Rebula, Alojz (1924–2018)

Rebula Alojz, književnik, r. 21. jul. 1924 v Šempolaju (Trst) v kmečko-železnič. družini. Po osnovni, že italijanski šoli je obiskoval 1936–44 klasično gimn. v Gor. in Vidmu, 1945–9 študiral klasično filologijo na lj. univerzi, po diplomi poučuje od 1949 na slov. nižji, od 1953 na višji gimn. v Trstu, stanuje na Opčinah. – Sodeloval je pri priredbi Goldonijevih Primorskih zdrah (1945), bil sourednik revij Sidro (1953) in Tokovi (1957). – V šesti šoli v Vidmu je napisal italijansko dramo, s slov. izvirnim delom pa je nastopil v Koledarju Gregorčičeve založbe za 1946 z alegoričnim Vedežem ob Jadranu, potem kot Jadran (to ime rabi tudi kasneje) v NS 1948, kjer je objavil pesmi in novelo Mali John. Nadaljeval je s prozo, predvsem pripovedno, v NS in NSd od 1955, največ pa (tudi pod imenom Peter Skalar) v tržaških Razgl 1948–52, krajše spise (ocene, črtice, novele, zapiske) pa so mu natisnili LdP 1949, št. 1, PDk 1951, št. 291, Jadranski koledar za 1952, Sidro 1953, Za naše bralce, priloga LdP 1953, št. 261, Novi list od 1954, NOja od 1955–6, KMD za 1957, Tokovi 1957, Gospodarstvo 1957, TT 1957, št. 53. Prva njegova knjiga je zgodovinski roman iz srednjega veka Devinski sholar (Trst 1954), ki je prej izhajal kot priloga tržaških Literarnih vaj 1953–4. Izbor novel in črtic Vinograd rimske cesarice je izšel konec 1956 v Mrbu, roman-družinska kronika Klic Sredozemlja pa 1957 v SV v Celju. – Verze z ekspresionističnim duhom in izrazom je sicer pustil, v njegovi prozi pa je vendarle veliko liričnega ob dotiku z naravo in srečanju z ljudmi, zraven pa dinamično razglabljanje življenja, naše narodne usode in pomena umetniškega poslanstva. Zato je segel kdaj po obliki pesmi v prozi, dnevniškega zapiska ali noveliziranega premišljevanja (Utrži Adam = Odčarani vrt), ki je včasih blizu umetniškega eseja ali celo prehaja vanj iz novelističnega pripovedovanja: Srečanje s Pennadorom (= Slataperjem), NS 1949; Nekdo iz rodu Antejev (= Župančič), Razgl 1949; Ura poklica (= S. Kosovel), Lovorov grm (= štirje iz naše moderne), oboje v zbirki; Lj. noč (= Prešeren), Tokovi 1957. To marsikdaj boleče iskanje srečamo tudi pri njegovih avtobiografskih junakih v novelah s pravo epično zasnovo: Votel je Kras, Vrnitev (prej Pozabljena kri). Zraven njih pa so tu z naglimi zamahi zarisane postave in tragični, kdaj pa tudi komični zapleti med ljudmi na narodni meji v letih pod italijansko oblastjo, v boju za osvoboditev in v nejasnih razmerah po drugi vojski. Od realizma prehaja to pisanje v psihološko in čustveno razgibano in pretenjeno obravnavo, sega včasih po moderni tehniki hkratnega doživljanja in filmskega razpleta, v jeziku je rado intelektualno, zna pa tudi pokazati plasti različnega govorjenja in jih zraven še karakterizirati. – Iz ital. je za PDk 1949 prestavil A. Vivanteja L'irredentismo Adriatico. – Na sh. so prestavljeni odlomki iz Pozabljene krvi in Vinograda rimske cesarice v Almanahu 1952 in 1953, novela Votel je Kras pa v knjigi Priče s krša i mora (Zgb 1955). — Prim.: L. Legiša, PDk 1951, št. 224, 225; 1952, št. 72, 142, 235, 277; 1953, št. 46; NOja 1947; 1954; Knjiga 56; J. Tavčar, Il Corriere di Trieste 8. nov. 1952; Bohanec Franček, DEn 1953, št. 47; E. Z., Novi list 1954, št. 3; 1957, št. 135, 142; M. M.(ejak), TT 1954, št. 86 (s sliko); M. Prosenc, Beseda 1954; J. Peterlin, Literarne vaje 1955–6; PDk, Il Corriere di Trieste, Il Piccolo 13. maja 1956; S. G.(odnič), SPor 1957, št. 6; K. Kovič, LdP 1957, št. 32 in TT 1957, št. 7; J. Pogačnik, NRazgl 1957, št. 9; K. Špoljar, Literatura 1957, št. 7–8; J. Moder, JiS 1957–8; Vl. Bartol, PDk 1954, št. 205, 206; A. Budal, PDk 1958, št. 5. Leg.

REBULA Alojz, pisatelj, r. 21. jul. 1924 v Šempolaju (Trst) pri »Vitezovknih«, živi od 1953 na Opčinah (Trst). Oče Alojz, železničar, Mestre (Benetke), mati Ivanka Zidarič, gospodinja in kmetica, oba iz Šempolaja. It. osn. š. je dovršil v domači vasi, po dveh letih industr. strok. šole (avviamento) v Nabrežini je 1936 odšel v nadšk. klas. gimn. v Gor., kjer je nanj posebno vplival prof. Jožko Bratuž. Ko so 1940 semenišče spremenili v vojaško bolnišnico, je odšel v malo semenišče v Videm, kjer je Bratužev humanistični vpliv nadaljeval prof. Giovanni Zanier. Tu se je poskusil s prvimi liter. sestavki: z latin. pesmijo na zavodski proslavi, z dramskim prizorom iz Avguštinovih Izpovedi, s sestavkom v jeziku Trecenta za maturitetni razhod (1944). V letih 1945–49 je na lj. U študiral klas. jezikoslovje (pod A), arheologijo (pod B) in angl. (pod C); študij je dokončal z diplomsko nalogo o Propercovem pesniškem jeziku. Ob začetku študija je za prof. Mirka Rupla prelil v šempolajsko narečje Goldonijeve Primorske zdrahe, med študijem pa sodeloval v Novem svetu in Razgledih. Po diplomi je od 1949 v Trstu poučeval na slov. Nižji sred. šoli pri Sv. Jakobu liter. predmete, od 1953 pa uči lat. in gršč. na Klas. liceju Fr. Prešeren. 1960 je doktoriral v Rimu pri prof. Giovanniju Maverju z razpravo La Divina Commedia nelle traduzioni slovene (objava v Ricerche slavistiche Vili, Rim 1960, 199–252). 1951 se je poročil s prof. Zoro Tavčar in ima tri hčere. Bil je sour. revij: Sidro (1953), Tokovi (1957), Most (1964), pozneje (1983) Celovški Zvon. - Po gimn. liter. poskusih je objavil prvo stvar v KolGregZal 1946, in sicer črtico Vedet ob Jadranu, pod Nietzschejevim stilnim vplivom. Kot študent je sodeloval v Novem svetu (psevd. Jadran) s pesmimi v ekspres. duhu in s prozo (novela Mali John s prim. vojnim motivom), v trž. Razgledih pa z daljšo pesmijo v prozi Skrivnost severne stene, posvečeno spominu Klementa Juga. Po vrnitvi v Trst 1949 je največ sodeloval pri Razgl (1948–52), poleg tega pozneje še v LdP, PDk, JKol, Sidru, NL, NSd, NO-jih, KMD, Tokovih, Gosp, TT, M(Trst), v Novi poti, Znamenju, Zalivu, Božji besedi in Lovskem vestniku (oba v Torontu), Meddobju (Buenos Aires). V noveli Srečanje s Pennadorom (1949) je obdelal motiv o vsebini umet. ustvarjalnosti in narodnostne pripadnosti; v Dečku od Misisipija (1949) je ob narodnostnem motivu prikazal propadanje stare kmečke morale v stiku s tujim mestnim svetom; v Septembru na vasi (1950) se ukvarja z vprašanjem smrti, s smislom narodne zvestobe in umet. ustvarjanja; v noveli Votel je Kras postane slov. učiteljica renegatka in nesrečna; v Vrnitvi (v Razgl 1952 Pozabljena kri) je združil narodni, erotični in obstojnofiloz. motiv v vlogi izobraženca sredi tujega, neprijateljskega okolja; narodnostni motiv je prizadeto obdelal v noveli Vinograd rimske cesarice (1953). - Prvi R-ov roman je Devinski sholar, ki je izhajal kot priloga trž. dij. revije Literarne vaje 1953–54 (v knjigi maja 1954). Dejanje se odvija na devinskem gradu in v patriarhalni slov. kraški skupnosti. Graščak Lamoral vzame k sebi svojega nezakonskega kmečkega dečka Gomerja, ko je povzročil smrt njegovih staršev, in ga pošlje v šole, tudi v Padovo. Toda fant se ne more znajti v tujem svetu, in čim bolj dorašča, tem bolj spoznava, da je njegova edina rešitev, da se vrne v rodno okolje. Samo med svojimi bo enakopraven, samo tam bo našel smisel in celovitost življenja, toda tik pred uresničitvijo sklepa tragično konča: narodnostni in socialno amoralni tujec prinaša neizogibno zlo. Pisatelj je skrbno izdelal Gomerjev duševni razvoj. Ob njem je upodobil vrsto živih ljudi različnih slojev in naslikal več poetičnih pejsažev, še natančneje pa je izrezljal več drobnih slikic iz narave in vsakdanjega življenja, ki Gomerja dvigajo in mu pomagajo, da spozna smisel svojega življenja. Neprisiljeno je vdelal obred ustoličevanja koroškega vojvode, ki se ga je udeležil tudi Gomer in zmagal v tekmovanju plemiških sinov. - 1956 je izdal pri mrb. Zal. Obzorja devet najboljših in najznačilnejših novel v knjigi Vinograd rimske cesarice. Tu so združeni pomembnejši motivi, ki jih R. v poznejših letih razvija in dopolnjuje. - Vprašanje obstoja kraškega doma je obdelal R. v povesti Klic v Sredozemlje (Večernice MD v Celju 1957). V njej je prikazal tri rodove, ki se od začetka stoletja do konca zadnje vojne zvrste na kmetiji, se bore, garajo, obe svetovni vojni jim porušita dom, zatirata jih fašizem in gospodarska kriza, toda ljubezen do doma in zemlje zna premagati vse ovire in odstraniti vse ruševine. Ko pa se začne v ljudeh notranji razkroj, ko se začno izneverjati kmečkemu delu in okolju, ko se iz želje po udobnosti ali pod pritiskom selijo v mesta, začno moralno in narodno propadati, rušiti pa se začne tudi dom. In pisatelj ga reši samo s tem, da pripelje na pol italijanskega nečaka, ki se hitro vživlja in asimilira v slov. okolje. Pripovedovanje je živahno, razgibano, v raznih podrobnostih zelo svojstveno, ljudje so pristni Kraševci. - Osrednje R-ovo delo prvega obdobja je roman Senčni ples (SM 1960), v katerem je združil vse dotedanje motive in probleme in jih podal skozi dušo glavnega junaka Silvana Kandorja. Ta je ves razdvojen in razbolel: rodil se je na Krasu, s katerega pa se je odtrgal, da je šel v šole in se izobrazil, ni pa pretrgal vseh vezi z domom. S svojim rojstvom je usodno postavljen v tujo in domačo etično-moralno sredino, ki je s svojim tujim elementom napadalna in asimilacijska. Zato se mora ves čas boriti za svoj del sveta in ga primerjati s tujim, ki je tako močan, da se mu moraš prilagoditi, ali pa te osami. Roman se začenja s smrtjo, ki je podana kot ekspresionisticno oblikovana elegija, za uvod in utemeljitev Kandorjevega duševnega sveta. Po ženini smrti se je vrnil iz Jugoslavije domov na Kras in dobil službo v Trstu pri ZVU. Smrt žene, »edine ljubezni njegovega življenja« in edinega intimnega življenjskega smisla, je zasekala v njegovo dušo popolno praznino, začel se je vročični »senčni ples« brezupnih intelektualnih naporov, iskanje smisla nadaljnjega obstoja in početja. Zatekel se je na dom, ker je mislil, da bo tu varen in trden, toda tudi dom je že izpodjeden, brat ni mogel dobiti stalne službe na železnici, zato je odšel v Avstralijo. Kandor se je reševal v pisateljsko ustvarjanje in pisal za list Cupo roman o slov. obrtniku, ki je prišel iz vasi v mesto in se odtujil narodu in morali. Pisal je počasi, s težavo, brez odmeva in priznanja v javnosti. Poskušal se je dokopati do političnih idealov, vendar ni našel v tem pravega smisla. Obiskoval je bivšega prof. De Martinisa (lik je povzet po prof. Fabiu Cusinu) in z njim razpravljal o smislu življenja, o filoz., veri, narodu in najrazličnejših vprašanjih. Najtrdnejši je bil Kandor še v veri: »Bog je edino dejstvo...« Ob prof. hčeri Nori je skušal v sebi znova obuditi ljubezen do ženske, vendar ni mogel »stopiti iz risa, ki ga je bila druga ženska potegnila okrog njega«. Tako je vrtal vedno globlje vase in v razmere in prišel do spoznanja, da je za človeka pomembno samo tisto, kar je v sredi: »Samo tam je mera za človeka: delo, vsakdanjost, ponavljanje, v upanju.« In še: »Ne živi zase.« Konec izzveni pesimistično: Kandor je izdal knjigo in jo sam nosil ponujat po trgovinah: »Dvoje nog gre dalje, desna in leva zdaj družno obračata navzven, silhueta s paketom pod pazduho je obrnila za ovinek, Silvan Kandor je izginil. Vračal se je v temo.« Roman je po psihološki globini in oblikovni dovršenosti edinstven; 1979 je doživel ponatis in 1981 prevod v srbohrv. (Globus, Zgb). - 1968 je prišel R. pri isti založbi do svojega najdaljšega (618 str.) in najuspešnejšega romana V Sibilinem vetru, ki ima marsikaj skupnega s prejšnjim. V obeh romanih sta junaka klas. in filoz. izobražena, oba sinova majhnega in zatiranega naroda, oba notranje razbolela in razdvojena, oba iščeta smisel življenja, skozi dušo obeh se pretaka miselni in čustveni konflikt nekdanjega in sodobnega človeka in oba skušata postati »dobra človeka«. Junak v Sibilinem vetru je osvobojeni suženj Nemezian, po rodu Jacig, ki je prišel z desetimi leti v Rim. Gospodar ga je zaradi nadarjenosti osvobodil in ga dal klasično izobraziti. Postal je družabnik njegovega sina in skupaj sta študirala v Atenah. Nato je stopil v vojsko proti Partom, se dal zaplesti v zaroto proti cesarstvu, padel v roke tajni policiji, več let delal kot kaznjenec v bakrenih rudnikih na Sinajskem polotoku, pobegnil, bil prof. v Atenah, se poročil, na bojišču ob Donavi postal zaupnik cesarja Marka Avrelija, prepisoval njegov Dnevnik, nazadnje pa se umiril, se z ženo naselil nekje blizu izliva Timave in pisal spomine V Sibilinem vetru. V roman je R. zajel vse utripanje rimske države v 2. stol. po Kr., ko je že presegla zlato dobo in počasi lezla v vojaško diktaturo. Čeprav je delo zgod., je očitno, da izpoveduje pisatelj resnico današnjega sveta in razmer. Celi galeriji nosilcev dejanja je izklesal telesno in duševno življenje, da v vsej polnosti zaživijo v knjigi. V zboru od sužnja do cesarja stojijo tudi tri ženske, trije tipi ljubezni: nežna, idilična in čista Psihe, prebrisana in lahkoživa Mamea in tiha, zvesta in pomirljiva Elektra, s katero se je Nemezian poročil. Ideja romana je humanistična vizija človeka, odprtega Absolutnemu. Jezik je izbrušen in s klasičnim pridihom. - Šesta R-ova knjiga je Gorje zelenemu drevesu (Obz. Mrb. 1971), dnevniški zapiski od 20. okt. 1962 do 29. dec. 1964. V knjigi je zajeto tedanje življenje in pisateljevo reagiranje nanj. Kras živi v vsej svoji nenavadni lepoti, toda vasi se praznijo, »otroka skoraj ne vidiš na vasi«. Kot rdeča nit se pletejo skozi knjigo vprašanja narave, problem slovenstva doma in v svetu, smisel umetniškega ustvarjanja in človekovega življenja, iskanje Absolutnega, človečnosti, etosa. - Leto pozneje je izšel roman Divji golob (MD v Celju 1972). Junak je Jordan Košutnik, ki v prvi osebi pripoveduje zgodbo. Vojna leta je preživel pri teti Galiciji v Novem mestu, ker sta oče in mati odšla k partizanom. Dovršil je gimn., delal na mladinski progi v Bosni, stopil kljub nasprotovanju domačih v bogoslovje in postal duhovnik. Ker so bili njegovi iz Trsta, je prišel sem in začel delovati kot duhovnik v trž. okolici. Pisatelj je poustvaril povojne razmere v Sji in na Tržaškem (1954–58). Junak je nekak divji golob, poln telesnega in duševnega zdravja, samostojen, ves pokoncilski: vse skuša razumeti in dati vsemu božje merilo: »Kristjani moramo samo celiti rane... Samo v enem primeru smo nezmotljivi: kadar ljubimo!« Na Tržaškem je našel za krščanstvo jalova tla, vendar je kljub temu oznanjal evangelij. Na vsak korak je zadeval na narodnostno vprašanje in ga reševal v krščanskem duhu. Ob Jordanu živi vrsta najrazličnejših ljudi, v drugem delu nastopa tudi Silvan Kandor iz Senčnega plesa. V romanu je razdvojen odšel v temo, tu pa mu je Jordan počasi dal smisel življenja in ga vrnil življenju. Iz senčnega plesa je zakorakal »v svetlobni ples žarnice na klancu«. Pisatelj je spremenil imena krajev in ljudi, da bi pogledal nanje »malce oddaljeno«, vendar se dajo ugotoviti. Po avtorjevi izjavi na mozaiku »skoraj ni kamenčka, ki ne bi bil vzet iz resničnosti«. - Po Divjem golobu je čutiti v R-ovem ustvarjanju presledek, čeprav je izšla 1977 pri Zal. Lipa v Kopru z dveletno zamudo (zaradi Kocbekove afere) knjiga Snegovi Edena in s podnaslovom Novele (s polit. posegom je bila iz knjige izločena igra Kralj Matjaž). Knjiga vsebuje vse zvrsti R-ovega dosedanjega ustvarjanja: kratek roman, dnevnik, novele in črtice. V kratkem romanu Ob babilonski reki je prikazal pisatelja, ki piše roman, a mu delo ne gre od rok. Ves je živčen, nemočen, zamejstvo ga duši. Močnejša je žena Adela, ki na koncu odločno poseže v moževo malodušnost in reši novi roman. Ob obeh nastopa slikar Jermolaj, širokopotezen, globok in brez predsodkov, nekak »baron« (lik povzet po Cirilu Kosmaču). Po romanu so najdaljši Snegovi Edena s podnaslovom Gobarjev dnevnik. Gre za 25 liričnih črtic o nabiranju pravih in simboličnih gob po obsavskih gozdovih. Izmed novel in črtic izstopa Ob uri najkrajših senc, ki prikazuje duševno razpoloženje Adama in Eve po izgonu iz rajskega vrta. - 1980 je izšla pri MD v Celju biografija Duh Velikih jezer in s podnaslovom Lik Ireneja Friderika Baraga. V delu spremlja po zgod. virih Barago od rojstva do smrti, stvarno in prepričljivo, vendar z vso močjo svoje umetniške nadarjenosti. Posebno je poustvaril Barago med Indijanci, njegovo delo, ljudi in razmere, razgrnil pa je tudi pokrajino, v kateri je delal. Preden je napisal knjigo, je odšel R. v Baragovo misijonsko področje in ga prehodil in preštudiral. O tem je napisal dnevnik, ki je izšel 1985 pri MD v Celovcu in trž. Mladiki z naslovom Oblaki Michigana. - Zadnji R-ov roman je Zeleno izgnanstvo (SM 1982). V njem opisuje Enea Silvija Piccolominija, ko je bil tri leta (1448–51) škof v Trstu, po rodu plemič iz Siene, diplomat, pisatelj, humanist, šele eno leto duhovnik, še poln posvetnosti, vendar zvest posvečenju in z željo po večji popolnosti in s silno ljubeznijo do narave. Ob škofa postavi pisatelj vikarja Tilna s Proseka pri Trstu, ki se je poslovenil iz hrv. Ličana, si sam nabral neverjetno obsežno znanje, bil dober duhovnik, gostilničar, kmet, ribič, škofov vikar (lik, povzet po pisateljevem prijatelju duhovniku Frančku Križniku). Na zunaj je robat, a zna razpravljati o veri, filoz., politiki, umetnosti. O Slov. sodi zelo trdo: »Prestrašen narod. Ženski narod. Narod za krmo večjim... Vzgajati ga je treba k možatosti in pokončnosti.« Slov. živi v mestu malo, njihova posest pa sega do mestnih vrat, a jo že začenjajo razlaščati. It. zastopajo kanoniki in nekateri meščani, na Slov. gledajo zviška, dovolili bi jim le, da bi »enkrat na leto nastopili v svojih pisanih patriarhalnih nošah«. Roman je nabit z razpravami o veri, polit., filoz., umet., turški nevarnosti. Njegova posebna odlika je narava, ki jo je pisatelj prenesel v knjigo tako živo in nazorno, da vse cvete in diši. - Skupaj z V. Beličičem, B. Pahorjem in V. Ošlakom je soavtor knjige Sledovi Drage (Trst 1985), svoja dva obiska Kolorada v ZDA (1979 in 1983) pa je dnevniško obdelal v knjigi Vrt bogov (SM Lj. 1986). - V šestdesetih in sedemdesetih letih je Radio Trst A prenašal več R-ovih rad. iger. Voda sprave je dobila 1964 na rad. natečaju 2. nagrado, Pilatova žena je izšla v KMD 1972. Šest iger z religiozno tematiko je izdalo Ognjišče v Kopru 1985 pod naslovom Savlov demon. To so: Četrti kralj in Neznana zvezda z božično tematiko, Poncijeva žena in Somrak z velikonočno, Mesto Arbela s sodobno, Savlov demon z biblijsko. Igre je odrsko priredila in opremila s scenskimi napotki R-ova žena Zora Tavčar. Tudi več R-ovih romanov je v dramatizirani obliki prenašal Radio Trst A, sam pa je sodeloval z raznimi prispevki. - V it. je izdal poleg razprave o slov. prevodih Dantejeve Božanske komedije še razprave: Un poeta tra Cristo e Marx (Edvard Kocbek) (InizI 1981, št. 77, 11–16); I cattolici sloveni tra le due guerre (v knjigi I cattolici isontini nel XX secolo, Gor. 1982); Non è già l'ora, o Dio? (Uvod v Cankarjeve Immagini dal sogno - Podobe iz sanj, Marietti, Torino 1983, str. VII-XI); Srečko Kosovel minatore del mistero (v knjigi Trieste tra umanesimo e religiosità, Trst 1986). - Njegovo prevajalsko delo obsega: Gramsci, Pisma (v Novem svetu); A. Vivante, L'irredentismo adriatico (v PDk 1949); Plavt, Vojak bahač (igralo SSG v Trstu 19S2). V sklopu novega prevoda Svetega pisma nove zaveze (Lj. 1984) je prevedel Pavlova pisma (Rimljanom, Galačanom, Efežanom, Filipljanom, Kološanom, 1 Tesaloničanom, 2 Tesaloničanom, Filemonu) in Razodetje. V it. pa je prevedel Edvard Kocbek, Compagnia (Tovarišija), (Jaca Book, Milan 1975). - Kot sour. je za revijo Sidro 1953 izbral in prevedel nekaj rokopisnih pisem Stanka Vuka, za rev. Most 1971 je pretipkal iz rokopisa Stanka Majcna Moji spomini na Antona Korošca, za rev. Mia dika je pretipkal iz rokop. dnevnika Lada Piščanca V zelenih daljavah božje bodočnosti (1978–80) in Lojzeta Breznika Dnevnik (1986). - R. tudi veliko predava Slov. in It. o miselnih, narodnih in verskih problemih. Nekaj njegovih predavanj-esejev je izdalo Naše tromostovje v Lj.: Krščanska avantura (1970); Lik Sinu Človekovega (1972); Smer Nova Zemlja (šest religioznih meditacij, MD v Celju 1972); Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (skupaj z B. Pahorjem, Trst 1975); Jacques Maritain: Človek in mislec (1981). - V odb. je Društva slov. izobražencev (DSI) v Trstu, ki že 20 let prireja študijske dneve Draga. Na teh dneh je predaval 1968: Slovenci med domom in svetom; 1972: O spremenljivosti in nespremenljivosti vrednot (obe predavanji sta izšli v zbornikih Draga). - 1968 je dobil trž. liter. nagrado Vstajenje za roman V Sibilinem vetru, za isto delo tudi nagrado Prešernovega sklada. - Psevd.: Jadran, Peter Skalar, Lev Rudinski (v rev. Trieste).

Prim.: Osebni podatki; L. Legiša, PDk 1951, št. 224, 225; 1952, št. 72, 143, 235, 377; 1953, št. 46; NO-ja 1947; Knjiga 56, 284; J. Peterlin, LitV 1955–56, 65 s sl.; Aleks. Skaza, Avtorjev odnos do liter. likov in oblikovanje intelektualne fiziognomije v romanu Senčni ples, JiS X/1965, 235–41; J. Pogačnik, Rusi most, Lj. 1967 s sl.; Isti, B. Pahor in Al. Rebula, Zaliv 1971; Isti, Slov. zamejsko in zdomsko slovstvo, Trst 1972 (tudi v: Pogačnik-Zadravec, Zgod. slov. slovstva, Mrb. 1972); Jevnikar, Zam. lit., M(Trst) 1967, 17–18; 1971, 169–70, 193; 1972, 17, 197–99; 1977, 153–54; 1981, 18; 1982, 36–37; 1986, 141, 160; Slovenska književnost 1945–1965, I, Lj. 1967, 345–50 s sl.; J. A. Hočevar, Umetniške silnice v delih Al. R., Ob I/1969; F. Bernik, V dilemah preteklosti in današnjosti, PiC 1/1969, 128–37; Jaka Müller, Izrazna dvojnost R-ovga Senčnega plesa, SR 18/ 1970, 17–54; J. Zadravec, Pogovor s pisateljem romana V Sibilinem vetru, Znamenje 1973; Al. R. petdesetletnik, PDk 21. jul. 1974; A. Inkret, Spomini na branje, Mrb. 1977; Isti, Novi spomini na branje, Lj. 1980; povojne liter. zgod.; SBL III, 60–61; SLNP 254. O posameznih knjigah so pisali: Devinski sholar: M. M(ejak), TT 1954, št. 86 s sl.; Mikl. Prosenc, Beseda 1954, 580–83; L. Legiša, NO-ja 1954, 626–28; VI. Bartol, PDk 1954, št. 205, 206; M. Jevnikar, ViD VI/1954, 124; Ada Škerl, Večer 1955, št. 164. - Vinograd: Jan. Dokler, MladP 1956–57, 407–10; S. G.(odnič), SPor 1957, št. 6; Br. Hofman, Večer 1957, št. 12; A. Budal, PDk 1957, št. 28; Kaj. Kovič, LdP 1957, št. 32 (A. Rebula), Knjiž. glasnik MD 1957, št. 1; L. Legiša, NO-ja 1957, 241–45; J. Pogačnik, NRazgl 1957, 216–19; K(ajetan Kovič), TT 1957, št. 7; J. Moder, JiS 1957–58, 169–71. - Klic v Sredozemlje: A. Budal, PDk 1958, št. 3; Isti, LitV 1957–58, 87–88; Knjiž. glasnik MD 1958, št. 2. - Senčni ples: Kaj. Kovič, LD 1960, št. 160; V. K.(onjar), Mladina 1960, št. 34; Jolka Milič, NRazgl 1960, 375–76; Marija Cvetko, TT 1960, št. 39; B. Štih, NSd 1960, 1140–43; V. Konjar, MladP 1960–61, 43–53; J. Gregorič, Nova pot 1961, 59–61. - V Sibilinem vetru: J. Gregorič, Nova pot 1968, št. 10/12; Andr. Inkret, Tribuna 1968/69, 23–24; Dim. Rupel, NRazgl 1969, št. 1; I. G.(edrih), PD 1969, št. 4; Družina 1969 št. 4; V. V.(uk), Večer 1969, št. 66; T. (Igo Tratnik), Večer 1969, 67; -pp (P. Vodopivec), Mladina 1969, št. 8; Delo 12. apr. 1968; H. Vogel, Dial 1969, št. 11; M. Jevnikar, LitV XX/1969, 126–27; J. Hrovat, Sd 1970, 206–09; Fr. Vodnik, NM 1969 št. 1; Fr. Papež, Medd. 1970, 303–06; Arnaldo Bressan, Sd XXX/1982, št. 11. - Gorje zelenemu drevesu: Mir. Košuta, Dan 1971, št. 2; Matjaž Kmecl, Delo 1971, št. 268; -MKV (Vitko Musek), Družina 1971, št. 17; J. Hočevar, PiC 1971, št. 9–10; JAN (Zoltan Jan), Sreč 1971, št. 31, 169; H. Vogel, TT 1971, št. 26; M. Č.(epič), Večer 1971, št. 279; Mara Poldini-Debeljuh, PDk 5. sept. 1969 - Divji golob: Kaj nam je povedal Al. R., NL 22. dec. 1975; PDk 1972, št. 297; M. Mahnič, Znamenje 1973, št. 2; Andr. Inkret, NRazgl 1973, št. 2; B. S.(molej), NM 1973, 115–17; Silvo Čuk, Ognjišče 1973, št. 2; Sl. Ru(pel), PDk 1973, št. 37; J. Mahnič, PiC 1973, 241–42; H. Vogel, TT 1973, št. 3; Jož. Gregorič, Znamenje 1973, št. 1; Al. Geržinič, Sij SS 1973, št. 4. - Smer nova zemlja: J. Faganel, Družina 1972, št. 22 in 23; V. Beličič, M(Trst) 1972, 157–59; Vl. Kos, Medd. 1973, št. 2; J. Rajhman, NM 1973, št. 1; Jož. Gregorič, Znamenje 1973, št. 1; Anka, KatG 1973, št. 9. - Pilatova žena: T. D.(ebeljak) ml, SvSl 17. avg. 1972; NL 24. avg. 1972 (o upriz. v Buenos Airesu); Medd. 1973, št. 2, 160 s fotografijami igralcev v Buenos Airesu. - Snegovi Edena: M. Čuk, PDk 1977 št. 229; Franca Buttolo, PrimSreč 1977, št. 5; Silv. Čuk, Ognjišče 1977, št. 9; D. R. (Drago Rustja), DL 1978, št. 6; Andr. Inkret, NRazgl 1978 št. 3; Jož. Zadravec, Cerkev 1978, št. 5/6; Vin. Ošlak, Zaliv 1978, št. 3/4; Lid. Rupel, Dan 1978, št. 77/78. - Zeleno izgnanstvo: Andr. Inkret, Teleks 1981, št. 47; Mar. Zlobec, Delo 1981, št. 229; Aleš Debeljak, Dnevnik 31. okt. 1981; Al. Rebula, M(Trst) 1981, št. 10 (intervju s sl.); Aleks. Zorn, NRazgl 1981, št. 22; Ace Mermolja, PDk 1981, št. 288; Silv. Čuk, Ognjišče 1981, št. 12; J. Messner, Mladje 1982, št. 45; Glasnik SDD 1982, št. 1; Zeljko Kumar, PrimSreč 1982, št. 32/33; M. Kravos, JKol 1983. - Duh: Mar. Čuk, PDk 1980 št. 279; Vil. Fajdiga, Družina 1980, št. 28; Isti, Cerkev 1981, št. 11/12; Silv. Čuk, Ognjišče 1980 št. 1. - Savlov demon: jz, Na razpotju zvezde in demona, Družina 6. okt. 1985; Ester Sferco, M(Trst) 1985, št. 10. - Oblaki: Ester Sferco, M(Trst) 1985, št. 10; Slov. država (Toronto) 1986, št. 2; KatG; Družina 12. mar. 1986. - Vrt bogov: Nace Polajnar, Družina 7. dec. 1986; Mitja Ribičič, Delo 31. dec. 1986 in 23. jan. 1987; Fr. Šrimpf, Večer 21. jan. 1987; Fr. Bohanec, Delo 22. jan. 1987 (v prilogi); P. Urbanc, Slov. država, jan. 1987; Igor Zabel, NRazgl 13. febr. 1987; P. Srakar, Mladina, febr. 1987; V. Beličič, KatG 26. febr. 1987; L. Bratuž, Rebulovi ameriški dnevniki, PrimSreč 1987, št. 74/75, 432–33; Fr. Pibernik, Clc. Zvon, mar. 1987, V/14, 90–91.

Jem.