsedoval moš. pev. društvu Kolo v Trstu in sam sodeloval tudi kot solist; ko je bila z njegovim prizadevanjem ustanovljena 1909 tržaš. podruž. GM, ki se je po 1. svet. vojni osamosvojila, je bil S. njen predsednik do njene razpustitve.

Kot odličen pravnik je bil S. iskan zagovornik zlasti slov. prebivalstva Trsta in okol., kot človek ljubitelj narave, vsakomur dober, da mu tudi nar. in polit. nasprotniki niso odrekali oseb. spoštovanja. – Prim.: informacije sina Borisa; Cvetko III, 337; Gorica 1900, št. 12; SP 1900, 62; 1901, 255; 1909, 96; J. Wilfan, ib. 1931, 351; 1936, 48; 1. poročilo tržaš. GM 1920, 4; B. Krimski, E 1926, št. 15 (s sliko); Zbori 1929, št. 4, 5, 12, 15, 16; Il Piccolo 1931, 29. okt; J 1931, št. 250; Jsl 1931, št. 252; SN 1931, št. 251 (s sliko), 273. Syr.

Suyer, Vaso: Slavik, Edvard (1865–1931). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi582724/#slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Primorski slovenski biografski leksikon

SLAVIK Edvard, pravnik in politik, vodilni predstavnik tržaških Slovencev, r. 20. nov. 1865 na Proseku pri Trstu, u. 28. okt. 1931 v Trstu, pokopan na Proseku. Ded Janez (Jan), glasbenik, je prišel iz Novega Stupova na Češkem (gl. čl.), oče Karel, mizar, mati Ivana Terezija Pittl, gospodinja. Osn. š. je obiskoval na Proseku, gimn. v Trstu, pravo dovršil z doktoratom na Dunaju. V Trstu je bil odv. pripravnik v pisarni dr. Gustava Gregorina (PSBL I, 496–97), od 1901 njegov družabnik. Med prvo svet. vojno je Gregorin odšel po sklepu slov. in hrv. polit. voditeljev v tujino, da bi tam v Jugoslovanskem odboru zastopal težnje jsl. narodov A.-O. za ustanovitev lastne države. Od tedaj je S. vodil odv. pisarno sam in bil samostojen odv. do smrti. - V mlajših letih je bil preds. pev. društva Kolo v Trstu (ust. 1896) in solist v njegovem zboru. 19. okt. 1909 je bil med ustanovitelji in prvi preds. Pevskega in glasbenega društva v Trstu (Podružnica Glasb. Matice v Lj.) (odbor je natisnjen v brošuri 75 let Glasb. Matice, Trst 1985, 4), ki deluje kot Glasb. Matica še danes. - Prav tako se je že mlad vključil v polit. delovanje trž. polit. društva Edinost in bil več let odbornik, tajnik, predsednikov namestnik, dolga leta pa preds. tiskarne Edinost. Ko je TPH v začetku tega stol. kupila stavbišče na Trgu Caserma (zdaj hotel Regina, al. Filzi 14) in ga namenila Nar. domu, je bil S. v Osnovalnem odboru društva »Narodni dom v Trstu« tajnik (gl. PSBL I, 3 pri Abram Josip). Nar. dom je bil sezidan 1904, požgan 14. jul. 1920. - Najdalj pa je delal v trž. občinskem in deželnem svetu. Prvič je bil izvoljen na listi Edinost 1903, nato 1906, 1909 in 1913; ta svet je delal tudi po prvi svet. vojni do nastopa faš., ker je bilo med vojno delo ustavljeno; S. je bil kot načelnik skupine 12 slov. svetovalcev Edinosti tudi v obč. odboru. - S-ovo delo v trž. občinskem in dežel. svetu ni raziskano, čeprav so tiskani Verbali del Consiglio comunale di Trieste (a v knjižnici Biblioteca Civica v Trstu niso urejeni). Njegovo delo je bilo težko, ker so bili slov. svetovalci v ogromni manjšini (najprej kakih pet od 50, nazadnje 12 na 80), it. svetovalci pa so bili zavzeti nacionalisti različnih svetovnih nazorov, ki so budno pazili, da Slov. ne bi dobili v Trstu kakih pravic. S. se je boril za potrebe slov. ljudi v Trstu in okolici, pred očmi pa je imel tudi splošne koristi. Kako in kaj je delal, nam kažeta že prvo in četrto leto, ki smo ju raziskali. Prvo leto: 18. maja 1903 je protestiral proti nerednostim pri volitvah. Na tej seji je bil izvoljen v komisijo za oskrbo z vodo. Izjavil je, da bo glasoval proti odprtju otroškega vrtca na Vrdeh (Sv. Ivan), češ da bi raznarodoval slov. otroke in vzgajal sovraštvo med narodoma. 21. dec. je govoril o šolah in vrtcih, naj prepusti občina svojo it. gimn. in realko državi, ki bi ju prevzela, ker občino preveč staneta. Predlagal je zgraditev vodovoda na Opčinah in v Sv. Križu. Naslednji dan je prosil, naj zasujejo obe mlaki na Kontovelu in zgradijo napajališče in pralnico. Prav tako je treba zgraditi štiri ceste: t. i. Staragora, novo cesto do Miramara in morja, cesto po vsem Kontovelu in cesto med Miramarom in Grljanom. - 25. mar. 1906 je bil izvoljen v III. mestnem okraju (distrikt) z 239 glasovi na 271. Izbran je bil v tri komisije: za vojaške zadeve, za oskrbo z vodo in za vojaško takso. To leto je nastopil nad 29 krat, stvarno, odločno, ob žvižganju in ugovarjanju večine. Že na prvi seji 6. jun. 1906 je govoril v imenu slov. svetovalcev proti podpori 40.000 kron gledališču Verdi, ker so napravili vprašanje politično: »Delegacija (odbor) nas vabi, naj glasujemo za njen predlog, ne samo kot dobri meščani, ki ljubijo umetnost, ampak predvsem kot dobri Italijani. In od nas ne morete zahtevati, da bi bili dobri Italijani. Mi smo in moramo biti dobri Slovenci in kot taki ne moremo sodelovati z vami, da bi (kot pravi predlog) visoko držali narodno čast in podpirali to ustanovo, ki je vedno bila in bo nacionalna. Delegacija je rajši izbrala polit. pogled in nam s tem onemogočila, da bi sodelovali z vami. Mi bi morda tudi mogli glasovati za vaše nacionalne zahteve, če bi vi pokazali enako vnemo tudi za naše narodne potrebe, toda dokler bodo z vaše strani vse naše terjatve (tudi najpravičnejše civilne terjatve) tako napadane, ne moremo glasovati za vaše nacionalne zadeve. Žal mi je, da moram glasovati proti podpori gledališču, ker, priznati moram, zelo ljubim gledališče...« Drugič je govoril o higieni in pokritju potoka Farneta, o novi cesti v Škednju, kjer je treba plačati tista zemljišča, katerih lastniki ne bodo imeli koristi od ceste. 26. sept. je dolgo in odločno govoril proti odprtju it. vzporednic ali samostojne osn. š. pri Sv. Ivanu, ker je tam malo pravih Italijanov (na zadnjih volitvah je dosegel it. kandidat 29 glasov, slov. pa 240) in ker 2000 slov. otrok v Trstu že 22 let prosi za slov. osn. šolo v mestu: »Mi nismo nasprotni, da tudi Italijani, ki živijo na deželi in ki so v manjšini, dobijo pouk tudi v lastnem okrožju v svoji materinščini, toda zahtevamo, da se enako ravna tudi s Slov. v mestu.« Drugič je predlagal, da bi ukinili otroške vrflce na Greti, pri Sv. Ivanu in v Rojanu ter jih odprli v mestu. Predlagal je oskrbo z vodo na Konkonelu in Kolonji, kritje stroškov za kraški vodovod in enako plačo ravnateljev mestnih in vaških osn. šol (do tedaj v mestu 500 kron, v vaseh 100–250 kron). - Vojna je zatrla redno polit. delo, vendar S. ni miroval. Bil je član Narodnega sveta v Trstu, ki so ga ustanovili 11. sept. 1918 po obisku dr. A. Korošca; ta je trž. voditeljem razložil bližajoči se propad A.-O. Ko so 30. okt. 1918 It. ustanovili v Trstu Odbor za javno blaginjo (Comitato di salute pubblica), ki je prevzel upravo mesta, so vanj vključili tudi štiri Slov. iz Nar. sveta {S., Vilfan, Ferfolja, Golouh); S. je zahteval, naj povečajo število Slov. na osem, a ni uspel. - Neposredno po požigu Nar. doma v Trstu (14. jul. 1920) so dobili S., J. Agneletto in Jos. Abram s kvesture opomin, češ da hočejo dvigniti slov. kraške vasi v upor. 21. sept. 1920 je bil S. skupaj s Podgornikom in Kureličem v delegaciji pri min. preds. Giolittiju in so mu izročili spomenico o požigu Nar. doma, izplačilu vojne škode, o šol. vprašanju in o menjavi avstr.-ogr. denarja. Ko so faš. prevzeli oblast, sta Mirko Vratović in S. obiskala gen. Sanno v Trstu, ga v imenu stranke pozdravila in prosila za zaščito slovan. prebivalstva (Slov. odposlanstvo pri gen. Sanni, E 31. okt. 1922). O tem je S. pisal odsotnemu J. Vilfanu: »Revolucija je pri kraju. Vse je prešlo, ne da bi se nam kaj hudega zgodilo. Šček in Križman sta se poklonila novemu "Heilandu"... in mu izrekla simpatijo slov. ljudstva Goriške. Mi se nismo poklonili fašistom, predstavili smo se le gen. Sanni« (Kacinova, 1921–1928, 233). - 4. apr. 1921 so na občnem zboru Edinosti v Divači razširili njeno delovanje na vse Slov. in Hrv. v It. Za preds. je bil izvoljen Vilfan, za njegovega namestnika S. Za parlamentarne volitve 1921 je Edinost ustanovila Jugoslovensko narodno stranko (JNS). V trž. okrožju je kandidiral tudi S., vendar tu ni bil izvoljen noben slov. kandidat. - 13. jul. 1923 je bilo v Gor. ustanovljeno samostojno polit. društvo Edinost za Goriško. S. je bil v Trstu odbornik, na občnem zboru 30. dec. 1923 pa je bil izvoljen za tajnika. Kot preds. tiskarne Edinost je zavrnil koncesije gor. Edinosti pri časopisu. Ko je 22. sept. 1922 gor. odbor Edinosti sprejel sklep, da se poveže s Partito popolare it., je bil S. odločno proti temu, bil pa je 15. okt. v Gor. na informativnem posvetu. Prav tako je 1925 zavrnil gor. predlog, da bi polit. društvo Edinost sprejelo kršč.-social. načela v svoj program. - 23. febr. 1924 so Vilfan, Vratovič in S. izrazili trž. prefektu Crispu Moncadi zadovoljstvo glede meddrž. pogodbe med It. in Jslo o prijateljstvu; zatrdili so mu, da slov. lista ni opozicijska. Ko je končno 19. sept. 1928 trž. prefekt Fornaciari razpustil polit. društvo Edinost, sta morala biti navzoča podpreds. S. in tajn. Gerbec. Tako se je končalo S-ovo polit. delo. - S. je bil v komisiji za združitev Kmečko-vrtnarske zadruge (ust. 1919) v Zadružno zvezo (2. febr. 1921). Osrednje slov. prosv. durštvo Prosveta (ust. 1922) je imelo vse do razpustitve 1927 svoj sedež v S-ovi pisarni. - Za jubilejno št. E je napisal razpravo Početki lista Edinost (E 1926, št. 15, 8–10). - Poročen je bil z učit. in javno delavko Antonijo Lavrenčič-Slavik (gl. čl. in podatke o družini). - S. je bil ves čas It. pod nadzorstvom policije in vojaške informativne službe. Voj. inform. služba je 31. jan. 1928 poročala načelniku kr. mornarice in min. notranjih zadev, da je S. aktiven propagandist slovan. iredentizma, zelo vpliven med slov. prebivalstvom in eden največjih voditeljev polit. društva Edinost ter njen upravni svetnik; maja 1918 je delal propagando za podonavsko konfederacijo pod habsburškim žezlom (majniška deklaracija); stalno je v stikih s slov. nacionalističnima poslancema Vilfanom in Besednjakom; pogosto je hodil v Lj. in Bgd, kjer se je shajal s kapetanom Adolfom Perthenom, ki je dodeljen štabu dravske divizije v Lj., odvisen od načelnika njenega obveščevalnega urada gen. Vik. Rud. Andrejka. Lani so mu vzeli potni list. Prepis so poslali 12. febr. 1928 trž. prefektu, ta pa je že 25. febr. odgovoril, da S-a dobro poznajo in »natančno in vztrajno nadzorujejo«; v občinskem svetu je »vedno zaničljivo govoril proti svetovalcem it. narodnosti«, med mirovno konferenco v Parizu je pisaril jsl. delegatom, naj se upirajo it. zahtevam; po miru se je vrgel na reorganizacijo predvojnih društev, da bi se med slov. ljudstvom ohranilo iredentistično čustvo; po nastopu fašizma je postal previdnejši... Kljub vsem tem obtožbam pa je značilno, da ga niso ne zaprli ne internirali. - S. je bil sposoben, nesebičen in izredno delaven, boril se je odkrito in javno v možnostih tedanjih časov in razmer, da bi priboril osnovne polit. in gosp. pravice Slov. v It.

Prim.: SBL III, 359–60 in tam navedena liter.; žup. urad Prosek; Verbali del Consiglio comunale di Trieste 1903 in 1906; Kacinova, 1921-1928, pass.; M. Jevnikar, Rojstne hiše naših velikih mož na Tržaškem, E. S., KolGMD 1985, 116–17; ACS, Min. Int. AGR, PS A 4 b. 336, fasc. Slavik Eduardo; slika v E 1926, št. 15, 31.

Jem.

Jevnikar, Martin: Slavik, Edvard (1865–1931). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi582724/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine