Slovenski biografski leksikon

Sancin Ivan Karlo (Ivo Karel), violinist, glasb. pedagog, skladatelj in glasbilar, r. 30. okt. 1893 v Škednju pri Trstu. Izhaja iz ljudske godčevske rodbine. Že ded Ivan S. je godel na »bombardino« v godbi Barakoš po semnjih. Trije njegovi sinovi so tudi bili godci:

1. Pepe je godel na »es-trombo«. Dva njegova sinova sta se posvetila glasbi: Josip je sodeloval v domači godbi in bil violončelist, Karlo pa je bil pianist in učitelj v Brežicah.

2. Franc je godel na » bombardino«. Dva njegova sinova sta tudi glasbenika: Anton je pozavnist v orkestru Opere SNG v Lj., Franc pa igra pihalni bas in sodeluje v ljudski prosveti med zamejskimi Slovenci v Buenos Airesu.

3. Ivan (oče Ivana Karla), u. 1917, je godel pihalni bas pri mornariški godbi v Puli. Pozneje je imel v Škednju gostilno, v kateri so se shajali člani tržaškega simfoničnega orkestra Orchestrale triestina. Tako je prišlo do tesnejših stikov med ljudskimi godci S-i in umetno glasb. kulturo, ki so se ji poslej posvečali v vedno večjem številu, med njimi kar trije Ivanovi sinovi: Belizar je operni pevec Mrbu, Dušan poučuje violino na glasb. šoli v Celju, tretji,

Ivan Karlo, je dovršil osn. šolo v domačem kraju, moško učiteljišče (z maturo) pa v Gor. (1909–11). Hkrati je obiskoval tudi šolo Pevskega in glasb. društva v Gor., 1907–14 pa tudi tržaški konservatorij, kjer ga je učil violine prof. Jankovich. Poleg tega je bil v l. 1913–4 učitelj v Škednju in igral v tržaškem simfoničnem orkestru, 1914–9 v vojaški službi. Po vojni je opravil diplomski izpit iz violine pri Humlu v Zgbu in študiral kompozicijo pri Art. Michlu v Gradcu. 1919–22 poučuje violino na konservatoriju GM, igra v orkestru Opere (1. jan. 1919 do 31. avg. 1921) v Lj. Hkrati (1920–3) je soustanovitelj in član godalnega kvarteta Zika (pozneje Československé kvarteto), ki ga sestavljajo: Rihard Zika (I. violina), I. K. S. (II. violina), Ladislav Černý (viola) in Ladislav Zika (violončelo). S tem kvartetom je nastopal najprej po Sji (Ptuj, Lj., Bled, Rogaška Slatina). V jeseni 1921 je odšel z njim na Češko, kjer se je s študijem obsežnega koncertnega repertoarja na gradu Lovčen pri Nymburku pripravljal za koncertne turneje. Po uspešnem koncertu na Dunaju je sledila spomladi koncertna turneja po Jsli in nato po južni Nemčiji. Po velikih uspehih je kvartet dobil povabilo za koncertni nastop na znanem festivalu sodobne glasbe v Donaueschingenu, kjer je izvedel tudi op. 16 P. Hindemitha. Sledi uspešna turneja po Češki. Nato se je S. vrnil v domovino in bil ravnatelj šole GM v Celju (1. sept. 1923–6. apr. 1941). V tem času se je posvetil intenzivneje pedagoškim problemom in dvignil zavod na stopnjo resne glasb. šole. Organiziral in vodil je šolski orkester ter prirejal koncerte. Kot koncertant je posredoval sodobno violinsko literaturo (K. Szymanowski, Sonata op. 9; N. A. Roslavec, Valček, Večerna pesem; O. Respighi, Concerto gregoriano itd.). Zbiral je gradivo za violinsko šolo (7 zv. v rkp.), se posvečal skladateljevanju in napisal nekaj člankov o glasbi v časopisje. L. 1927 je sestavil z Elviro Maršićevo (klavir) in Rudolfom Matzom (violončelo) iz Zgba (S. je igral violino) komorni trio, ki je prirejal koncerte v Celju, Lj., Zgbu, Bgdu itd. Pregnan po okupatorju, je od 1. avg. 1941–31. avg. 1945 bil spet član orkestra Opere in poučeval v šoli GM v Lj. Nato je bil ravnatelj šole GM v Trstu. Kot violinski pedagog je vzgajal več pomembnih violinistov (K. Rupel, M. Bravničar, D. Sancin, M. Logar, M. Viher itd.). — S. si je pridobil sloves tudi kot izdelovalec violin (učil se je pri mojstru Al. Palfnerju v Gradcu). — Kot skladatelj je napisal več del: za violino in klavir Uspavanka, Fantazija; Spominski list za klavir; Slov. serenada za kvartet violin; Celjska suita za mali orkester; Himna Celju (Fran Roš), kantata za sopran solo, mešani zbor in vel. orkester; scenska glasba k Bajki o kresni noči (Helena Rajhova) za soli, mladinski zbor in mali orkester; pesmi: Mars victrix (Al. Gradnik), za glas in godalni orkester; Poziv (Ruža L. Petelinova), za glas in klavir; Zemlji (Al. Gradnik), za mešani zbor itd. — Prim.: likvidacijski listi Uprave SNG v Lj.; Izvestje GM v Lj. in podružnic v Gor.… 1909–10; Maska I (1920–1), 3 (s sliko godalnega kvarteta Zika); Cillier Zeitung 1922, št. 30; Dalibor, Praha 1922, 13; J 1923, št. 3; IS 1925, št. 39 (slika); J 1926, št. 62 in št. 116; 1931, št. 140; Zbori 1927, 56; Dr. J. Mantuani, Katalog razstave, Lj. 1932, 14; SN 1932, št. 51 (s sliko); Zavod za zaščito avtorskih malih pravic, Prijava del 10. avg. 1938; S 1939, št. 176; GM v Lj., Letno poročilo za šol. l. 1942/3, 11; Društvo slov. skladateljev, Prijavnica 1946. Hr.

Hrovatin, Radoslav: Sancin, Ivan Karlo (1893–1974). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi536015/#slovenski-biografski-leksikon (9. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

SANCIN Ivan Karlo, violinist, glasb. pedagog, skladatelj, izdelovalec violin, r. 30. okt. 1893 v Škednju (Trst), u. 28. dec. 1974 v Lj. (dom upokojencev na Taboru). Oče Ivan, gostilničar, iz stare godčevske družine Šmecovih, v kateri je ded Ivan igral »bombardin«, oče Ivan pa pihalni bas pri mornariški godbi v Pulju, mati Tereza Sancin; brata Belizar in Dušan, sestra Avrelija (gl. čl.). Osn. š. v Škednju, učiteljišče v Gor. (matura 1913). Že kot otrok se je začel učiti violine, njegov prvi učitelj je bil prof. Faidiga, pozneje na trž. konserva toriju prof. Avg. Jankovič. Ravn. konservatorija Gialdino Gialdini ga je zaradi marljivosti in nadarjenosti oprostil šolnine. V Gor. se je vpisal na gor. podružnico trž. konservatorija in študiral pri prof. Alf. Luccariniju. Pridružil se je 70-članskemu pev. zboru slov. srednješolcev, ki ga je vodil sklad. Josip Michl. Ta je ustanovil tudi godalni kvartet, ki so ga sestavljali: S. 1. violina, Silvan Pečenko 2. violina, Jos. Mich viola, Avg. Pertot violončelo. V štirih letih so naštudirali 12 kvartetov; po maturi se je kvartet razšel, - S. se je vrnil domov in nekaj časa poučeval v Škednju ter igral v orkestru v Verdijevem gledališču v Trstu (1913–14). Od 1914–18 je bil v vojaški službi in dosegel čin stotnika. Po vojni je bil v Lj. član orkestra v O (1. jan. 1919 - 31. avg. 1921), poučeval violino na konser. GlasbM (1919–22), opravil diplomski izpit iz violine pri prof. Humlu v Zgbu in študiral kompozicijo pri Art. Michlu v Gradcu. Bil je soustanovitelj godalnega kvarteta Zika (1920–23): Rihard Zika 1. violina, S. 2. violina, Ladislav Černy viola, Ladislav Zika violončelo. Po nekaj mesecih vztrajnega dela so nastopili v Ptuju, Lj., na Bledu, v Rog. Slatini, Kamniku, Kočevju, Novem mestu, Celju, Mrbu idr. V jeseni 1921 so odšli na Češko, kjer jih je knez Aleks. Thurn-Taxis za dva meseca sprejel na svoj grad Lovčen pri Pragi, da so se v miru pripravili za nastope. Po uspešnem koncertu na Dunaju je sledila spomladi 1922 koncertna turneja po Jsli in nato po južni Nem. (10 koncertov), ki sta jo omogočila kneza Windischgrätz in Fürstenberg. Ta jih je povabil tudi na ugledni festival sodobne glasbe v Donauerschingen in jih tri tedne gostil na svojem gradu. Po velikem uspehu so gostovali po Češkem. - S. se je vrnil v Jslo in prevzel mesto ravnatelja na šoli GlasbM v Celju (1. sept. 1923 - 6. apr. 1941). Šolo je zelo dvignil, organiziral in vodil šol. orkester in prirejal koncerte. Zbiral je gradivo za violinsko šolo (7 zv. v rkp.), skladal in napisal nekaj člankov o glasbi v časopise. 1927 je sestavil z Elviro Marsićevo (klavir) in Rud. Matzom (violončelo) iz Zgba (S. je igral violino) Zagrebški komorni trio, s katerim je dosegel odlične uspehe v Lj., Zgbu, Bgdu, Celju, Mrbu idr. Ob nem. napadu se je S. umaknil v Lj., kjer je bil od 1. avg. 1941 do 11. avg. 1945 član orkestra v O in poučeval na š. GlasbM. - Nato se je vrnil v Trst in prevzel ravn. šole GlasbM, ki so jo obnovili v jeseni 1945. Njegovo delo je bilo težko, ker š. ni imela primernih prostorov, zato se je odvijal pouk po zasebnih sobah posameznih prof. 1949 so ga odstavili in sam je izjavil, da je v tem času »doživel največja razočaranja in zapostavljanja« (D. Jakomin). Šele v šol. letu 1955–56 je začel poučevati petje na Industrijski strok. š. v Rojanu in ostal na tem mestu do konca šol. leta 1963–64. Skoraj ves čas je dopolnjeval učno obveznost na Industr. strok. tečaju na Opčinah, prvo leto tudi zborno petje na učiteljišču, 4 leta še na Trg. strok. šoli pri Sv. Ivanu. Potem se je umaknil v zasebno življenje in pisal glasb. kritike za RAITrstA. - S. je zložil več del: Uspavanka (po istrskem motivu) in Fantazija /a violino in klavir; Spominski list za klavir; Slovenska serenada za kvartet violin; Celjska suita v 4 delih za mali orkester po Novačanovi drami Herman Celjski (prva izvedba v Celju 15. nov. 1933); Himna Celju (Fran Roš), kantata za sopran solo, meš. zbor, ženski zbor in orkester (prva izvedba v Celju 1938); scenska glasba k Bajki o kresni noči (Helena Rajkova) za solo, mlad. zbor in mali orkester; pesmi: Mars victrix (Al. Gradnik) za glas in godalni orkester; Poziv (Ruža L. Petelinova) za glas in klavir; Zemlji iAl. Gradnik) za meš. zbor; razna dela za violino in nekaj za klavir. - S. je bil tudi strokovnjak v izdelovanju violin; po lastni izjavi jih je izdelal 52.

Prim.: Žpk urad Škedenj (Trst); SBL III, 199–200 in tam nav. liter.; Čitalnica v Skednji, 1868–1968, Trst 1968, 57 s sl.; Dušan Jakomin, Liki iz naše preteklosti, K. S., RAITrstA 15. maja 1976; Jelerčič 177–78; 75 let GlasbM, Trst 1985', 14 si., 15; M. Jevnikar, Rojstne hiše naših velikih mož na Tržaškem, KolGMD 1986, 77–78 s sl. roj. hiše.

Jem.

Jevnikar, Martin: Sancin, Ivan Karlo (1893–1974). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi536015/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (9. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine