Rebula, Alojz (1924–2018)

Rebula Alojz, književnik, r. 21. jul. 1924 v Šempolaju (Trst) v kmečko-železnič. družini. Po osnovni, že italijanski šoli je obiskoval 1936–44 klasično gimn. v Gor. in Vidmu, 1945–9 študiral klasično filologijo na lj. univerzi, po diplomi poučuje od 1949 na slov. nižji, od 1953 na višji gimn. v Trstu, stanuje na Opčinah. – Sodeloval je pri priredbi Goldonijevih Primorskih zdrah (1945), bil sourednik revij Sidro (1953) in Tokovi (1957). – V šesti šoli v Vidmu je napisal italijansko dramo, s slov. izvirnim delom pa je nastopil v Koledarju Gregorčičeve založbe za 1946 z alegoričnim Vedežem ob Jadranu, potem kot Jadran (to ime rabi tudi kasneje) v NS 1948, kjer je objavil pesmi in novelo Mali John. Nadaljeval je s prozo, predvsem pripovedno, v NS in NSd od 1955, največ pa (tudi pod imenom Peter Skalar) v tržaških Razgl 1948–52, krajše spise (ocene, črtice, novele, zapiske) pa so mu natisnili LdP 1949, št. 1, PDk 1951, št. 291, Jadranski koledar za 1952, Sidro 1953, Za naše bralce, priloga LdP 1953, št. 261, Novi list od 1954, NOja od 1955–6, KMD za 1957, Tokovi 1957, Gospodarstvo 1957, TT 1957, št. 53. Prva njegova knjiga je zgodovinski roman iz srednjega veka Devinski sholar (Trst 1954), ki je prej izhajal kot priloga tržaških Literarnih vaj 1953–4. Izbor novel in črtic Vinograd rimske cesarice je izšel konec 1956 v Mrbu, roman-družinska kronika Klic Sredozemlja pa 1957 v SV v Celju. – Verze z ekspresionističnim duhom in izrazom je sicer pustil, v njegovi prozi pa je vendarle veliko liričnega ob dotiku z naravo in srečanju z ljudmi, zraven pa dinamično razglabljanje življenja, naše narodne usode in pomena umetniškega poslanstva. Zato je segel kdaj po obliki pesmi v prozi, dnevniškega zapiska ali noveliziranega premišljevanja (Utrži Adam = Odčarani vrt), ki je včasih blizu umetniškega eseja ali celo prehaja vanj iz novelističnega pripovedovanja: Srečanje s Pennadorom (= Slataperjem), NS 1949; Nekdo iz rodu Antejev (= Župančič), Razgl 1949; Ura poklica (= S. Kosovel), Lovorov grm (= štirje iz naše moderne), oboje v zbirki; Lj. noč (= Prešeren), Tokovi 1957. To marsikdaj boleče iskanje srečamo tudi pri njegovih avtobiografskih junakih v novelah s pravo epično zasnovo: Votel je Kras, Vrnitev (prej Pozabljena kri). Zraven njih pa so tu z naglimi zamahi zarisane postave in tragični, kdaj pa tudi komični zapleti med ljudmi na narodni meji v letih pod italijansko oblastjo, v boju za osvoboditev in v nejasnih razmerah po drugi vojski. Od realizma prehaja to pisanje v psihološko in čustveno razgibano in pretenjeno obravnavo, sega včasih po moderni tehniki hkratnega doživljanja in filmskega razpleta, v jeziku je rado intelektualno, zna pa tudi pokazati plasti različnega govorjenja in jih zraven še karakterizirati. – Iz ital. je za PDk 1949 prestavil A. Vivanteja L'irredentismo Adriatico. – Na sh. so prestavljeni odlomki iz Pozabljene krvi in Vinograda rimske cesarice v Almanahu 1952 in 1953, novela Votel je Kras pa v knjigi Priče s krša i mora (Zgb 1955). — Prim.: L. Legiša, PDk 1951, št. 224, 225; 1952, št. 72, 142, 235, 277; 1953, št. 46; NOja 1947; 1954; Knjiga 56; J. Tavčar, Il Corriere di Trieste 8. nov. 1952; Bohanec Franček, DEn 1953, št. 47; E. Z., Novi list 1954, št. 3; 1957, št. 135, 142; M. M.(ejak), TT 1954, št. 86 (s sliko); M. Prosenc, Beseda 1954; J. Peterlin, Literarne vaje 1955–6; PDk, Il Corriere di Trieste, Il Piccolo 13. maja 1956; S. G.(odnič), SPor 1957, št. 6; K. Kovič, LdP 1957, št. 32 in TT 1957, št. 7; J. Pogačnik, NRazgl 1957, št. 9; K. Špoljar, Literatura 1957, št. 7–8; J. Moder, JiS 1957–8; Vl. Bartol, PDk 1954, št. 205, 206; A. Budal, PDk 1958, št. 5. Leg.